2. Resonanca socialnega učenja v personanci osebnega razvoja
2.1. Česa se lahko naučimo o sebi in kako?
Resonanco razumem kot odmev in odziv naših vplivov v drugem. Če smo prej govorili o resonanci s samim seboj kot personanci, pa se sedaj vprašujemo po soglasju ali sozvočju z drugimi ljudmi. Personanca in resonanca se izmenjujeta tako kot MP v sebi in MP drugi in tako kot zaznavna položaja 1 in 2. rušenje negativnih sider (colapsing anchors) je koristno zato, da se ne odzivamo na nižje ravni vplivanja drugega ali svojih podosebnosti na isti ravni. Zaradi ponovnega vzpostavljanja visoke pozitivne osebne samopodobe in z njo osebne sklad nosti je včasih dobro napraviti sistemsko ali meta zrcaljenje (meta-mirroring), ki vključuje vse zaznavne položaje, da bi integrirali manjkajoče dele vase in nastalo situacijo tudi kontekstalno razumeli.
Osebni razvoj je tako kot zdravje naša moralna dolžnost in pravica do pomoči drugih pri tem. 'Delo na sebi' ni možno brez sposobnosti razlikovanja boljšega od slabšega vedenja, prepričanj, vrednot, identitete in svobodne izbire med alternativnimi možnostmi. Najlaže spoznamo sposobnost po nadarjenosti, znanju in izkušnjah.
Tako v teoriji kot v praksi še vedno le malo ljudi pristaja na popolno odgovornost za svoj razvoj. Lahko preverimo, če izpolnjujemo širi pogoje za občutek moči: 1. dogovor zmagaš - zmagam, 2. samonadzor - samoodgovornost, 3. koristnost, 4. odgovornost. Če sprejemamo teorijo krščanske svobode, po kateri smo sami odgovorni za razvoj, ne da bi prelagali to na gene kot nativisti ali okolje kot environmentalisti (environment = okolje), potem bomo zase tudi največ napravili. Na vseh ravneh se človekova osebnost lahko definira kot presežno bitje za stvari, ki presegajo biološko danost v smeri psihosocialne in spiritualne.
Umetnost je besede rabiti tako, da bodo tudi v drugem zbujale samozaupanje, v njem odzvan jale (resonanca) v 'živem znanju' (Einsteinov izraz) in da bomo z njimi gradili mostove. Nagovarjajo nas besede kot nosilke pomenov. Gre za prijazne besede, božajoče misli, imenitne zgodbe, pretehtane razlage. Ena izmed prvih teorij nastanka jezika je onomatopoija kot način posnemanja narave z besedami. Radi poslušamo, kako se besede rimajo, kako se njihov zven odbija od drugih besed. Tudi v NLP se poslužujemo posnemanja drugega kot načina spodbujanja lastne ustvarjalnosti.
Prva Beseda je bila in je beseda stvarjenja sveta. Ko besede izgovarjamo, ustvarjamo svet in s ponavljanjem ga poustvarjamo. Z njimi razpenjamo jadra svoje barke, vzletimo (take off) kot letalo ali kot letimo kot ptice. Povezujmo logos znanosti in logos biblijskih ter postmodernih zgodb. Kako blizu in kako daleč se spletajo zgodbe, v katerih smo in v katerih nismo, pa bi morda bili in si jih le ogledujemo, poslušamo? Skušajmo se zavedati, kdaj in kje se zgodi srečanje besed, misli in dejanj ter kdaj in kje se odigra simfonija v teofaniji našega življenja.
Z besedami prebujamo predstave (representations) odkritij novih pokrajin in z njimi novih obzorij. Prav je, da vsako potovanje kot homo viator opravimo najprej od znotraj. V nas se namreč stikajo različni prostori in časi, zato najprej subjektivno vizualizirajmo uprostorjanje prostora in časenje časa v 'čutno nazornih oblikah' (Kantov izraz). Jeršek (1996) v čarovniji besed vidi avtomatsko in terapevtsko pisanje.
Vemo, da trpimo zaradi pomanjkanja prostora, saj je prebivalcev zemlje vedno več in neizbo jevanega boja za teritorij. Vemo tudi, da trpimo tudi zaradi pomanjkanja časa, saj je tudi vedno več dela. Zgodbe so stkane iz besed. Škoda je, da si odrasli ne pripovedujemo več zgodb. Zanje so prikrajšani predvsem otroci. Ni dovolj 'reči le z besedo' in 'gledati v pravo smer', ampak je treba po Robbinsu (Robbins, 2000) vztrajati tudi z dejanji in si postaviti kak cilj več. Kadarkoli odnehamo, je to prezgodaj. To je samodisciplina odraslih kot zgled za samodisciplino otrok. To je tudi po Bluesteinovi največ, kar lahko storimo zanje, saj pomehkuženim otrokom manjka ravno vztrajnosti pri delu.
Osebni značaj še vedno pomeni, da se zaiskrim, če sem kremen in zazvenim, če sem zvon. Pomeni določeno zvestobo in zaupanje (trust) moči resnice. Značaj je spremenljiv ali nespremenljiv, trden ali fleksibilen glede na to, ali sem v sredini sedanjosti, ali pa si le v spominu predstavljam preteklost ali v domišljiji prihodnost. Pozornost značaj usmerja, osredotočenost ga kali, samodisciplina17 ga utrjuje. Značaj je proizvod stalne dejavnosti (nem. Handlung, angl. action), ki producira navade (habits). Če ne ustrezajo več, je dobro spremeniti stare navade. Fromm postavlja produktivni značaj med škrtega in razsipnega. Razlika med njima je ekonomska. Še nedavno smo iskali proizvode, ker so bili redki in je bilo povpraševanje veliko večje; danes pa je proizvodov preveč in proizvajalci iščejo kupce in odjemalce.
Če smo premalo motivirani za osebni razvoj, je vlaganje energije vanj več kot Sizifovo delo, ki ga začenjamo vedno znova. Osebni razvoj zaostaja za družbenim, kadar imamo premalo trajne notranje motivacije. Kriteriji kakovostne motivacije so naslednji:
-
vztrajanje pri določeni aktivnosti tudi brez zunanje kontrole,
-
odpornost proti neuspehom in oviram na poti do cilja,
-
kakovost učnih strategij z globinskim pristopom k učenju,
-
kakovost učnih rezultatov, ki pomeni, da je znanje trajno, razumljeno, uporabno po transferju,
-
pozitiven čustveni odnos do sebe in do naloge,
-
stopnja samostojnosti pri postavljanju ciljev in opravljanju nalog (Marentič Požarnik, 2000; 200).
Motive lahko členimo – klasificiramo še na tiste, ki spodbujajo dosežke, tiste, ki stremijo za oblastjo in tiste, ki so usmerjeni v družbenost, socialnost, sociabilnost. (glej McClelland, 1985; Murray, 1938, 1943). Motivacija za dosežke je usmerjena k trem ločenim ciljem, 1. k ciljem obvladovanja (mojstrstva), imenovanim tudi cilji učenja, ki so usmerjeni k pridobi vanju kompetence in obvladovanju novih znanj in veščin; 2. k ciljem usposabljanja, imenovanim tudi cilji utrjevanja jaza, ki so usmerjeni k doseganju normativnih standardov. Motiviranost je v tem, da hočemo narediti bolje kot drugi, ali pa da se nečesa naučimo odlično opravljati brez posebnega truda in 3. k socialnim ciljem, ki so usmerjeni v urejanje razmerij med ljudmi (glej Ames, 1992; Dweck, 1986; Urdan & Maehr, 1995). Jasno je, da so isti našteti motivi lahko usmerjeni tudi stran od ciljev. To pomeni, da so orientirani kot čustveno pozitivno ali negativno (k+ ali k-). Ni težko uganiti, da motive lahko členimo po ravneh Diltsove piramide od spodaj navzgor in po MP npr. lokacije, informacije, stvari, ljudje ali po odnosih, moči vladanja in doseganja.
Šele notranja motivacija omogoča celostno, refleksivno izkustveno, kvantno oz. osebnostno pomembno učenje vsakega udeleženca tečajev. Po Maslowu (Maslow, 1982) razvrščamo potrebe na 1. fiziološke, 2. potrebe po varnosti (strukturi in redu), 3. potrebe po pripadnosti in ljubezni, 4. potrebe po spoštovanju, 5. spoznanju, 6. estetske potrebe in 7. potrebe po samoaktualizaciji, ki so izražene v osebni rasti. Ta razvrstitev vključuje najprej zunanje (1-3) in potem notranje motive (4-7), kar pomeni, da motivacijo v tem smislu razvijamo. Seveda pa je treba notranjo motivacijo gojiti tako, da bo vsebovala lastnosti kakovosti. Kot ni 'kraljevske poti' do matematike, je tudi ni do prisvojitve gramatike razvoja motivov.
|
