Tabela 2: Preoblikovanje različnih vrst motivacij
0-6 Averzivna motivacija stran od sprememb (deluje tangencialno glede na druge od 1 do 5)
|
1-5 Zunanja motivacija k spremembam
|
2 Notranja motivacija za osebno pomembno učenje
|
3 Samomotivacija s samoaktualčizacijo (po Maslowu)
|
4 Interaktivna motivacija za medsebojno komunikacijo in sodelovalno učenje
|
V tabeli točka 2 kaže na zunanjo motivacijo za nekaj, ki je v bistvu šele spodbuda, točka 2 je notranja motivacija, ki je nastala s ponotranjenjem, točka 3 je samorealizacija kot poglobljena notranja motivacija, točka 4 predstavlja interaktivno motivacijo, ki nastane v skupnem dialogu ali diskusiji, točka 5 nastane s povratkom k zunanji motivaciji za nove naloge in tangenta na krog predstavlja motivacijo stran od zastavljenih nalog bodisi zaradi stagnacije, izgoretja, bolezni ali nove službe. Vendar pa je možno tangencialno motivacijo stran povezati z eno izmed motivacij za nekaj od 1 do 5. Točka 0 pomeni, da do zavestnega stika s spremembami ne pride. Od strategije zastavljanja ciljev je odvisno, kako ju bomo povezali. Ljudje, ki se pretežno zavzemajo za motivacijo stran od zastavljene naloge, neradi sodelujejo, se ne poglabljajo v problem, ostajajo ob strani, na distanci ali v ozadju dogajanj, brez iniciative.
Razvoj si najprej sugerirajmo s Coue'jevo formulo, po kateri “sem vsak dan v vsakem pogledu boljši”. Coue´ je s to formulo že v 19. stoletju upošteval ideal najpomembnejše osebnosti v družbi podobno kot Covey na koncu 20. stoletja. Če vemo, da smo najpomemb nejši mi sami, bomo izkoristili vsak še tako neverjetni trenutek. Coue´ nehote civilizacijsko normo nenehnega napredka prenaša v osebnost posameznika. Vsak je sam odgovoren za lastni razvoj. Le tako je napredek posameznika pogoj napredka družbe. Svojo 'samouresničeno prerokbo' usmerjajmo nenehno izboljševanje (permanent improvement of quality). Če se odrasli ne spreminjamo zavestno, nas nujne spremembe prepričujejo, da nas življenje obrača po svoje. Jeffersova (1994) in Robbins (2000) svetujeta, kaj naj vsak dan storimo, da bo to povečalo naše območje ugodja in tveganja.
Lastno usodo si krojimo z odločitvami in odločnostjo. Robbins verjame, da so trajne spremem be nevroasociativne in da se lahko zgodijo ne le postopno, kot je to pogosto, ampak tudi v trenutku. Če verjamemo in si predstavljamo, da lahko premaknemo 'goro', jo bomo premaknili po Pygmalijonovem efektu samoprerokbe ali po izreku - pokažite mi Arhimedovo točko in premaknil bom svet s tečajev. Biti odločen pomeni ravnati iz poguma srca, značaja in intuicije. Recimo ‘ne’, kadar si asertivno zaželimo zagotoviti varne meje, ne da bi se počutili krive.
Odločnost je osnova za nepremagljivost in neustrašnost, zaradi katere imajo nekateri narodi v grbu leva, drugi pa orla ali kak drug mogočen simbol patriotizma. In kakšen simbol si izberemo posamezniki za ponazoritev svojega sebstva? Morda je to simbol mantre, simbol čakre ali mudre, prevladujočo barvo obleke in ankh, Davidovo zvezdo (imenovano tudi hebr. merkava – svetlobna kočija), križ, simbol krožne povezanosti yina in yanga? Mantre za čakre od spodaj navzgor so ram, vam, lam, jam (srce), ham, ksham, ohm (aum) - najvišje.
Reči “da ali ne” je dilema asociacije ali disociacije posameznika, ki se usmerja 'k ljudem ali od njih' ali tudi njegove motivacije “k in 'motivacije stran”. Različni ljudje imamo radi različne stvari in se na osnovi svojih 'preferenc' in se odločamo med različnimi stili komuniciranja kot so agresivni, pasivni in asertivni. Za prvega so značilne lastnosti: zaprt duh, vedno ima prav, je slab poslušalec, najraje vidi izvršitve brez vprašanja zakaj. Pasivni tip ne izraža svojih občutij, ne ustvarja valov, raje verjame drugim kot sebi in ne pove, kaj bi rad. Asertivni tip da prav sebi in drugim, aktivno posluša, se zaveda sebe, ne obsoja, je navdušen in se dobro počuti. Med vsemi tremi je treba vzdrževati vsaj dinamično, relativno ‘izravnoteženo ravnotežje’ (Trstenjakov izraz), če že ne povsem stabilnega.
Objektivne omejitve je zdravo upoštevati. Vendar je treba razlikovati med negativnimi in pozitivnimi (samo)omejitvami oz. pravili.Običajno preozka pravila je treba preformulirati oz. razširiti tako, da postanejo univerzalni pretočni kanali. T. i. samoomejujoče prepričanje je nezdravo, ker se oblikuje na osnovi notranjega sovražnika (sence po Jungu, notranjega kritika), ki funkcionira na dilemi jaz ali drugi, mi ali oni.
V NLP govorimo le o prepričanjih, čeprav v psihologiji razlikujemo med stališči (statements) in prepričanji (beliefs). Težko je oboje razlikovati, ker najprej vidimo podobnosti. V socialni psihologiji po Allportu poznamo več kot 20 definicij stališč. Ker podobno kot v NLP filtri oboji delujejo predvidljivo že vnaprej (aprioristično). Gre za oblike predsodkov kot nepreverjenih stališč. Kot prepričanja so tudi stališča tesno povezana s stabilnim vedenjem. Težje jih spreminjamo z drugimi stališči, laže pa z vedenjem. Stališča nastajajo že v času prve socializacije in imajo dispozicijski značaj. Vključujejo pripravljenost na določen način reagiranja. Opravljajo vrednotno-ekspresivno, prilagoditveno in kognitivno funkcijo (Ule, 1994).
Kakor stališča in prepričanja nastajajo, tako se tudi spreminjajo. Nekatere spreminjamo zavestno, druge nezavedno, tretja pa kažejo odpornost kljub spremembam. Poti do zavestnega samospreminjanja je več: 1. integracija, ki deluje kot posplošitev iz posameznih doživetij, občutij, izkušenj, 2. diferenciacija nastajanja novih stališč zaradi novih dogodkov, 3. travme in 4. imitacija.
Pojav priučene nemoči, ki rojeva izgovore (ne zmorem, kar gre lahko narobe, bo šlo narobe po Murphyju), pomeni prevladovanje strahu. Ta 'zakon' dopolnjuje Maxwell (1999) z drugim: kar gre lahko prav, bo prav tudi šlo. Zato tudi nekateri sklepajo, da imaš prav, če misliš, da zmoreš kakor tudi, če misliš, da ne zmoreš. Očitno gre za razliko med negativno in pozitivno samouresničeno prerokbo po maligni spirali, ki vodi navzdol ali benigni spirali, ki vodi navzgor. Glede na prevladujoč tip negativnega ali mišljenja in prepričanj živimo po eni ali drugi samouresničeni prerokbi in se nam tako dogaja še več istega. Zato se nekaterim dogajajo čudeži, drugim pa nesreče. Če se dobrim ljudem dogaja zlo in “pridne punce pridejo v nebesa, druge pa vsepovsod” je to zato, ker bog dela počasi in zamuja (kar pa še ne pomeni, da ne bo pomagal), hudič pa hitro. V vsakem primeru je dobro uporabiti vaje za povečevanje ljubezni do sebe in ohranjanje notranje varnosti, sicer je samopredaja precej omejena.
Prva naloga (samo)vzgoje odraslih je občudovanje, spoštovanje in ljubezen samega sebe na vseh ravneh naše osebnosti v celoti z vsemi prednostmi in slabostmi, ker je to tudi pogoj za enako stališče do drugih. Iskanje identitete poteka v smeri napredovanja ali nazadovanja. Socialno učenje je pogoj osebnega razvoja (Brečko, 1998; 104). Predstava o sebi nastane po Brečkovi v dvosmernem procesu med jazom in drugimi. Opira se na pomembnega drugega, da bi si tudi sami pridobili funkcionalne oz. profesionalne sposobnosti. Tudi Berger in Luckmann (1988) zastopata tezo, da si posameznik pridobi zavest, tako da aktivno sodeluje v intersubjektivnem procesu konstrukcije socialnega sveta. To pomeni, da so vrednote osebne rasti tudi socialni konstrukt.
Odrasli se pogosteje postavljamo v kognitivno disonanco (Brečko, 1998; 48) kot otroci. Ni vseeno, na kakšne načine se razlikujemo od drugih in v koliki meri kakor tudi ne, v čem se istovetimo z njimi po empatiji. Seveda jih presojamo pretežno po sebi. A ni se treba le primerjati in se soditi, ker to vodi v zaskrbljenost. Tretja socializacija odraslih poteka bolj heterogeno kot prva in druga, vendar pa tudi bolj homogeno, ker se mora odrasel posameznik identificirati z družino in podjetjem. Pri tem je zaradi napredovanja individuacije (Jungov izraz) najbolj on sam.
Osebnostnega razvoja ni brez spremembe samopodobe. Samopodoba je temeljni motivator vedenja. Zasvojeni so ljudje z nizko samopodobo. Samopodoba Slovencev je relativno nizka (Kobal-Grum, 2003) podobno kot čustvena pismenost. 4 Pozitivna samopodoba je funkcija občutka sposobnosti, da situacijo ali problem obvladujemo in da cilje obvladovanja imamo. Čim bolje nam to uspeva, tem bolje smo motivirani za nadaljnje dosežke naše dejavnosti in čim manj obvladujemo, tem nižja je tudi raven ciljne motiviranosti. To velja tudi za učne uspehe v šoli. Čim boljši so uspehi, tem bolj je učenec motiviran za nadaljnje učenje pri pridobivanju znanja in čim slabši so, tem bolj je verjetno, da je slabša tudi motivacija (več o tem: Novak, B., 2003). Na slabih in negativnih izkušnjah se največ naučimo iz neuspehov za uspeh, iz padcev za vzpone in iz zavrnjenosti za sprejemanje in sprejetost.
Pozitivno samopodobo se povezuje z višjim avtoimunskim sistemom, navdušenjem, nenehnim samomotiviranjem za delo in z vsem potencialnim kapitalom za uspeh, funkcionalno pismenostjo, itd. Individualna osebnost je socialno ranljiva. Samopodoba in toleranca se lahko ena z drugo povečujeta ali poslabšujeta. Za pozitivno samopodobo se je treba bojevati in jo potrjevati vedno znova, zlasti, če nam ni bila že kar v zibel položena, kar pomeni, da nismo imeli dobrih in ljubečih staršev.
Samopodoba je rezultat interakcijskega medkulturnega procesa v različnih kulturah. Če poznamo strukturo samopodobe, je ni težko prestrukturirati s pomočjo napora usklajevanja predstave zunanjega sveta s predstavo o sebi in obratno. V strukturi samopodobe in samospoš tovanja so tako razumske kot emocionalne komponente, zavestne in nezavedne. Prestruktu riranje pa pomeni popraviti to, kar je (bilo) narobe, očistiti to, kar je nečisto, prisvojiti si, kar nam je še tuje. Zaradi nenehnega prilagajanja potrebam in zahtevam okolja prihaja vsak posameznik v življenju skozi številne krize, ki jih mora premagovati, tako da prekuje poraze v zmage. Pri tem mora vedeti, da razlikujemo med akademsko (šolsko), telesno, emocionalno in socialno samopodobo. Na vsaki od teh ravni pa je samopodoba nizka ali visoka, negativna ali pozitivna, primerna ali neprimerna, realna ali nerealna in na vsaki jo je mogoče popravljati v smislu zastavljenega cilja.
Podobno kot samopodoba je tudi samospoštovanje posledica samoocenjevanja (self-esteem). Spoštujemo se lahko že zato, ker smo in potem tudi za to, kar delamo. Pri slednjem so dejavnosti, ki jih lahko opravljamo precej ali še posebno dobro in na podlagi tega smo vredni oziroma je naše življenje zaslužno.
|
