Cestnine skupaj: 74 € Parkirnine skupaj: 0 € => nikjer nisem plačal parkirnine Vstopnine skupaj: 18 €
Cena v avtokampih: med 8,0 in 17,0 €, povprečno 12,0 €, skupaj 147 €.
Cena kosila/večerje s pijačo: med 9,0 in 15,9 €, povprečno 10,6 €, skupaj 106 €.
Celotni stroški potovanja so znašali 880 €.
Tako kot večina drugih evropskih obal je tudi grška obala v velikem delu peščena. Morje je izredno toplo in ima povsod lepo modro barvo, večinoma je tudi čisto. Najlepše zalive in plaže sem videl na zahodu (Jonsko morje) in na polotoku Peloponezu. Ko sem se pomikal proti severo-vzhodu dežele, je bilo naravnih lepot vse manj, zato sem bil presenečen nad ponovno lepoto morskih obrežij na vzhodu – v okolici mesta Kavála. Peloponez je zelo gorat polotok in toliko vzponov, spustov in predvsem zavitih ovinkov že dolgo nisem prevozil. Ceste so večinoma dobre, na ozkih lokalnih cestah pa sem včasih zaradi velikih udarnih jam pomislil, ali nisem morda v Albaniji.
Grčija ni ravno čista dežela in vsepovsod je polno smeti – vseeno pa manj kakor v južni Italiji. Tudi po Grčiji se – kakor v južni Italiji - po mestih in tudi manjših krajih sprehaja veliko potepuških psov, ki se družijo v skupine po 3, 4 in več. Sicer so se mi zdeli precej pohlevni in v nekem kraju sem celo videl turista, ki je enega takih psov pomilovalno pobožal.
Na splošno mi je Grčija všeč zaradi svoje sproščenosti: brezplačno sem lahko parkiral, kjer sem želel, nihče me ni preganjal, ko sem neke noči prespal v avtu sredi turističnega kraja, brezplačno sem se lahko kopal in uporabljal tuše in sanitarije na hotelskih plažah. V Italiji je precej več ograjenih delov obale in marsikje je potrebno vstop na plažo ali parkirišče plačati. Da ne govorim o časovno neomejenem tuširanju (brez žetonov) v kampih, kar je bilo v Italiji mogoče le izjemoma, v Grčiji pa je to normalna stvar.
Opomba: vsi časi , navedeni v potopisu, so po naši, slovenski uri.
25.8.2007
Ljubljana – Metlika – Karlovac – Plitvice – Knin – Sinj - Imotski - Međugorje (563 km).
Iz Ljubljane sem odpeljal v soboto ob 10:25. V soboto namenoma, saj sem želel prvikrat obiskati tudi Međugorje in biti naslednji dan v tem kraju pri nedeljski maši. Kasneje si v Grčiji nisem obetal obiska nedeljske maše, saj so menda katoliške cerkve tam precej redke. Le za katoliško katedralo v Atenah sem si že doma priskrbel naslov in razpored nedeljskih maš.
Preko Novega mesta sem ob 12:05 pripeljal v Metliko in do vrha napolnil rezervoar z gorivom. V prtljažniku sem imel že v Ljubljani napolnjeno kanto z 11 litri goriva, ki naj bi mi služila za rezervo predvsem na poti preko Albanije.
Po prehodu državne meje sem nadaljeval pot po navadni cesti proti Karlovcu in preko Plitvic do Knina. To cesto sem spoznal že maja letos, ko sem se vozil po njej proti otoku Murterju. Cesta je povsem v redu: ravna, široka, gladka in res ni potrebe, da bi plačeval drago cestnino za avtocesto, ki poteka za Velebitom.
Dan je bil precej vroč. Malo izven Knina sem opazil starejšega moškega, ki je štopal. Bil je sedemdesetih let in se mi je zasmilil. Nisem mogel pravočasno ustaviti in sem odpeljal naprej, obrnil in se vrnil ponj. Bil je vesel, da sem ga pobral, je pa povedal, da je kar slutil, da se bom vrnil. Vsedel se je na zadnji sedež, ker sem imel na sopotnikovem sedežu naložene zemljevide.
Po nekaj uvodnih stavkih je povedal, da je star 77 let, da mu je ime Frane in da je doma iz Splita. V Knin je prišel ta dan zjutraj z avtobusom, kar ga je stalo 40 kun (= 5,6 €). V Kninu je imel nekakšno predavanje, bolje oznanjevanje nauka Jehovinih prič, katerih član je menda že 37 let. Prej je bil katoličan, potem pa je spoznal 'resnico' in je tega zelo vesel. V nadaljevanju sem moral celo pot poslušati njegove izreke in nauke iz svetega pisma, ki sem jih seveda vse po vrsti poznal in na tihem sem se spraševal, v čem se sploh nauk Jehovinih prič razlikuje od katoliškega. Nekaj časa sem mu na njegove sugestije in vprašanja odgovarjal, potem pa mi je to vse skupaj začelo presedati in sem skušal temo pogovora speljati na druge teme. On pa se je le vedno vračal na primere iz svetega pisma in na prepričevanje, da je potrebno biti v življenju dober do drugih in se ravnati po nauku Jezusa Kristusa.
Med vožnjo sem na levi strani opazil krasno, zelo dolgo zelenkasto jezero s peščenimi obrežji in če ne bi imel sopotnika v avtu, bi se ustavil in ga fotografiral. Frane je povedal, da je to akumulacijsko jezero Peruča, zaradi katerega so morali izprazniti 14 vasi, je pa to voda, ki poganja turbine in zagotavlja elektriko velikemu delu Dalmacije.
Zaradi sopotnikovega stalnega govorjenja sem komaj čakal Sinja, kjer sem ga nekaj po 17. uri odložil. Menda je imel z avtobusom do Splita le še pol ure vožnje. Na vso moč se mi je zahvaljeval, mi ponujal 40 kun, kolikor bi dal za avtobus in ker nikakor nisem hotel sprejeti, me je povabil na kavo. Izgovoril sem se, da se mi mudi, da je pred menoj še dolga pot – da grem v Međugorje, sem mu povedal že takoj na začetku. Na koncu mi je ponudil nekaj številk glasila Jehovinih prič (»Kula stražara«), ki sem jih rade volje sprejel. Zaželel mi je, da se kmalu poročim in mi naročil še prisrčne pozdrave za mojega očeta, saj je med razgovorom izvedel, da sta oba isti letnik (1930).
Od Sinja do Imotskega in naprej do državne meje z Bosno in Hercegovino mi je pot hitro minila. Na meji ni bilo posebnosti. Hrvaška stran ima dostojno carinsko zgradbo, bosanske pa sploh ni – ob zapornici je le nekakšna ozka čuvajnica, kamor se lahko za silo pred dežjem umakne le en človek.
Takoj za mejo je vse polno prodajaln raznovrstnega blaga, umazanija je dosti večja, kot na Hrvaškem in še nekaj deset kilometrov v notranjost je veliko avtoodpadov in prodajaln rabljenih rezervnih delov. Ob cesti vidiš sredi splošne umazanije in zanemarjenosti cele skladovnice razbitih avtomobilov.
Ko sem že mislil, da do Međugorja ni več daleč, se je pot začela neznansko vleči. Ozka, zavita cesta ne dovoljuje večje hitrosti in čeprav se večino časa spušča proti ravnini, je kar ni hotelo biti konec. Zaželel sem si, da bi nekje na hitro nekaj pojedel in ko sem v nekem kraju na desni zagledal črpalko z bifejem, sem ustavil in obračal avto. Pri tem sem nespretno pri vzvratni vožnji zadel v zid ob hiši in poškodoval zadnji odbijač in luč. K sreči je steklo zadnje luči le malo počilo, ni pa se razbilo. Nazadnje sem na tisti črpalki lahko le ugotovil, da restavracije ni in sem odpeljal dalje.
V Međugorje sem končno prispel okrog 19:30. Popeljal sem se skozi kraj do hriba, tam obrnil in neko dekle povprašal za penzion Zemo. Ni imela pojma, zato sem se vrnil na začetek kraja, kjer sem prej bežno videl neko tablo za kamp. Izkazalo se je, da je smer prava in ob 19:45 sem parkiral pred kampom Zemo, ki je v samem centru kraja in v bližini cerkve. Dekle pred hišo me je vprašalo, kaj želim in najprej sem vprašal za sobo v penzionu, za katerega sem preko interneta vedel, da je zelo poceni (7 €/noč). Ker so imeli povsem polno, sem rekel, da bi rad prenočil v kampu in poklicala je mamo. Obe sta me začudeno in nezaupljivo gledali, česar si nisem znal razložiti. Direktno sem vprašal, v čem je problem, pa sta kar molčali in me sumničavo gledali. Ponovil sem vprašanje in mama je rekla, da ne ve, če so kamnita tla v kampu primerna za šotor. Povedal sem, da lahko postavim šotor tudi brez klinov in da tla res ne bodo problem. Nekako sem ju prepričal, gospa je vzela potni list in zapeljal sem v kamp.
Kamp je v bistvu podaljšano dvorišče in je bil precej poln. Poleg avtodomov je bilo tudi nekaj večjih šotorov, zato mi še danes ni jasno, kakšen je bil pravi vzrok čudnega obnašanja lastnice in njene hčerke. Nekako sem jima bil, izgleda, sumljiv.
V kampu je dvoje sanitarij, ki pa so bolj uboge in umazane. Kljub temu sem uporabil tuš, ki se mi je po vročem dnevu zelo prilegel. Potem sem postavil šotor brez zabijanja klinov in vanj namestil ležalnik. Šel sem vprašat lastnico, kje je najbližja pot do cerkve in če bo ta dan zvečer še kakšna maša. Povedala je, da je bila zadnja maša ob 19. uri in da bo zvečer le še 'klanjanje' (češčenje). Do cerkve me je napotila skozi vratca v mrežni ograji, ki obkroža kamp.
Do glavne asfaltne ceste v centru mesta vodi od kampa med nizkim grmovjem ozka pot in na koncu je potrebno še preko neke brvi. Bilo mi je žal, da nisem s seboj vzel svetilke, saj je bilo precej temno.
V centru kraja je vse razsvetljeno, saj je tam veliko prodajaln kičastih spominkov in tudi kar nekaj restavracij in bifejev. Takoj se mi je vsilila primerjava z Lurdom. Gostota in natrpanost prodajaln je tu povsem enaka, le da je v Lurdu vseh teh prodajaln še neprimerno več.
Pred ogledom cerkve sem si nasproti nje, v restavraciji Dubrovnik, privoščil večerjo. Naročil sem nekaj ražnjičev in čevapčičev, pomfrit in paradižnikovo solato. Ko sem na ovalnem krožniku ob mesu in krompirju dobil le dve polovici kolesa paradižnika, sem protestiral in natakar mi je takoj prinesel večjo porcijo paradižnikove solate. Pil sem Pepsi-colo z mineralno vodo in za vse skupaj plačal 10 €.
Po večerji sem se napotil proti cerkvi Sv. Jakova, ki je župnijska cerkev. Zgrajena je bila leta 1969, ima dva visoka zvonika, v celoti je v rumenkasti barvi. V notranjosti je precej siromašna: poleg barvnih oken ni na zidovih nikakršnih poslikav. Spredaj, na desni strani je kip Marije, pred katero molijo in se ji priporočajo verniki.
Okolica cerkve je lepo urejena. Za cerkvijo je velik, pokrit okrogel bogoslužni prostor, pred njim pa v polkrogu nameščene klopi. Brezplačne, lepo urejene sanitarije so nedaleč stran, ob velikem parkirišču.
V nadaljevanju tega polkrožnega prostora za cerkvijo je še nedokončan križev pot: postaje so nekakšne ozke zidane kapelice, pot med njimi je tlakovana. Od tam se gre lahko na grič Križevac (prej: Šipovac), visok 448 m, ki ima na vrhu velik zidan betonski križ. Zračne črte do Križevca je 2.5 km, za vzpon je menda potrebnih 35 minut – sicer nisem preverjal, a ne verjamem, da samo toliko. Vrh Križevca se mi namreč na pogled zdi silno daleč.
Po večernem ogledu okolice cerkve sem se vrnil do njene zadnje strani. Zdaj so bile popolnoma vse klopi ob okroglem bogoslužnem prostoru zasedene, tako, da sem moral stati. Izpostavljena je bila ogromna monštranca, nek moški in ženska pa sta v mnogih jezikih brala psalme in izgovarjala pobožne misli. Vmes je nekdo pritajeno igral na kitaro. Opazoval sem druge, ki so bili precej bolj pobožni od mene, nekateri so celo klečali na tleh. Vse skupaj je bilo v večernem hladu lepo, vendar nisem zdržal dolgo. Ob 23. uri sem se napotil nazaj proti kampu.
V preddverju cerkve nisem mogel nikjer razbrati, kdaj bodo maše naslednji dan, v nedeljo. Šele ko sem preletel župnijski list (mimogrede: piše, da lahko ta listič vzamejo le župljani!), sem izvedel, da bodo maše ob 8., 11. in 19. uri. Ker sem imel naslednji dan namen pripeljati do Ulcinja, tik pred albansko mejo, je prišla v poštev le prva, jutranja maša, kar mi sploh ni bilo všeč: tako zgodaj vstati, ko bi si vendar rad privoščil dovolj spanca pred napornim potovanjem! Pa kaj sem hotel.
26.8.2007
Međugorje – Čapljina – Metkovič – Neum (BiH) – Dubrovnik – Hercegnovi (Črna gora) – Kamenari – Lepetane – Budva – Ulcinj (308 km).
Vstal sem ob 7:30, pospravil šotor in se peš odpravil v cerkev. Pred mašo sem obhodil okolico cerkve in napravil nekaj fotografskih posnetkov. Bilo je sončno jutro.
Ob 8. uri se je v cerkvi pričela maša v hrvaškem jeziku. Cerkev je bila povsem polna, tako, da sem moral stati. Ko se je maša nekaj minut pred 9. uro končala, so hiteli pripravljati oltar za naslednjo mašo, ki je potekala v nemščini. Če bi vedel za to nemško mašo, bi lahko eno uro dalj spal!
Na hitro sem v bližnjih trgovinah nakupil nekaj malih spominkov in se vrnil v kamp. Plačal sem prenočevanje (6 €), nisem pa dobil nobenega računa – lastnikov sin je le zapisal moje podatke v zvezek in mi vrnil potni list. Šele zjutraj sem odkril, da imajo v kampu tudi skupinski hladilnik, v katerem bi lahko čez noč ohladil svojo pijačo!
Ob 10. uri, ko sem odpeljal iz kampa, je bilo že kar vroče, je pa pihljal rahel veter. Peljal sem skozi Čapljino (+33ºC) in zatem skozi Metkovič – potem, ko sem brez problemov prečkal bosansko/hrvaško mejo. Ko sem zapustil Opuzen, se je s ceste odprl lep pogled na dolino Neretve oz. na njen izliv v morje. Postajalo je vse bolj vroče.
Ob 11:17 sem pri Neumu zopet vstopil v Bosno in Hercegovino. Moram reči, da sta Neum in njegova okolica lepo urejena, precej je velikih belih hotelov. Tu sem tudi napolnil rezervoar z gorivom in brez problemov plačal z euri. Sicer imajo v BiH valuto BAM (bosanska marka) – 1.96 BAM=1€.
Ko sem zapuščal Neum, se je pojavila tabla z napisom 'Republika Hrvatska', carine pa ni bilo nikjer. Šele kasneje - v Zaton Mali - se je pojavila hrvaška carina, bosanske pa sploh ni!
Ker je postajalo neznosno vroče, sem nekaj minut pred dvanajsto ustavil ob zalivu Budima, kak kilometer pred naseljem Banići, oz. kakih 5 km pred krajem Slano. Zaliv je bil krasen, s prodnato plažo, morje je bilo zelo toplo, je pa pihala burja. Bilo je le nekaj kopalcev in šele po odhodu sem spoznal, da je nad plažo majhen avtokamp.
Čez pol ure sem nadaljeval pot proti Dubrovniku. V samo mesto nisem peljal, pač pa sem se mu izognil po obvoznici. Pred in –za Dubrovnikom sem opazil precej pogorelih površin.
Ob 13:45 sem pripeljal na hrv./črnogorsko mejo pred Hercegnovim. Obe mejni postaji se nahajata na klancu navzdol in med njima je kar nekaj razdalje. Črnogorski policist je zahteval zeleno karto in mi v potni list pritisnil žig. Pričakoval sem bolj prijazen obraz – ta pa je bil zadržan in mrk.
Že od hrvaškega Cavtata oz. Čilipov naprej je cesta potekala po notranjosti in obale sploh nisem več videl. To se je nadaljevalo vse do Hercegnovega. V zameno je bil v notranjosti vsaj zrak nekoliko hladnejši.
Skozi Hercegnovi sem zapeljal v Boko Kotorsko. V kraju Kumbor sem nekaj po 14. uri ustavil ob restavraciji Aurora in si privoščil kosilo (dunajski zrezek z mešano solato in pravo limonado – 9,5 €). Vendar pa zaradi slabega počutja nisem mogel pojesti vsega in sem del zrezka vzel s seboj.
Na najožjem delu kotorskega zaliva, v kraju Kamenari, sem šel ob 15:33 na trajekt (4 €) do kraja Lepetane, s čimer sem si nekoliko skrajšal pot proti Budvi. Vožnja s trajektom je trajala 7 minut.
V okolici Budve sem med vožnjo občudoval nekaj lepih peščenih zalivov, za Budvo pa sem fotografiral svetovno znani polotoček Sv. Stefan. Že celo pot po Črni gori je bilo oblačno, vendar pa je bilo kljub temu izredno soparno. Presenečala me je prepadna obalna cesta z mnogimi vzponi, spusti in ovinki. Od Budve dalje proti jugu je cesta občutno slabša.
Nekaj po 17. uri sem prispel v Bar in kmalu sem zagledal prvo tablo za Sukobin – mejni prehod z Albanijo. Vendar sem po nasvetu nekega Črnogorca (že v Ljubljani) vseeno nadaljeval pot proti Ulcinju, ker je menda od tam boljša, bolje označena cesta do mejnega prehoda Sukobin.
Nekaj pred 18. uro sem pripeljal v Ulcinj. Na obcestni tabli je tudi albanski naziv zanj: 'Ubqin'. Nisem peljal v center, ampak proti jugu, kjer sem želel poiskati kamp za prenočevanje. Sledil sem tabli za 'Veliko plažo', saj sem se spomnil, da smo s starši pred skoraj 40. leti prenočili v kampu poleg neke plaže. Promet je bil v obe smeri zelo gost, vse več pa je bilo tudi umazanije. Nazadnje sem prispel na neko makadamsko cesto in se po njej mučil nekaj kilometrov, potem pa le začel spraševati za kamp. Nihče ni nič vedel in po lastni presoji sem nekako našel pot nazaj na dolgo asfaltno cesto, ki povezuje Ulcinj z otočkom Ado na izlivu reke Bojane v morje. Za Ado sem vedel, da ima ogromen nudistični kamp, vendar pa nisem želel tja. Počasi sem peljal nazaj proti Ulcinju in se čudil številnim zanemarjenim hišam (kljub temu sem videl precej napisov za oddajanje sob) in splošni umazaniji. Videl sem že dve tabli za avtokamp, ki pa sta bila verjetno daleč od morja. Na križišču pred mestom sem ustavil in pri dopovedovanju domačinov, kje je kamp, je pomagal celo policaj in mi dovolil, da sem obrnil sredi križišča. Po njihovih zagotovilih razen tistih dveh kampov, za katera sem videl tabli že prej, ni nobenega drugega kampa v Ulcinju. Bil sem razočaran, saj sem imel v spominu, da je bil tisti nekdanji kamp velik in dobro opremljen, z lastno restavracijo – zdaj pa ga enostavno ni bilo več.
Oddaljeval sem se torej od mesta proti jugu, v smeri Ade in pri tabli zavil v avtokamp 'Tomi'. Seveda ni bil ob morju, a zdaj je bilo najvažnejše, da bom imel kje prespati. Kmalu se mi je približal simpatičen starejši lastnik z očali, mi vzel potni list in povedal, da je cena zame, ker sem sam, samo 10 € - sicer je menda 15 €. Oporekal sem mu, da sem prevozil že celo Evropo in da je cena 15 € med višjimi in to za zelo dobro opremljene kampe. Potem sem ga poprosil, da bi mu plačal že zvečer in da bi mi on vrnil potni list. Bil sem namreč nezaupljiv in sem želel imeti potni list ponoči pri sebi. Ugodil mi je in mi ga še isti večer vrnil, jaz pa sem mu plačal 10 € - brez vsakega računa.
Bilo je še svetlo, pred 19.uro in ni se mi dalo še postavljati šotora. Želel sem si, da bi vseeno še za dne nekako prišel na obalo in morda zaplaval v morju. Povprašal sem nekega Celjana z avtodomom, kako daleč je do obale. 'Nekako 300 m', mi je povedal in peš sem se čez polje odpravil proti morju. Bilo mi je malo tesnobno, ker je bilo vse tako zapuščeno. Ko sem prispel v borov gozdiček ob morju in videl nekaj ljudi, sem se pomiril.
'Velika plaža' je dolga 12 km, sega do albanske meje in je v celoti peščena (temna mivka). To sem vedel že od prej. Da pa res ne moreš plavati v tem morju, pa si nisem zapomnil. Ne moreš zaradi majhne globine, ki z razdaljo izredno počasi narašča in zaradi dolgih, močnih valov – nekako podobno morju na Atlantiku, le da so tam valovi neprimerno višji, voda pa občutno hladnejša.
Kljub mraku sem se spravil v kopalke in se skušal vsaj namakati v morju. Ležal sem na peščenem dnu in čakal valov, da so me oblivali ali pa sem si vodo škropil po glavi. S tem sem se vsaj malo ohladil. Ljudje so se sprehajali ali tekli po mivki tik ob morju, nekateri so igrali odbojko. Na plaži je tudi mali bife (zdaj zaprt), več lesenih ležalnikov in slamnatih 'čup' – zaščit pred soncem.
Bil sem prijetno presenečen, da sem se lahko že na plaži oprhal. Poleg tušev je bila še pipa in zaželel sem si, da bi nekaj vode popil. Vendar pa sem se bal, da si nakopljem kake želodčne težave. Zato sem stopil do treh starejših moških, ki so se na ležalnikih pogovarjali med seboj. Izkazalo se je, da so Albanci in začeli smo pogovor v srbohrvaščini. Za vodo so rekli, da je pitna, vendar sem bil še naprej nezaupljiv. Ko so izvedeli, da sem iz Slovenije, so se jim obrazi razvlekli v nasmehe in eden je rekel, da so Slovenci prijatelji Kosovarjev, kar sem jim potrdil. Takoj nato je eden izmed njih rekel: 'Domžale', jaz pa, da sem iz Ljubljane, ki je blizu Domžal. Izvedel sem, da so letos v Albaniji izredno lepo obnovili ceste in da se bom res lahko v enem dnevu prepeljal čez celo Albanijo. O dobrih albanskih cestah mi je že prej pripovedoval lastnik kampa. Za morsko obalo so rekli, da je ta v Ulcinju neprimerno lepša in bolj urejena kot tista v Albaniji. Na koncu sem jih še enkrat vprašal, če je voda poleg tušev pitna – tokrat so rekli, da jo oni pač pijejo. 'Vi ste je navajeni', sem jim rekel in se nisem upal piti tiste vode.
Vse do zvečer je bilo ta dan oblačno, na morskem horizontu pa zamegljeno. Soparno in vroče pa za umret! V želodcu mi ni bilo dobro in čutil sem hudo utrujenost.
Bos sem se vrnil do kampa in ob avtu postavil šotor. Pojedel sem tisti preostanek zrezka od kosila, vendar se mi počutje ni nič izboljšalo. V hladilno torbo sem natočil sveže vode in v njej vsaj malo ohladil pijačo.
Malo so me motili obadi v kampu, je bil pa po drugi strani blažen mir.
27.8.2007
Ulcinj – Sukobin (Črna gora) – Muriqan (Albanija) – Skadar – Lezhë – Vorë – Drač (Durrës) – Kavajë – Rrogozhinë – Lushnjë – Fier – Vlorë – prelaz Q. e Llogarasë (1027m) – Dhermi – Borsh - Sarandë – Butrinti – Konispol (Albanija) – Sagiáda (Grčija) – Igoumenitsa (483 km).
Vstal sem ob 8. uri, pospravil šotor in ob 8:30 odpeljal iz kampa proti Ulcinju. Tam sem najprej malo zašel, pa potem po spraševanju le prispel do bencinske črpalke, napolnil rezervoar z gorivom do vrha in se pri črpalki odcepil proti mejnemu prehodu Sukobin.
Bilo je sončno jutro in obetal se je spet vroč dan. Kmalu izven Ulcinja sem ugotovil, da je pred menoj cel konvoj belgijskih avtodomov (kasneje je nekdo na meji povedal, da jih je 22) in zaradi ozke in vijugaste ceste do meje nisem uspel prehiteti niti enega.
Sicer cesta od Ulcinja proti meji poteka med griči in del celo po soteski. V kraju Vladimir, nekaj km pred mejo, sem opazil povsem na novo zgrajeno bencinsko črpalko, ki pa še ni bila odprta.
Ob 9:40 sem bil na črnogorski carini, kjer se je že začelo čakanje v koloni. Sicer sem pri njih opravil v desetih minutah, a kaj, ko se zaradi kolone nisem mogel pomakniti proti albanski carini. Spoznal sem, da bo čakanje kar dolgo in res sem šele nekaj pred 11. uro prišel na vrsto na albanski meji.
Policist je bil zelo prijazen, ko je videl, da sem iz Slovenije. Najprej sem moral k nekemu okencu in pokazati potni list, zatem pa sem se po navodilih prijaznega policista postavil v vrsto k drugem okencu. Čez čas me je uradnik kar preko vrste poklical: 'Slovenija!', medtem, ko so morali Belgijci počakati. Dobil sem nekakšno zavarovalno polico in moral plačati 10 €, kar sem vedel že vnaprej. Ko sem to opravil, mi je albanski policist smeje zaželel srečno pot.
Minuto čez 11. uro sem lahko nadaljeval pot v Albanijo. Kakšne strahove sem imel že skoraj dve leti pred to državo! Zdaj je bila Albanija tu in na široko sem odprl oči, da mi ne bi karkoli zanimivega ušlo.
Po normalni asfaltni cesti, na kateri sem prehitel le dva ali tri belgijske avtodome (zato sumim, da jih je bilo res 22) sem kmalu pripeljal do mosta preko Bojane, kjer se levo cesta odcepi proti Skadru, desno pa proti Tirani oz. Draču. Ker je leseni most v precej slabem stanju, sem moral malo počakati, da so se zvrstili avtomobili iz nasprotne smeri. Medtem sem opazoval okolico. Pravo ciganski naselje z mnogo umazanije in zanemarjenimi otroki. Tudi mojemu avtu se je približal deček in začel nekaj moledovati. Zaprl sem obe prednji šipi, da se mi ne bi obesil na avto. K sreči sem kmalu lahko zapeljal na most.
Od mostu dalje je cesta povsem nova – široka, gladka asfaltna cesta. Promet na njej je vse do odcepa za Tirano izjemno gost in večinoma ni prilike za prehitevanje zaradi stalne nasprotne kolone vozil. Postajalo je tudi vse bolj neznosno vroče.
Vse do kraja Vorë, kjer se cesta razcepi na levo proti Tirani (16 km) in desno proti Draču (Durrës, 23 km brezplačne avtoceste) sem peljal po res lepi novi asfaltni cesti. Prav premišljeval sem, kaj bi se splačalo fotografirati, pa ni bilo nič takega. Ob cesti sem videl veliko podrtij in prav toliko novogradenj, gričov ni bilo nobenih, sama ravnina. Cesta poteka toliko daleč od morja, da ga sploh ne vidiš, pa četudi bi ga, bi glede na zemljevid videl razčlenjene izlive nekaj rek v morje in močvirnate oz. peščene obale.
Kljub kratki razdalji do Tirane si nisem niti za hip zaželel, da bi obiskal glavno mesto. Albanija mi je služila le kot obalna bližnjica do Grčije, ki jo je bilo potrebno čimprej prevoziti.
Tudi v Draču (Durrës, izgovarjajo 'dursi') se nisem ustavljal, ampak ga le prepeljal po predmestju in kar iz avta napravil fotografski posnetek.
Smerokazov je v Albaniji dovolj in ni res, kakor so me opozarjali, da jih sploh ni. Ni mi bilo potrebno nikjer spraševati za smer. Res pa je, da je v Albaniji ob cestah ogromno bencinskih črpalk, ki si sledijo ena za drugo. Skoraj vsaka ima tudi majhno trgovino ali bife, ob večjih so tudi restavracije.
Na eni manjših črpalk - tik pred krajem Rrogozhinë (35 km južno od Drača) – sem se ob 13:50 prvikrat ustavil v Albaniji. Bilo je neznosno vroče in želel sem se osvežiti z vodo po rokah in glavi ter popiti kozarec hladne pijače. Ko sem izstopil iz avta, sem si v žepe natlačil vse pomembnejše stvari, ki bi mi jih med okrepčilom utegnili ukrasti iz avta: denarnico, potni list in fotoaparat. Strahoma sem se približal črpalki in videl, da nimajo niti cevi za vodo niti stisnjenega zraka, kakor je običaj na evropskih črpalkah. Povprašal sem fantiča za vodo ('water', 'wasser', 'acqua'), ki pa ni ničesar razumel in tudi njegov starejši kolega ne. Z roko sem pokazal na usta in odpeljala sta me na rob črpalke, poiskala neko plastično cev, iz katere pa ni priteklo nič vode. Zamahnil sem z roko in se napotil v bife.
V bifeju oz. restavraciji ob tej uri ni bilo nobenega gosta. Notranjost je bila solidno opremljena, stoli so bili poveznjeni na mizah. Točilni pult je bil povsem sodoben in lep. Ker me je že zunaj pritegnil velik napis »Pepsi« sem povprašal po Pepsi Coli. Gostilničar, ki ni znal nobenega tujega jezika, je zamrmral, da je nima, odprl pokrov ležečega hladilnika in mi začel ponujati razne pločevinke in plastenke pijače. Odločil sem se za 'ivi' (orig. nßn) pločevinko, kjer je bil narisan krhelj breskve. Pijača je bila grškega izvora in je bila izjemno dobra. Kasneje sem v Grčiji zaman iskal podobno pločevinko tako v veleblagovnicah kakor v gostilnah.
Za pločevinko sem odštel 1 €. Z nekaj truda sem dopovedal gostilničarju, da bi rad steklen kozarec. Postavil sem si stol ob mizo, si natočil sok iz pločevinke v kozarec in bil vse bolj pogumen. Ugotovil sem, da me očitno ne bodo kar na hitro oropali ali celo ubili in da imam pred Albanijo prevelike strahove. V restavraciji sta bili poleg gostilničarja le še dve ženski, ki sta čez čas odšli.
Ob 14. uri sem nadaljeval pot proti jugu. Do kraja Lushnjë, t.j. 18 km, sem vozil po pravi brezplačni avtocesti, potem pa nadaljeval naslednjih 20 km po obupno uničenem asfaltu, dokler se ni pojavila tabla: 11 km do kraja Fier. Teh 11 km in potem vse do mesta Vlorë je cesta starejša in nekoliko slabša, a še vedno solidna.
Nekaj pred 15. uro sem bil v Fier, ob 15:40 pa v večjem mestu – luki – na jugu države, v mestu Vlorë (izgovarjajo 'vlor'). Tam sem se ustavil ob glavni cesti, ker sem čez cesto zagledal majhno trgovino. Iz hladilnika sem vzel pločevinko Pepsi Cole in jo želel plačati. Trgovec se je mrščil in gubal čelo, ker ni vedel, koliko eurov naj mi računa. Ko je izračunal, mu je na pomoč priskočila ena izmed nakupovalk, ki mi je smeje v italijanščini povedala, da stane pločevinka pol ('mezzo') eura. Ves zadovoljen sem odrinil pol eura in ob avtu, skupaj s piškoti, popil vsebino pločevinke.
Ob mojem avtu je nek človek z vodnim curkom čistil pločnik in zalival travo. Z gestami sem ga poprosil, da me je z vodo poškropil po nogah in rokah. Kako se je prileglo! Na nasprotni strani ceste je šel po pločniku policaj in mi ves nasmejan mahal. Verjetno je na avtu videl SLO nalepko – sicer si njegovega mahanja ne znam razložiti.
Ob 16. uri sem nadaljeval pot in na izhodu iz mesta povprašal nek par ob avtu za smer proti jugu, proti Sarandë. Gospod – Albanec - je govoril v angleščini in povedal, da sta z ženo ravnokar pripeljala iz nasprotne smeri in da sta za pot, dolgo 120 km, potrebovala 3 ure in pol. Prva polovica ceste je menda v redu, druga polovica pa je obupna.
To mi je dalo misliti. Čez tri ure in pol bo ura že toliko, da bo tudi že mrak ali tema in se bom torej v zadnjem mestu pred grško mejo znašel v temi. In potem me čaka neznana ozka gorska cesta do meje, za katero nisem vedel, koliko časa mi bo vzela.
Torej sem moral čimprej naprej. Kljub temu, da se od zjutraj sploh nisem veliko ustavljal, me je preganjal čas. Najbolj narobe je bilo, da sem vstal šele ob 8. uri - če bi vstal prej, bi se izognil tudi konvoju avtodomov in verjetno tudi silnemu čakanju na albanski meji.
Cesta se je izven Vlorë po nekaj km začela vzpenjati v notranjost, med griče in po mnogih strmih vzponih in mnogih zavojih sem ob 17. uri po lepi, a ozki asfaltni cesti pripeljal na vrh prelaza Q. e Llogarasë (1027m). Po nekaj zavojih navzdol se je odprl lep pogled na morsko obalo – dolga bela peščena obala in modro morje. Je pa močno pihalo.
Do prvega kraja za prelazom, do Dhermi je bila cesta še lepa – po števcu skupaj 51 km od Vlorë. Potem pa je bilo konec veselja in začela se je obupno luknjasta, sicer nekoč asfaltna cesta, ki se je nadaljevala dobrih 40 km, vse do kraja Borsh. Od tam naprej je bila cesta le malo boljša.
V kraju Dhermi sem bil ob 17:28 in sem lahko prvikrat videl požar makije na griču nad vasjo. Požara seveda ni nihče gasil in nekoliko kasneje, izven vasi sem videl požar že v bližini ceste, kar me je malo prestrašilo, saj bi mi požar lahko onemogočil prehod.
Še vedno je bilo silno vroče in izvir hladne pitne vode v kraju Dhermi mi je izredno dobro del. Ko mi je možakar, ki je ob obcestnem studencu (sredi kraja) lupil koruzo in jo pripravljal za peko, z gestami potrdil, da je voda pitna, sem se je z veseljem napil in si z njo tudi napolnil plastenko.
Cesta se je vse bolj spuščala k morju in pogledi na obalo so bili vse lepši. Na nekem ovinku sem naletel na čredo koz, ki so se le počasi umikale avtomobilu. Nisem trobil, saj so mi kozice izgledale prav simpatično.
V kraju Himare se je cesta povsem približala lepemu peščenemu zalivu, kjer je bilo le nekaj kopalcev. Zaklical sem neki ženski na plaži, kako se imenuje ta kraj, ona pa je poklicala moškega iz vode, ki je prišel povsem do mojega avta in povedal ime kraja. Za kopanje – ura je bila že 18:28 - absolutno nisem imel časa.
Nekaj minut po 19. uri sem pripeljal v Borsh, kjer se je začela malo boljša cesta. Mračilo se je že in pohitel sem proti Sarandë, kamor sem prispel že v popolni temi. Pred mestom sem na nekem križišču ustavil in šel v gostilno vprašat, če je tu odcep proti Konispol, zadnji albanski vasi pred mejo z Grčijo. Gostilničar, mlajši od mene, je znal le nekaj italijanščine, vendar mi je dal dragocene informacije. Do Grčije je predlagal obalno cesto do arheološkega najdišča Butrinti, do koder je menda lepa asfaltna cesta. Potem pa mi je skušal dopovedati, da je tam treba dati avto na brod, kar sem uganil iz njegovega opisovanja, saj izraza za brod v ital. ni poznal (tudi jaz ga ne!). Do meje naj bi potem sledilo 5 km makadama, vendar je po njegovem mnenju ta trasa boljša od tiste (gorske), po kateri sem nameraval prvotno jaz. Pri vsem tem me je motilo le to, da na nobenem mojih zemljevidov nisem zasledil ceste od Butrinti do Konispola, on pa je trdil, da obstaja. Do kdaj je odprta alban./grška meja pa ni vedel povedati.
V temi sem zapeljal v središče Sarandë in čeprav je bilo mesto razsvetljeno in polno vrveža, mi ni bilo všeč – zdelo se mi je nekako mafijaško. Tu bi moral poiskati prenočišče v kakem hotelu ali penzionu. Alternativa je bila vožnja po temi in negotovi cesti proti Grčiji.
Ura je bila, kakor se spomnim, že nekako 20:30 in prevagala je želja, da bi bil še isti dan v Grčiji. Pohitel sem za smerokazom proti Butrinti. Smerokaz je imel napis 24 km, kar se ni skladalo z mojim zemljevidom, kjer piše 18 km. Po temi in nerazsvetljeni, sicer ravninski cesti sem se s tesnobo peljal v neznano. Na levi sem videl nek velik zaliv, kar se ni nekako skladalo z mojimi pričakovanji glede na zemljevid. Ko sem pripeljal v neko razsvetljeno turistično naselje, sem le povprašal, če sem na pravi poti. Potrdili so mi in nadaljeval sem pot.
Pot se mi je vedno bolj vlekla. Butrintija ni in ni hotelo biti. Končno sem - po 18 km vožnje - na nekem ovinku zagledal brod, na njem pa tri avtomobile.
Hitro sem stopil do majhnega lesenega broda in v angl. povprašal voznika starejšega Mercedesa, če je to prava pot za Konispol. Potrdil je in ko sem vprašal za Butrinti, je odvrnil, da za Butrinti pa to ni prava smer. Bil sem zmeden. Mislil sem, da moram preko Butrinti do Konispola, izkazalo pa se je, da je Butrinti še nadaljnih 6 km vstran. Smer za Konispol je bila prava.
Voznik Mercedesa je bil študent, kar mi je stalno ponavljal. Nekajkrat me je vprašal, če želim zdaj takoj z brodom preko morskega preliva. Ko sem mu to nekajkrat potrdil, je moral premakniti svoj avto na brodu tako, da sem lahko na brod zapeljal še jaz.
Brod lahko sprejme le 4 avtomobile in toliko nas je bilo zdaj na njem. Kmalu se je premaknil in po nekaj minutah so ga jeklene vrvi privlekle na nasprotno obrežje. Že na brodu je 'študent' pokazal na fantiča, ki menda vodi brod in kateremu je potrebno zato nekaj plačati. Ravnodušno sem vprašal, koliko to stane in po kratkem medsebojnem posvetovanju je povedal ceno: 2 €. Z veseljem sem mu dal ta denar.
Ko smo pristali, se je 'študent' ponudil, da lahko peljem za njim, ker je namenjen v Konispol. Malo sem zastal, ker so take ponudbe lahko tudi nevarne, a sem se hitro odločil, da je vseeno bolje, da me nekdo vodi po temi, kakor da bi sam – verjetno tu brez smerokazov – iskal pot proti grški meji.
Po 1 km makadama se je cesta spremenila v lep, sicer ozek asfalt, ki je trajal 11 km. Sledilo je 8 km groznega makadama, ki se je postopoma dvigal v breg. Nenadoma je 'študent' parkiral na nekem peščenem prostoru ob cesti. Pripeljal sem vzporedno k njemu in ga čez okno vprašal, ali naj zdaj sam nadaljujem pot. Potem sem videl, da se je ustavil pravzaprav ob bencinski črpalki sredi grmovja! Počakal sem, da je natočil gorivo in potem spet vozil za njim.
V nekem zaselku sem ob cesti v temi opazil celo policaja in ga vprašal za smer Konispol. Smeje je potrdil smer in rekel, da je še 3 km. Seveda je bilo potem makadama še mnogo več, ne samo 3 km.
Ko sem na pobočju zagledal večje število luči, sem pomislil, da je to Konispol. In res je 'študent' na nekem cestnem razcepu ustavil in povedal, da moram zaviti desno in da je še nekako 3 km do meje. Izstopil sem in mu skoraj vsilil 3 € - ni in ni hotel sprejeti denarja. Na koncu sem mu ga le vsilil, rekoč, naj gre na pivo na moj račun, saj sem mu zelo hvaležen za vodstvo.
Nadaljeval sem sam in čez nekaj km se je res prikazala zapornica, ki je bila k sreči odprta. Peljal sem še naprej in na asfaltu ustavil – bil sem pred albansko carino. Ura je bila 21:45 in na tihem sem upal, da bo meja odprta vsaj do 22. ure.
Ob solidni carinski baraki so stali trije cariniki in ko so videli, da sem iz Slovenije, so bili vsi nasmejani in prijazni. Niso pa znali nobenega tujega jezika in pogovarjali smo se le s kretnjami. Skoraj me je zadela kap, ko mi je eden izmed njih s prstom pokazal na zaklenjena železna vrata preko ceste. Grška stran meje je bila zaprta! Pomislil sem – kaj zdaj?! V hipu me je spreletelo, da nazaj nikakor ne grem in da bom v najslabšem primeru prespal v avtu na albanski strani.
Potem so mi cariniki s prsti kazali na večje razsvetljeno carinsko poslopje nižje doli na pobočju. Tam je bil parkiran celo nek avtomobil. Nekaj so mi dopovedovali, da naj skušam priti do tiste razsvetljene stavbe – a kako?! Od železnih vrat preko ceste se je na obe strani razprostirala visoka žičnata ograja z bodečo žico. Ker mi niso mogli nikakor dopovedati, kar so želeli, so mi veleli, da zaklenem avto in potem me je eden izmed njih peljal do tisti železnih vrat in mi kazal, naj preplezam ograjo ob vratih. Zdelo se mi je nezaslišano – da ob vseh strahovih, ki jih še vedno imam pred Albanijo, posebej pa še v temi – nezakonito prečkam albansko/grško mejo! Vendar nisem videl drugega izhoda. Preplezal sem ograjo in se pri tem celo malo porezal nad zapestjem leve roke. Potem sem po cesti strahoma pešačil dobrih 100 m do grške carinske stavbe. Ko sem prišel tja, ni bilo nikjer nobenega človeka, pač pa sem na svoji desni zagledal mladega volčjaka. Tudi on me je opazil in se počasi napotil za menoj. Zdaj sem bil v resni stiski: nikjer nobenega človeka in ta pes, ki mu je naloženo, da mora paziti na neznance, me lahko z vso pravico ugrizne. Ne da bi se oziral nazaj, sem hitro hodil ob stavbi in kar vpil: 'hello, hello'. Vendar se ni od nikoder prikazal nihče. Le kje je kdo? sem se spraševal. 'Verjetno je kdo na drugi strani stavbe' sem si odgovarjal – če me ne bo do tam ta pes že napadel!
Končno sem na koncu te iste strani stavbe za steklom opazil TV sprejemnik in računalnik, vendar pa nikjer ni bilo nikogar. Začel sem tolči po (pleksi) steklu in vpiti 'hello', 'hello'. Smeje se je prikazal prijazen grški carinik srednjih let in v angleščini sem mu pojasnil, v kakšni stiski sem. Napotil me je nazaj do tistih zaprtih vrat preko ceste in obljubil, da bo z avtom prišel do njih in mi jih odklenil. Pokazal sem na psa in mu rekel, da se psa bojim in če grem lahko z njim – z avtom – do železnih vrat. Tega ni hotel in peš sem se napotil nazaj proti albanski carini.
Pes je šel za menoj, potem me je celo prehitel. Nekako istočasno sva bila z grškim carinikom pred zaklenjenimi vrati preko ceste – jaz peš, on z avtom. Predlagal sem mu, da me spusti skozi vrata, ko jih bo odklenil, pa mi je pokazal z roko na tisti del ob vratih, kjer sem ograjo maloprej preplezal. Zdelo se mi je izredno neumno, pa kaj sem hotel. Ko sem že plezal preko ograje nazaj v Albanijo, mi je pomignil, da grem lahko skozi odprta vrata. Ne vem, ali se je delal norca iz mene ali pa se maloprej nisva razumela – vsekakor sem preplezal ograjo do konca in se napotil k Albancem.
Najstarejši izmed carinikov se je napotil v barako na drugi strani ceste, odprl lino in ves nasmeh je izginil z njegovega obraza. Zdaj se je začel obmejni postopek in tu – po njegovem – ni šale. Ko sem mu dal potni list, je zahteval nek papir – v albanščini ga seveda nisem razumel, kakšen papir. Podal sem mu prav vse, kar sem imel: prometno dovoljenje, zeleno karto, zavarovalno polico, vozniško dovoljenje in celo papir, ki sem ga za 10 € dobil ob vstopu v Albanijo to jutro. Ni in ni bil zadovoljen in še danes ne vem, kaj je pričakoval. S kolegom je preverjal mojo avtomobilsko oznako s tisto na dokumentih in me končno spustil naprej.
Ko sem se že hotel vsesti v avto, mi je drug carinik kazal, naj še malo počakam, da carinske formalnosti opravijo tudi neki Albanci, ki so pripeljali za menoj. Razumel sem, da jih grški carinik ne bi več spustil preko meje, potem, ko bi za menoj zaklenil vrata preko ceste.
Tako sem počakal in za menoj so vozili Albanci. Na grški carini sem kar nekaj časa čakal, da je policist preko računalnika preveril moj potni list. Avta mi ni pregledoval. Zvedel sem še, da je grška carina tu odprta do 22. ure, kar me je začudilo – po moji uri sem bil na meji pred 22.uro, pa je bila meja že zaprta.
Na grški strani (ob 22:22) sem si močno oddahnil – zdaj sem bil spet v EU in tu ne bi smelo biti večjih problemov. Ustavil sem ob robu ceste, si nekaj podatkov o prehodu zapisal v dnevnik in aktiviral mobilni telefon – za primer, če bi kdo domačih ob izredni zaskrbljenosti poklical, ali sem še živ.
Ker sem ustavil ob cesti, so me tisti Albanci z avtom prehiteli. Sicer je cesta – kakor za reklamo – od grške meje navzdol široka, lepa, asfaltirana, opremljena z vsemi potrebnimi oznakami. Čez čas postane sicer ožja, a je asfalt še vedno soliden, brez lukenj.
Ko sem pripeljal v nek kraj pred Igoumenitso, sem prehitel tiste Albance z meje in ustavil kar v križišču ter vklopil vse štiri smernike. Peš sem šel nazaj do albanskega avta in videl, da jih pregleduje grška policija. Pohlevno sem vprašal policista za smer. 'Left' (levo) mi je na kratko in strogo odvrnil.
Do Igoumenitse nisem nikjer zasledil table za kak kamp. Zato sem moral zapeljati v mesto. Ko sem bil v samem centru na obali, sem v vzvratnem ogledalu opazil zelen policijski avto z modrima vrtečima se lučema in z rahlimi zvočnimi signali. Postalo mi je jasno, da me policija želi ustaviti. Parkiral sem ob cesti in počakal v vozilu.
Približal se je policist (spomnil sem se ga od maloprej, ko je pregledoval tiste Albance z meje) in ko je pregledal potni list, me je vprašal, kako sem prišel v Grčijo. Ravnodušno sem povedal, da pred kratkim preko Albanije. Očital mi je, da v potenm listu nimam grškega žiga, kar pa me resnično sploh ni prestrašilo – saj sem bil na grški carini in če ni udaril žiga, jaz ne morem pomagati. Vendar te moje razlage nisem pripovedoval policistu. Samo skomignil sem z rameni.
Moral sem odpreti zadnji prtljažnik in odpreti hladilno torbo, kaj več pa obeh policistov ni zanimalo. Pač pa sta oba z dolgimi svetilkami presvetila sprednji notranji del, trkala na notranje obloge vrat in pošteno premetala oba predala ob armaturni plošči in celo majhen odprt prostor pod avtoradiem, kjer sem imel shranjen blagoslovljen rožni venec – popotnico moje tete pred potovanjem.
Ko nista našla ničesar sumljivega, sta postala malo manj mrka – in me ponovno vprašala, kam grem iz Igoumenitse. Povedal sem, da iščem kamp za prenočitev in ker sem želel postaviti šotor in ne spati v avtu, sta me napotila nazaj do neke table 'Drepanos' in potem po odcepu levo še kake 2 km do kampa.
Našel sem tablo in se po odcepu peljal 4 km, kampa pa kar ni bilo. Redke stavbe so izginile in spraševal sem se, kam se peljem. Kmalu bi že obrnil, vendar sem peljal le še do nekih okroglih luči v daljavi. Izkazalo se je, da sem prispel v kamp, ki je imel k sreči odprta vhodna vrata. Bilo je že po 23. uri in recepcija je bila seveda že zdavnaj zaprta. Peš sem se napotil mimo recepcije in v stavbi pri odprtih vratih – očitno zaradi vročine – videl par, ki sta ležala v pižamah na jogijih kar na tleh. Nisem ju hotel motiti in sem šel še naprej, do restavracije. Tam je bilo na srečo še nekaj ljudi in kar pri prvem omizju sem v angl. povprašal dekle, če lahko vstopim v kamp in postavim šotor za eno noč. Dekle je takoj dovolilo in reklo, da lahko šotor postavim kjerkoli in naj šele naslednji dan prinesem potni list in plačam. Fant poleg nje me je vprašal, kdaj mislim zjutraj oditi. Potem, ko sem rekel, da ob devetih in ko sem videl, da se je namrščil, saj je bilo očitno to zanj prezgodaj, sem se popravil in rekel, da bom odšel ob desetih.
Le na začetku kampa, blizu vhoda, je bilo nekaj šotorov in avtodomov, sicer pa so bile v kampu le zapuščene prikolice, ki so očitno čakale prezimovanja. Spreletelo me je: konec sezone. Izbral sem si prostor nekako na sredi kampa, v temi, da bi lažje zaspal. Svetila pa je polna luna. Na prostoru poleg šotora sem imel priključek vode.
Sanitarije v sicer lepem kampu so bile razbite, umazane. Kljub temu sem se odlično oprhal, saj je iz pipe za mrzlo vodo tekla ravno prav mlačna voda, kaplje pa so bile velike, kar imam še posebej rad.
Ker sem hitro ugotovil, da daleč naokoli ni nikogar, sem kar gol odšel do šotora. Tam sem se domislil, da lahko v miru operem avto, ki je bil od albanskega makadama pošteno prašen do strehe. Imel sem priključek vode ob šotoru, namesto vedra pa sem uporabil kar hladilno torbo. Avto sem lepo umil, potem pa nekaj malega povečerjal. V kampu je vladal blažen mir.
Še moker in gol sem sedel na stolu, noge pa naslonil na mizo. Ko sem se od toplega nočnega zraka posušil, sem se ponovno močil z vodo iz pipe ob šotoru. Opazoval sem velike razsvetljene grške trajekte, ki so pluli v luko in iz nje – zdaj mi je bilo že povsem jasno, da se nahajam na polotoku pred Igoumenitso.
Hvala Bogu za srečen preboj čez Albanijo!
28.8.2007
Igoumenitsa – Sivota – Perdika – Agia - Parga – Loutsa – Preveza – Vonitsa – Paleros – Astakos – Neohori – Etoliko – Mesolongi – Andirrio/nasproti Patra (317 km).
Vstal sem nekaj minut po 8. uri. Bilo je sončno jutro. Predvsem me je zanimala plaža v kampu, ki je zvečer nisem šel gledat.
Kamp se nahaja na polotoku, pred njim pa je velik peščen zaliv, morje mirno kot jezero, dokaj čisto, kopalca pa skoraj nobenega. Privoščil sem si jutranje kopanje in lahko sem ugotovil, da je voda izredno topla – sploh ne čutiš nobenega hladu ob vstopu vanjo. Bil sem navdušen in zlahka bi ostal v tem kampu nekaj dni – mir, toplota, krasna plaža in morje. A me je gnalo naprej.
Občutil sem slabost v želodcu, kar sem si razlagal kot posledico psihičnih naporov prejšnji dan.
V recepciji sem plačal 12 €, kar se mi je zdelo še kar v redu. Ob 9:30 sem odpeljal iz kampa.
Tokrat sem izmeril razdaljo kampa do odcepa v mestu Igoumenitsa: znaša 4,5 km, iz tiste table na odcepu (napis 'Drepanos') pa ni razvidno, da je na polotoku tudi kamp. Ni čudno, da sem zvečer ob prihodu v mesto ta kamp zgrešil.
Ko sem peljal skozi Igoumenitso, sem nad cesto opazil termometer: že zjutraj je kazal +35ºC! Še večje presenečenje pa je bila ura na neki cerkvi, ki je kazala eno uro več, kakor moja! Spreletelo me je, da imajo Grki eno uro naprej od naše – tega podatka si pred potovanjem nisem pridobil. Zdaj mi je bilo povsem jasno, zakaj je bila grška carina ob 9:45 po naši uri že zaprta.
V mestu sem se potrudil do trajektnega pristanišča, da bi v živo izvedel za ceno prevoza na otok Krf: za avto znaša vozovnica 30 € (za osebo ne vem), trajekt pa na otok vozi vsako uro.
Tik pred izhodom iz mesta sem bil pozoren na tablo za kamp Kalami (še 7 km), na katero bi verjetno naletel zvečer (in bi je bil vesel), če me ne bi ustavila grška policija.
V kraju Plataria, nekaj km izven Igoumenitse, sem zavil desno na lepo lokalno cesto proti Sivota, ki v nadaljevanju poteka bolj ob morju kot običajna hitra cesta. Vendar tudi s te ceste nisem videl kaj dosti morja vse do Parge.
Prejšnji dan, ko sem vozil preko Albanije, nisem niti kosil niti večerjal, le nekaj malega kruha sem zaužil in se zaradi vročine nalival s pijačo. Danes se mi je to obrestovalo, bil sem vse slabšega počutja in okrog 11. ure sem se zaradi slabosti in splošne utrujenosti ustavil malo izven kraja Perdika na nekem izogibališču v senci pod drevesom in na zadnji klopi v avtu oddremal skoraj 2 uri. Zaradi vročine sem odprl oboje zadnjih oken. K sreči je vsaj malo pihljalo, tako, da sem si malo opomogel. Zaželel sem si hladne pijače 'ivi' in svežih breskev. Pogledal sem v turistični vodnik in kar z veseljem ugotovil, da do mesta Preveza ni potrebno ničesar ogledovati. Ob 12:50 sem nadaljeval pot proti Pargi.
V Pargo sem pripeljal ob 13:43 (po naši uri) in najprej kupil tri nektarine (0,94€), potem pa se popeljal čez mestece v hrib, kjer sem obrnil in potem parkiral na nasprotnem griču nad centrom mesta.
Pargo sem želel malo bolje spoznati že zaradi tega, ker se je tja pred letom namenila sestra Martina z družino, pa je potem zaradi nujne predčasne vrnitve v Ljubljano sploh ni videla. Šel sem peš po stisnjeni glavni (nakupovalni) ulici do pristanišča in tam napravil nekaj fotografskih posnetkov otočkov in čeri pred luko. Kasneje sem lahko nad mestecem ugotavljal, da ima Parga izjemno lepe peščene plaže.
Takoj izven Parge sem ponovno ustavil v senci, pojedel tiste tri nekatrine in zaspal na zadnji klopi avta – vse do 15:45. Čutil sem slabost v želodcu in glavi, ki me kar ni hotela zapustiti.
Od Parge do večjega mesta Preveza sem vozil po hitri obalni cesti, vendar se ne spomnim, da bi bila obala kaj posebnega. Ko sem stal v križišču v Prevezi, sem skozi odprto okno zaslišal rezek zvok, ki je prihajal iz motorja mojega avta. Spreletel me je srh: zdaj pa se je nekaj hudega zgodilo z motorjem in bom imel velike težave. Zapeljal sem na stran, odprl pokrov in hitro ugotovil, da podrsava jermen hidravlične črpalke. Kljub temu, da to ni kakšna hujša okvara, sem bil šokiran. Poleg vročine in splošnega slabega počutja mi je manjkalo samo še tega!
Nisem vedel, kako daleč se lahko s takšnim avtom sploh še peljem, zato sem zavil samo do bližnjega vulkanizerja, oddaljenega nekaj deset metrov. Starejši manjši možakar v sivem razcapanem kombinezonu ni znal niti besede kakega tujega jezika, prav tako ne tudi njegov mlajši sodelavec. Z gibi in kazanjem sem mu dopovedal, da se mi je pokvaril motor in ga prosil za pomoč. Ko je izvedel, da sem iz Slovenije, je vzkliknil: 'ti brat!'. Povabil me je v pisarno, kjer je bilo razmetano, kakor bi treščila bomba. V telefonskem imeniku je poiskal številko Citroen servisa in poklical s svojega telefona. Izvedel je le, da je servis že zaprt – ura je bila 16:30 po našem času, po njihovem pa seveda še uro več. Predlagal mi je, da grem na servis naslednji dan. Vprašal sem ga za kamp kje v bližini in njegov kolega je povedal, da moram kakšnih 10-15 km nazaj. Te razdalje se s takšnim avtom nisem upal prevoziti. K sreči je kmalu prišel k vulkanizerju znanec in mojster mu je razložil mojo stisko. Ta znanec si je na hitro ogledal motor in stanje jermena, potem pa poklical serviserja. Mojster vulkanizer je pristopil do mene in kazal na tistega znanca: 'kolega', iz česar sem sklepal, da bo zdaj ta znanec pregovoril serviserja, da bo prišel do mene. In to se je res zgodilo. Medtem je vulkanizer zaprl svojo delavnico in odšel. Seveda sem se mu prej še na veliko zahvalil.
Čez nekako 10 minut se je pripeljal serviser - majhen debelušen možakar srednjih let - s svojo Xsaro. Takoj je ugotovil, da je jermen 'kaputt', jaz pa sem ga skoraj za roko vlekel k prtljažniku mojega avta, saj tudi on ni znal niti besede kakega tujega jezika. V prtljažniku vozim že 10 let jermene, ki so jih je takrat, pred 10. leti, na servisu zamenjali z novimi. Zdaj je eden izmed starih jermenov prišel še kako prav.
Sprva je želel serviser kar na licu mesta, brez posebnega orodja, zamenjati jermen, ko pa je uvidel, da ne gre, se je vsedel v moj avto in hitro sva se odpeljala do njegove delavnice, oddaljene 6,5 km. Vozil je kar hitro in hvalil avto. K sreči so zavore še delovale.
V njegovi delavnici, ki je bila precej nova, nisem nikjer videl kakega rezervnega materiala, tako, da se mi je še bolj dobro zdelo, da sem imel s seboj stari jermen. V nekaj minutah je mojster jermen zamenjal in ker sem opazoval njegovo delo, bi danes zmogel to storiti tudi sam. Kljub temu sem mu bil izredno hvaležen.
Hitro sva se odpeljala nazaj do tistega vulkanizerja, kjer je serviser pustil svoj avto. Ko sem ga vprašal za plačilo, ga seveda nisem nič razumel. Zato sem iz denarnice izvlekel cel šop bankovcev po 20 € (skupaj med 500 in 600 €), on pa je z dvema prstoma natančno izvlekel en bankovec za 20 € in en bankovec za 10 €. Kakšno napako sem napravil! Serviser bi zlahka vzel kar nekaj bankovcev, ko se mu je nudila prilika – pa ni. S ceno popravila sem bil popolnoma zadovoljen in v navdušenju sem ga ob odhodu kar dvakrat objel.
Vse skupaj je bilo končano v dobri uri, ob 17:45, česar si ob začetku okvare sploh ne bi mogel misliti. Zdaj sem lahko nadaljeval pot, čeprav me je na tihem grizla misel, da se mi ta stari jermen lahko kmalu spet strga – in strgal bi se lahko z vso pravico, saj je vrtel hidravlično črpalko že 90.000 km in potem še 10 let ležal v mojem prtljažniku.
Pri mestu Preveza (morda pa je kaj simbolike v tem: tu sem moral 'prevezati' jermen!) je morski preliv, za katerega nisem vedel, ali poteka cesta po mostu ali bom moral na trajekt. Izkazalo se je, da poteka 1,6 km ceste pod morjem, za kar sem plačal 3 €.
Po hitri cesti sem nadaljeval do Vonitse, tam pa sem zavil desno na obalno cesto proti Paleros. V tem kraju sem spet zagledal morje. Vse do večjega kraja Astakos je obala kamnita, skalnata, z redkimi peščenimi zalivi. Celo področje je redko naseljeno in videl sem le dve tabli za kamp – takoj za krajem Mitikas.
V Astakosu sem videl velik, širok peščen zaliv. Vprašal sem v neki gostilni za kamp in izvedel, da kampa v tem kraju ni.
Ko sem prispel v bližino mesta Mesolongi, je bilo že temno. Z glavne ceste sem zavil v mesto, ki leži na robu lagune. Po dolgi osvetljeni cesti sem peljal do hotelskega naselja, vendar kampa nisem našel.
Vrnil sem se na glavno cesto in po temi nadaljeval do odcepa za kraj Riza, kjer bi moral biti kamp. Ustavil sem ob cesti in v nekem kiosku s sadjem povprašal dekle za kamp. Povedala je, da kampa tu v bližini ni, da pa je v kraju Platanitis (to ime je izgovorila brez končnega 's'), kar se je kasneje izkazalo za resnično. Ta kraj pa je že malo naprej od mostu na Peloponez, kamor sem bil namenjen, zato mi ni bilo najbolj všeč.
Peljal sem naprej in zagledal ogromen razsvetljen most, ki povezuje kopno z mestom Patra na Peloponezu. Kar naenkrat sem bil pred mostom in nisem mogel več obrniti. Čez most ta večer nisem imel namena peljati, zato sem se obrnil na redarja. Ta je povedal, da sploh nisem edini, ki bi želel nazaj in naj parkiram na bližnjem parkirišču. Vzel je potni list, vozniško in prometno dovoljenje in povedal, da bo postopek trajal 5-10 minut.
Cena prevoza preko mosta znaša za osebni avto 10,90 €, kar se mi je zdelo precej. V času čakanja na parkirišču sem bil priča nenavadnemu dogodku: nekdo se je z avtom gladko zaletel v zapornico pri plačilni hišici in izgledalo je, da redarji sploh niso presenečeni in da so takšnih dogodkov vajeni.
Ko mi je redar vrnil dokumente, sem moral podpisati izjavo (v grščini in angl.), da sem pred most 'Rion-Antirion Bridge' pripeljal pomotoma, da tega ne bom ponavljal, da bom takoj, ko me spustijo mimo zapornice, zavil desno in se vrnil na obalno cesto. Ura je bila 22:40 po grškem času. Redar mi je pojasnil, da je izjava potrebna zato, ker me bodo spustili mimo plačilne hišice in mostnine ne bom plačal. Res so me in ko sem zavil desno na obvozno cesto, so mi odklenili železna vrata in lahko sem se vrnil na obalo.
Na obalni cesti sem zavil desno proti Platanitis. Po nekako 500 m sem zagledal tablo 'Camping'. Bil sem prijetno presenečen, vendar tudi neazupljiv, da ta kamp še obstaja in da je odprt. Po temačni cesti sem vozil proti kampu in obljubil, da bom zmolil tri očenaše, če bo tukaj res kamp in bo odprt.
Kamp Dounis je bil res odprt. Takoj je pristopil mlajši moški, vzel potni list, mi odkazal parcelo za postavitev šotora in povedal ceno: 14 €. Ni se mi zelo ravno poceni, lahko pa sem bil še vesel, da sem sploh pristal v kampu (nekaj pred 22. uro po našem času). Seveda sem obljubljene tri očenaše res zmolil.
V kampu so bili večinoma avtodomi, večina gostov pa je očitno že spala. Nekatere parcele so imele priključek hladne vode, druge pa gasilni priključek, katerega naj ne bi odpiral, na kar me je prišel naknadno opozorit lastnik kampa.
Sanitarije so bile v tem kampu malo lepše, kot tiste v Igoumenitsi. Voda iz 'mrzlega' tuša je bila prijetno mlačna, kaplje izpoda stropa so bile spet velike, kar mi je najbolj všeč. Ne maram drobnih kapljic, ki te zbadajo kot igle.
Tudi ozračje je bilo hladnejše, kot prejšnji večer, še vedno pa zelo toplo. Še vedno je svetila polna luna.
Po šoku, ki sem ga doživel popoldne s pretrganim jermenom, se mi je počutje izboljšalo in trajalo vse do večera. Zato sem v kampu povečerjal (suho hrano) in bil zadovoljen, da sem spet spravil vase nekaj hrane, ki se mi je že nekaj dni upirala.
29.8.2007
Andirrio - Patra – K. Ahaia – Kalamaki – Varga – Pyrgos – Zaharo – Kiparissia – Filiatra - Marathopoli – Pilos – Methoni – Koroni - Petalidi (308 km).
Zbudil sem se ob 7:25 in v šotoru je že bilo vroče, ker je nanj sijalo sonce. Šel sem na WC in tam videl navodilo – kot že prejšnji dan in potem vse naslednje dni v Grčiji – da naj toaletni papir odvržem v košek in ne v straniščno školjko. To sem vedel že od prej, vendar nisem ubogal. Vzrok je menda v splošni slabi grški kanalizaciji, ki ima pretanke odvodne cevi.
Spet sem se že zjutraj slabo počutil in ko sem pospravil šotor, sem poležaval na ležalniku poleg avta in prosil Boga in celo pokojno mamo za pomoč. Bilo mi je slabo v želodcu in šele ob 9:15 sem odpeljal iz kampa. Pred tem sem le bežno pogledal plažo poleg kampa, ki je prodnata in poravnal račun v recepciji. Gospa ni imela drobiža in je sprejela ves moj drobiž: 13,17 €.
Že prejšnji večer sem ob cesti videl tablo za trajekt in ker se mi je cena za most zdela visoka, sem sklenil, da to jutro poizkusim s trajektom do Patre. Trajektno pristanišče sem hitro našel in ko sem izvedel, da je cena prevoza samo 5 €, sem takoj kupil vozovnico in brez čakanja zapeljal na trajekt. Vožnja je trajala približno 15 minut in ob 9:55 sem bil na polotoku Peloponezu, v mestu Patra.
Mesto je zelo veliko, nisem pa imel namena karkoli ogledovati. Na obvoznico pa le nisem zapeljal – z vožnjo skozi center mesta sem želel vsaj malo videti mesto. Termometer je kazal +30ºC.
Imel sem namen ogledovati obalo, zato sem izven Patre zavil desno in do Kalamaki vozil po lokalni obalni cesti. Tam pa je bil nek obvoz in kmalu sem se spet znašel na hitri cesti, s katere vse do Zaharo nisem videl morja, sem pa hitro napredoval.
Zjutraj zaradi slabosti nisem ničesar zaužil, zdaj pa me je 'dotolkla' vročina in nisem mogel več. Ob 11:30 sem 29 km pred mestom Pyrgos ustavil in počival na zadnji klopi avtomobila. Do 12:16 sem nekoliko prišel k sebi in nadaljeval pot.
Obisk in ogled Olympie sem moral zaradi slabega počutja opustiti. Bilo mi je zelo žal, a ta dan sem že vedel, da bo odpadla tudi Kreta in verjetno vsi ogledi arheoloških najdbišč v Grčiji. Enostavno nisem bil sposoben kakšne tri ure hoditi med izkopaninami in ostanki templjev v Olympii, kakor sem razbral iz turističnega vodnika.
Ko sem se ob pol dveh popoldne približeval kraju Zaharo na zahodni strani Peloponeza, so se začela kazati velika gozdna pogorišča v okolici tega kraja. Za te požare sem izvedel, še preden sem odšel iz Ljubljane in do tega dne sem predvideval, da se bom moral kraju izogniti. Zdaj sem sicer lahko peljal skozi Zaharo, a je še marsikje tlelo, se kadilo in močno smrdelo, tako, da sem moral zapreti vsa okna in sem kar najhitreje peljal iz kraja.
Po 30 km obalne vožnje sem se ustavil sredi mesta Kiparissia. Bilo je obupno vroče in v bližnji trgovini sem kupil ledeno-hladno pločevinko Nestea breskovega čaja, ki mi je skupaj z malo kruha izredno prijala, pomenila pa je tudi prvi obrok hrane ta dan. Vrnil sem se do trgovine, da bi kupil še eno pločevinko pijače, pa so trgovino medtem že zaprli.
Ob meni je parkiral nek starejši Francoz s Porsche-jem in zapletla sva se v kratek razgovor v angleščini. Na koncu sem ga vprašal, če je v bližini kakšna lepa plaža in skoraj užaljeno, češ: kaj pa misliš? je pokazal naravnost proti morju.
Odpeljal sem se po tisti ulici naravnost navzdol in res zagledal krasno peščeno plažo, ob njej pa kot nalašč parkirišče pod drevesi. Nasproti parkirišča so bili hoteli. Ura je bila 14:24.
Ves vesel sem (brezplačno) parkiral v vrsti vozil pod drevesi, se preoblekel v kopalke in po mivki zakorakal v morje. Voda je bila seveda izjemno topla, da se skoraj nisem mogel ohladiti. V tako toplem morju do takrat še nisem plaval. Šel sem večkrat v vodo in enkrat sem se med plavanjem pogovarjal v angl. z nekim domačinom.
Na plaži so imeli tudi tuše in sanitarije – bil sem ves navdušen. Dobra volja se mi je vsaj delno povrnila.
Ob 15:15 sem nadaljeval z vožnjo. Pri kraju Filiatra sem zapustil solidno asfaltno cesto in se odcepil na desno na lokalno cesto, ki prek Marathopoli ob obali poteka do večjega kraja Pilos. Vendar pa sem bil razočaran, ker tudi s te ceste morja skorajda nisem videl.
Ob 16:30 sem prispel v Pilos, ki je lepo obalno mestece. Ob obali sem nadaljeval do Methoni – kraj se nahaja na jugu levega 'prsta' polotoka Peloponeza. Ker je bilo kljub 17. uri še vedno krepko vroče, sem v trgovini kupil hladno pločevinko pijače in jo popil skupaj z nekaj piškoti. Ustavil sem na parkirišču pod razvalinami benečanske utrdbe in se sprehodil do tja.
Utrdbo so na začetku XIII. stoletja potavili Benečani, 300 let kasneje so jo prevzeli Turki in jo še dodatno utrdili, potem pa so jo v svojo last leta 1686 spet prevzeli Benečani.
Pri vožnji po bolj stranskih asfaltnih cestah sem večkrat naletel na velike udarne jame, ki bi jih bolj pričakoval v Albaniji kot v Grčiji!
Prevozil sem južni del levega prsta (Messinia) Peloponeza in nekaj pred 18. uro prispel pred Koroni, kraj z lepo peščeno plažo. Ustavil sem le toliko, da sem fotografiral peščeno plažo, ob tem pa sredi plaže opazil ograjene prostore z napisi, da so to gnezda morskih želv, ki jih je potrebno čuvati.
Nadaljeval sem po vzhodni strani polotoka Messinia navzgor vse do kraja Petalidi, kjer sem poiskal kamp. Ob cesti med Koroni in Petalidi je polno trstičja in kaktusov, morske obale pa sem videl bolj malo.
Odkar sem v Grčiji je taka vročina, da že dva dni vozim 'zgoraj brez', torej samo v kratkih hlačah!
Kamp v Petalidi je zelo majhen, ima pa lastno restavracijo. Med njim in morjem poteka makadamska cesta, ki pa je le lokalnega značaja in na njej ni prometa.
Že pri vhodu v kamp mi je lastnik zabičal, naj ne imam opravka s kakšnim odprtim ognjem. Zanimivo, da sem si ravno malo prej na poti zaželel krompirja v kosih, ki bi si ga lahko sam skuhal v kampu, saj sem imel vse potrebno – tudi krompir – s seboj. Ko sem to tudi povedal lastniku, je ponudil v uporabo njihovo kuhinjo, vendar sem mu odvrnil, da bom raje prišel v njihovo restavracijo na večerjo.
Mračilo se je že, jaz pa sem le hotel izsiliti še zadnje kopanje v morju ta dan. Iz kampa čez cesto je bilo takoj morje, obala pa je bila polna morske trave. Kljub temu, da ni bilo več nobenega kopalca, da so bili kar močni valovi in da se dna sploh ni videlo, sem se podal v vodo in napravil nekaj zamahov. Potem sem odšel pod tuš, ki je bil že skoraj izven kampa v stavbi s sanitarijami. Tuširal sem se kot do tedaj s hladnim tušem, ki pa je bil tu že kar preveč mrzel. Sicer so bile sanitarije lepše kot vse do sedaj.
Po tuširanju sem na hitro postavil šotor in si pripravil ležišče, potem pa se usedel za mizo na vrtu restavracije. Ta dan sem imel na izbiro svinjino ali špagete. Hvala Bogu, da sem po nekaj dneh dobil voljo do hrane in sem z veseljem naročil svinjsko pečenko, krompir in prvikrat 'grško' solato. To je v bistvu mešana solata (paradižnik, paprika, kumare, čebula) na vrhu katere je rezina slanega sira, potresena z origanom. Silno mi je prijala. Mesa in krompirja ni bilo ravno veliko, a zame, ki nisem zmogel pojesti kaj preveč hrane, ravno dovolj. Zraven sem seveda pil 'ivi' oranžado iz steklenice. Cena za vse: 12,70 €. Bil sem izredno zadovoljen. V ceni je ponavadi v Grčiji – tako kot v Italiji – zajet tudi 'pogrinjek', t.j. prekritje mize s papirjem ali polivinilom, kozarec ali steklenica hladne vode in kruh.
Grki so v opremi bolj preprosti kot Italijani. Ta dan sem sedel za majavo leseno mizo, prekrito z obveznim kockastim prtom, kar se je ponavljalo skozi celo potovanje – izgleda, da imajo najraje karo vzorce na prtih. Meni pa delujejo lesene mize in stoli ter kockasti prti nekako kmečko.
Pred zaključkom večerje sem z dvema kosoma kruha 'popivnal' vse olivno olje od solate in ves sok od pečenke. Izredno mi je prijalo. Poleg mene so neki Čehi večerjali samo grško solato, na drugi strani je nek par naročil le pijačo. Ves čas je igrala tudi pritajena grška glasba, kar je potrjevalo, da sem res v Grčiji.
30.8.2007
Petalidi – Kalamata – Kitries - Kardamili – Langada – Areopoli – Pirgos Dirou – Gerolimenas – Vathia – Porto Kagio - rt Tenaro – Alika - Kokkala – Kotronas – Skoutari – Ageranos - Githio – Skala – Elos – Glikovrisi – Elea – Papadianika – Karavostasi - Plitra (305 km).
Ker je bil šotor zjutraj v senci, sem si lahko privoščil poležavanje do 9:28, ko sem vstal. Počutje je bilo malo boljše kot prejšnje dni, še vedno pa sem čutil utrujenost in šibkost.
Potem ko sem pospravil šotor, sem se odpravil na plažo, kjer je bilo že kar nekaj kopalcev. Priobalni pas je bil umazan, prav tako tudi morje, ki je bilo motno. Barva vode je bila rumeno rjava, bila je za odtenek hladnejša kot prejšnje dni, a še vedno zelo topla. Na dnu je bila spet mivka. Med plavanjem oz. bolje namakanjem sem ravno pomislil, da v grškem morju še nisem videl rib in ravno tedaj sem pod seboj zagledal precej velike srebrne ploščate ribe. To me je prepričalo, da ribe so. Vendar pa za kakšen ribolov sploh nisem imel volje.
Potem, ko sem plačal prenočevanje (res 12,50 €, kakor mi je lastnik rekel ob prihodu), sem ob 10:30 odpeljal iz kampa proti večjemu mestu Kalamata. Tja sem prispel ob 11:10 in ga nisem nič ogledoval, ampak se takoj usmeril na priobalno cesto proti jugu.
Cesta se iz Kalamata ob obali vzpenja in postane prava gorska cesta. Za krajem Kambos sem se začel spuščati proti kraju Kardamili, ki je spet bliže morju, čeprav še ne povsem. Tu sem kupil dve res debeli breskvi. Bilo je poldne.
Do Ag. Nikolaos (10 km) je potekala cesta bolj ob obali, potem pa je spet zavila v notranjost proti Langadi in bila prava gorska cesta z mnogimi zavoji. Šele nekaj km pred krajem Areopoli se cesta spet približa morju. Na pobočjih tega predela je bilo videti grozna gozdna pogorišča.
V kraju Pirgos Dirou je bila na križišču tabla za podzemne jame: 'Caves of Dirou – 5 km'. Malo me je celo mikalo, da bi jih v tej grozni vročini obiskal, potem pa sem se premislil, ker bi se pod zemljo lahko celo prehladil in si nakopal dodatne težave na poti.
Sledila je vožnja proti jugu, proti rtu Tenaro, ki je na skrajnem jugu srednjega prsta (Mani) Peloponeza. Cesta poteka bolj po notranjosti, tako, da sem morje zagledal šele v kraju Gerolimenas, kjer sem se nekaj po 14. uri tudi ustavil. Kraj je bil skoraj izumrt, tako, da sem si lahko privoščil parkiranje skoraj v križišču. Pojedel sem še drugo breskev in brodil po morju v lučici. Zaradi vročine sem imel nogi po nekaj sekundah, ko sem spet stopil na prod, suhi.
Vročina pa se je še stopnjevala, ko sem 'rinil' po gorskih cestah med griči proti jugu. Zanimiva so naselja hiš, ki se zde brez streh – menda so to res nekdanje ruševine, ki so zdaj večinoma obnovljene in služijo kot apartmaji.
Vse bolj proti jugu je bilo vse manj smerokazov, ki so bili dotlej še kar pogosti. Pred Porto Kagio sem pripeljal na razcep dveh gorskih cest visoko nad morjem, kjer kljub nekaterim tablam nisem mogel ugotoviti, katera izmed obeh vodi do rta Tenaro. Stal sem v križišču in od nikoder ni bilo nobenega avta, da bi vprašal za smer. Odločil sem se za desni odcep, se pripeljal do skupine hiš in potem kar iz avta pobaral mimovozečega na vespi za rt Tenaro. Napotil me je nazaj in na levi odcep tistega razcepa.
Pojavila se je celo tabla za rt 'Tainaro' in ob 15. uri sem prispel v bližino rta. Cesta se konča z makadamskim parkiriščem, vendar skoraj nisem mogel do tja, ker so na zadnjem metru ceste popravili luknjo s cementom in vse skupaj ogradili s kamenjem. Avto sem dvignil v višji položaj in cesto obvozil po razdrapanem hribu. Šlo je le za nekaj deset metrov in kasneje sem videl še nek avto, ki je storil podobno.
Parkiral sem in ugotovil, da vodi do rta – in verjetno svetilnika – še kar dolga pešpot, ki je bila vidna na pobočju ob obali in ki je niti slučajno nisem mislil prehoditi. Pač pa sem bil pozoren na prelep morski zaliv takoj pod parkiriščem, kjer je bilo nekaj kopalcev. V zalivu je bila zasidrana tudi jadrnica, na kopnem je nekdo celo postavil šotor. Kljub močnemu vetru sem se odpravil v zaliv.
Okolica zaliva je bila vsa rjava in črna od nedavnega požara, morje v zalivu pa je bilo fantastično. Nekaj najlepšega na celi poti. Na obali prod, barva morja pa zelenkasto-modra, voda nekoliko hladnejša kot prejšnje dni, a še vedno premalo, da bi se res dobro osvežil. Bila je kristalno čista in popolnoma mirna, brez valov. Na levi so čebljale tri Italijanke srednjih let, na desni je bila debela domačinka s prav tako debelim sinom. Bila sta tako zagorela, da sta bila že kar črna, ne rjava.
Prekrasno sem se namočil in plaval. Tu bi kar ostal ali pa bi se še kdaj vrnil. Res lepo. Ko sem že hotel oditi, sem še enkrat zaplaval, da bi preveril, če je v morju kaj rib. Opazil sem nekaj pisanih rib, podobnih našim Knezom. Ko sem iskal polže, ki bi jih uporabil za vabo, nisem našel nobenega. Preveč čisto morje!
Ob 15:50 sem se odpeljal nazaj proti Aliki, kjer sem se odcepil proti Lagia, saj sem hotel na vzhodno stran polotoka Mani. Toliko vzponov in ovinkov, kolikor sem jih prevozil že do tega dne po Peloponezu, že dolgo – ali sploh nikoli – nisem! Cesta poteka visoko nad morjem in je prava gorska cesta. Čeprav je bilo na križiščih bolj malo smerokazov, sem se orientiral po tablah, ki so prikazovale ožje območje in kjer so bile navedene vse vasi in njihove povezave.
Nekaj pred 17. uro sem prispel v Kokkalo, ki je spet ob morju in si oddahnil, da sem rešen glavnih klancev in zavojev. V nadaljevanju sem dobival občutek, da ima vsak najmanjši kraj svojo lepo peščeno ali prodnato plažo, saj so se lepi zalivi kar vrstili. Od Kotronasa do Skoutari sem peljal po krasni novi široki cesti in preko Ageranos, kjer je bila spet dolga peščena plaža v zalivu, že skoraj v mraku pripeljal v mesto Githio, odkoder pelje trajekt na Kreto.
Pred centrom tega mesta sem ob 18:45 zavil v veleblagovnico in si priskrbel hladno pločevinko Pepsi Cole. Ko sem jo pil pri avtu, sem nasproti veleblagovnice zagledal prodajalno z avtomobilskimi deli in tam kupil rezervni jermen za avto (4.5€), saj bi tisti stari lahko vsak hip odpovedal. Zdaj sem bil glede avta malo bolj pomirjen.
V centru mesta nisem mogel nikjer parkirati, zato sem parkiral kar na trajektnem pomolu. Nek moški mi je povedal, da vozovnice za trajekt prodaja firma Rozakis, ki ima lokal nasproti trajektnega pomola. Ko sem jo našel, je bila nekaj minut po 19. uri (naš čas) že zaprta. Prodajalka v sosednji trgovini s spominki je povedala, da bo odprto spet drugi dan ob 8. ali 9. uri in da so agencijo ravnokar zaprli. Torej sem zamudil za nekaj minut. Sicer sploh nisem nameraval na Kreto, saj sem se preslabo počutil, a hotel sem preveriti, če vozovnica za avto + osebo pri prevozniku Anen Lines res stane samo 100 €, kakor sem s težavo ugotovil doma preko interneta. Vožnja menda traja 7 ur in poteka večinoma ponoči.
Prodajalec v trgovini z avtodeli mi je povedal, da sta pred mestom Githio vsaj dva kampa. Cincal sem, ali naj se res lotim iskanja kampa v tem mestu ali naj izkoristim nočni čas za vožnjo do Skale, Elos in naprej, saj glede na zemljevid na tem predelu sploh ni pričakovati lepe obale in ne bi ponoči nič zamudil. Nekaj po 19. uri se mi je res zdelo še prezgodaj, da bi zaključil s potovanjem, zato sem nadaljeval ob obali proti kraju Skala.
V Skala, ki ni ob morju, sem zavil desno proti majhnemu kraju Elos, kjer se začne lokalna obalna cesta in kjer sem si še najbolj obetal, da bom naletel na kak kamp. Od Githio pa vse do Glikovrisi, kjer bi moral biti kamp, pa ga ni bilo (bil je sicer velik napis, a vse zapuščeno), nisem nikjer zasledil table za kamp. Začel sem spraševati, pa mi ni nihče vedel povedati, da bi bil kje v bližini kamp. Peljal sem naprej skozi vasi Elea, Asopos in Papadianika, kjer sem zavil desno na rt, saj sem si tam obetal kamp.
Ko sem po nekaj km pripeljal v naselje Karavostasi in še vedno ni bilo sledu o kakem kampu, sem z verande, kjer sta bila v družbi, priklical starejšega moškega in njegovega sina. O kakšnem kampu nista vedela nič, za hotel pa sta povedala, da stane prenočitev 70 €! Toliko seveda nisem pripravljen plačati in odpeljal sem se pogledat še v bližnje naselje Plitra, ki je tudi ob morju.
Ker tudi v Plitri ni bilo kampa, niti mi nihče ni vedel povedati, kje bi bil, sem se odločil, da tu zaključim potovanje in prespim v avtu. Ura je bila 21:14. Odločil sem se zato, ker bi moral po temi nadaljevati proti jugu desnega prsta Peloponeza, ne bi pa mogel opazovati obale, kar me na vsej poti najbolj zanima.
Ustavil sem mlad par na sprehodu in povedala sta, da lahko parkiram in prespim kar v bližnjem mestnem gozdiču ob obali, vendar je bila tam tabla 'No parking', zato sem zavil na bližnje parkirišče ob morju in tam parkiral. Pred avtom je bil zid, ki je mejil na vrt bližnje vile, mejil pa je tudi na zadnji del restavracije.
Pohitel sem v restavracijo Araksovoli, ki je mejila na parkirišče in naročil dunajski zrezek, pomfrit, 'šefovo' solato in Fanta oranžado. Bil sem skoraj šokiran, ko sem dobil od vsega naročenega ogromne porcije: šefova solata je bila kakor 'grška' solata z dodanimi trdo kuhanimi jajci, šunko, tatarsko omako in ribanim sirom, bila pa je v skledi velikosti cca 25x25 cm in bi zadostovala za štiri ljudi. Zrezek je bil res velik, zraven je imel veliko porcijo pomfrita in riža, na posebnem krožniku sem dobil še dodatno naročeno porcijo pomfrita. Kar skremžen sem bil, saj sem vedel, da vsega sploh ne bom mogel pojesti. Pohitel sem do avta po fotoaparat in mlajši natakar me je slikal pred (pre)obloženo mizo. Ker so imeli v bližini zelo dolgo omizje z mnogimi gosti (morda poroka), sem sklepal, da imajo v kuhinji nakuhanega veliko 'materiala' in da sem zato dobil toliko hrane. Prav zanimivo bi bilo videti porcije tudi kak drug dan.
Še zvečer je bilo vroče in popil sem dve pločevinki Fanta. Pojedel sem le polovico zrezka in vso prilogo, skoraj nedotaknjen je ostal pomfrit na posebnem krožniku. Solate sem uspel pojesti le tretjino. Prav potrudil sem se, da bi čim več pojedel, pa ni šlo. Starejši natakar je to videl, pristopil in mi sam ponudil, da mi preostanek zapakira v škatle. Dobil sem dve veliki škatli, skoraj tovarniško zapakirani, obe v večji PVC vrečki, priložil mi je tudi lokalno turistično glasilo in dve vizitki. Za vse skupaj sem plačal 15,90 €.
Po večerji sem odšel na obalo, saj se mi še ni ljubilo spat. Polna luna je že malo 'crkovala', morje pa je bilo mirno. Zdaj se je vsaj toliko ohladilo, da se je lažje dihalo. Plitra se mi je zazdelo simpatično majhno obmorsko mestece, z gozdičem ob morju, z razsvetljenimi ulicami, mnogimi igrali za otroke in novim dolgim betonskim pomolom.
Ko sem se vrnil do avta, se je parkirišče že skoraj popolnoma izpraznilo in na njem je poleg mojega ostalo le nekaj avtov. To me ni nič prestrašilo, saj sem to pričakoval in sem tega že tudi vajen.
31.8.2007
Plitra – Arhangelos - Neapoli – Elliniko – Nomia - Monemvasia – Gerakas – Rihea – Lambokambos - Kremasti – Peleta – Poulithra – Leonidi - Tiros – Astros – Nafplio – Assini – Drepano (306 km).
V avtu sem dobro spal – spomnim se, da sem se ponoči zbudil, šel odlit in se napil soka, pa potem sladko zaspal nazaj.
Zbudil sem se v soncu in kraj je bil še povsem miren. Sosed pred vilo je bil sicer že pokonci in je s cevjo zalival vrt. Vstal sem, se pretegnil (umiti se nisem imel kje!) in ob 8. uri odpeljal s parkirišča.
Moral sem peljati nazaj do Papadianika, potem sem se spet obrnil proti jugu. Na odcepu za Arhangelos se je ponudil lep pogled na ta obmorski kraj, vendar sem nadaljeval mimo njega in potem stran od morja vse do Neapoli, kamor sem pripeljal ob 9. uri.
V potovalni agenciji, edini za prodajo trajektnih kart v mestu, sem povprašal po ceni karte za prevoz na otok Kithiro, ki se ga vidi v daljavi in se zdi ogromen (sprva sem mislil, da vidim Kreto, pa mi je neka starejša ženska povedala, da gre za Kithiro). Cena za avto znaša 41 €, na osebo pa 10 €. Seveda v eno smer. Na Kreto iz Neapoli res ne vozi noben trajekt – sem izrecno dvakrat vprašal.
Trajektni pomol je dolg in ozek, ni pa velik. Ob njem se razteza zelo dolga mestna plaža – črna mivka. Bila mi je izredno všeč. Parkiral sem tik nad plažo, sicer na soncu, a spet brezplačno. Pohitel sem v morje, ki je bilo tu najhladnejše do zdaj in sem se lahko prijetno osvežil. Voda je bila kljub bližini trajektnega pomola čista. Bil sem navdušen.
Na enem izmed počitkov med plavanjem, ko sem sedel na obali, mi je začel s parkirišča mahati nek starejši človek in mi v angleščini razlagal, da gledajo nekega plavalca, ki malo dalj od obale že dalj časa nepremično leži na vodi in da jih skrbi, če je z njim vse v redu. Poprosil me je, naj grem preverit, za kaj gre. Spreletelo me je, da bom moral iz vode reševati človeka in med plavanjem proti njemu sem se že pripravljal, kako ga bom zagrabil pod rokami od zadaj in hrbtno z njim plaval proti obali. Ko sem se mu približal na nekako deset metrov, sem začel klicati: 'hello, hallo' in spet 'hello, mister'. Človek se je zganil in začel lenobno plavati proti obali. Kar oddahnil sem si.
Ob stopnicah, ki so s parkirišča vodile na plažo, je bila napeljana cev in nekako provizorično je bil nameščen tudi tuš. Ravno dovolj, da sem se lepo oprhal s sladko vodo. Nedaleč stran je bila tudi kabina s straniščem. Koliko takšnih osnovno opremljenih plaž sem videl po celi Grčiji!
V želodcu pa mi še vedno ni bilo dobro in vse bolj mi je bilo slabo. Čez cesto sem v kiosku kupil ledeno hladno, meni najljubšo 'ivi' pločevinko z oranžado in se vsedel na klopico pred mojim avtom. Gledal sem na morje in pil iz pločevinke – najraje bi se zleknil po klopici in zaspal, tako sem bil utrujen. Opazoval sem vrvež in utrip v mestu. Prisedla je starejša gospa in se pomenkovala s prijateljico, ki je pripeljala vnučko. Dvakrat sem se zalotil, da sem z zaprtimi očmi za hip zakinkal na klopici. Hladna pijača me je nekako spravila k sebi in spraševal sem se, ali mi manjka dobrega spanca ali hladna pijača dela čudeže? Ob 10:45 sem se spet vsedel v avto in odpeljal iz simpatičnega Neapoli.
Sicer bi se dalo po ozki cesti še naprej proti jugu na tem desnem prstu Peloponeza, pa se mi ni dalo, niti me ni zanimalo. Dovolj mi je bilo, da sem prejšnji dan 'osvojil' najjužnejšo točko celinske Grčije, rt Tenaro.
Kar nekaj km sem se vračal po isti cesti, po kateri sem prispel v Neapoli. Potem sem zavil desno med griče in po nekaj km gorske ceste sem se začel spuščati proti morju, proti kraju Nomia. Tu je obala skalnata, podobna jadranski. Parkiral sem ob cesti in šel pogledat obalo, saj me je zamikalo, da bi kljub vročini poizkusil z ribolovom. Teren je bil primeren, tudi nekaj polžev sem videl na skalah. Ko sem se že napotil do avta po ribiško palico, sem si zaradi velike vročine – bilo je nekaj pred poldnevom - premislil in odpeljal do bližnje Monemvasie.
Mesto je stisnjeno pod breg, nasproti mesta pa je otoček, v bistvu velika in visoka skala, na vrhu katere so razvaline gradu. Do otočka pelje most in popeljal sem se po njem. Kmalu sem moral obrniti, saj se ni dalo naprej. Lahko bi parkiral in kupil vstopnico ter se povzpel do gradu, pa se mi zaradi vročine sploh ni dalo. Še na otočku sem ustavil na bencinski črpalki in se oskrbel z gorivom. Črpalkarja sem pobaral, koliko stopinj je danes in mirno je odvrnil, da 40. 'Toliko pa menda ne', sem mu oporekal v angleščini. 'Pa 35', mu je bilo skoraj vseeno. Potrdil je, da tudi od tu ne vozi trajekt na Kreto, vozi pa do Patre, v Italijo in na Kiklade.
Ko sem zapuščal Monemvasio, sem se počasi poslavljal od desnega 'prsta' (polotoka) Peloponeza. Želel sem voziti čimbolj ob obali, zato sem se usmeril proti Agio Ioannis in naprej proti Gerakas. Tu sem bil prisiljen zaviti v notranjost, ker obalne ceste pač ni. Bilo je obupno vroče, skoraj ni bilo mogoče dihati, jaz pa sem se vozil vse bolj med griče, stran od morja. Zaradi redkih smerokazov sem moral večkrat vprašati za pot. Cesta je bila sicer ozka, a še vedno asfaltirana.
Na nekem križišču za krajem Rihea so se mi zdeli smerokazi dvoumni, zato sem povprašal cestne delavce za smer proti kraju Lambokambos. Niso si bili povsem enotni, nazadnje je bil eden izmed njih odločen in me usmeril na desni odcep. Res sem pripeljal do tega kraja, potem pa po slabi asfaltni cesti preko gričev do kraja Kremasti. Pred tem krajem bi moral zaviti desno, pa mi je makadamski odcep deloval neprepričljivo in tudi tabla je bila zelo čudna. Odpeljal sem torej v Kremasti in tam zavil desno. Prispel sem v center kraja (po grško: kentro) in ustavil pred gostilno. Kupil sem hladno pločevinko Coca Cole in od gostilničarja – mladega fanta – izvedel, da bi res moral pred tem krajem zaviti desno. Sicer bi se dalo priti v naslednji kraj Peleta tudi po drugi cesti, a mi je priporočil ravno tisti odcep.
Bilo mi je vroče skoraj za znoret. Ura je bila deset pred drugo popoldne in nikakor se nisem mogel ohladiti. Pločevinko sem izpraznil in ob tem pojedel nekaj suhega kruha, kaj več nisem mogel. Domislil sem se, da bi zaužil šumečo tableto C-vitamina, vendar nisem imel sveže vode. Stopil sem v tisto gostilno in pri kartah zmotil gostilničarja in prijatelja. Kljub temu mi je rade volje natočil celo plastenko ledeno hladne vode.
Ker nisem imel s seboj kozarca, sem z nožem odrezal vrh pločevinke in v njej raztopil šumečo tableto. Upal sem, da mi bo pomagala k boljšemu počutju.
Ob 14:23 sem nadaljeval s potjo in se z avtom vrnil izven Kremasti, kjer naj bi bil odcep za Peleta, pa sem odcep zgrešil. Spet sem moral obrniti in ob počasni vožnji sem le nekako našel makadamski odcep. Makadam me je čudil, a sem vseeno zapeljal nanj. Čez nekaj sto metrov je cesta postala asfaltna in zdaj sem bil že bolj prepričan, da sem na pravi poti. Vendar sem do kraja Peleta še dvakrat – prvikrat 2 km, na koncu 5 km – peljal po makadamski cesti. Se pa vidi, da bodo v kratkem tudi ta dva odseka asfaltirali.
Po gorski cesti sem se po pravih serpentinah začel spuščati proti morju. V kraju Poulithra se cesta približa morju in obala se mi je zdela zelo lepa. Ob obali – čeprav malo višje – sem se peljal do kraja Plaka, kjer sem moral zaradi izliva reke zaviti v notranjost, saj na tem delu ni mostu. Pred mestom Leonidi sem zapeljal na hitro cesto proti severu, ki se kmalu vrne na obalo, tokrat že kar visoko nad morjem.
Užival sem v lepih pogledih na morje, hkrati pa iskal priliko, da bi šel plavat. Vrstile so se prelepe peščene plaže v manjših krajih, vendar bi se bilo potrebno do njih kar strmo spustiti z glavne ceste. Ko sem uvidel, da se hitra cesta ne bo kar tako spustila do morja, sem ugriznil v kislo jabolko in se pred krajem Tiros ob 16:30 odcepil desno proti morju. Po makadamski cesti sem se spustil do obale in predvsem zadnji, zelo strm betonski del me je takoj zaskrbel: kako se bom vrnil na glavno cesto?
V bistvu je bil to dostop do restavracije ob obali, ki je imela tudi svoj majhen ograjen parkirni prostor v gozdiču. Čeprav nisem imel namena obiskati restavracije, sem parkiral in se napotil na obalo.
Cel zaliv je bil droben prod in mivka. Morje je bilo toplo in čisto in grozno bi užival, če bi se malo bolje počutil. Ko sem sedel v morju blizu obale, mi je začela iz nosu teči kri in kar pustil sem, da je bilo morje okrog mene vse rdeče. Kmalu je kri prenehala. Spomnil sem se, da mi tudi doma teče kri iz nosa, kadar zaužijem šumeče tablete s C-vitaminom in takoj sem se pomiril.
Seveda sem uporabil tudi krasen tuš na plaži. Ob 17:35 sem se vsedel v avto in k sreči v prvi prestavi premagal tisti strmi del ceste, ki me je zaskrbel ob prihodu.
Prevozil sem kraj Tiros in malo za njim opazil prvo tablo za kamp, ki je od Githio dalje še nisem videl, kar pomeni, da na razdalji cca 200 km ni bilo table za kamp. To verjetno tudi pomeni, da na celotnem desnem 'prstu' Peloponeza očitno ni niti enega kampa! Torej sem kar prav napravil, da sem prespal v avtu.
Lepi pogledi s ceste visoko nad morjem so se vrstili še nekaj časa, potem pa cesta zavije v notranjost. Nekje izven večjega kraja Astros sem ob 18:40 kupil dve breskvi, ki sta bili najdražji na celi poti (1,65 € za pol kg). Takoj sem ju pojedel in izkoristil vodo, s katero je gospa zalivala vrt ob cesti za umivanje rok. Gospo sem poprosil, da je z vodo poškropila desno stran avta, potem sem vzel cev v roke tudi sam in avto kar ob cesti za silo opral še po levi strani. Starejša gospa je nekajkrat rekla 'no problem' in bila voljna podariti nekaj vode za pranje. Avto je bil namreč spet strašno zaprašen zaradi vožnje po makadamu.
Po hitri cesti, s katere sem spet užival lepe poglede na obalo, sem ob 19:25, že v mraku, pripeljal v znani letoviški kraj Nafplio. Na pečini nad mestom se je lepo videl osvetljen grad – trdnjava iz časa Benečanov.
Prepeljal sem se skozi center mesta, potem pa se usmeril na hitro cesto proti Epidavrosu in po 3 km izven mesta zavil proti obali, proti kraju Assini. Že od mesta ven sem oprezal za tablami za kamp in v naslednjem kraju , Drepano, sem res zagledal tablo. Pristal sem v kampu 'Lefka' pred krajem Kandia, čeprav spada kamp uradno še pod Drepano.
Kamp ima majhne parcele, stisnjene na terasah in mi že v začetku ni bil všeč, še posebej, ko sem izvedel, da je precej drag (14,50 €). Po prijavi me je lastnikov sin vodil do parcele, stisnjene med šotori, ki je nisem hotel vzeti in sem mu rekel, da je premajhna. Za ta denar sem želel imeti vsaj dovolj prostora. Pokazal mi je neko drugo parcelo in mi pri tem žvižgal, zato sem se razjezil in mu v angleščini zabrusil, da moj avto ni bicikel, s katerim bi mu lahko hitro sledil po ozki potki med parcelami, temveč da je to velik avto, dolg skoraj 4 metre in pol. Povesil je pogled in dejal, da to ve, saj imajo tudi oni podoben avto.
Parcela ni bila nič večja od prejšnje, sem pa imel sosede (avstrijski par) le na eni strani. Opazil sem, da so vse parcele na terasah precej visoko pokrite s ponjavo in trstičjem, torej zaščitene pred soncem in tudi dežjem. Vsaka parcela je imela tudi stikalo, s katero si lahko ugasnil nekatere luči ob parceli. Druge so svetile celo noč.
Postavil sem šotor in pripravil mizo za večerjo, saj sem imel s seboj še zapakirane ostanke od prejšnjega dne. Skrbelo me je, kako je hrana v prtljažniku preživela veliko dnevno vročino. Izkazalo se je, da se hrana ni pokvarila, pač pa mi je skipel oranžni Fructalov sok, ki sem ga zato moral vreči proč. V mini trgovinico ob recepciji sem šel kupit hladno pločevinko (Sprite), kasneje pa še pol litra hladne vode.
Kljub petku sem pojedel preostanek zrezka in ostanek 'šefove' solate, zraven sem jedel kruh. Kar dobro sem se najedel in sklenil, da bom petkov post nadomestil naslednji dan, v soboto.
Sanitarije so bile lepe in dobro sem se oprhal. V sosednjem prostoru so imeli dva velika hladilnika in v enega sem dal do jutra hladiti pijačo.
Po večerji sem si šel ogledat tudi obalo pred kampom in lahko sem ugotovil, da je lepa, peščena, vendar majhna. Zabredel sem v obalno morje, a se zaradi tople vode skoraj nisem mogel ohladiti.
Prvikrat se mi je zazdelo, da motor kar puhti od vročine, zato sem odprl pokrov, da je bilo hlajenje intenzivnejše. To sem v naslednjih dneh še ponavljal.
01.9.2007
Drepano - Karnezeika – Didima – Kranidi – Kosta – Kineta – Ermioni –Thermissia - Galatas – Kaloni - Epidavros – Nea Epidavros – Sofiko – Almiri – pred Isthmia (293 km).
Zbudil sem se ob 7:33, čez pol ure vstal in šel pod tuš. V motor sem po skoraj 3000 prevoženih kilometrih dolil 0,7 l olja, vode pa je bilo v hladilniku še dovolj.
Pijača se je čez noč v kampovem hladilniku izvrstno ohladila. Ker sem jo zaprl v hladilno torbo, se je v prtljažniku obdržala hladna do poznega popoldneva.
V recepciji sem plačal 14.5 €, računa nisem dobil. Ob 9:20 sem odpeljal iz kampa proti kraju Iria.
Ob 10:35 sem bil še vedno v Iria. Iskal sem obalno bližnjico, ki je vrisana na mojem zemljevidu, pa je nikakor nisem mogel najti. Bil sem že v naslednjem kraju, v Karnezeika, pa sem se vrnil in spraševal ljudi za tisto obalno cesto. Nazadnje sem peljal po makadamu ob obali, dokler sem lahko, vendar sem moral obrniti, ker se je cesta končala pod bregom. Nazadnje sem vprašal dekle v bližnji obalni restavraciji in ta je stopila do starejšega možakarja, ki je potrdil, da takšna cesta ob obali do kraja Didima ne obstaja. Ceste bi moralo biti 17 km, zagotovo bi bila makadamska, to sem si mislil, bi mi pa močno skrajšala pot – predvsem mi ne bi bilo treba voziti zavojev v breg in se spet spuščati proti morju. Še danes ne verjamem popolnoma, da ta cesta ne obstaja, saj sem tam, kjer sem moral obrniti, v bregu videl škarpo rdečkaste zemlje in tam bi lahko potekala ta cesta – samo kako priti nanjo?
Moral sem spet v kraj Karnezeika, kjer so pravkar polagali nov asfalt in naokrog v breg do kraja Didima, potem se je cesta začela spuščati. Ves čas sem vozil po notranjosti in morja nisem videl. Pravoslavna znamenja, ki jih je po celi Grčiji vse polno ob cestah, so imela na tem predelu še posebej simpatične oblike: kot makete pravoslavnih cerkvic.
Pred krajem Didima sem s ceste opazil tudi večje število vetrnih generatorjev, prvikrat v Grčiji. Kljub vetru pa je bilo tu obupno vroče: med vožnjo mi je roko ob oknu oblival vroč in ne samo topel zrak, tako, da je bilo kar neprijetno. Morja oz. vode nisem na celi poti nikoli tako težko pričakoval, kot na cesti do Didima in naprej – obljubil sem si, da se ob prvi priliki vržem v morje, pa kakršnokoli že bo.
Prevozil sem kraj Kranidi, ki leži pod bregom in ni ob morju ter nadaljeval proti jugu do obalnega kraja Kosta, kamor sem prispel opoldne. Tu sem zagledal morje, vendar pa v slepi ulici, ki je segala prav do plaže, skoraj ni bilo mogoče parkirati, ker je bilo vse zasedeno. Opazil sem, da je nekaj parkiranih avtomobilov prekritih s ponjavo in za te sem si mislil, da so tu že dalj časa in da ni pričakovati, da jih bodo v kratkem odpeljali. Zato sem si drznil polovico avta parkirati tik pred nosom enega takih prekritih avtov (sem ga 'zaparkiral'), druga polovica mojega avta pa je štrlela na cesto. Malo me je skrbelo, če ne bom zaradi tega imel kakšnih težav s policijo, pa jih k sreči ni bilo.
Bil sem precej slabega počutja in komaj sem čakal, da se namočim v morju. Plaža hotela Lido je bila krasna, peščena, vendar zelo ozka. Morje pa zelo toplo in precej mirno, z rahlimi valovi. Sploh me je v celi Grčiji presenečalo, da je morje tako mirno. Nad plažo je potekala sprehajalna pot, na plažo so vodile drobne stopnice. Kopanje mi je zelo dobro delo, na koncu sem se lahko še tuširal pod dvema tušema tik pred vhodom v hotel.
Ko sem se vrnil do avta in popil nekaj tekočine in malo prigriznil suh kruh, sem se namestil na zadnji klopi in malo oddremal. Ob 13:30 sem nadaljeval pot proti Kineti.
Do Kinete sem na poti večkrat zašel in se potem vračal. Po malem polotoku so namreč enakovredne asfaltne ceste razpredene med apartmaji in vilami, tabel ni nikjer, ljudi pa tudi ne in le s težavo sem pripeljal na pravo cesto.
Obalna cesta, ki je dolga le kakih 5 km, od Kinete do Ermioni, se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Kraj Ermioni je precej slikovit: na griču in hkrati na polotoku je skupina belih hiš z opečnatimi strehami.
Vozil sem naprej ob obali in ob 14:33 prevozil kraj Thermissia. Že več dni sem opažal na gostilnah napise 'Taverna' (Tάβερνά), kar me je spominjalo na Hrvaško – verjetno pa so Hrvati povzeli ta izraz po Grkih in ne obratno. Za 'market' ali tržnico se velikokrat pojavlja grški izraz 'Agora'. Na splošno pa sem se na grške napise že malo navadil, pomagal sem si s cirilico, ki sem se je učil v šoli.
Ob 15:14 sem bil pred krajem Galatas in odprl se je lep pogled na otok Poros, ki ga loči od kopnega ozek preliv. V Galatas sem vprašal mimoidoči mladi Grkinji, če obstaja na otok most. Smeje sta mi odvrnili, da vozi tja le trajekt. Mestece Poros na otoku je v celoti belo, ob obali otoka pa močno razpotegnjeno, tako, da sem obupal, da bi ga lahko zajel v objektiv in ga na koncu sploh nisem fotografiral.
Peljal sem naprej proti severu in cesta se je za kratek čas oddaljila od morja. Potem pa sem vse do odcepa za Epidavros užival v lepih pogledih na morje, saj cesta poteka visoko nad morjem.
Tik pred odcepom za Epidavros sem se okrepčal s hladno pijačo iz pločevinke, ki sem jo kupil v obcestni veleblagovnici, potem pa zavil levo na 13 km dolgo cesto do svetovno znanega gledališča. Cesta je široka in lepa in se stalno vzpenja, je pa mogoče po njej ves čas peljati 100 km/h in več, tako, da sem bil hitro na cilju.
V Epidavrosu je organizirano lepo (brezplačno) parkirišče, kjer sem pustil avto v senci. Peš sem se napotil do blagajne (odprto do 19:30 – grška ura), kjer sem želel kupiti vstopnico (6 €). Skoraj bi jo že dobil, ko ne bi neka ženska ščuvala blagajnika, naj mi je ne da. Potem me je blagajnik vprašal v angl., če imam morda s seboj kakšno oblačilo za zgornji del telesa. Vse dni sem namreč vozil in hodil okoli brez majice in tak sem stal tudi pred blagajno. Povedal sem, da imam majico, zato mi je velel, naj si jo oblečem. Ko sem mu pojasnil, da je nimam s seboj, ampak v avtu, je samo skomignil z rameni in mi vrnil denar. To me je ujezilo in sem vzkliknil: »It's not a church!« (saj to ni cerkev!) – on pa mi je mirno dogovoril: »Not to you« (za vas ne – češ: za nas pa je to svet kraj – kakor cerkev).
Jezen sem se moral vrniti do avta in si obleči majico. Ko sem se vrnil pred blagajno, sem iz zlobe na njegovo vprašanje, koliko vstopnic želim, zahteval 10 vstopnic – ko me je začudeno vprašal, če res 10, sem odvrnil, da samo eno. Nič se ni razburil, ampak mi izdal vstopnico in se celo zahvalil s 'thank you'. Bil sem tako jezen, da mu nisem nič odgovoril.
Pa sem se hitro pomiril, saj je amfiteater – gledališče, ki menda sprejme 14.000 gledalcev, res vredno ogleda. Svetovno znana je njegova akustika in prav na vrhu gledališča sem res lahko slišal govorjenje in 'škripanje' peska pod nogami tistih, ki so bili spodaj. Poleg tega je gledališče, ki je aktivno še danes, umeščeno v lepo okolje z griči in zelenimi borovci, kar nudi res lepo sliko. Bil sem navdušen.
Z vstopnico sem si lahko ogledal arheološki muzej, kjer sem videl nekaj kipov in polomljenih stebrov templjev, potem pa še ostanke (samo temelje) nekdanjega rimskega gostišča, ki je menda imelo dvoje nadstropij in skupno 160 sob.
Celoten ogled sem opravil v slabi uri (končal ob 17:36) in se po hitri cesti vrnil na obalo. Peljal sem naprej proti severu, kjer cesta zavije malo v notranjost in morja ni več videti. Ko sem se približeval korintskemu kanalu in s tem zaključeval vožnjo okrog Peloponeza, sem začel misliti na kamp. Prečkanje korintskega kanala sem vsekakor želel pustiti za naslednji dan, ko bo svetlo.
V kraju Almiri sem videl dve tabli za kamp, ko pa sem zapeljal na živahno cesto tik ob obali, sem za mrežo opazil večje število prikolic. Vstopil sem v kamp, vendar recepcije nikakor nisem mogel najti. Vprašal sem celo nekega gosta, pa nisem mogel izvedeti nič določenega. Še danes ne vem, če je bil tisti kamp odprtega tipa.
Sledil sem tabli za kamp Biarritz in ga našel stran od morja. Ustavil sem pred zapornico in takoj ugotovil, da je ta kamp zaprt. Neka ženska je povedala, da lahko v kampu prenočim, čeprav razen prezimovanih prikolic v kampu ni nikogar. Zdelo se mi je zelo čudno in ko je pristopil lastnik, sem izvedel, da pač posameznih gostov 'izven sezone' ne sprejema! Dejal je 'izven sezone' – pa saj smo bili šele prvi dan septembra! Je bil pa vseeno toliko prijazen, da me je napotil v nek kamp 4 km naprej proti severu.
Res sem po dobrih 4 km ob obali (že v temi) naletel na izvrsten kamp Isthmia Beach, le kakšen km pred korintskim kanalom. V recepciji je prijazna receptorka v angl. povedala, da me bo stal 12.30 € in da imajo tudi 'kitchen' (kuhinjo), v kateri sta postavljena dva hladilnika. Poslala me je na parcelo T16 v vrsti D – če pa tam ne bi bil zadovoljen, lahko pa tudi kje drugje. Kamp se je izkazal kot eden najboljših na celi poti.
Kamp je izvrstno opremljen (ima tudi pitno ledeno vodo v posebnem umivalniku pred kuhinjo), sanitarije so bile najlepše do tega dne (tudi tu brez časovne omejitve tuširanja), prekrasna pa je tudi dolga prodnata plaža (drobni okrogli kamenčki) pred njim, kamor sem šel na kratko plavanje kar v temi. V daljavi čez morje se je videlo mnogo luči – morda celo južni del Aten.
Postavil sem šotor na peščeni parceli, ki je bila podnevi brez sence, zdaj pa mi to seveda ni nič pomenilo. Opazil sem tudi dve električni vtičnici ob parceli. Malo sem poležal na ležalniku, potem pa sem se odpravil v restavracijo tik pred kampom, saj je bila ta v kampu že zaprta.
Restavracija je imela velik zastekljen notranji prostor, vendar so vsi gosti sedeli zunaj. Bilo je še vedno izredno toplo. Spet so bile tu lesene majave mize, prekrite s kockastimi prti, zraven pa majavi leseni stoli. Lastnica je samo nadzirala delo, stregli so njeni otroci, mož pa je pekel ribe v posebni koči poleg restavracije. Vsaj tako sem si jaz predstavljal relacije med njimi.
Petnajstleten deček mi je pogrnil mizo s polivinilom. V jedilniku sem izbiral med manjšimi in večjimi pečenimi ribami – on je predlagal manjše, ker se jih menda lahko kar v celoti poje. Ribe sem naročil zato, ker prejšnji dan, v petek nisem držal posta. Ribe so se potem res izkazale kot pokora, ker mi niso bile nič všeč. Poleg sem naročil pomfrit in paradižnikovo solato, pa si potem tik pred serviranjem premislil in zahteval 'grško' solato. Zraven sem pil Sprite.
Hrano so mi prinašali v obrokih in kar precej sem moral čakati. Najprej sem dobil solato, ki sem jo začel kar jesti. Potem sem dobil cel ovalni krožnik v moki pečenih majhnih rib, podobnih sardelam, le da so te imele belo meso. Niso pa mi nič bolj teknile kot sardele, ki jih ne maram preveč. Predvsem pa jih je bilo preveč, tako, da sem jih komaj pojedel. Zraven sem pohrustal še kos kruha, saj pomfrita nisem nikoli dočakal – očitno so nanj pozabili. Je kar prav, da ga niso prinesli, ker ga ne bi mogel pojesti.
Ko sem želel plačati, so poklicali mišičastega fanta (po mojem je treniral body-building), ki sem ga že ves čas opazoval, s kakšno nejevoljo je pobiral denar od gostov. Ves čas se je držal mrko in ko je 'pokasiral' pri kaki mizi, je blok z računi vselej jezno zalučal na neko prazno mizo. Pristopil je k moji mizi, fantič, ki mi je stregel, pa mu je govoril, kaj vse sem naročil. Po ceniku bi moral brez pomfrita, ki ga tudi res nisem prejel, plačati 11 €, plačal pa sem le 9 €. Kako je fant prišel do tega zneska, mi ni bilo jasno.
02.9.2007
Isthmia - Ag. Theodori – Megara – Atene – Glifada – Varkiza - Saronida - Soúnio (201 km).
Bila je nedelja in ta dan nisem imel v načrtu prevozili veliko km, saj so bile na poti Atene, kjer sem želel ogledati vsaj Akropolo in biti zvečer pri katoliški maši.
Vstal sem nekaj minut po 8. uri. Spal sem dobro, sonce pa mi je že ob tej uri pregrevalo šotor. Ko sem pospravil šotor, mi je bilo vse bolj slabo, zato sem ob avtu postavil ležalnik, se ulegel in skušal priti k sebi. Gledal sem v nebo, kjer so se začele zbirati meglice – prav neverjetno, da sem v Grčiji dočakal tudi to – do tega dne je bilo namreč nebo vedno brez oblakov!
Šel sem na plažo, ki se je šele ob dnevni svetlobi pokazala v vsej svoji lepoti. Na prodnati obali so bila celo mala drevesca, pod katerimi so sedeli ljudje in ki bodo čez leta dajala še več sence. Bogato opremljen kamp s prekrasno plažo se mi je res zelo vtisnil v spomin in sem bi še prišel na dopust.
Plavat sem šel kar dvakrat, preden sem se odpravil naprej. Morje je bilo precej hladnejše kot zvečer in to mi je zelo godilo. Še bolj navdušen sem bil, kako sta se mi čez noč ohladila Pepsi Twist in Ivi Orange v kampovem hladilniku – bolj, kot doma!
Malo pred 11. uro sem v recepciji res plačal 12.30 €, kakor mi je naračunala receptorka prejšnji večer. S ceno in kvaliteto kampa sem bil čez glavo zadovoljen. Dobil sem tudi prospekt z zemljevidom 'Greek Camping Club', kamor je receptorka pritisnila žig in s katerim bi lahko kasneje uveljavljal 10-20% popuste v kampih iz tega kluba. Na žalost tega kluba nisem izkoristil, sem pa kasneje izkoriščal popuste v okviru nekega drugega kamping kluba.
Kakšen km izven kampa sem zavil desno proti Atenam, proti korintskemu kanalu (dolg 6.3 km, širok le 23 m, globina vode 8 m, izkopan l. 1893 – primeren le za srednje velike ladje). Peljal sem po stari cesti ('old road – up to 3.5t') in nenadoma obstal v koloni. Počakati smo morali nekaj minut, da se je 'potopni' most z morskega dna dvignil v višino ceste – kaj takega še nisem videl. Vajen sem dvižnih in vrtečih se mostov, da pa bi se most potopil na dno, da bi čezenj lahko peljale ladje – kaj takega pa še ne. Seveda je bilo na mostu po dvigu nekaj morske trave in tudi meduz, ki jih je v kanalu precej in potujejo s tokom od severa proti jugu (ob tem sem se zamislil: zagotovo te velike meduze, ki imajo premer klobuka nekako 25 cm, priplavajo tudi v bližino krasne plaže v Isthmia, kjer sem prenočil, saj je kamp blizu mostu!).
Prevoz čez most je brezplačen. Proti severu se vidi fiksni most čez korintski kanal, čezenj poteka avtocesta.
Vožnje do Aten je bilo še okrog 180 km. Če se je le dalo, sem vozil po obalni cesti, ki večinoma poteka malo višje nad morjem, včasih se tudi približa morju, kjer bi lahko ustavil in se kopal. Vendar se kljub vročini nisem, ampak sem hitel proti Atenam. Vzporedno s to obalno cesto potekata vsaj še dve cesti do Aten: hitra cesta in avtocesta, ki je plačljiva. Ponekod pa poteka še četrta cesta, ki je po kvaliteti podobna obalni, poteka pa levo od nje.
V nekem kraju se spomnim rafinerije ali nečesa podobnega, kjer je bilo na obeh straneh ceste ogromno poslopij in cevovodov, marsikje se je tudi kadilo. Na obcestnih tablah so bila vse hujša opozorila (stop!, danger! ipd.), vendar se nisem potrudil in ustavil, da bi – tudi v angl. – prebral, za kakšno prepoved gre. Hrabro sem vozil kar naprej po tovarniškem kompleksu, čeprav so bili avtomobili kar naenkrat redki. Ko sem zavohal zadušljive pline, sem se ustrašil, takoj zaprl vsa okna in pospešeno prepeljal tisto območje. Še nekaj časa si nisem upal odpreti oken in sem raje trpel grozno vročino.
Ne spominjam se, da bi se sploh kje ustavil do Aten. Obala pa je lepa, zelena, z mnogimi kopališči.
Pred Atenami moraš zaviti na široko obvoznico, drugače ne gre. Promet je bil gost tudi v nedeljo in spraševal sem se, kakšen bi šele bil na delovnik. Gledal sem table za center ('kentro' oz. Kευτρω) in kmalu sem zagledal grič sredi mesta – Akropolo. Sledil sem tablam za Akropolo in nekje zašel, pa potem po svojem občutku nekako pripeljal spet v ulico, kjer je bila tabla za Akropolo. Kmalu sem se znašel na parkirišču pod Akropolo, kjer mi je prijazni redar pojasnil, da je parkiranje sicer brezplačno, vendar je ta del, kjer stojim, rezerviran za goste bližnje restavracije. Povsod drugod – bilo je tudi nekaj avtobusov, pa je bilo vse zasedeno. Zato sem parkiral v bližnji ulici tako kot drugi: z dvema kolesoma na pločniku, z dvema pa na cesti. Bilo je brezplačno in tudi policija, ki se je pripeljala mimo, ni nič rekla.
Bilo je obupno vroče – kako tudi ne, saj je bila ura pol dveh, najhujši del dneva. Vendar nisem hotel nič čakati, ampak sem se s knjigo- vodnikom in fotoaparatom v roki takoj napotil pod Akropolo.
Pri prvem kiosku, ki je bil zaprt, me je skoraj kap: pisalo je, da bo blagajna ponovno odprta ob 18. uri! Nisem mogel verjeti in kasneje sem ugotovil, da je tisti kiosk namenjen prodaji gledaliških kart za odprto gledališče Herod Attikus, ki se nahaja ob Akropoli.
K sreči je bila glavna blagajna za vstop na Akropolo odprta. Vstopnica (12 €) velja za ogled celotne Akropole, vključno z muzejem, ki pa je bil zaprt. Prvikrat sem na ogled s seboj vzel stekleničko vode.
Z veliko težavo – bil sem povsem izčrpan – sem se vzpenjal po stopnicah. Najprej sem fotografiral dobro ohranjen amfiteater Herod Attikus, potem sem se začel vzpenjati proti mogočnim kamnitim vstopnim vratom na Akropolo. Tam sem moral nekaj minut počivati, ob tem sem z enim ušesom prisluhnil vodički, ki je v angleščini razlagala zgodovino Akropole. Glavna znamenitost Aten, t.i. Parthenon, t.j. tempelj boginje Atene, po kateri ima mesto ime, se je od vrat že videla. Motilo me je, da je ves tempelj v gradbenih odrih in da je tam celo nek žerjav, saj vse to kazi podobo templja, ki je sicer še kar dobro ohranjen. Je pa res, kakor piše turistični vodnik po Italiji, da so najbolje ohranjeni grški templji na Siciliji (sem jih videl pred leti) in ne v Grčiji.
Poleg templja boginje Atene, ki je ograjen in vanj ni vstopa, je na Akropoli še Erechtheion, t.j. stavba z različnimi svetišči (lepi stebri in ob njih nekaj kipov), razgledni stolp in muzej, ki je bil, kot že rečeno, zaprt, vendar me to ni kaj preveč prizadelo, saj muzejev sploh ne obiskujem.
Pohvalno je, da je na Akropoli, med razvalinami, tudi klopica in pitna voda, ki smo jo vsi pridno natakali v stekleničke, čeprav ni bila prav hladna – bila pa je pitna! Razgled na milijonsko mesto je z Akropole seveda izjemen – proti jugu sama belina hiš, proti severu tudi, sta pa tam tudi dva zelena griča sredi mesta, ki še polepšata pogled. Navzdol pod Akropolo je videti še dvoje amfiteatrov, malo dalj pa nekaj stebrov – ostankov templja.
Ob 14:45 sem končal z ogledi Akropole in se napotil proti avtu. V senci parka pod Akropolo sem nekaj časa počival na klopici, saj se mi ni dalo takoj naprej, še posebej, ker do 18. ure, ko naj bi bil pri maši v katoliški katedrali, nisem imel kaj početi. (naslov katedrale: 24 Panepistimiou – to je zelo široka ulica - avenija, maše ob nedeljah: ob 7h, 8h, 9h, 10h – grške, ob 19h – angl. – vse po grškem času)
Po pol ure počitka sem v vogalni hiši ob parkirišču nakupil nekaj spomnikov in razglednic, pri avtu pa nekaj malega pojedel in popil. Nekaj minut po 16. uri sem odpeljal z Akropole. Peljal sem po glavni ulici proti severu in se skoraj samodejno znašel pred katoliško katedralo Sv. Dionysios. Bila je še zaprta, zato sem začel iskati parkirni prostor v bližini. Dvakrat sem se popeljal po ulicah okrog cerkve, pa so bile povsod table, da parkiranje ni dovoljeno. V tretjem krogu sem parkiral v ulici tik ob cerkvi, saj je bila pred tisto ulico tabla, da je zaprta zaradi gradbenih del – danes pa je bila nedelja in vedel sem, da me ne bo nihče preganjal oz. da ne bom nikomur v napoto. Poleg vsega je bila to slepa ulica.
Ker sem imel do maše še dobro uro časa, sem se peš (brez načrta mesta) odpravil proti središču mesta. Mimo Narodnega zgodov. muzeja sem se usmeril na ulico Kolokotroni in hodil po njej do konca – do ulice Eolou, kjer sem zavil levo, prečkal široko ulico Ermou in se ustavil v neki manjši ulici blizu trga Monastiraki, v kateri sem zagledal na ulici mize, prekrite s kockastimi prti. Povprašal sem natakarja, če je to znana Plaka, pa je odvrnil, da ni ravno Plaka, da pa je nekako del Plake. Mislim, da ni imel prav, ker sem kasneje videl, da je Plaka precej bolj vzhodno. Samega trga Monastiraki nisem videl, za kar mi je danes žal.
Usmeril sem se na široko nakupovalno ulico Ermou, ki je zaprta za promet. Po njej sem se vračal proti katoliški cerkvi. Presenetila me je, kar sredi ceste stoječa mala bizantinska opečnata cerkvica in sem jo fotografiral. Bila je svetovno znana Kapnikarea iz XI. stoletja, ki menda velja za eno najlepših starih cerkva v mestu, kar sem izvedel šele kasneje iz turističnega vodnika.
Pri katoliški katedrali sem bil 20 minut prezgodaj, vendar sem vseeno kar vstopil vanjo, saj me je zanimala notranjost. Nad oltarjem je lepo poslikana kupola, ob strani so temni marmornati okrogli stebri. Presenečen sem bil nad zasedbo: v klopeh so sedeli sami črni ljudje – aziati: korejci, kitajci, filipinci, tudi zamorci, prav iskal sem bele obraze in jih nekaj celo našel. Takoj sem dobil vtis, da bo to kolonialna maša v angleščini. Res sta prvi dve berili brali Kitajka in Filipinka – kljub angleščini nisem razumel skoraj nič, medtem ko sem evangelij in pridigo razumel skoraj popolnoma. Kakšna razlika v izgovorjavah! Zame je bilo novo to, da so celotno angleško besedilo odpevov in odgovorov prikazovali na belem zaslonu, tako, da smo tudi tisti, ki nismo znali bogoslužnega besedila, lahko sodelovali. Na ekranu so se kazali tudi pozivi h klečanju, kadar je bilo pač to potrebno. Druga posebnost je bila za moj okus že kar premoderna in preživahna glasba, ki jo je izvajal nekdo na elektronske orgle in vklapljal vgrajene ritme. Tretja stvar, ki je nisem bil vajen, je bilo držanje za roke vseh v cerkvi, medtem, ko so molili očenaš. Stal sem zadaj pri vratih in vseskozi sem imel slab občutek, da me bo kdo okradel, saj sem gledal same črne obraze – pa sem bil morda pri tem zelo krivičen.
Tik pred koncem maše sem stopil ven in videl, da je že povsem temno. V tistem se je tudi zabliskalo in zagrmelo – neverjetno, v Grčiji! Dež pa ni začel padati. Bilo mi je tesnobno, saj sem se bal, kako se bom po temi izmotal iz milijonskega mesta proti jugu.
Po maši sem pohitel do avta, s katerim je bilo vse v redu – le levo ogledalo mi je nekdo zasukal. V glavnem sem se pri izvozu iz mesta držal tabel za Pirej – ponekod so bili napisi samo v grščini (Πείράίάς), vendar sem se kar znašel in je šlo gladko. Potem sem se usmeril za tablami za letališče, saj sem vedel, da je le-to na jugu mesta. Ob cesti sem vprašal moškega za potrditev smeri, pa je odvrnil, da je smer Glifada, kamor sem želel, drugačna od smeri za letališče. V naslednjem križišču se je to izkazalo za resnično, vendar sem še pravočasno zavil na hitro cesto proti Glifadi. Vstop na to hitro cesto pa je bil zame povsem nenavaden: z leve strani! (kot v Angliji). Mislil sem, da ne vidim dobro, pa je voznik za menoj začel trobiti in hočeš-nočeš sem se moral vklopiti na večpasovnico z leve strani. Potem sem karseda hitro 'zlezel' na desni, najpočasnejši pas. Bil sem nejevoljen, saj so po široki 4-pasovnici vsi drveli, jaz pa sem moral voziti počasneje in paziti na table za smer.
Nekje pri Glifadi sem zagledal tablo za kamp in ustavil ob cesti. Prijazen starejši varnostnik je povedal, da kampa tu ni že vsaj 5 let, da pa je v Varkizi, kakšnih 8-10 km naprej. V tem kraju ni bilo nobene table za kamp, zato sem peljal naprej, do odcepa za Koropi, obrnil in potem spraševal v Varkizi. Mlad varnostnik me je napotil še 3 km nazaj, do kluba Island, kjer naj bi bil tudi kamp. Nazajgrede sem tisti klub zgrešil in spet obrnil. Zdaj sem klub Island našel. Mlajši vratar je potrdil, da je v sklopu kluba tudi kamp, vendar pa me je opozoril, da je klub odprtega tipa in da bo zelo hrupna glasba do štirih ali petih zjutraj. To me je povsem odvrnilo od kampa in spet sem nadaljeval proti jugu. Vratar je tudi povedal, da do kraja Soúnio, povsem na jugu polotoka Atika, ne bo nobenega kampa, kar je bilo potem tudi res.
Prevozil sem torej še tistih 32 km do Soúnio in vmes v vsakem kraju vozil počasneje, da bi morda ugledal tablo za kamp. Pa je ni bilo. Vsi kraji ob obali so bili močno razsvetljeni in očitno dobro obiskani - verjetno hodijo v te kraje na oddih Atenčani. Zrak ni bil več tako vroč, kot prejšnje dni – padlo je celo nekaj kapelj dežja, da sem moral vklopiti brisalce.
Že pozno zvečer sem pripeljal v Soúnio, kraj na skrajnem jugu polotoka Atika. Od daleč se je videl na vzpetini močno razsvetljen Pozejdonov tempelj, do katerega sem se po pomoti tudi pripeljal. Tempelj ima lepo ohranjene stranske stebre, nima pa strehe.
Po nekaj iskanja po temi in ozkih cestah sem končno našel kamp Bacchus, ki je bil še odprt. Bil pa je najdražji doslej – 17 € za noč. Fant, ki je izpred restavracije stopil v recepcijo in mi vzel potni list, je na moje vprašanje, zakaj je ta kamp tako drag, samo skomignil z rameni in dejal, da je to stvar njegovega šefa. Saj sem ga razumel. Restavracijo so ob tem času že zaprli, čeprav mi je ponudil, da mi napravi pizzo ali musako. Nisem ga hotel obremenjevati in sem potem, ko mi je pokazal, kje lahko postavim šotor, sedel v avto in se odpeljal izven kampa iskat večerjo.
Bilo pa je očitno res že pozno (ure si nisem zabeležil), saj sem v dveh restavracijah dobil negativen odgovor. V tretji, ki je bila pizzerija, pa mi je natakar smeje odvrnil, da so oni italijanska pizzerija in da torej še strežejo. Najhitreje je bilo mogoče dobiti pizzo in naročil sem najenostavnejšo – Margerito. Pri pogrinjanju mize mi je natakar prinesel tudi liter ustekleničene hladne vode (orig. plastenka). Nekaj sem negodoval, saj sem vedel, da mi jo bodo zaračunali, ko pa je povedal, da jo bom tako in tako plačal, tudi če jo odnese, sem jo sprejel in jo na koncu odnesel s seboj v kamp.
Pizza je bila dobra in velika, zraven je bil tudi kruh, pil sem Coca colo. Za vse skupaj sem plačal 10,50 €.
Ko sem se razgledoval po kampu, sem bil vse bolj razočaran, posebej še, ker bi za to ceno pričakoval boljši kamp. Prostori so bili v bregu, poti v kampu so bile vse makadamske - prašne, sanitarije so bile povsem osrednje – sicer čiste in z WC papirjem, a obtolčene in starinske. V kampu so mini market, restavracija in bife. Kamp je sicer imel kuhinjo in hladilnik za hlajenje pijače, ni pa imel – lastne plaže! Do plaže bi bilo potrebno peš po cesti, vendar so bila železna vrata v tisti smeri zvečer zaklenjena.
V kampu ni bilo veliko gostov, tudi kamp ni bil velik. Nasproti mene, čez cesto, je prenočeval v šotoru italijanski par, više zgoraj sem videl nekaj luči pri prikolicah, večina prikolic pa je bila zapuščenih in očitno pripravljenih na prezimovanje. Sicer je bil kamp v borovem gozdičku.
03.9.2007
Soúnio – Lavrio – Keratea – Porto Rafti – Artemida – Rafina – N.Makri – Marathonas – Grammatiko - Kapandriti – Kalamos – Agia Apostoli – Skala Oropou – Dilesi - Vathi – Halkida (otok Évia) – Mandoúdi – Strofilia – Limni - Agiokambos – Glifa (kopno) – Ahilio – Pteleos – Sourpi – Almiros – N.Anhialos – Volos - Kato Gadzea (388 km).
Vstal sem ob 7:42 in se počutil popolnoma v redu – prvikrat v Grčiji! Dobro počutje se je nadaljevalo tudi dopoldne in cel dan do večera.
Zjutraj je sijalo sonce, pihal je hladnejši veter kot prejšnje dni in spraševal sem se, če morda ne bo več tako obupno vroče. V recepciji sem res plačal 17 €, dobil pa sem žig v prospekt 'Sunshine Camping Club Greece', ki mi je prihodnje dni omogočil popust v dveh kampih iz tega kluba.
Iz kampa sem odpeljal ob 8:28, pred sosedoma Italijanoma, ki sta šele pakirala stvari v avto. Dva kilometra naprej od kampa sem videl tablo za kamp Glaraika, ki je morda cenejši od Bacchusa?
Že zvečer sem pomislil, da bi bilo dobro dvigniti nekaj denarja, saj mi je zaloga v denarnici hitro kopnela. Največ denarja sem porabil za bencin. Zato sem v prvem kraju, v Lavrio, na bančnem avtomatu Eurobank dvignil nekaj denarja – uspel sem dobiti le 110 € in kmalu bi se mi zgodilo, da bi avtomat zadržal kartico, saj je po prejemu denarja nisem pravočasno izvlekel. K sreči mi jo je ponudil še enkrat in takrat sem bil dovolj hiter. Imel bi verjetno kar nekaj težav, če bi v Grčiji ostal brez bančne kartice.
Nadaljeval sem po notranjosti do kraja Keratea, potem pa zavil na lokalno cesto do obalnega kraja Porto Rafti (napis na odcepu je bil samo v grški pisavi!). Vožnja do prvega obalnega kraja je potekala med samimi borovci, zrak je bil hladen in tudi pihalo je, kar mi je silno godilo. Tudi v Porto Rafti je pihalo, morje je bilo močno vzvalovano. Oblekel sem majico, ki je do tega dne v Grčiji sploh nisem nosil.
Čeprav sem peljal skrajno ob obali, kjer se je le dalo, pa morja do Artemide skoraj nisem videl. V tem kraju je obala skalnata in prav nič lepa.
Od Artemide sem nadaljeval pot ob obali do Rafine, skozi Nea Makri do Marathonas, ki je že bolj v notranjosti, tam pa sem zavil na lokalno cesto, ki pelje vse bolj stran od obale, saj obalna cesta tu ne obstaja. Prevozil sem kraje Grammatiko, Varnavas in Kapandriti, kjer sem se usmeril spet nazaj na obalo, proti kraju Kalamos. Okrog tega kraja so krasne zelene pogozdene površine.
Od Kalamosa je bilo potrebnih le še 5 km in spet sem bil na obali – v kraju Agia Apostoli, kjer je prelepa plaža – drobni kamenčki in čisto morje. Tu sem ob 13:15 ustavil in se kopal. Obrnil sem avto in parkiral na nasprotni strani med nekaj avtomobili, pod škarpo v senci. Plaža je sicer ozka, pod cesto, ima pa nekaj drevesc in s tem senco. Ta dan pa tudi sicer ni bil tako vroč kot prejšnji dnevi.
Plavat sem šel dvakrat in lahko sem ugotovil, da je morje tu občutno hladnejše, kot sem ga bil vajen dotlej – predvsem pri vstopu vanj se je zdelo hladnejše, še vedno pa je bilo toplo. Na nebu je bilo vse več oblakov in kar nisem mogel verjeti, da bi v Grčiji dočakal dež.
Dobro – normalno počutje me je spremljalo že celo dopoldne in upal sem, da sem prebrodil krizo.
Od Agia Apostoli do kraja Skala Oropou poteka cesta povsem ob obali, kjer se nizajo lepe, sicer ozke plaže ena za drugo. V tem kraju sem se postavil v kolono, ki je čakala za prevoz s trajektom na velik otok Évia (Euboa). Vprašal sem za ceno prevoza: 8 € za avto, 1.4 € za osebo, prevoz pa traja 40 minut. Ker poteka više proti severu na otok tudi most, se nisem odločil za prevoz.
Nekaj pred 15. uro sem v mestu Halkida prečkal velik most, ki vodi na drugi največji grški otok, na otok Évia, dolg 175 km in precej gorat. Most je po visokih nosilcih in jeklenih vrveh nekoliko podoben tistemu pri Patra, le da je ta manjši. Mostnine ni bilo.
V mestu Halkida se nisem ustavljal, ampak sem takoj zapeljal po otoku proti prelazu Agios (605 m), kjer me je vedno bolj presenečala prava gorska narava z bujnimi gozdovi. Dihal sem pravi gorski zrak in se v navdušenju nekaj pred 16. uro ustavil ob cesti pred prelazom in pomalical. Motilo me je le to, da je bilo tudi na tem obcestnem postajališču, sredi prelepih gozdov, po tleh polno smeti. Pogledi z višine navzdol so bili prelepi – pa čeprav se ni videlo morja!
V naslednjem kraju, Mandoúdi, sem moral zaradi pomanjkanja tabel spraševati za smer Strofilia. Ko sem pripeljal tja, se je cesta začela približevati zahodni obali otoka in pri kraju Limni sem spet zagledal morje. Nadaljeval sem visoko ob obali proti severu in skozi mesto Loutrá Edipsoú, kjer sem zopet spraševal za smer, pozno popoldne oz. že kar zvečer, ob 18:22 prispel v Agiokambos na skrajnem severu otoka.
Bilo je še svetlo in bil sem presenečen, da je to tako majhen in osamljen kraj, saj sem za trajektno luko pričakoval vse kaj bolj živahnega. Tu pa, kot da se vsi odpravljajo spat. Sploh ni bilo nikjer večjega pomola in začel sem dvomiti, če od tu sploh (še) vozi trajekt na kopno.
Končno sem ob obali našel kiosk za prodajo vozovnic, vendar je bil zaprt. Pred njim je bil na panoju vozni red in z grozo sem ugotovil, da je ta dan zadnji trajekt odpeljal na kopno ob 16. uri! (po naše: ob 15. uri). Nisem mogel verjeti, a sem se v mislih že pripravil, da bom tu prespal kar v avtu – ko sem z očmi preletel okolico, se mi je zdela tako mirna, da se mi to sploh ni zdel problem.
Nekoliko naprej sem opazil še en kiosk drugega trajektnega prevoznika, ki je bil odprt. Tu sem lahko kupil vozovnico za zadnji trajekt, ki naj bi odpeljal ob 21. uri po grškem času. Sicer je bila ta vozovnica za nekaj € dražja (13,20 € za avto < 4.25m + oseba) glede na cenik prejšnjega kioska, vendar sem se takoj odločil zanjo. Na kopnem sem imel več upanja za kakšen kamp.
Postavil sem se kot prvi v vrsto za trajekt, potem pa izkoristil čas – imel sem dobro uro časa – za ribolov. Na majhnem betonskem pomolu, kjer je kasneje pristal trajekt, sem bil presenečen: morje ob pomolu je bilo globoko le morda 1 m in globina je počasi naraščala. Na dnu je bil droben prod brez vsakega zelenja. Čudil sem se, kako se lahko trajekt približa obali v takšni plitvini. Kasneje sem videl, da ima trajekt izredno dolgo navozno površino (rampo), ki se odpre na pomol in je torej ladja sama na primerni globini.
Za vabo sem uporabil kruh, ki sem ga prejšnji dan kupil v EuroSparu. Že v mraku sem ujel majhnega Špara, ki sem ga ponudil sosedu-ribiču, ki je skupaj z ženo lovil s pomola. Vzela sta ga z veseljem in se mi kasneje pri odhodu še zahvalila, čemur sem se čudil: saj imajo Grki menda dovolj rib, ali ne?
Ujel sem še enega drobnega Špara, ki sem ga vrnil v morje in kmalu zatem je ob obali pristal velik trajekt. Zapeljal sem nanj in odšel na zgornjo palubo, se vsedel na stol in med vožnjo opazoval zvezdnato nebo. Skušal sem ugotoviti, kdaj bodo luči Agiokambosa enako oddaljene, kakor tiste s kopna – takrat bi bil nekako na polovici. Kljub zemljevidom nisem imel občutka, kakšno razdaljo premagujemo.
Vožnja je trajala 25 minut in pristali smo v Glifi na kopnem. Bila je že trda tema. Ker tu nisem pričakoval kampa, sem najprej pomislil, da bi kar tu, v lučici, prespal v avtu, pa sem se premislil in odpeljal naprej proti Ahilio. Za menoj je odpeljalo nekaj avtomobilov s trajekta in ti so me kmalu prehiteli. Po ozki, sicer lepi asfaltni cesti nisem želel voziti prav hitro in v vzvratnem ogledalu sem kmalu zagledal velik kamion, ki se mi je vedno bolj približeval. Bilo je kakor v nekem filmu, ko je vlačilec preganjal osebni avto in grozil, da ga bo pregazil. Zaradi kamiona sem vozil bolj hitro in mu nekajkrat ušel, potem pa se mi je spet približal. Na koncu me je celo prehitel in ko sem mislil, da mi pravzaprav lahko s svojimi zadnjimi lučmi kaže pot, je nenadoma zavil iz moje smeri in izginil za ovinkom.
Prevozil sem kraj Sourpi in večji kraj Almiros, potem pa zapeljal na široko hitro cesto proti velikemu mestu Volos. Da na tem delu zaradi teme nisem mogel opazovati obale, me ni nič motilo, ker gre za veliko ravnino in tudi podnevi ne bi imel kaj videti.
Pred mestom sem zavil s hitre ceste in počasi vozil skozi primestne kraje, da bi kje zagledal kako tablo za kamp. Prevozil sem veliko mesto Volos in pojavila se je tabla za kampa Hellas in Sikia – 16 km. Zdelo se mi je kar dosti, pa kaj sem hotel. Termometer v Volosu je kazal +25ºC – kakšna ohladitev glede na Peloponez!
Iznenada se je preko široke obalne ceste pojavila zapora in puščica za obvoz nekam v breg. Bil sem šokiran: ko sem že mislil, da samo še prevozim tistih 16 km, pa se pojavi resna ovira. Bal sem se, da bom zaradi obvoza zašel in zgrešil kamp.
Peljal sem naravnost v breg in potem po občutku takoj zavil desno ter se srečno vrnil na obalo. Za seboj sem na obalni cesti videl podobno zaporo kot prej. Očitno so del ceste ob obali – ne vem zakaj – zaprli.
Končno sem nekaj minut po 23. uri prispel do dveh kampov izven kraja Kato Gadzea, ki sta si povsem blizu. Že sem hotel zapeljati v kamp Hellas, pa sem ustavil in pogledal v prospekt, če bi imel v njem kaj popusta. Ko sem videl, da bom popust lahko uveljavil v kampu Sikia, sem zapeljal tja.
V recepciji seveda ni bilo nikogar več. Pred hotelom, ki je sredi kampa, sem zagledal gručo otrok. Ena izmed deklet je pozvonila pri hotelu in prišel je prijazen moški srednjih let, mi odkazal prostor, povedal, kje so sanitarije s tuši in odšel.
Parcela mi ni bila posebej všeč, ker je bila po tleh mokra. Spraševal sem se, če je tu morda padal dež, ali pa je vlažna od vlage. Poleg tega sem pri dovozu nanjo nespretno udaril s spodnjim delom avta ob skalo, da me je zaskrbelo. Po pregledu podvozja se je zdelo, da ni nič hujšega.
Postavil sem šotor in se odšel tuširat v najlepše sanitarije do tega dne. Vrata tuš kabin so bila še posebej lepa – lesena z rezbarijami. Prvikrat je bila hladna voda res hladna in sem moral pri tuširanju mešati tudi toplo vodo. Seveda je imel kamp tudi kuhinjo z nameščenimi kuhalniki na plin. V hladilnik sem dal čez noč hladiti svojo pijačo.
Pred kuhinjo je bil tudi tu rostfrei umivalnik s hlajeno pitno vodo. Na odprtem podstrešju sanitarij sem slišal neko preganjanje, škrabljanje in cviljenje – slutil sem, da ne morejo biti podgane, ampak kaj večjega. Čez čas sem opazil dvoje temnorjavih glavic s črnimi očmi, telesa pa so bila bela. Bili pa sta ti živali večji kot mačke.
Zaradi poznega prihoda pa sem ostal brez večerje. Pogrizel sem malo kruha in pojedel breskev ter odšel spat. Luči v kampu so – hvala Bogu – kmalu po mojem prihodu ugasnile.
04.9.2007
Kato Gadzea – Volos – Glafira - Kerassia – Kanalia – Kalamaki – Elafos – Sklithro – Agiokambos – Kokkino Nero – Omolio – Katerini – Paralia – Alikes – Solun – Kallikratia – Nea Moudaniá (372 km).
Zbudil sem se ob 7:40, vstal pa šele ob 8:20. Hotel sredi kampa je bolj hotelček, plaža pred kampom je lepa, peščena, v zalivu. Tokrat nisem šel plavat.
Kamp je bil precej prazen. Ob 9. uri sem odpeljal do recepcije in namesto 13,50 € plačal le 11 €, saj sem imel zaradi žiga v prospektu kluba kampov 20% popust. V recepciji je receptorka povedala, da je s koncem avgusta konec glavne sezone, ker pač ni več ljudi. Njena kolegica me je vprašala, če sem videl požare na Peloponezu. Povedal sem, da ravno požarov nisem videl, pač pa dim in požgana pobočja.
Desno od Volosa se razteza manjši polotok, ki pa ga nisem imel namena obvoziti. Zato sem moral nazaj do mesta, ob tem sem si lahko ogledoval obalo, ki sem jo prejšnji dan obvozil že v temi in lahko sem ugotovil, da nisem prav veliko zamudil.
Pred Volos-om je ob obali neka ogromna tovarna, verjetno cementarna, z dolgim transportnim trakom preko ceste do morja – vse skupaj grdo kazi obalno pokrajino.
Preko gričev nad mestom sem želel čimprej spet na obalo, zato sem spraševal za vasico Glafira, prvo nad mestom. Nek moški mi je v slabi nemščini dopovedal, kam naj zavijem. Vendar sem prekmalu zavil levo, se začel vzpenjati v breg in ko sem prispel v prvo vas Fitoko, sem začutil, da to ne bo pravo. Vprašal sem neko simpatično mlado gospo z očali in ta je povedala, da se moram vrniti navzdol, se peljati naprej in šele potem zaviti desno.
Pripeljal sem do vstopa na obvoznico, a se nisem znašel. Ustavil sem mimovozeči avto in voznik mi je prijazno povedal za pot. Ko sem se že dalj časa vzpenjal po ozki asfaltni cesti nad mesto, nisem naletel na nobeno tablo, ki bi mi potrdila pravo smer. Zato sem ustavil nasproti vozečega voznika in ta mi je prijazno in smeje potrdil, da bom čez 10 km dospel v kraj Kerassia. Kar oddahnil sem si.
Že prej sem na neki polovični cestni zapori – popravljali so cesto – vprašal cestnega delavca (Romuna) za smer, pa mi ni vedel nič povedati.
Vozil sem se med griči, sijalo je sonce, bilo je tudi nekaj oblakov. Vedno pogosteje se je dogajalo, da sem za ime kraja izvedel šele na izhodu iz njega – na prečrtanem imenu na obcestni tabli.
Od Kerassia do Kalamaki, kamor sem prispel ob 11:30, sem vozil po ravnini, med polji. Videl sem ogromne nasipe, po katerih so potekale makadamske poti – sprva sem se čudil, potem pa kasneje pri vzponu proti Elafos ugotovil, da so za njimi cela jezera ali suhe struge rek. Očitno jeseni in pozimi pridere z gričev ogromno vode, ki bi delala škodo na poljih. Ravninska cesta je bila zapuščena in na določenih odsekih makadamska. Srečal sem le dva ali tri avte.
Iz Kalamaki sem se začel vzpenjati proti Elafos (6 km) in s pobočja gričev je bil lep razgled na tesalsko ravnino, polno polj, sadnih nasadov in oljk. Ko sem pripeljal v naslednji kraj, Sklithro, se je cesta začela spuščati proti morju. Pogledi na temno modro morje in z zelenjem poraščeno obalo so bili z zavojev proti Agiókambos izredno lepi. Ob 12:30 sem bil ob morju v tem kraju.
V nadaljevanju je obalna cesta potekala tik ob morju. Obala je peščena in zelo dolge plaže se kar držijo skupaj. Vendar pa je bilo vetrovno in zaradi velikih valov je bil ves obalni pas (cca 10 m) morja rjav – zaradi mivke in morskih rastlin, ki jih je nosilo morje. Tudi kopalci so bili bolj redki. Tokrat sem kljub vročini dobil prav odpor do plavanja – v takem grdem morju pa že ne!
Počasi sem peljal ob obali in iskal priliko za kosilo. Bilo je veliko gostiln in bifejev, pa kamor sem pogledal, se mi je zdelo, da ni niti enega gosta. Da bi bil edini gost, mi ni ustrezalo. Mnoge restavracije pa so bile popolnoma zaprte. Konec sezone! Končno sem v kraju Velika, nekaj pred 13. uro, tik ob obali pod senčno uto zagledal skupino ljudi, natakar jim je nosil hrano in pijačo. Parkiral sem ob morju in stopil čez cesto v restavracijo, kjer pa spet ni bilo niti enega gosta. Kljub temu sem nagovoril zdolgočaseno žensko, da mi je prinesla jedilni list, s pojasnili v angl. je pomagal še nek moški – morda lastnik. Ta dan sem si zaželel musako, saj so menda razne vrste musak tipične za Grčijo.
In spet sem sedel za majavo leseno mizo s kockastim prtom! Neverjetno. Prekrili so jo s papirjem in prinesli kruh. Pil sem Coca colo in čez čas dobil musako v precej veliki okrogli lončeni posodi. Zraven sem jedel mešano solato – ponujali so mi grško, pa sem povedal, da grško solato poznam in da je ne želim. Bal sem se namreč, da bi spet dobil preveliko porcijo, ki je ne bi mogel pojesti.
Musaka je bila izvrstna: na dnu debela plast krompirja, potem mleto meso, bučke, zmočen kruh in na vrhu nek debel preliv – morda topljeni sir s smetano ali podobno. Bil sem zadovoljen.
Ko sem končeval z jedjo, je prišel k neki mizi par in naročil hrano – torej le ni bilo tako zelo osamljeno!
Ko sem čakal na račun, sem na sarvetu razvozljaval grški napis – ime restavracije. Glasil se je: taverna 'Noufaro' (NOYØAPO) in povprašal sem gostjo pri tisti mizi, kaj to ime pomeni. Njen mož je bolje znal angleško in po posvetu z natakarjem mi je dopovedal, da 'noufaro' pomeni lokvanj ('flower on the lake').
Račun 10,80 € sem plačal z bankovcema za 10 in 5 €, pa mi je deček prinesel nazaj 5 € in na moje vztrajanje nikakor ni hotel vzeti bankovca. Trdil je, da je že v redu. Skupaj z vrnjenim denarjem mi je prinesel v stekleni posodici mini sladoled – čokoladno lučko, ki je bila zame veselo presenečenje.
Ob 13:43 sem odpeljal naprej ob obali. Lepe peščene plaže ob cesti so se še kar vrstile. Ob 14. uri sem le ustavil malo izven kraja Paliouria, saj je bila obala – plaža tu prelepa, da bi mogel mimo.
Parkiral sem ob cesti v senci poleg še dveh avtomobilov. Plaža je bila skoraj prazna, pravkar sta prišla iz vode dva starejša zakonca, ki pa sta kmalu odšla. Najbližji kopalec je bil oddaljen vsaj 100 m, zato sem si lahko privoščil golo kopanje in sončenje. Valovi so bili zmerni, voda zelo topla, na obali pa drobni okrogli črni kamenčki. Sijajno – takšne obale ne pozabiš kar tako. Sem bi še prišel.
Plaval in sončil sem se slabo uro, potem pa odpeljal naprej proti Karytsa, ki je v bregu in odkoder je bil lep pogled nazaj na obalo. Veliko sem se ustavljal in užival prelepe poglede, ko pa sem hotel fotografirati, so me večkrat motili drogovi in žice daljnovodov.
Ob obali sem lahko peljal le še do Stomio, potem pa cesta zavije v notranjost, ker na obalnem delu ni mostu čez reko Pineios, ki se v bližini izliva v morje. Malo za krajem Omolio sem zavil desno na hitro cesto proti Katerini oz. Solunu. Cesta je kmalu postala prava večpasovna avtocesta in pojavila se je tudi velika cestninska postaja. Vendar pa smo vsi kar peljali mimo, ne da bi vzeli kakšno kartico ali kaj plačali. Očitno je cestnina ukinjena – ali pa jo bodo šele začeli pobirati.
Do Katerini sem drvel po krasni avtocesti, tam pa sem si zaželel, da bi vseeno pogledal, kakšna je na tem delu obala. Zavil sem z avtoceste proti obali, proti kraju Paralia, ki se je izkazal za pravo počitniško naselje. Ceste tik ob obali ni in vozil sem odmaknjeno od obale do parkirišča in se peš napotil na obalo.
Obala je – do koder ti seže oko – peščena. Zelo na gosto segajo v morje iz grobih kamnov sezidani pomoli in ljudje se kopljejo v rjavem morju (od mivke) med pomoli. Kakšna razlika od plaž, ki sem jih gledal malo prej oz. od tiste, na kateri sem plaval! V kraju je veliko hotelov, zabavišč in tudi živ-žava. Na peščeni plaži (rjava mivka) sem prvikrat v Grčiji videl dekle, ki se je sončilo brez modrčka – zagotovo je bila tujka, saj so menda Grki in Grkinje zelo zapeti in sramežljivi. Razen, če je mlajša grška generacija zdaj drugačna.
Nekaj po 17. uri sem nadaljeval po ozki asfaltni cesti ob obali – morje pa je bilo kar daleč. Cesta poteka po čisti ravnini in pokrajina je dokaj dolgočasna. Pri kraju Alikes se lokalna cesta konča in spet sem zapeljal na avtocesto proti Solunu. Glede obale do Soluna nisem imel kaj gledati, ker gre tudi tu za veliko ravnino z izlivi treh večjih rek v morje, kjer praktično ni naselij.
Kakšnih 20 km pred Solunom se je pojavila cestninska postaja in plačal sem 2 € - tokrat z veseljem, saj sem se že kar dolgo vozil po odlični avtocesti. Termometer nad cestninsko postajo je kazal +29ºC.
Malo pred 18. uro sem bil v Solunu, ki je drugo največje grško mesto. Peljal sem tik ob obali in kmalu sem zagledal znani 'Beli stolp', zaščitni znak mesta. Po njem sem približno vedel, kje sem. V njegovi bližini je več cerkva, zanimivih za ogled, zato sem tam nekje želel parkirati. Pa nikakor nisem mogel. Odpeljal sem se že iz centra in se po notranji široki ulici vračal proti stolpu. Dvakrat sem zavil v manjšo ulico, a je bilo vsepovsod popolnoma zasedeno z avtomobili. Obrnil sem spet v prvotno smer in se že drugič približeval Belemu stolpu. Ura je tekla, bilo je že 18:30 in vse manj je bilo svetlo. Kakor bi si Solun rad malo bolje ogledal, sem si hkrati še pred nočjo želel ven iz velikega mesta. Odločil sem se, da pač ne bom ogledoval ničesar in sem odpeljal iz centra ob obali proti vzhodu.
Ko sem že izven centra tik ob cesti zagledal novejšo betonsko pravoslavno cerkev z dvema zvonikoma, ki je bila odprta, sem se odločil, da si ogledam vsaj to. Pa spet ni bilo mogoče parkirati v bližini. Šele nekaj vstran sem med dvema avtomobiloma komaj našel prostor.
Peš sem se vrnil do cerkve in trem ženskam v preddverju v angl. povedal, da sem prvikrat v pravoslavni cerkvi in povprašal, če smem naprej in če lahko fotografiram. Prijazno so dovolile in na moje vprašanje, kateremu svetniku je cerkev posvečena, mi je ena izmed žensk pomolila in podarila plastificirano podobico svetnika – Agios (sveti) Fotios (ΦΩΤΙΟΣ). Nimam pojma, katero ime bi to bilo v slovenščini. God ima menda 6. februarja – po njihovem koledarju.
Po ogledu cerkve sem pohitel do avta, saj se je nekaj pred 19. uro že mračilo. Pojavile so se table za letališče in kasneje za Chalkidiki, kar je bila moja smer, saj je to ime polotoka južno od Soluna. Na lepi hitri 4-pasovni cesti se je pojavila tabla za kamp (12 km), česar sem se razveselil. Kmalu sem zapeljal s ceste na bencinsko črpalko, da bi v miru pogledal zemljevid. Po tistem sem vozil po lokalni vzporedni cesti in na avtocesti zagledal turistično tablo za Kallikratia, kjer je bil naveden tudi kamp. Bil sem že v bližini tega kraja, zato se nisem vrnil na avtocesto.
V Kallikratii je bil nek obvoz, spet se je pojavila tabla za kamp in nek moški mi je celo potrdil, da je kamp ob obali, desno od centra. Peljal sem ob obali kakšen dober kilometer in cesta je bila vse manj razsvetljena. Na koncu sem obrnil in starejši par mi je povedal, da kampa ni, da je 'kaputt'. Torej so ga ukinili. Maloprej sem res videl nek napis 'Camping', ampak tam je bilo vse zapuščeno in mislil sem, da obstaja pravi kamp.
Ni ga bilo in lahko sem se le vrnil na hitro cesto in peljal naprej do Nea Moudaniá, ki je že zelo blizu levemu prstu (polotoku Kassandra) polotoka Halkidika – tega pa po temi nisem želel prevoziti, ampak ga prihraniti za podroben ogled podnevi.
V Nea Moudaniá sem zavil v center in starejši moški mi pove, da je kamp kakšna 2 km odtod. Peljal sem 4 km in ker kampa ni bilo, sem na črpalki povprašal po njem. Črpalkar me je napotil še 1 km naprej in tam sem res naletel na luksuzen kamp Ouzouni Beach, ki je bil najdražji na celi poti (19,30 €), vendar sem zaradi popusta (prospekt kamp kluba) plačal le 15 €.
Pred recepcijo sem moral kar nekaj časa počakati, da je prišla (lastnica?) v kopalni halji in z v brisačo zavito glavo. Očitno je pritekla izpod tuša. Bilo je že precej kasno. Ponudil sem – kot že večkrat v Grčiji – da plačam že zvečer in ko je slišala, da mislim oditi zjutraj ob 9h ali 10h, je plačilo takoj sprejela. Čudim se, da je taka jutranja ura za Grke tako zelo zgodnja.
Pri plačilu mi je takoj 'odpustila' 0,44 € in mi hotela podariti dva žetona za tuširanje, sprejel pa sem le enega. Pri tem sva se pregovarjala, ker je trdila, da lahko zjutraj žeton vrnem, če ga ne bom porabil, jaz pa sem že vnaprej vedel, da mi bo zadostoval le eden, še posebej, ker je povedala, da tuširanje traja 6 minut! Sicer žeton za tuširanje stane 0,20 € - je bil pa to edini kamp v Grčiji, ki je imel tuš na žetone.
Parcelo v kampu sem lahko sam izbral. Našel sem slabo osvetljen prostor v vrsti s prikolicami, nasproti je bila mlada družina in vsi, še posebej mlada mama, so me začudeno gledali. Tla so bila tudi tu mokra – od dežja ali samo vlage?
Postavil sem šotor in šel pod tuš. Sanitarije so bile lepe, me je pa čudilo, da sta bila dva WC-ja še vedno 'na štrbunk'. Mislil sem, da bo mogoče tuširanje brez žetona vsaj s hladno vodo – pa ni bilo. Še dobro, da mi gospa ni pozabila dati žetona, sicer bi ostal brez tuširanja. Pršna glava pod stropom je bila sodobna – debela cev z luknjami in kaplje so bile tudi tu velike, kot se spodobi! Na omarici v kabini je bilo stikalo, s katerim si vklapljal in izklapljal tuš. Dobro sem se že stuširal, voda izpod stropa pa je še kar tekla. Lahko bi jo sicer prekinil, a me je zanimalo, če bo res tekla 6 minut, kar je dolga doba. Res je tekla toliko časa, da sem se skoraj naveličal čakati. Torej za 0,20 € res dobiš spodobno tuširanje.
Ker je bilo že zelo pozno, sem seveda spet ostal brez večerje. Še dobro, da sem opoldne kosil tisto musako.
V bližini, moralo je biti izven kampa – so izvajali tipično grško glasbo v živo. Glasba je trajala dolgo v noč in mi je bila kar prijetna.
Čeprav so imeli tudi tu v kuhinji hladilnik za pijačo, je nisem dal hladiti, saj so dnevi postajali vse manj vroči.
05.9.2007
Nea Moudaniá – Sani – Kassandria - Siviri – Loutra – Paliouri – Kallithea – Gerakini - Nikiti – Marmaras – Toroni – Kalamitsi – Sarti – Ag.Nikolaos – Pirgadikia – Gomati - Ierissos – Ouranopoli – Ierissos – Stratoni - Olimbia – Stavrós – Kerdilia – N.Peramos (531 km).
Zbudil sem se že ob 6:20, pa potem nazaj zaspal in poležal do 7:30. Pospravil sem šotor in še vedno je bilo vse mokro po tleh. Ko sem odhajal na WC, so bili sosedje že pokonci in tista mlada mama me je spet z zanimanje gledala. Čutil sem pogled na sebi in ko sem se med hojo obrnil, je še vedno gledala za mano. Ne vem, zakaj sem ji bil tako zanimiv.
Šel sem samo pogledat plažo in jo fotografiral. Krasna peščena plaža, s slamnatimi senčniki.
Iz kampa sem odpeljal ob 8:30 proti polotoku Kassandra, levem 'prstu' polotoka Halkidika. Na polotoku sem zavil v prvi kraj na desni, v Sani. Zanimala me je obala. Pa je skoraj nisem videl. Kraj je izgleda zelo monden in najprej sem pripeljal pred hotel, kjer sem moral obrniti, potem pa sem se vozil med vilami in ker sem na vsak način želel do morja, sem zavil na neko slabo makadamsko cesto. Pa tudi od tam sem lahko videl morje le skozi vejevje dreves, cesta pa me je pripeljala nazaj med vile in apartmaje.
Vrnil sem se do odcepa za Kassandrio, ki ni ob morju in tam zavil desno do obalnega kraja Siviri, kjer sem iz avta videl grd rjav obalni del morja – šele daleč zunaj je bilo modre barve. Ko sem se potrudil do centra, tam ustavil in pustil avto stati s prižganim motorjem, sem šel peš na obalo in postalo mi je jasno, da so imeli v tem kraju očitno veliko neurje. Peščena obala – plaža je bila razrita od silnih valov in ni čudno, da je bilo obalno morje rjavo od mivke.
V naslednjem kraju Fourka sem dotočil gorivo in nadaljeval proti jugu otoka. Ta zahodni del otoka je izgledal precej monden – vrstile so se vile, hoteli, ograjena posestva, pa tudi prelepe peščene plaže z belo mivko. Tu ni bilo več sledov neurja. Morje pa sem s ceste videl večinoma od daleč.
Ko sem zavil preko gričev okrog polotoka na vzhodno stran, so se začeli odpirati lepi pogledi na morje in na naselja ob njem. Kraji na tej strani polotoka so turistično zelo razviti, verjetno tudi ustrezno dragi, veliko je zelenja. Morje sem večinoma gledal od daleč.
V kraju Kallithea sem ustavil ob cerkvici Agios Nikolaos, kjer je bilo odprto le preddverje. Tam je bilo mnogo ikon (dve ženski sta jih poljubljali) in veliko prižganih sveč. Za cerkvico je lepo urejen park s pogledom na obalo, ki je malo niže spodaj. Bilo je oblačno, občasno je posijalo sonce.
Nazajgrede s polotoka Kassandra sem bolj pazil in počasi peljal čez most, ki povezuje ta polotok s celino. Ob prihodu zjutraj sem ga prepeljal ne da bi vedel in sem se potem spraševal, če je morska ožina le na mojem zemljevidu ali resnično obstaja.
Proti vzhodu, proti srednjemu 'prstu' Halkidike, t.j. polotoku Sithonía sem vozil po dolgočasni ravnini skoraj vse do kraja Nikiti. Od tu do Marmaras sem videl nekaj čudovitih plaž z belo mivko.
Pri Marmaras sem moral paziti, da se ne bi prekmalu odcepil proti Porto Carras, saj iz tega kraja ni ceste naprej ob obali. Želel sem na lokalno cesto ob morju do Toroni, saj sem si obetal lepo obalo.
Pred vrhom nekega vzpona izven mesta – mislim, da sploh ni bilo nobene table – sem pravilno zavil na desno in kmalu sem se lahko čudil bujnemu zelenju, ki je segalo skoraj do morja, prekrasnim zalivom in plažam. Poleg tega je bil ta predel precej osamljen in kmalu se je ozka asfaltna cesta spremenila v makadam. Potrudil sem se ob obali po njem in ni mi bilo žal. Še in še so se vrstili lepi pogledi in široke peščene plaže. Malo me je le skrbelo, če se ne bo ta makadam na lepem kar končal in bi moral vso to pot prevoziti še nazaj. Potolažili so me občasni odcepi v notranjost, po katerih bi se verjetno lahko vrnil na glavno cesto okrog polotoka.
Ob 13:18 sem se ustavil ob velikem peščenem zalivu, kjer je bilo nekaj avtov in avtodom. Redki ljudje so se sončili, nekateri so lovili ribe z dolgimi palicami. Videl sem bolgarsko in romunsko registrsko tablico, ki jih je bilo ta dan, ko sem vozil proti vzhodu, vse več.
Plaža je bila sicer res lepa, morje pa je bilo umazano, polno rastlinja in kar rumene barve. Valovi so bili precej veliki, vendar sem se vseeno odločil za kopanje. Ko sem že zlezel iz vode, sem takoj za robom v plitvini opazil veliko meduzo (premera kakšnih 20-25 cm), ki je bila očitno že mrtva. S palico sem jo dvignil iz vode in takoj se je pretrgala na pol. Od blizu sem opazoval razpadlo meduzo in malo se je še vedno premikala. Kmalu sem za robom, v plitvini opazil še eno manjšo meduzo.
To me je odvrnilo od nadaljnega namakanja v tem zalivu, čeprav morda mrtve meduze niso nevarne – kaj pa vem!
Makadamska cesta se je nadaljevala skoraj do kraja Toroni, kjer sem spet zapeljal na 'normalno' krožno cesto okrog polotoka. Cesta se je na jugu začela dvigati – podobno, kot na prejšnjem polotoku Kassandra. Pred krajem Kalamitsi so se nudili res lepi prizori: strmi, poraščeni zalivi, temnomodro morje. Célo hribovito področje okrog tega kraja je bilo zelo lépo. Vedno več sem videval počasnih motoristov, ki so se peljali v mojo ali nasprotno smer – dobil sem vtis, da so si sposodili motorna kolesa za križarjenje po polotoku.
Nasploh me je polotok Sithonía precej bolj navdušil kot prejšnji polotok Kassandra. Zame, ki cenim naravne lepote in ne turistično opremljenost, je bil ta polotok pravi.
Nekaj pred 15. uro sem pri kraju Sarti na vzhodni strani polotoka nenadoma v daljavi zagledal sveto goro Athos, ki se kakor puščica dviga iz sosednjega polotoka. Gora je visoka 2033 m in ima bel zašiljen vrh – dvomim, da je belina od snega, bolj verjetno so to skale.
Bilo je vse bolj oblačno, a nisem verjel, da bom v Grčiji dočakal dež. Peljal sem po vzhodni strani polotoka in užival v lepih pogledih na obalo in morje. Ko sem obvozil polotok, sem odpeljal proti kraju Pirgadikia. In tam sem zašel. Spustil sem se po zelo strmi cesti v zaliv in se tam med hišami začel vzpenjati v breg, stran od morja. Ko je cesta postajala vse slabša, sem obrnil in v vasi le vprašal za naslednji kraj Gomati. Moral sem se vrniti po tisti strmini, dokler nisem prišel izven kraja, potem pa se odcepil desno in peljal nekaj km v notranjost.
Ko sem na nasprotni strani ceste zagledal avtodome, sem ljudi v angleščini povprašal za smer. Izkazalo se je, da so Nemci, zato smo nadaljevali po nemško. Eden od moških se je spomnil imena Gomati, saj so menda maloprej prišli od tam. Povedali so, kje moram zaviti in poslovili smo se.
Srečno sem pripeljal po samotni cesti v Gomati in potem naprej do Ierissos, do koder je potekala že širša cesta. Kraj je ob obali, vendar sem dobil vtis umazanije – morda zaradi nekaj razmetanih delavnic z umazano kramo ob cesti. Takoj sem nadaljeval proti jugu, proti Ouranopoli, ki je zadnji kraj na desnem 'prstu' (polotok Athos) Halkidike, do koder je mogoče priti – večina polotoka, kjer je množica pravoslavnih samostanov, je zaprt za promet.
Ob 17. uri sem prispel v oblačni Ouranopoli. Po ulici, ki poteka proti morju in kjer je nekaj kičastih trgovin s spominki, sem pripeljal na majhen trg. Tam stoji 800 let stara bizantinska stavba, ki jo je mogoče ogledati tudi od znotraj med 8. in 16. uro – tako je povedala kasneje prodajalka, kjer sem kupil knjižico v srbščini o sveti gori Athos.
Od trga sem zavil levo in kmalu peljal po makadamu. Zanimalo me je, do kje je mogoče še priti, vendar sem po nekaj zavojih prenehal. Domačina, ki sta vozila za menoj, sta vprašala, če grem v samostan in ko sem to zanikal, sta povedala, da je mogoče peljati še kakšen kilometer, naprej pa se ne da. Še danes ugibam, na kakšen način je napravljena cestna zapora – ali se cesta enostavno konča ali pa je morda zapora podobna carini?
Vrnil sem se do osrednjega trga v tem kraju in fotografiral razburkano obalno morje. V najbližji turistični agenciji sem dobil prospekt za ladijski izlet ob obali polotoka Athos, ki stane samo 16 €, traja pa tri ure. Odhodi ob 10:30 in 13:30 po lokalnem času. Verjetno pa se na tem izletu ne izkrcavajo na kopno, ampak samostane le gledajo od daleč, z ladje, saj je ženskam dostop na polotok strogo prepovedan. V kupljeni knjižici sem tudi prebral, da je za pravi obisk polotoka (samo moški) potrebna cela procedura in je potrebno pridobiti papirje in se najaviti že kak dan prej. Plačati je menda potrebno tudi takso 20 €. Torej ni kar tako, da pripelješ z avtom do Ouranopoli in se napotiš po polotoku. K sreči je za tiste, ki si želijo pravega dostopa do samostanov z ladjo in potem z avtobusom (1 ura vožnje) do osrednjega kraja na polotoku, do kraja Karies, na voljo med drugim tudi avtokamp tik pred Ouranopoli, katerega vhod sem videl že ob prihodu.
Ob 17:40 sem odpeljal iz Ouranopoli in se ob 18. uri pripeljal nazaj v Ierissos. Tam pa sem doživel prvi pravi dež v Grčiji, pravo ploho! Trajala je sicer le nekaj minut, a sem moral vklopiti brisalce.
Peljal sem proti severu in do kraja Stratóni sem lahko opazoval morje. Potem pa se je cesta vzpela v breg in v notranjost. Vozil sem med gostimi gozdovi. Ko sem se spet spuščal proti morju, se je ponudil lep večerni pogled na Olimbiado. Ustavil sem na lepo urejenem parkirišču in kraj pod seboj fotografiral.
Na izhodu iz Olimbiade, še v kraju samem, sem kar naenkrat naletel na konec ceste: asfalt je bil odrezan, pod njim pa peščena struga z nekaj vode. Na nasprotni strani se je asfaltna cesta nadaljevala. Očitno je ob nekem neurju most enostavno odneslo. Najprej sem pomišljal, da bi z avtom kar zapeljal v strugo in potem navzgor do asfalta, pa sem se premislil, saj bi z avtom lahko obtičal med strmima pobočjema. Zmeden sem odpeljal nazaj in vprašal ob cesti moškega, kam naj peljem za smer Stavros. Ko mi je pokazal smer, odkoder sem pripeljal, sem vzkliknil: 'but there is no bridge!' (toda tam ni mostu!). Razumevajoče mi je pokazal na drugo cesto, ki menda tudi pelje v Stavros.
Izkazalo se je, da je bila ta druga cesta bolj prava in normalna pot do Stavrosa, tisto prej pa bi bila bližnjica.
Od Stavrosa do kraja Ofrynio sem peljal po pravi (brezplačni) avtocesti. Bilo je že temno in obale tako in tako nisem mogel več ogledovati. Ta dan sem si prizadeval, da bi pripeljal v bližino mesta Kavála, po mojem načrtu zadnjega obmorskega kraja. Tako bi se lahko naslednji dan že obrnil od morja proti domu.
Ko se je avtocesta končala, sem vozil po hitri cesti, kjer je bila dovoljena hitrost 110 km/h. Malo mi je bilo vseeno žal, da nisem videl obale na tem predelu, ker je na zemljevidu označena kot lepa panoramska. Sploh pa sem se vozil bolj po notranjosti in ne po obalni cesti – zanjo bi se moral že prej odcepiti.
V kraju Nea Peramos sem zavil s hitre ceste in začel iskati kamp. V neki trgovini mi je moški pokazal smer, pa se je izkazalo, da je bil tisti kamp zaprt in zapuščen. Obrnil sem in peljal čez center kraja. Takoj čez neko križišče sem opazil kamp Paradiso, ki je bil odprt. Recepcija je bila ob mojem prihodu (20:45) seveda že zaprta.
Nikjer ni bilo nikogar. Ko sem malo bolj gledal okrog stavb v bližini recepcije, sem opazil deklico kakšnih 10 let starosti, ki je pri odprtih vratih WC-ja sedela na školjki. Ko me je zagledala, je jezno zaloputnila vrata. Pogledal sem drugam in pri odprtih vratih se je neka ženska v samih spodnjih hlačah in modrcu spravljala spat. Čudil sem se – saj ni bilo več tako vroče, da bi bilo potrebno vse početi pri odprtih vratih.
Ker ni bilo nikjer nikogar, sem počakal deklico, da je prišla iz WC-ja. Vprašal sem za recepcijo, ona pa mi je jezno zamrmrala: 'kafe tavern'. Čeprav sem slišal samo to, mi je bil namig dovolj, da sem se napotil v restavracijo v kampu. Tam sem naletel na skupino moških in starejši izmed njih je znal nemško. Ko sem povedal, da bi rad prespal v kampu, me je odvedel do bifeja, kjer so gledali nogometno tekmo. Govoril je z lastnikom in s tem sva odšla do mojega avta.
Takoj je pristal, da v bližini postavim šotor in povedal ceno: 8 €. Bil sem vesel tako nizke cene in sem mu takoj plačal. Izročil mi je ključ od sanitarij, kar me je začudilo. Potnega lista mi ni bilo potrebno oddati.
Kamp je bil lep in dobro opremljen. Zanimivo je, da sem zadnjo noč na grški obali prespal v kampu z imenom Paradiso – takšno ime je imel tudi kamp pred leti v južni Italiji, kjer sem naletel na nepozabno Raffaello.
Šotora nisem takoj postavil, ampak sem se hitro odpravil v restavracijo na večerjo. Moški, s katerim sva prej govorila nemško, je bil še tam in prisedel sem k njegovi mizi. Povedal je, da je delal v Nemčiji in zato govori nemško. Kasneje je prisedel še mlajši moški, ki je v tipično janeževo žganje 'ouzo' mešal vodo, da je bila mešanica v kozarcu videti kot soda.
Najhitreje sem lahko dobil meso z žara, zato sem naročil to. Želel sem piti 'ivi' oranžado, za katero sem jim trdil, da je najboljša, natakar pa mi je prinesel menda še bolj tipično grško brezalkoholno pijačo firme Nektar – okus je bil povsem podoben Sprite. Želel sem naročiti še solato, pa sem izvedel, da bo solata že priloga k mesu.
Dobil sem velik ovalen krožnik z dvema res debelima čevapčičema, dvema ražnjičema, pomfritom, rižem in solato. Kasneje je natakar prinesel še topel hlebček kruha. Jed mi je izredno teknila. Za vse skupaj sem plačal 10 €, s čimer sem bil več kot zadovoljen. Vsem sem se na široko zahvalil po nemško, debelušen natakar, ki je že prej izvedel, da sem iz Slovenije in ob tem vzklinil: 'basket!' (košarka), mi je zdaj vrnil zahvalo: 'thank you, my dear friend' (hvala tebi, moj dragi prijatelj), kar sem razumel kot posebno naklonjenost človeku iz Slovenije.
V sanitarijah nisem potreboval ključa, ker jih je pred tem odklenil že nekdo drug. Bile so lepe, prostorne, z odličnim tušem, kjer sem se lahko tuširal s toplo vodo po mili volji. Zrak je bil namreč že kar hladen in tuširanje s hladno vodo ni prišlo v poštev. Drugi so bili v trenirkah, jaz pa sem še vedno vztrajal v kratkih hlačah in majici.
Ko sem bil že v šotoru, je začelo pihati v sunkih – podobno, kot burja. Tudi tokrat – kot na celi poti – nisem zabil niti enega klina in malo sem se zbal, da bi me ponoči veter prevrnil skupaj s šotorom. K sreči do tega ni prišlo.
06.9.2007
N. Peramos – Kavala – Eleftheroúpoli – Séres – Promahonas (bolg. meja) – Sandanski – Simitli – Blagoevgrad - Rila – Sofija – Kalotina (srbska meja) – Dimitrovgrad – Pirot – Niš – Aleksinac – Paraćin – Svetozarevo - Bátočina (636 km).
Zjutraj sem se zgodaj nekajkrat zbudil, vstal pa ob 7. uri. Izkoristil sem mir, ko ni bilo še nikjer nikogar in na hitro umil avto. Podrl sem šotor in vrnil ključ od sanitarij kuharju – restavracija in bife sta bila še zaprta. Napotil sem se pogledat plažo, ki sem jo zaradi zaklenjenih vrat lahko videl le od daleč – bila je lepa, dolga peščena plaža. Bilo je sončno in pihal je hladen veter. Moški, s katerim sem zvečer pri večerji govoril nemško, je v trenirki ležal na lesenem ležalniku sredi urejenega vrta pred restavracijo. Stopil sem do njega in sem mu še enkrat zahvalil za pomoč.
Iz kampa sem odpeljal ob 7:40. S ceste proti večjemu mestu Kavála so se odpirali vedno lepši pogledi na obalo in morje, ki je bilo tu zelo, zelo temno modre barve. Na vzhodu Grčije nisem pričakoval tako lepe pokrajine.
Mesto Kavála se mi je zazdelo s svojimi belimi stavbami tako lepo, da sem ga želel fotografirati. Ker je prislonjeno ob breg in razpotegnjeno na polotok, sem moral obrniti, se vrniti in parkirati kar na cesti, da sem lahko vsaj del mesta zajel v objektiv.
V mestu sem mrzlično iskal bančni avtomat, kjer bi lahko dobil več kot 100 €, pa ga nisem našel. Dvakrat sem parkiral na različnih mestih in kar daleč hodil naokrog za bančnimi avtomati. Na koncu sem stopil v Attika Bank, pokazal bančno kartico in uslužbenka mi je v angl. rekla, da s to kartico pri njih sploh ne morem dvigati denarja. Končno sem v Piraeus Bank dvignil 100 € in se nekaj minut po 9. uri usmeril na cesto proti Drama, čeprav nisem bil namenjen ravno v to mesto.
Z gotovino sem bil zdaj precej na tesnem (zaradi bencina), saj si v Bolgariji in Srbiji nisem obetal, da bi lahko dvignil denar. Ta dan tako in tako nisem mogel več dvigniti denarja nikjer. Prejšnji večer sem v šotoru preštudiral scenarij, po katerem bi bil rešen skrbi, čim bi pripeljal na Hrvaško – tam bi lahko uporabil tudi kune, ki sem jih nekaj nosil s seboj že celo pot. Na Hrvaškem bi bil tudi že drugi dan, ko bi spet lahko dvignil denar. Tako sem imel v žepu 160 €, 300 kun in v prtljažniku kanto z 11 litri bencina. Bilo mi je žal, da nisem dvignil denarja tudi že en dan prej in bi ga zdaj imel skupaj 260 €.
Malo izven Kavále sem dotočil gorivo na polno in nadaljeval proti Eleftheroúpoli. Tam sem nadaljeval proti večjemu mestu Séres, kamor sem prispel nekaj po 11. uri in kjer sem nakupil nekaj malenkosti za domače.
Računal sem, da bo pred bolgarsko mejo vse več trgovin in da bom lahko tam dokupil še nekaj malenkosti. Izkazalo se je, da je zadnja veleblagovnica 18 km pred mejo in če se ne bi ustavil tam, bi ostal brez pravih grških proizvodov.
V obmejnem kraju Promahonas sem zavil v center kraja, pa nisem videl niti ene trgovine. Izven kraja sem parkiral pred nakupovalnim centrom in ga prehodil, pa so bile popolnoma vse trgovine polne tekstila in ničesar drugega.
Tik pred mejo sem dotočil gorivo na polno, saj nisem vedel, ali bom v Bolgariji lahko plačeval z euri in če ni morda tam bencin dražji. Kasneje sem videl, da je bencin tam še celo cenejši.
Med mejama obstaja nekakšen 'duty free', čeprav sta obe državi zdaj v EU. V tej trgovini sem dokupil nekaj malenkosti za domače, potem pa poklical prodajalca in ga spraševal po plošči, kjer bi bila znana skladba, ki jo pri nas izvaja Saša Lendero ('Ne grem na kolena') in je v originalu grška. V avtu sem jo med potjo slišal na radiu, ko jo je pela grška pevka. Nisem pa vedel imena. V začetku je moje predloge, da mu melodijo zapojem, prodajalec kar preslišal, končno sem ga le pripravil, da me je poslušal. Po nekaj taktih je pesem prepoznal in povedal, da originalno izvedbo poje moški – Adonis Remos. Vendar pa plošče s to skladbo niso imeli na polici, zato sem za dobrih 7 € kupil CD z instrumentalno popularno grško glasbo.
Ko sem prestopil bolgarsko mejo – bolgarski policist je bil mrk in neprijazen – sem bil presenečen: pisalo je 'car – stop' in moral sem ustaviti ob leseni hišici in kupiti vinjeto za vse bolgarske ceste, ki velja 7 dni in kar me je stalo 5 €. Še dobro, da ne več! Dobil sem nalepko, ki sem jo moral nalepiti na vetrobransko steklo.
Ceste po Bolgariji so se izkazale za odlične in ni mi bilo žal denarja za vinjeto. Veliko cest je povsem novih, promet pa je bil do Rile izredno gost v obe smeri. Pokrajina se mi zdi lepa – gričevnata, z rumeno-rjavimi pobočji, z otoki zelenih gozdov. Bilo je sončno in vroče, visoko na nebu so bili snežno beli oblaki, kar je na modrem nebu delovalo zelo lepo. Cesta vse do Rile poteka po dolini reke Strume in je večinoma ravninska, brez večjih vzponov. Spominjam se, da sem vozil počasi (60-70 km/h) v izredno dolgi koloni za nekim kamionom s prikolico – cisterno po soteski ob reki. Kamiona zaradi zavitih ovinkov in nasprotnega prometa skoraj ni bilo mogoče prehiteti in tako je taka vožnja trajala kar nekaj časa. Že skoraj na izhodu iz soteske mi je kamion le uspelo prehiteti.
Na cesti je bilo tudi več radarskih kontrol, na katere so me z lučmi opozarjali nasproti vozeči. Kontrole sem se bal predvsem zaradi eventuelne kazni, saj sem bil z gotovino na tesnem in plačilo kazni bi me zapečatilo. Kljub vsej pozornosti sem s skupino avtomobilov 'padel' v radarsko zasedo. Policist je izločil prvega izmed štirih avtomobilov, drugi, Nemec, se je sam od sebe ustavil, meni in še enemu avtu pa je policist pomahal kar naprej. Oddahnil sem si. Vsi v skupini smo vozili 80-90 km/h, omejitev je bila 60 km/h. Nastradal pa je le prvi v skupini!
Nekako 20 km pred glavnim mestom Sofijo je bilo lepe ceste konec. Vozil sem po vse slabši cesti in ko sem ob 16:30 pripeljal v mesto, sem se vse bolj čudil. Veliko umazanije vsepovsod, razbite ceste in hiše, ljudje slabo napravljeni in umazani, po sredi ceste tirnice za tramvaj – kakšna razlika od dotedanje lepe pokrajine in vzornih cest!
Bil sem že pošteno lačen in sem ustavil na OMV bencinski črpalki v mestu. Parkiral sem in ugotovil, da ob črpalki ni restavracije. Lahko sem le odpeljal naprej.
K sreči se je kmalu pojavila tabla 'Belgrad – Kalotina', ki me je lepo vodila izven mesta proti srbski meji. Spraševal sem se, zakaj 'Kalotina' – to je ime kraja tik pred mejo na bolgarski strani.
Izven Sofije se je spet pojavila lepa krasna asfaltna cesta, ki je bila deloma še v gradnji. Nadaljevala se je skoraj vse do srbske meje – le zadnji kilometri ceste pred mejo so bili slabši.
Ob 17:45 sem bil s tesnobo v srcu na srbski meji. Najprej sem ustavil pred dvema carinikoma, ki sta me le spraševala o Grčiji, jaz sem jima navdušeno razlagal. Avta mi sploh nista pregledovala.
Pri mrkem policistu sem samo pokazal potni list in ko sem mislil, da je že vsega konec, sem v koloni čakal dobre četrt ure na žig. Vsakdo mora namreč pridobiti pred vstopom v Srbijo žig v potni list in to je bila tretja mejna kontrola. V sosednji koloni sem videl Bolgara, kako je milo prosil mrkega srbskega policista za žig. Sam nisem imel nobenih problemov.
Od meje proti Pirotu in Nišu sem vozil po nekoliko ozki, a zelo dobri cesti. Prometa je bilo malo, počasi se je mračilo. Opazoval sem naselja in lahko sem ugotovil, da pač tu niso imeli vojne in da so hiše kar lepo ohranjene. Tudi pokrajina je razgibana, ni pa večjih vzponov.
Že v popolni temi sem ob 19:30 pripeljal na vstopno avtocestno postajo nad Nišem in na desni videl velik svetlobni napis 'Nais'. Že iz Lj. sem vedel, da je tam v sklopu hotela tudi kamp. Čeprav je bil Niš po mojem načrtu cilj predzadnjega dne potovanja in čeprav je bilo že temno, sem se vseeno odločil za nadaljevanje vožnje. Kar bom danes več prevozil, toliko manj bo ostalo za jutri, sem premišljal.
Malo me je sicer skrbelo, kje bom to noč prespal, a sem skrb odganjal in vozil po odlični avtocesti. Nekje na poti sem pogledal v zemljevid in videl, da ima vrisan kamp poleg izstopne postaje Bátočina, nekako 100 km pred Beogradom. Ko sem ob 20:45 v Bátočini zapustil avtocesto in plačal 'drumarino' 7 €, sem od uslužbenca na cestninski postaji izvedel, da kampa v tem kraju ni! Čeprav sem bil presenečen, me po drugi strani v šotor sploh ni mikalo, saj je bil glede na Grčijo izreden mraz! Po avtoradiu sem namreč že prej na postaji B92 slišal, da je v Beogradu +12ºC. Že pred bolgarsko mejo sem se preoblekel v dolge bele hlače in srajco s kratkimi rokavi, vendar me je tudi v tem zeblo.
Ko sem zapeljal proti kraju Bátočina, sem kakor naročeno naletel na tablo 'Motel Košuta' in parkiral pred njim. Receptor, mlad fant, je povedal, da imajo sobe po 12 €, kar sem takoj zagrabil. Ko me je vprašal, če mislim plačati z euri, je predlagal, da bi vzel k sobi še zajtrk – tako bi račun znašal okrog 14 € in bi bilo laže poračunati v eurih, saj za vračilo ni imel kaj dosti drobiža v eurih. Seveda sem vzel tudi zajtrk in mu plačal v bankovcih – 15 €. Bil sem popolnoma zadovoljen, čeprav sobe sploh še nisem videl. Peljal me je v 1. nadstropje in pokazal dvoposteljno sobo – vrata na balkon se niso dobro zapirala in v sobo je silil mraz ter hrup s ceste. Imel pa sem svojo kopalnico s straniščem. Za eno noč pa tako in tako ni kaj dosti važno, kakšen komfort imaš. Vsekakor je bilo dosti bolje kot bi bilo v šotoru.
Tudi recepetorja sem povprašal o kampu in je povedal, da je kamp pred kakšnimi petimi leti tu res bil, da pa potem ni več dobil dovoljenja za obratovanje.
Kljub pozni uri sem dobil v restavraciji večerjo. Natakar je povedal, da strežejo do 23. ure. Naročil sem mešano meso na žaru in paradižnikovo solato. Dobil sem velik okrogel krožnik mesa in pomfrita. Pil sem Coca colo. Sredi večerje sem poklical natakarja in ga prosil za malo kajmaka. Takoj ga je prinesel na malem krožničku. Dobro sem se najedel in za vse skupaj je račun znašal 665 dinarjev (račun sem dobil zvit v steklenem kozarčku že pred večerjo, takoj po naročilu – tako so napravili tudi ponekod v Grčiji). Ko je izvedel, da želim plačati z euri, je bil natakar malo v zadregi. Prinesel je velik kalkulator in mi pri računanju pojasnjeval, da jim priznajo le 78 dinarjev za en euro. Jaz sem že prej na hitro izračunal, da bo račun znašal približno 8,5 €, zato sem se ob njegovi zaskrbljenosti pri sebi muzal. Kot sem se namenil, sem mu dal bankovec za 10 € in mu povedal, da je tisti 1,5 € zanj, saj mi je dodatno prinesel kajmak. Tega se je razveselil in bil še bolj uslužen, kot do tedaj.
Pri večerji sem opazoval goste in ljudi, ki so prihajali. Neka sama ženska pri mizi ob steni mi je delovala sumljivo in kot prostitutka, ki je občasno pogledovala tudi k meni. Podobno mi je delovala še ena ženska v družbi z receptorjem, kar me je navdajalo z nelagodjem.
Pred odhodom v sobo sem od recepetorja zahteval potni list, saj sem mu že pred večerjo plačal prenočevanje. Izgovarjal se je, da mora podatke iz potnega lista prepisati in počakal sem, da je to opravil pred menoj. Nisem dobil nikakršnega potrdila, da sem sobo že plačal. Glede potnega lista sem bil nezaupljiv, da ponoči ne bo kam izginil in sem ga želel imeti ob sebi.
V sobi je bilo precej hladno, zato sem se oblekel v trenirko in zlezel pod odejo. Tuširal se zaradi mraza nisem, pa tudi tuš kabina mi zaradi dotrajanosti in umazanije ni bila ravno všeč.
07.9.2007
Bátočina - Beograd – Lipovac (hrv. meja) - Slavonski brod – Nova gradiška – Novska – Kutina – Kloštar Ivanić - Zagreb – Novo mesto - Ljubljana (694 km).
Ponoči sem se premetaval in večkrat zbujal. Zaspal sem v skrbi, da ne bi nekdo vstopil v sobo in me okradel. Zjutraj sem se zbudil ob 6:18, pa potem ob 7:51 in šele nekaj po 8. uri sem vstal.
Za zajtrk sem izbral belo kavo in omleto s košči šunke (pozabil, da je petek). Prosil sem tudi za kozarec vode. Dobil sem tudi toplo lepinjo na posebnem krožniku. Kar dobro sem se podprl.
Pri oddaji ključa sem dobil račun in nekakšno uradno potrdilo, da sem res prespal v motelu. Morda bi ga lahko potreboval ob eventuelni policijski kontroli, ne vem.
Že v motelu sem vprašal, kakšna je navadna cesta do Beograda in dobil odgovor, da je slaba. Zato sem nekaj po 9. uri spet zavil na avtocesto – do Beograda je bilo še 111 km.
Bilo je oblačno in hladno in vožnja po avtocesti mi je že malo presedala. A kaj sem hotel.
8 km pred Beogradom sem na cestninski postaji plačal 'drumarino' 8 € in fanta v hišici vprašal za smer Zagreb. »Samo ne skrećite nikud, ovo je autoput Beograd – Zagreb«, mi je odgovoril. Po tem sem res peljal samo naravnost.
Na obvoznici v Beogradu je bil gost promet, vendar ni bilo zastojev. Še kar gladko sem odpeljal iz mesta in nadaljeval proti hrvaški meji. Držal sem se smeri naravnost – smeri za Šid, ki je kraj v bližini meje s Hrvaško, čeprav ni ob meji. Vsi prometni napisi v Srbiji, kar sem jih videl prejšnji in ta dan, so bili napisani najprej v cirilici, potem pa še v latinici. Priprava na Evropo?
Ob 11:50 sem – 8 km pred mejo – plačal 'drumarino' 6 € in potem takoj ustavil ob robu ceste. Ker mi je že svetila opozorilna lučka za gorivo, sem iz rezervne kante v prtljažniku v rezervoar dolil 11 l bencina, ki sem ga vozil že celo pot, še iz Ljubljane. Zdaj mi je prišel prav.
Ob 12:40 sem na hitro opravil tudi na hrvaški carini, saj me je carinik poklical iz kolone in samo od daleč zaklical, če imam kaj za prijaviti. Ko sem zanikal, mi je samo še voščil 'doviđenja' (nasvidenje) in zapeljal sem na Hrvaško.
V oblačnem in hladnem vremenu (+13,8ºC) sem se ustavil na nekem avtocestnem postajališču 30 km pred Slavonskim brodom, kratko pomalical in od daleč pomahal fantu, ki je bil v avtu s slovensko registracijo – prvo po tistem, ko sem v Ulcinju govoril s Celjanom. Pregledal sem zemljevid in se odločil, da grem z avtoceste v Slavonskem brodu, saj mi je monotona vožnja po avtocestah že presedala. Od tam namreč poteka vzporedno z avtocesto tudi navadna cesta vse do Zagreba. Če pa bi zapustil avtocesto že prej, bi se lovil po raznih vaseh in iskal pot, saj vzporedne ceste za avtocesto tam ni.
Malo pred 14. uro sem res zapeljal z avtoceste na cestninski postaji 'Slavonski brod – zapad'. Plačal sem 37 kun (dobrih 5 €). Po navadni cesti sem se povsem lepo peljal. Cesta poteka po ravnini, stalno med naselji, kjer so omejitve 60 ali 70 km/h, kar pa me ni toliko motilo, saj sem imel časa do zvečer. Ta pot je bila mnogo bolj zanimiva, kot avtocesta: gledal sem hiše, ljudi in pridelke, ki so jih v velikih vrečah prodajali ob cesti. Spomnim se vreč paprike, čebule in kupov debelih hrušk (hruške: 6 kun/kg = 0.84 €).
Kilometri so se, kljub nizki hitrosti, presenetljivo hitro nabirali. V Okučanih, kjer je začelo deževati, sem zavil na črpalko in dotočil slabih 12 l goriva (za 100 kun). Kune, ki sem jih imel s seboj, so mi prišle prav.
Deževalo je vse bolj, pa potem malo ponehalo. Že kar nekaj časa sem si želel kave s smetano, vendar nisem nikjer ustavil. Povsod se mi je iz avta zdelo, da so bifeji zaprti, ker so bila vrata zaprta in zunaj ni bilo ljudi – seveda, ob takem vremenu to ni bilo primerno. Šele v kraju Popovača, po 468 prevoženih km sem imel svoje neodločnosti dovolj in sem ustavil pred obcestnim bifejem in na hitro spil kavo s smetano (6 kun=0.83 €), ki je bila cenejša, kakor pri nas. Mali bife je bil ob 16:25 kar poln ljudi.
Celo pot od Slavonskega broda do Zagreba so bile ob cesti table, tako, da mi ni bilo nikjer potrebno spraševati za smer. Res pohvalno. Pred Zagrebom sem sledil tabli za Ljubljano in pripeljal na zagrebško obvoznico, po kateri sem se lepo izognil mestnemu prometu. Ko sem že mislil, da bom v kratkem na meji, me je nekaj po 18. uri presenetila cestninska postaja in plačal sem 5 kun. Naj jim bo, sem si mislil.
Na meji ni bilo nobenih posebnosti in po 14. dneh sem bil spet v Sloveniji. Samo še rahlo je deževalo.
Takoj sem napolnil rezervoar z gorivom do vrha (v njem je bilo le še 10 l), ga plačal z bančno kartico in se napotil v bližnjo restavracijo Marché. Tam sem se kar precej pogovarjal s starejšo uslužbenko – izgleda, da mi je po tolikih dneh govorjenja v tujih jezikih prijal pogovor v slovenščini! Izbral sem dve ocvrti piščančji krači, pomfrit, malo solato in pločevinko Coca cole – skupaj dobrih 8 €. Spet sem pozabil, da je petek in sem se tega zavedel šele ob mizi.
Od očeta sem v telefonskem razgovoru izvedel, da sije v Ljubljani sonce, česar sem se razveselil, saj je to pomenilo, da bodo ceste proti Ljubljani vse bolj suhe. Po avtocestnih odsekih sem se preko Novega mesta ob 20:45 pripeljal v center Ljubljane.
Hvala Bogu za srečno vrnitev!
V Ljubljani, 18.09.2007 © Primož CVETKO 2007 – vse pravice pridržane
|
