Slikarstvo
Slikárstvo je umetniška dejavnost, pri kateri na neko podlago (platno, papir, omet), nanašamo barve. Slikarstvo je ena izmed temeljnih strok likovne umetnosti, ki ima za osnovno ploskev in upodobitve gradi z uporabo barve in črt. Razločujemo med slikarstvom v ožjem pomenu besede, za katero je pomembnejša barva, in slikarstvom v širšem pomenu, kamor sodita tudi risba in grafika, kjer je barva po navadi lahko odsotna, ali pa je prisotna v barvi risal. Glede na nosilce (so neprenosni ali prenosni) govorimo o vrstah slikarstva: o stenskem slikarstvu, tabelnem slikarstvu, slikarstvu na platno, knjižnem slikarstvu, slikarstvu na steklo itd. Z nosilci so povezane različne tehnike (npr. freska, mozaik, akvarelno in oljno slikarstvo, kolaž, vazno slikarstvo), pri čemer se tradicionalnim tehnikam in tradicionalnim materialom pridružujejo novi. S slikarstvom so najtesneje povezani tudi drugi načini izražanja, ki so po značaju slikarski, npr. fotografija, film, instalacija.
Risba je temeljno likovno delo. Je izhodišče za slikarske, kiparske in arhitekturne stvaritve. Njena bistvena značilnost je izražanje s črto, linijo, barva je drugotnega pomena. Ker je risba skopa, zahteva od risarja, da se omeji na bistveno. V nasprotju s slikarstvom risba ne skriva postopka, kako gradi podobo. Povezava s slikarstvom je tesna, saj pri risbi in sliki umetnik pogosto uporabi enake nosilce (npr. karton, papir), enake pripomočke (npr. svinčnik, pero, čopič, palica), risarske oz. slikarske medije (npr. svinčnik, barvnik, suha igla, kreda, pastelna kreda, oglje, tinta, tuš), gre pa tudi za podoben pristop k delu. Risba je lahko v slikarskem delu prekrita (bodisi, ker je izginila pod nanosi barve ali zato, ker je risba nastala ločeno), lahko pa je vidna in je bistvena sestavina izraza (npr. v srednjeveških slikanih oknih). Risba je lahko skica, osnutek, likovni zapis ideje, detajla iz resničnega sveta, lahko je študija, predrisba, vmesna postaja med zamislijo in dokončanim delom, lahko pa je samostojna in v sebi zaključeno delo.
Grafika nastane z odtisom upodobitve z matrice. Matrica je plošča (npr. lesena, kovinska ali steklena), na kateri je z rezanjem, praskanjem, jedkanjem in drugimi postopki nastala upodobitev. Na pripravljeno matrico se nanese barvo ali barve in upodobitev odtisne. Grafične tehnike so številne in mnogovrstne. Najstarejši grafični tehniki sta lesorez in bakrorez. Lesorez je tehnika visokega, bakrorez pa tehnika globokega tiska. Starejšim tehnikam (npr. lesorez, linorez, bakrorez, suha igla, akvatinta, monotipija ) se pridružujejo moderne (serigrafija oz. sitotisk), kjer se barvo nanaša skozi matrico. V 20. stoletju so bile modne mešane tehnike in montaže. Vsebine grafičnih del se od slikarskih ne razlikujejo, pa tudi velikih slogovnih razlik ni. Razvoj grafične dejavnosti in tiskarstva (kot industrije) je grafične upodobitve razširil med široke kroge občinstva. Razlikujemo med umetniško oz. avtorsko grafiko na eni strani (ustvarjalec naj bi kontroliral vsak odtis in ga potrdil s podpisom) ter reproduktivno (industrijsko), ki je tiskana v velikih nakladah.
Mozaik (italijansko mosaico, grško museios) je ornamentalna ali figuralna slika, izdelana iz barvnih kamnitih ali steklenih ploščic različnih oblik, pritrjenih z vezivi na površino. Mozaike so izdelovali že 3000 let pr. n. št. na Bližnjem vzhodu, od koder so jih prevzeli Grki in Rimljani za okrasitev tal. Bizantinska umetnost, ga je uporabljala za slike na stenah in obokih v notranjosti stavb, cerkva in za ikone.
Pravzaprav je izdelava mozaika preprosta. Koščke (latinsko tesserae) keramike ali stekla se vstavlja v malto. Toda v rokah rimskih umetnikov je ta umetnost dosegla nepredstavljiv sijaj in zapletenost. Izkušen rimski izdelovalec mozaikov je lahko iz teh oglatih črepinj pričaral vrtinčaste zavoje in iz trdote priklical gibanje in človečnost. Veliki mozaiki, kakršne so odkrili v Pompejih, niso le presenetljive upodobitve vsakdanjega življenja, ampak tudi osupljivo pričevanje o umetniški občutljivosti civilizacije, ki pogosto velja za militaristično.
Freska (iz italijanščine alfresco, na sveže) je oblika slikarstva, pri kateri se barve nanesejo na svež omet, s katerim se neizbrisno zlijejo in slika ostane na zidu.
Za nastanek prave freske je potreben svež omet. Najprej se na steno nanese grob omet iz peska in žganega apna in potem še fini omet, ki je iz kremenčevega peska in apna. Na svež omet se slika s pigmenti in apneno vodo.
Kiparstvo
Temeljni kiparski zvrsti sta obla (okrogla, prosto stoječa) plastika in relief ( ki je vezana na ploskev). Po vlogi in nalogi je kiparsko delo samostojno ali vezano na arhitekturo (arhitekturna plastika). Dela so lahko namenjena enemu ali več pogledom, lahko so nepremična ali gibljiva, spremenljiva (mobili). Med osrednje naloge kiparstva je sodilo upodabljanje človeškega lika ( celopostavne in doprsne upodobitve, torzo itd.). Z besedo kiparstvo sta tesno povezana izraza skulptura (ki v jedru pomeni umetnost odvzemanja – rezljanje, klesanje) in plastika (ki pomeni umetnost oblikovanja z dodajanjem snovi – modeliranje). Vendar kiparska dela nastajajo tudi s konstruiranjem (varjenjem, lepljenjem itd.) in ulivanjem v kalupe. Kiparstvo uporablja različne tradicionalne in nove materiale.
Če začne prevladovati uporabni vidik, kiparstvo postane oblikovanje (dizajn). Materiali, ki jih kiparji lahko uporabljajo, so lahko poljubni. Tudi velikost kipov nima omejitev.
Tehnike in način dela: modeliranje, vlivanje, klesanje, rezbarjenje, tolčenje.
|
