• Diltsova tabela (3) dveh modelov osebnosti
  • Psihološka tabela (4) osebnih značilnosti
  • 3. Središče in razsežnosti osebne rasti 3.1. Mnogoteri pomeni sebstva v enem
  • 4. Sposobnosti osebnostnega razvoja
  • Vprašanja Cilji samokontrole
  • Tabela (6) sposobnosti - kompetenc
  • Tabela (7) preobrazbe čustev po Robbinsu ( Robbins, 2000)
  • Različne ravni samosprejemanja in samospreminjanja




    Download 1.55 Mb.
    bet7/21
    Sana01.04.2017
    Hajmi1.55 Mb.
    1   2   3   4   5   6   7   8   9   10   ...   21

    2.2. Različne ravni samosprejemanja in samospreminjanja
    za NLP je najpomembnejša Diltsova piramida8, ki smo ji v spodnji tabeli 3 priredili dva modela osebnosti zato, da bi prikazali pomembne razlike v šestih stolpcih med osebo, ki ne dela na sebi in tisto, ki osebnostno raste.
    Diltsova tabela (3) dveh modelov osebnosti


    Vprašanja

    Začetno stanje

    Transformirano stanje

    1. V kakšnih okoliščinah delujem?

    Nespremenjeno zunanje okolje

    Preokvirjeno zunanje okolje

    2. Kaj delam?

    Vedenje

    Spremenjeno vedenje

    3. Kako delam?

    Spretnosti in sposobnosti v navadi

    Na novo priučene spretnosti in sposobnosti

    4. Čemu delam?

    Samoomejujoča prepričanja in vrednote

    Pozitivna prepričanja

    5. Kdo sem?

    Toga osebna identiteta

    Prožna osebna identiteta,

    Zelo pomembna osebnost (VIP)



    6. Za koga delam?

    Nezavedanje poslanstva in povezanosti (družina, skupnost)

    Zavedanje širšega poslanstva in povezanosti z vsem

    Obstajajo tudi verovanjske ravni (levels of beliefs) po Diltsovi piramidi18:



    1. ali se lahko osredotočim v hrupu in razmetani sobi?

    2. ali sem neumen jaz ali pa so drugi bedaki?

    3. ali se pravilno odločam, imam prav?

    4. ali sem dovolj osebno močan (personal power)?

    5. ali sem ljubljen in uslišan?

    6. ali me drugi sprejema?

    Kalibriranje je primerno tudi za ugotavljanje osebne identitete. Zato upoštevajmo nauk Gite, ki pravi: karkoli delajo  najboljši, posnemajo tudi drugi (angl. whatever someone does do, can learn the others). Na to stališče je usmerjena tehnika implicitnega in eksplicitnega modeliranja. Po Bandlerju lahko transformiramo staro verovanje v novo (glej Linden, Spalding, 1994; 147-148)


    Walters (1990) se zavzema za dozorevanje mladostnikov in odraslih na posameznih plasteh osebnosti kot so:

    a) spoznavnoteoretska raven objektivnosti in subjektivnosti, bližine in distance

    b) psihološka raven introspekcije: funkcije volje oz. motivov, čustev, sprejemanje sebe, negativna ali pozitivna samopodoba,

    c) etična raven: vprašanje vesti v presoji dobrega in zlega,

    d) religiozna raven verovanja v Boga,

    e) sociološka raven človeka kot družbenega bitja z učinki prve, druge in tretje socializacije,

    f) metodična raven učenja od vzornikov. Po kateri metodi ali avtorefleksiji se spoznavaš in z vidika katerega odnosa do življenja: smo pritrjevalni - afirmativni ali zanikujoči (nem. Ja - sager oder Nein - sager);

    g) antropološka raven človeka kot reaktivnega (stari možgani: boj ali beg) ali proaktivnega (človeški možgani) delovanja po izbirah med različnimi možnostmi delovanja. Človek je svobodno bitje, ki izbira boljše in slabše možnosti;

    h) pedagoška in politična raven: vodim ali se pustim voditi, se vzgajam ali se pustim vzgajati;

    i) filozofska raven akterja ali konteMPlativnega opazovalca.
    Ključna vprašanja procesa samovrednotenja so:

    1. kaj želim, kateri so moji primarni cilji,

    2. kakšno je moje stanje sedaj in tukaj,

    3. ali to, kar počnem sedaj, vodi k cilju,

    4. v čem sem se pripravljen kaj spremeniti?
    Drucker meni, da mnogi ljudje ne vedo, v kateri smeri se gibljejo (what business are you realy in?). Vendar pa si za samospreminjanje lahko zastavimo naslednja vprašanja:

    1. kaj o sebi mislim sam,

    2. kaj o meni mislijo drugi,

    3. kaj menim, da o meni mislijo drugi (Brečko, 1998).
    Potem odgovore primerjavo med seboj zaradi uskladitve podob in popravljanja vedenja. Spodnja tabela (4) kaže na stopnjo razvitosti oz. izrazitosti negativnih in pozitivnih osebnih lastnosti, ki si jih točkujemo od 1 do 5.
    Psihološka tabela (4) osebnih značilnosti


    Zadržan

    Družaben

    Ima razvite le nekatere inteligence

    Razvija vse inteligence

    Gospodovalno avtoritativen

    Zna poslušati in razvija komunikativnost

    Hiter in površen

    Sistematičen in natančen

    Anksiozen

    Pogumen

    Zaupa sebi in drugim

    Nezaupljiv

    Praktičen

    Analitičen-teoretičen

    Odkritosrčen

    Zvit, sprenevedajoč

    Tog

    Prožen

    Neobvladan, vzkipljiv

    Umirjen

    Napet

    Sproščen

    Glede na točkovanje teh lastnosti od zelo izrazite (5) do najmanj izrazite (1) si zastavimo cilj in načrtujemo način, kako želimo manj razvite in izrazite lastnosti razviti, da bi bili pri drugem točkovanju boljši. Čim bolj kakovostno delujemo, več pozitivnih lastnosti imamo in tem bolj smo zreli. Značaj si oblikujemo s strategijami samouravnavanja (avtoregulacije).


    Pogosto je tako, da se pri uveljavljanju samega sebe sprašujemo po moči in modrosti vodenja. Če smo samo vodeni, ni samoobvladovanja. Da bi postal 'velikan' (Robbertsovi giants) manjka: 1. brezupniku zaupanje v prihodnost, 2. nemočnemu občutek sposobnosti, da je nekaj, kar je za nekoga drugega, tudi zame in 3. preobčutljivcu z občutkom nič- ali manj-vrednosti občutek samospoštovanja, da si ljubezen zasluži. Kyle (2000) razlaga, kako povečati moč vodenja sebe in drugih. Najprej je treba spremeniti zaznavne položaje, da napravimo premik v zaznavi izkušnje.
    Mali ljudje imajo običajno problem na vseh treh ravneh prepričanj. Prepričanja spreminjamo s ponovnim vtisom, zaznavnimi podrobnostmi in preokvirjanjem. Nekaj je treba napraviti za doseganje zaželenega stanja s pomočjo opolnomočenja z viri na osnovi trenutnega stanja. Če zaprosimo nezavedno, da nam služi, to pomeni, da skušamo biti tudi sedaj tako optimalni kot nekdaj in zato včasih rušimo negativna sidra, drugič spreminjamo osebno zgodovino ali tretjič stopamo v krog odličnosti. itd.
    Bistvene kompetence so v: 1. osebnih lastnostih, izkušnjah, izobrazbi, znanju in spretnostih, ki omogočajo učinkovito delovanje,

    2. uporabi znanja za izvršitev delovnih nalog in osebnih vlog,

    3. doseganju predvidenega cilja glede na predviden rezultat,

    4. zadostitvi zahtevam domačega in delovnega okolja.


    3. Središče in razsežnosti osebne rasti
    3.1. Mnogoteri pomeni sebstva v enem
    Sebstvo je še danes neizčrpen vir raziskovanj z družbenega (npr. Mead), psihološkega, spiri tualnega vidika. Edinger (2004) ga raziskuje psihoanalitsko z vidika odnosa do jaza. Sebstvo je duševna avtoriteta, ki ji je jaz podrejen. Sebstvo je paradoksalno, ker predstavlja središče in obseg kroga. Samo če ustvarjalni človek postane svoja 'celota', postane svet in v tej enotnosti sveta in človeka se zrcali enotna resničnost.
    Sebstvo ne more obstajati brez delujočega bitja, ampak prav tako bitje ne more obstajati brez okolja, v katerem kot strukturno odprt sistem dobiva potrebno energijo in snovi za ohranjevanje svojega obstoja. Mislim, da je odnos sebstvo-bitje resnično precej analogen odnosu bitje-okolje, kljub temu, da okolje samo po sebi ni avtopoetski sistem, bitje (povezano v jazstvo, nem. Ichheit) pa je. Avtonomnost sistema pomeni obstoj lastne dinamike, ki je ni mogoče reducirati na dinamiko njegovih komponent. Znotraj omejitev, ki jih postavlja okolje, se človeško bitje vede glede na svoje lastne zakonitosti in vse svoje spremembe podreja ohranjanju lastne organizacije. Popolnoma isto lahko rečemo za sebstvo, znotraj omejitev, ki jih postavlja bitje. Jasno je, da sebstvo za svoj obstoj potrebuje delujoče možgane, čutila in nasploh delujoč biološki organizem. Jasno je tudi, da značilnosti delovanja možganov pomembno določajo značilnosti sebstva. Ampak, znotraj teh meja dobi sebstvo, ko se enkrat vzpostavi, svojo lastno dinamiko in podreja vse svoje spremembe ohranjanju svoje lastne organizacije. S tem se lahko po Černigoju (Černigoj, 2002) bolj neobremenjeno posvetimo nekaterim pomembnim vidikom človekovega obstoja.
    Prvi tak vidik je človekova "nenaravnost". Kako je mogoče, da se človek kot živo bitje, nastalo v naravnem evolucijskem procesu, naravi zoperstavlja? Zakaj človek samega sebe dejansko izvzema iz narave in jo doživlja kot nekaj z njim nepovezanega, kar lahko izkorišča sebi v prid? Zakaj človek kot vrsta tako težko vzpostavlja ravnotežje s svojim naravnim okoljem? Zaradi visokih kognitivnih sposobnosti? Vsekakor, vendar bi vzete same po sebi morale kvečjemu omogočati boljše ravnotežje med človekom in okoljem. Visoke kognitivne sposobnosti v interakciji z afektivnim doživljanjem pa oblikujejo sebstvo, ki začne živeti svoje lastno "življenje", odvisno predvsem od "hrane", ki jo dobiva iz socialnega okolja v obliki simboličnih potrditev lastnega obstoja in vrednosti. Ko je ta dinamika na ravni celotnega socialnega sistema enkrat vzpostavljena, se lahko razvija v smereh, ki s človekovim obstojem v stvarnem svetu nimajo več nobene prave zveze. Tako imenovana virtualna resnič nost, svet računalniških simulacij, ki ob uporabi primerne vmesniške tehnologije (očal z monitorji, podatkovne rokavice, podatkovne obleke ipd.) človeku dajejo vtis, da obstaja znot raj neke druge dejanskosti, v kateri zakonitosti, ki veljajo v običajni dejanskosti, ne veljajo več, in za katero Couchot (po Strehovec, 1992) pravi, da ni niti dejanska niti imaginarna, ampak virutalno eksistira, ne da bi dejansko eksistirala, saj se zgošča v možnem, je le zadnja manifestacija trenda, ki se je začel takrat, ko so prvi homo sapiensi začeli uporabljati osebni zaimek "jaz" za označitev sebe v nasprotju do vsega ostalega.
    Drugi, s prvim tesno povezan vidik človekovega obstoja, ki ga lahko razložimo s takim razumevanjem sebstva, je vidik človekove "veličine". Človek je sposoben velikih dejanj: vzpenjanja na najvišje gore sveta in smučanja z njih, plava po svetovnih veletokih in obletava svet z ultralahkimi letali, če naj naštejem le nekaj nedavnih slovenskih dosežkov. Gledano širše daje nasploh celotna človeška zgodovina v veliki meri vtis, da je sestavljena iz herojskih naporov posameznikov, ki so posvetili svoje življenje doseganju določenih ciljev in ga pogosto zanje tudi žrtvovali. Kako je to mogoče? Od kod motivacija za preseganje svojih lastnih fizičnih zmožnosti, če ne iz nečesa, kar živi od biološkega organizma neodvisno življenje in ga dejansko izkorišča za doseganje lastnih ciljev in s tem lastnega obstoja? Tako razumljena človeška "veličina" tudi razkrije, da je pogled na zgodovino kot na sestavljanko herojskih podvigov posameznikov zelo omejen: zanemarja namreč vso anonimno maso, ki s svojimi vrednotami, manifestiranimi v dejanskem ali imaginarnem občudovanju, od časa do časa omogoči pojav sebstva s tako visoko stopnjo avtonomije nasproti lastnemu biološkemu substratu, da je zmožno veličastnih dejanj.
    Človekova tragika je v tem, da na vsakega opevanega heroja pride namreč na stotine razočaranih; ljudi, ki so si želeli isto veličino, a jim ni uspelo. Največji triumf nad lastnim biološkim substratom, ki se ga lahko še nadejajo, je njegovo izničenje. Ti ljudje pa so spet le delček splošnejšega procesa, ki smo mu podvrženi vsi: človeštvo vso svojo zgodovino išče neko srečo, izgubljeni raj, ki je ves čas skoraj na dosegu roke, a nikoli zares v njej. Vedno vemo, kaj je narobe s sedanjo situacijo, ko pa to popravimo, vidimo, da to ni bilo res to. Ko smo zatirani, hrepenimo po svobodi. Ko jo dosežemo, ne vemo, kaj bi pravzaprav z njo. Prizadevamo si za svetovnim mirom, a če bi ga resnično vzpostavili, bi nam bilo dolgčas…
    Če se zdaj s teh eksistencialnih vprašanj vrnemo k bolj znanstvenim, ki se tičejo samega razumevanja sebstva, lahko vidimo, da pojmovanje sebstva kot avtopoetskega procesa razreši praktično vsa vprašanja oziroma dihotomije, ki sem jih predstavil na samem začetku tega dela:
    Združitev razumevanja sebstva kot strukture in kot procesa je seveda očitna. Sebstvo je kontinuiran proces vzdrževanja koncepta sebe kot posebne kognitivne strukture. Proces in struktura sta le dva različna vidika obstoja sebstva, ki pravi, da je obravnavanje avtopoeze z vidika sistema in z vidika procesa enakovredno. Hkrati pa pridobimo še nekaj. Sebstvo previdno in s pravim razumevanjem začnemo obravnavati kot entiteto. To je v nasprotju z večino sodobnih filozofskih trendov, ki self obravnavajo kot nekakšno "mitsko entiteto", s katero ustvarjamo iluzijo obstoja nečesa, kar je različno od človeka samega (Kenny), ali kot nekakšno "središče narativne gravitacije" (Dennett), ali če se vrnemo k Humu v 18. stoletje, tudi zgolj sistem različnih zaznav (glej Strawson, 1999). Vsa ta prepričanja seveda imajo določeno veljavnost. Sebstvo je proces in ne nekakšna "stvar". Toda ker je ta proces organizacijsko zaprt sam vase in sam ustvarja pogoje za svoje lastno nadaljevanje, dobi določene atribute, zaradi katerih ga lahko obravnavamo tudi kot entiteto.
    Dihotomija med spreminjanjem in kontinuiteto se tudi razrešuje s sebstvom. Avtopoetski procesi oziroma sistemi se venomer spreminjajo, a ker vse svoje spremembe podrejajo ohranjanju lastne organizacije, hkrati ohranjajo svojo identiteto. Znani francoski pregovor: "bolj kot se spreminja bolj ostaja enako," tu ne bi mogel biti bolj na mestu.
    Sebstvo razrešuje tudi dihotomijo med individualnostjo in socialnostjo. Je sebstvo atribut posameznika, ali pa gre zgolj za internalizacijo socialnega procesa v biološkem organizmu? Oboje! Sebstvo se oblikuje na podlagi internalizacije socialnega procesa v biološkem organizmu, ko pa je enkrat vzpostavljeno kot avtopoetski proces, dobi določeno avtonomijo, tako v odnosu do biološkega organizma (o čemer sem že govoril) kot tudi v odnosu do social nega procesa, znotraj katerega se je oblikovalo. Ljudje kot sebstva nismo sužnji nobenega konkretnega socialnega okolja, čeprav takšno ali drugačno socialno okolje, pa čeprav namišljeno, nujno potrebujemo za svoj obstoj. Vse to ima izjemno pomembne implikacije za razumevanje narave socialne motivacije in socialne resničnosti.
    Sebstvo nekateri razumejo kot pot do brezpogojne ljubezni ali ljubezni do svojih strahov in svoje sence. Odkrivamo ga pri premagovanju strahu oz. anksioznosti, če ne reagiramo nanjo z begom od realnosti in od sebe ali z bojem. Dokler ne poznamo svojega sebstva bi raje videli, da bi na mestu, kjer bi bilo treba sprejeti odgovornost za dejanja, stal in jo sprejemal nekdo drug. Zato bi bilo treba znati tega nepomembnega drugega prevesti nazaj v ustrezno razmerje med jazom in sebstvom. Brez sebstva kot višjega jaza ne moremo uresničevati poslanstva, ki naj bi mu služili. Zato je vprašanje sebstva in z njim razmerja med jazom in njim tako pomembno.
    Medtem ko se ego (jaz) nanaša na njegovo osebnost kot strukturo, o kateri lahko konstruiramo neosebna posploševanja. Po Freudu ego vsebuje izrinjene, nezavedne dele, ki jih self ne more prepoznati kot svoje. Jungu je sebstvo predstavljalo polarno nasprotje od jaza (Ich). Jaz je 'zavestni kompleks', ki zaobsega vse, kar vem o sebi in občutim, da mi pripada in lahko brez velikih težav odkrijem pri sebi. Za sebstvo pa je menil, da je bolj obsežen in celosten kot zavestni jaz, sestavljen je iz zavestnih in nezavednih vsebin (Možina, 1992: 169).
    Sebstvo nekateri razumejo kot pot do brezpogojne ljubezni, ki je ljubezen do svojih strahov in sence. Bistveno je, da posameznik, ki nekaterih delov sebe ne pusti blizu, tudi nekaterih drugih ne pusti blizu, ker svoje sence projicira nanje. Nekateri ljudje to rešijo, drugi vsaj poskušajo reševati vse življenje, tretji pa se tega sploh ne zavedajo. Z njimi gospodarijo sence tako kot odsevi ognja na steni s sužnji v Platonovi votlini.
    Gilligan (2004) izhaja celo iz dvojnega sebstva – jaza. Sredina je neuničljivo nežno, mehko mesto ali jedro (Trungpa, Gillingan). Ker je teh sredin več, obstaja povezava med sebstvom (enost telesa in duha) in čakrami.
    Pomembno je ponovno iskati stik s sebstvom, ki smo ga imeli kot otroci. Gre za središče naše osebnosti kot božansko modrost. Jaz in sebstvo naj bi bila v ravnotežju, poškodba iz otroštva ali kasneje se kaže v tem, da se uveljavlja eden na račun drugega. Po Edingerju (2004) se inflacija jaza kaže v poskusu prevlade jaza nad sebstvom, na kar kažejo tudi tri Kristusove skušnjave.
    Sebstvo pomeni naše notranje, socialno in kozmično jedro. Nekateri ga izenačujejo z višjim jazom nasproti nižjemu – egu. Začutimo ga z raznimi vrstami meditacije. Po refleksivni meditaciji delamo sintezo med dobo dvoma in dobo posvečenja. Verjetno naša doba ni doba uma, ampak je duh dobe (nem. Zeitgeist) 'organizirana blaznost' (Brandtov izraz). Na to oceno odgovarja Osho z dinamično meditacijo. Če nam nori plesi niso blizu, se odločimo za prošnjo blaženega miru. Kot bi nam angel varuh rekel: “Vi, ki prihajate v nebo,  ne bojte  se več pekla. Bodite kot zvezde, ki blestijo  v  lastni svetlobi in ne kot planeti, ki svetijo v tuji. Svetloba zvezd bo vaša svetloba.Goetheva težnja k ‘več svetlobe’ je težnja k prebujenosti in svetosti življenja, da ne bi bilo vsak dan bolj podivjano in manj vredno. Danes pomeni ‘svetloba’ to, kar je veda o humanem upravljanju. Paziti je treba da je zamenjamo z izkoriščanjem človeških virov (v angleščini kratica HRM - Human resource management). Za Murphyja se vse zdravje, resnica in dobrota skozi kozmično, božansko energijo pretakajo skozi mene. Smo energetska telesa na vseh ravneh. Energijo (indijsko prana in kitajsko či) črpamo iz vseh pojavov (Trkovnik), vendar razlikujmo dobro energijo od slabe. Bistvo življenja je sinteza vseh vrst energij, ki jih s skupnim imenom poimenujemo kot kozmična, zlasti bi morali govoriti tudi o psihični in duhovni energiji.
    Sebstvo je kolektivno nezavedno, ki obdaja oz. obkroža naš jaz kot elipsa v Assagiolijevi shemi. Pogosto nam gre za usklajevanje (kongruenco) različnih podosebnosti manjka ljubeča volja. Vprašanje je, kako priti do celega polja nezavednih kompetenc, ki so po Jungu v kolektivno nezavednem. Sebstvo vsebuje vse od naše neposredne skupnosti do vseh ljudstev na svetu. V njem se nahaja naš skriti kurikul, šifrirana evolucija človeštva. Po eni strani predelujemo informacije iz tega področja, po drugi pa vanj vstopajo kot naš osebni prispevek. Ker ni vseeno, kako se to dogaja, to lahko vadimo s pomočjo analize sanj, meditacije na občutke, misli, čustva, vajami za razvoj intuicije itd.
    Sebstvo kot najgloblji del nas pomeni sprejemanje sebe. Vsebuje naslednje sestavine: samospoštovanje z visoko pozitivno samopodobo, učenje ljubezen do sebe (z aspekti prijaznosti-skrbi, razumevanjem in sprejemanjem, izzivi in služenjem), razvijanje vseh inteligenc, razumevanje in razreševanje raznih vrst konfliktov (Iršič, M. 2004) in odpuščanje (Smedes, 1999). Za Meada (Mead, 2004) je naloga uma usklajevanje konfliktnih impulzov. Značilno za zgodnje reševanje konfliktov je prijazna ali sovražna naravnanost. Večina svetovalcev potem skuša nadomestiti sovražnost z ljubečo prijaznostjo (Benett-Goleman, 2003), Dyer pa pozna tudi instanco najvišjega opazovalca, ki ne sodi.
    Poti do harmoničnega ravnotežja s pomočjo sebstva so:

    1 - odstranitev razvojnih blokad, vest se osvobodi introjektov nadjaza,

    2 – vidik sebstva je doživljanje celovitosti sebe kot kontinuuma v času,

    3 - odnos do soljudi -avtistično ukvarjanje s seboj, manj obsojanja, več empatije,

    4 - sprejemanje realnosti,

    5 - doživljajska polnost in živost,

    6 – uporaba coping mehanizmov (posnemanja uspešnih) pomeni opustitev prejšnjih oblik vedenja (s shizoidnim umikom in pasivno agresijo),

    7 - integrativne sposobnosti pomenijo povečanje tolerance za ambivalenco, dvom, nasprotja.

    8 - avtoanalitične sposobnosti vodijo k temu, da postanemo to, kar smo. Psihoanaliza se zadovoljuje s tem, da odpravlja neznosne strahove.
    Prav globalne razmere nas silijo na poti k sebstvu (Selbst, self). Verbič (2005) meni, da je na podlagi ozaveščenega posameznika potrebno vzpostaviti družbeno zavest, izhajajočo iz iskanja in oblikovanja skupnih vrednot človeštva. Znotraj etike globalne družbene odgovor nosti pa je potrebno ustvariti pogoje ozaveščene individualnosti in pustiti prostor vsej raznolikosti, še posebej, ker populizmi, totalitarizmi in fundamentalizmi vedno prežijo na pravo priložnost.
    Kuhar (2007) analizira sebstvo, ki se izkazuje v medsebojnem komuniciranju. Skozi sebstvo naj bi se izkazovale vrednote, ki se drugače ne morejo. Walsch (2011) govori srcu vsakega človeka, ki je izgubil svoj smisel po veliki življenjski spremembi, in tistim, ki bi jim pomagali. Ponuja čudovito orodje za ozdravljenje in življenje. Walsch se pogovarja o soočanju z vsemi spremembami v našem življenju, ki so se zgodile in ki se šele bodo. Sami lahko izbiramo občutke, misli, predstave in življenjski smisel. To jer dovolj, da se premaknemo od nezaželenih sprememb k zaželenim.

    Odkar smo dobili v poznih 60. letih posnetke astronavta o Zemlji kot modrem planetu, smo prepričani, da je vse z vsem povezano na tem planetu. Vemo, da smo vsi eno (lat. Gens una sumus). Globalni dan enosti (Global Oneness Day) je vsako leto 24. oktobra kot praznovanje medsebojne povezanosti. Nastaja planetarno sebstvo. Vsako leto več govorcev na ta dan pledira za svetovni mir.

    Popularna perspektiva je še vedno mentalna ločenost nas od drugih. Očitno je, da živimo v kulturi strahu zaradi paradigme ločenosti v dobi negotovosti. Šola je del tega sistema. Strah se pri otrocih začne stimulirati že v prvem razredu. Učence je strah, ali bodo zadovoljili pričakovanja učiteljev, učitelji se bojijo pričakovanja staršev in ravnatelja, ravnatelj se boji ministrstva, staršev in inšpekcije, starši se bojijo, da otroku ne bo 'uspelo'. Iz tega ne nastane skupno dobro, ampak sistem preglasovanja namesto dogovarjanja. Če bodo učitelji otroke že v prvem razredu vzgajali v strahu pred slabo oceno, jim bodo onemogočili, da bi razvijali radost, igro, domišljijo, ustvarjalnost, iz katerih izhajajo dobre ideje. Strah pred slabo izbiro se bo še poglobil, če ne bo solidarnosti. Staršev je strah pred vzgojo, ker otrok ne morejo pripraviti ne na življenje, ki bo bistveno drugačno in ne na srečo, ki se izmika.
    Z Gravesom je treba ugotoviti nov zavoj evolucijske spirale. Poznamo slabosti kolektivizma in neoliberalnega individualizma. Srednja pot je socialni oz. komunitarni liberalizem oz. socialni konstruktivizem. Na ta nov proizvodni način je mogoče v dobi dezorientacije najti kompas orientacije. Vse je z vsem povezano, kar ni namerno ločeno. Zato je v multifunkcio nalnosti možno več plastno branje, pa tudi večplastno poslušanje. Več stvari se dogaja hkrati, o čemer govori načelo sinhronosti, pa tudi na več ravneh, o čemer priča transformacijska pedagogika z integrativno paradigmo.

    Učimo se duhovno biti šele v zadnjem obdobju življenja po 65. letu, ko sledimo osebno-etičnemu razvoju. Zato sta v tem obdobju najpomembnejši religija in umetnost. Dosedanji potrošniški hedonizem je razvojne meje ukinjal, kar pomeni, da posameznik vse življenje večinoma nosi različne maske, ki jih izraža v obrambnih mehanizmih (regresija, kompen zacija, racionalizacija, potlačitev…). Avtorji dokazujejo, da tisti, ki prihajajo k sebi, prihajajo tudi k drugim. Z meditacijo ustvarjamo vzdušje sočutja zase in za druge.


    Šele v zadnjem času se zavedamo, da so pomembne vse inteligence in ne le razumska. Gardner daje pobudo, da dogradimo, kar nam manjka emocionalno in socialno, po Zoharjevi pa duhovno. V filozofiji in znanosti smo razvijali predvsem razumsko logiko. Zadnjih sto let je bil poudarek na razvoju razuma in šele v zadnjem času se zopet vračamo k srčnim vrednotam. Dozorel je čas za čustveno zorenje osebnosti (Goleman, Gardner).
    Če ne čutimo, smo kot roboti. Čutenje povezujemo z bolečino in jo največkrat zavračamo. Lahko se vprašamo, ali imajo čustva in razum-logika isto osnovo? Fizični svet temelji na ločenosti, čustveni svet pa na povezanosti, po kateri smo vsi eno (lat. gens una sumus). Zato se smernice za čustveni razvoj močno razlikujejo od razuma, ki analitično ločuje, segmentira pojave.
    Ljubezen, notranji mir, um in telo so le nekatere vrednote, h katerim nas uemerja Kališnikova (2013). Predlaga tudi vaje Osho meditacije, ki bralcu pomagajo k boljšemu počutju in koncentraciji. Je vodnik za pomemben preobrat. Ugotavlja, da zatiramo tista občutja, ki jih občutimo navznoter in jih ne izrazimo navzven. Obstaja pa še tretji način opuščanja, sproščanja. Občutimo radost že zato, ker smo pozorni nanjo. Pritrjujmo življenju, kolikor časa želimo, dokler ne pozabimo na tegobe. Negativna čustva naj izpuhtijo obenem pa molimo naj se v nas izlije sveti duh. Umetniki znajo ustvarjalno izraziti čustva. S hitrim življenjem se zastrupljamo, zato to upočasnimo.
    Jaz sem, ki sem (starozavezni YHVH - Jahve) je brezpogojna osnova vseh vrlin in vrednot. V tem prispevku smo najbolj poudarjali pomen učiti se biti, ker je od tega odvisno učenje sožit ja. To je tudi najtežje, saj po apofatični antropologiji človek danes ne ve, kdo je. Nekateri avtorji, ki so preboleli hudo izkušnjo nas učijo iskrenosti križevega pota. Brown (2011) svetu je, naj ne beži mo pred sedanjostjo, ampak naj vstopimo v proces prisotnosti.« Rezultat nje govih raziskav je evolucijski postopek samozdravljenja na podlagi dihalnih vaj, ki ga je poimenoval proces prisotnosti.
    Še vedno se moremo veliko naučiti o neprecenljivih človeških potencialih. Žal današnja družba, doma in po svetu, ne spoštuje dovolj potreb in izzivov, s katerimi se soočajo nadarjeni, da bi se lahko uresničili. Slovenija išče talente za izhod iz krize. Inštitut za razvoj nadarjenih na Ptuju jih raziskuje. Izpolnimo našo dolžnost do teh čudovitih mladih talentov, ki v svojih rokah, mislih in duhu nosijo najdragocenejšo človeško zapuščino. Kljub vsemu psiho loškemu preštevanju in definiranju inteligenc, velja predpostavka o neskončni inteligenci, ki je Bog. Brez nje omejujemo sami sebe.
    Ljudje imamo različen odnos do sprememb, ker imamo različne identitete od togih do fluid nih. Togi ljudje s(m)o konservativni. Vedeti moramo, da ena izmed naših podosebnosti (dušev no telo pri Brownu) ne mara sprememb in se jim upira. Stalno smo se navajeni boriti proti nečemu v imenu nečesa. Na ta način sprejemamo dogodke le pogojno, ne pa brezpogojno. Negativna čustva, ki blokirajo našo pozitivno samopodobo, obvladujemo z odpuščanjem, sproščenostjo (Kališnik, 2009).
    4. Sposobnosti osebnostnega razvoja

    Razvoj osebnosti je organiziran v smislu pomoči različnih organizacij za našo samopomoč. Če so bili starši zaradi nas preveč zaskrbljeni, bomo tudi mi zaradi drugih. Takšni sprejemajo samorazvoj kot blagoslov za trpljenje. Drugi sprejemajo samorazvoj kot zabavno igro vodenja sebe (self-management), tretji kot osebno knjigovodstvo o željah in uresničenih ciljih z natančnim pregledovanjem tega, kaj imamo na bančnem in čustvenem računu, zaradi česar je možno (ne)smiselno tvegati nove akcije. Četrti sledijo zgodbi o sinovih, ki na osnovi očetove oporoke o nahajanju skritega zaklada preorjejo domačo njivo. Čeprav ne najdejo ničesar, preživijo s plodovi svojega dela. Ti sinovi simbolizirajo Robbinsovega (Robbins, 2000) 'spečega velikana' v sebi, ki ga lahko prebudijo tako da uporabijo svoje sposobnosti. To jih vodi k prepričanju, da delo na samem sebi prinaša največje bogastvo. Tudi pri osebnem razvoju se učimo na lastnih in tujih izkušnjah. Dokler ima moč zunanji človek, je notranji njegov suženj. Vtisom iz zunanjega sveta dopustimo priti do sebe na način, ki ga sami določamo.


    Pri spreminjanju sebe rabimo sposobnost dela z dvema pozornostima kognitivno in meta-kognitivno. Prva je usmerjena vsebinsko-predmetno, druga pa pomeni samokontrolno stopnjo prve. Če vodi ena pozornost k vlogam, ki pomenijo trajno fokusiranje posameznika na to, kar družba od njega pričakuje in potrebuje in kar sam hoče, pa vodi druga pozornost samorefleksivno k središču (oz. svetišču - sanctury pri Gawainovi). Brez te druge pozornosti ne bi bilo nobene civilizacije in kulture in še manj osebnega razvoja, ker človek ne bi dobil prek zrcaljenja sebe povratne informacije o tem, kaj dela in kaj bi želel delati v smislu izboljševanja. Stalno iščemo ravnotežje med zunanjimi družbenimi potrebami in notranjim sebstvom. Brez te druge pozornosti ne bi mogli spreminjati prve. Od usmeritve pozornosti je odvisno, ali smo obrnjeni k revščini, v kateri nam ne pripada ničesar bistvenega ali k bogastvu, v katerem je sprejemljivo vse, ker “nas vesolje podpira” po Hayevi afirmaciji. Razlika v načinu življenja je očitna!
    Bistvenega pomena je komunikacija v smislu notranjega in zunanjega dialoga, ki smo jo tudi opredeljevali kot možnost vplivanja nase in na druge. Odgovor na vprašanje, kolikšno moč vplivanja imamo, je odvisen od položaja in vlog, v katere se postavljamo. Najprej bi se morali zavedati, od česa vse smo odvisni, da bi potem lahko postali neodvisni oz. nenavezani in soodvisni (Coveyev izraz je codependency) zaradi kooperacije.
    Ker v tranziciji nova solidarnost šele nastaja, prevladuje t. i. kultura 'cinične distance'. Zato je premalo ujemanja in približevanja k drugemu in preveč distanciranja, ki pomeni tudi disociiranje, dislociranje in odklapljanju od drugih posameznik se mora ponovno učiti postavljati svoje premične meje do drugih. Ni vnaprej jasno, kje je smiselno te meje najbolje ohranjati. Za

    prte osebnosti imajo meje ozko postavljene, odprte pa široko postavljene meje. Potrebno je poznati podporne pomožne mehanizme pomoči v sebi in socialnem okolju za posameznikovo predajanje poslu. Tranzicija po svoji zmedenosti vrednot kar kliče k preokvirjanju (reframing) in modeliranju po odličnosti drugih. V naši kulturi je premalo vživljanja (empathy) v drugega, zato pa ni tiste varnosti v družbi, ki bi omogočala zaupanje in predajanje posameznika. Brez vživljanja ni vrednot sočutja, sožitja in sodelovanja, ki pa so pogoj za timsko delo, učečo se organizacijo in za razvoj (trans)nacionalnega gospodarstva. Wiliams (2003) poudarja, da nismo brezpogojno uspešni, če se ne učimo, kako biti srečen, ljubeč, bolj zvest in zaupljiv, ustvarjalen in navdušen. Pri tem ohranjamo dobro počutje, ki si ga ustvarjamo s kopičenjem sider na pomenske besede, metafore, prijetno glasbo (npr. Mozartovo), lepe slike, itd. V tem dobimo odzive na vprašanja, kaj me trenutno osrečuje, navdušuje, navdaja s hvaležnostjo in kje v telesu to občutim.


    Osebno rastemo s pomočjo zbrane in smotrno uporabljene energije. Vsak lahko presoja svoj razvoj, tako da spremlja in ocenjuje uresničevanje zastavljenih ciljev.
    Tabela (5) iskanja alternativnih ciljev svetovanja v teoriji izbire (po viru: Pečjak, S. (2004). Šolske psihološko svetovanje. Ljubljana, FF, str. 133-134).


    Vprašanja

    Cilji samokontrole

    1. Kaj želim v tej situaciji?

    Kakšna je moja potreba ?



    Identifikacija nezadovoljene potrebe: preživetje, svoboda, moč, ljubezen, zabava

    2. Kaj delam, da zastavljen cilj dosežem?

    Raziskovanje celostnega vedenja- katero vedenje sem izbral, čemu in kako ga izvajam

    3. Ali me takšno vedenje vodi do cilja?

    Evalvacija vedenja - ali je izbira rešila problem, kako je potekala izpeljava s prednostmi in pomanjkljivostmi

    4. Katero drugo vedenje lahko izberem?

    Iskanje alternativnega vedenja, katere so možne rešitve, kje in do kdaj to lahko preizkusim.

    Če smo spoznali svoj sistem čaker, se lahko vprašamo, v katerem središču v telesu začutimo potrebe kot so svoboda, moč, sočutje in igrivost-zabavnost in kako to sprejema sogovornik-partner.


    Po Gardnerju gre za naslednje inteligence (sposobnosti, spretnosti, nadarjenosti za reševanje problemov) kot so: logično-matematična, verbalno-lingvistična, muzikalna, vizualno prostorska, telesno-kinestetska, interpersonalna in intrapersonalna. Nekateri k tem dodajajo še emocionalno, poslovno ali managersko, duhovno itd. Seveda za vsako dejavnost in poklic rabimo druge inteligence. Načelno lahko vsak vse razvija, vendar pa v različni meri, tako kot različne vrste pismenosti.Jasno je, da pri razvijanju NLP kompetenc vse to rabimo.
    Za doseganje različnih vrst pismenosti rabimo (samo)zavedanje, pozornost, zbranost in osredotočenost na smoter. Seveda pa rabi vsak za osebni razvoj podporo različnih skupin v različnih ustanovah.11 12 Razlikujemo se po tem, kako sposobni smo izpolnjevati zahteve različnih socialnih okolij glede na sposobnost zadovoljevanja lastnih potreb. Vsak lahko še optimalizira sposobnost razvoja osebnosti od psihosomatske do socialne in spiritualne ravni, od telesne do duhovne. Maltz (1999) predlaga treniranje v domišljiji, kar pomeni v jeziku baseboola “držati oči na žogi” oz. v boksarskem boksanje s senco (nasprotnika).13
    Vzgoja odraslih je usmerjena k družini in k prostemu času ponotranjenja in kristaliziranja pridobljenih vsebin delovnih nalog in nalog dejavnosti. Vzgoja šele tedaj ni več vzgoja za delo, ampak vzgoja za osebno rast v notranjih sferah. Raziskave kažejo, da je večina odraslih še nezrela, ne glede na to, kako različno psihologi razumejo zrelost. Zato večina živi po motivih preživetja in še ne po motivih samoaktualizacije, ki se po Maslowu nahaja v izjemnih, vrhunskih doživetjih, poklicni karieri, itd.
    Od starih vzorcev se odvajamo in odučimo, ko se navajamo na nove po načelu močnejšega vtisa. Stari vzorci pogosto ostajajo potlačeni, niso pa nikoli docela izbrisani ali razgrajeni. Učenje novega poteka po naslednjih korakih:

    1. zavedati se starega vzorca,

    2. priznanje tega vzorca – poskus preseganja in želja po novem vzorcu z vizualizacijo,

    3. izbira novega vzorca in intenzivno navajanje na novi vzorec,

    4. izbira strategije, cilja, vsebine,

    5. zavezanost novemu,

    6. praznovanje uspeha.
    Vaditi je treba sposobnosti,14 kako biti navdušen, nenehno motiviran z vizijo, kako uspevati, kako biti 'zelo pomembna osebnost' ('very important person' s kratico VIP), ki vključuje izbiro najpomembnejših dejavnosti. Napotke za to najdemo v Coveyevem pristopu 'najprej najpomembnejše' in 'brez izgovora' (Markowski, 1998). Brez izgovora je brez izogibanja, preprečevanja, blokad, strahu, zunanje kontrole, toda s samospoštovanjem (karkoli že to je), osebno močjo in integriteto, s samopodobo v smislu občutka lastne vrednosti, entuziastičnim vodjem (in vodenjem samega sebe), odpuščanjem, poštenim uspehom, sodelujoče z usmerjenostjo v druge z dobrim namenom. Ne moremo kvalitetno in učinkovito delati brez razvoja sposobnosti. Najbolj učinkoviti smo, ko smo sproščeni in najmočnejši, ko sprejema mo vse. To, kar zavračamo, se obrača proti nam.
    Rizična družba je družba izzivov in družba tveganja. Življenje posameznika v njej ne poteka po vnaprej določenih ali predvidljivih vzorcih. Da bi se posameznik samostojno znašel in bil odgovoren za svoj uspeh potrebuje določene sposobnosti. Te so zelo raznolike, ker se nanašajo tako na področje človekovih spoznavnih procesov (kognitivni procesi), čustev (afektivni procesi) in volje (konativni procesi) in so ne nazadnje tudi plod človekovih izkušenj in navad (Raven, 1991). Naj nekaj zgledov teh sposobnosti na različnih ravneh še navedemo:
    Katere sposobnosti NLP privzgaja:

    1. sposobnost izbire emocionalnega stanja in vzdrževanje le-tega dokler ga rabimo. Ta

    stanja vključujejo osredotočenje, zaupanje, navdušenje, motivacijo ali učenje;


    1. sposobnost ustvarjalnega učenja in oblikovanja kulture ustvarjalnosti, v ustanovi, kjer

    delate;

    1. sposobnost govorjenja z uporabo besed, ki jih poslušalci razumejo in vedenja, ki ga

    sprejemajo;

    1. sposobnost poslušanja s svojim telesom, to kar je in česar ni bilo rečeno;

    6. sposobnost sprejemanja odločitev s soglasjem drugih.
    Tabela (6) sposobnosti - kompetenc



    Spoznavna raven


    Čustvena raven


    Volitivna raven




    • Razmišljanje o in definiranje ciljev

    • Izbiranje in določanje strategij za doseganje ciljev

    • Predvidevanje morebitnih ovir pri doseganju ciljev

    • Ukrepanje v smeri preseganja ovir

    • Opazovanje učinkov posameznikove akcije, da bi ugotovili, kako posameznik zaznava in opisuje okoliščine, v katerih akcija poteka

    • Eksplicitno izražanje vrednostnih konfliktov in prizadevanje za njihovo preseganje







    • Usmerjanje čustev v nalogo

    • Izbiranje dejavnosti, ki posameznika veselijo, ima zanje interes,

    • Motiviranost za izvrševanje naloge

    • Iskrenost in izogibanje pretvarjanju, da nalogo izvršujem zato, ker je to potrebno,

    • Predvidevanje veselja in vživljanje v radost uspeha

    • Predvidevanje in demistificiranje občutkov ob neuspehu




    • Posvečanje posebne skrbi ukrepom, ki zmanjšujejo tveganje, ki spremlja doseganje cilja,

    • Zagotavljanje potrebnih virov, ki omogočijo doseganje cilja (npr. posameznikova energija in čas)

    • Vnovično premišljevanje o ljudeh in drugih potrebnih virih za izvedbo naloge,

    • Spoznavanje motivov za izvajanje skupne naloge pri sodelavcih,

    • Vztrajanje kljub oviram.

    Razlikujemo tudi med sposobnostjo vživljanja v probleme drugih, sprejemanja kritike, sprejemanja tveganja, samozavedanja, sposobnosti odzivanja na spremembe in sposobnostjo intuitivnega zaznavanja sinhronosti z (Dyer, 1996), itd. Formalno-pravne oz. kadrovske kompetence v smislu pristojnosti in pooblaščenosti za delo praviloma ustrezajo vsebinskim kompetencam, ki nam omogočajo samostojno odločanje delovanje v smislu zastavljenih ciljev.


    Odrasli smo tudi premalo odprti za novo zaradi starih zamer, ki jih nismo odpustili. Odpustili pa jih nismo, ker si jih nismo priznali in nismo vedeli, kako naj jih odmerimo. Danes nam je manj jasen smisel in način odpuščanja kot nekdaj. Smedes (1999) ve, da večini odpuščanje naenkrat iz velikodušnosti ne gre, ampak le postopno in v majhnih korakih. Pogosto ne vemo, na kateri sklop ne-vrednot se vežejo zamere in katere bi pridobili z odpuščanjem s pomočjo tehnik fiktivnega ali pravega pogovora, vizualizacije in molitve. Tudi v tem se odločamo med kraljestvom svetlobe in kraljestvom 'senc' (Jungov pojem).
    Prav tako je s premagovanjem stresov. Najprej je treba razlikovati med negativnim distresom in pozitivnim eustresom. Določen stres rabimo kot spodbudo delovanja. Preveč informacij, hrupa in dobrin pa pomeni preobremenjenost z distresom, ki ga premagujem z vsem, kar sodi k zdravemu načinu življenja (Powell, 1999). Poučna je besedna igra angleških besed za izraze celega, svetega in zdravega (whole, holy and healthy), ki spominja na Jungovo ugotovitev, da imajo ljudje s širšimi duhovnimi nazori manj težav v življenju (so manj nervozni in psihotični) kot tisti z ožjimi.
    Občutek nedolžnosti je prav tako če ne še bolj pomemben kot občutek krivde, ki vodi v stagnacijo. S produktivnostjo presegamo občutek manjvrednosti kot z generativnostjo zagledanosti vase v smislu narcisizma. Obdobja v razvoju posameznikove osebnosti se razlikujejo po tem, katere osnovne dileme razrešuje. Naraščajoče zahteve oz. potrebe dela in poudarjanje delovnih vrednot so po eni strani grožnja za osebnostni razvoj odraslega po drugi strani pa spodbuda.
    Jeffersova  in Hayeva menita, da je strah pred napačnimi odločitvami odveč, ker je življenje igra. Ni  tako pomembno, kakšno (pozitivno ali negativno) odločitev  sprejmemo, ker  so  vse poučne, če smo jih pripravljeni popravljati. So pa seveda tudi takšne, ki so nepreklicne in brez popravnega izpita. Kljub temu pa je treba preseči racionalni način mišljenja 'pravilno-napačno' in raje širiti meje sprejemljivosti, ki so povezane z višjimi stopnjami zavesti.
    Jeffers (1994; 88-89) podaja razliko med pravilno in napačno shemo odločanja: 1. pri pravilni naravnanosti “obe alternativi dajeta priložnosti za učenje in osebno rast”, 2. določanju prednosti glede na to zaželeno v lestvici vrednot, 3. zaupanja svojemu instinktu oz. notranje-mu vodniku, 4. o vrednosti trenutnega stanja z lahke - šaljive ali resne strani. Ko smo sprejeli odločitev pa je treba: 1. odvreči svoje predstave (da lahko uživamo v tem, kar je), 2. sprejeti polno odgovornost, da se ne jezimo nase in na druge, 3. popravljati smer, brž ko nam ne odgovarja. Seveda pa nov vzorec laže izvajamo, kadar nismo v krizi.
    Pregledati je treba tudi miselne vzorce in jih po možnosti kombinirati. Grant (2004; 21-39) navaja naslednje strategije miselnih vzorcev: idealist, za katerega so pomembnejše vrednote kot dejstva, realist (neposrednost, nadzor, poenostavljanje), sintetik (divergentnost, skeptici zem, hipotetičnost), pragmatik ali praktik in analitik oz. teoretik. Ne prepoznavamo se le po strategijah, ampak tudi po odnosu med logičnim in kreativnim mišljenjem. Jasno je, da je najboljše prožno, večdimenzionalno, lateralno mišljenje, ki vključuje predhodne stopnje in različne strategije. Če smo odprti za razne vrste občutkov, nam tudi učenje raznih vrst mišljenja ne bo delalo težav. V praksi srečujemo ljudi, ki so v nekem smislu zelo senzitivni in intuitivni, niso pa razvili formalnologičnega mišljenja.

    Čedalje več vemo tudi o obvladovanju čustev. Goleman (2001) je kot prvi raziskovalec te razvojne možnosti ugotovil, da so čustva pomembnejša za uspeh v življenju kot razum. Benett Goleman (2003) pa je na budistični osnovi razvijala vaje in napotke, kako z umom obvladujemo moteča čustva. Čustvena inteligenca (EQ) je zavedanje (izvora) lastnih in tujih čustev. Vsebuje vživljanje in odzivanja na bolečino drugih. IQ je logična, vezana na pravila, natančna, jasna, zanesljiva. Čustvena inteligenca ali kompetenca je asociativna, pozna jeziki simbolov. EQ vsebuje čustveno energijo, napetost, optimizem, samospoštovanje, predanost delu, natančnost, željo po spremembi, pogum, odločnost, samouveljavljanje, strpnost, obzirnost in družabnost. V šolskem programu so vsebine zavedanje sebe, obvladovanje čustev (npr. spoznavanje čustev za čustvi pri jezi), sprejemanje odločitev, obvladovanje stresa, osebna odgovornost (asertivnost – reči ne pravočasno), empatija, sporazumevanje, reševanje sporov oz. konfliktov.


    Pomanjkanje razvite čustvene kompetence določene osebe vpliva na različna področja njene ga življenja npr. ne zna prijavljati na novo službo, ker ne napravi dobrega vtisa na izpra ševalca, ne predstavlja proizvodov podjetja tako, da bi ustrezali potrebam kupcev, itd.

    Premalo se zavedamo, da z izražanjem lastnih negativnih čustev spodbujamo negativna čustva drugega in s pozitivnimi pozitivna. Tako odrasli pri otrocih nehote spodbujamo strah, sramežljivost, agresivnost ali pa ravno nasprotno zaupanje, velikodušnost, duševni mir. Naučiti se je treba obvladati čustva tako kot arhetipe.


    Pomanjkanje razvite čustvene kompetence ima že dolgo zgodovino enostranskih razumevanj njene vloge v zahodni civilizaciji. Teoretiki so označevali čustva kot neobvladane strasti, v nasprotju z razumom kot izrazito animalična, ženstvena, iracionalna in destruktivna – nevar na. Nadzor nad čustvi si morajo pridobiti delavci pri delu z ljudmi. Tako so davčni izterjevalci prijazni do zaskrbljenih, nevtralni in hladnokrvni do jeznih strank in do nejevoljnih pa ostri in jih grajati. To zelo spominja na Satirino igro vlog.
    Čustvena kompetenca je pomembna za stike z ljudmi, ker je bistvena sestavina komuni kacijske kompetence. Zato vpliva na prilagajanje potrebam trga in na uspeh posameznika in podjetja. Zlasti sodobni vodje morajo biti emocionalno kompetentni, da lahko sodelovalno vodijo delovne skupine in spodbujajo in sprejemajo inovativne ideje. Zato je čustvena kompetenca bistvena za učečo se organizacijo kot to postajata šola in podjetje.
    Sprejeti je treba svojo senco in se z njo pogovarjati. Oblikujmo prepričanje, da smo to, kar smo, da smo srečni, da sledimo resnici, da ljubimo, ko iz razdvojene osebnosti postajamo celovita in kadar se iz dveh časov (preteklost-prihodnost) vrnemo v sedanjost, da bi reševali konflikte (lat. confligere = bojevati se, spopadati, prepirati). Najboljši odgovor daje 'zmagam zmagaš' komunikacija, ki pomeni, da obstajajo na koncu skupni, sinergični in singenetski učinki. Začnemo pa z razvijanjem empatičnega znanja, ki vodi do partnerskega sodelovanja. Pozitivno samopodobo lahko krepimo tudi z obvladovanjem čustev, kakor kaže tabela 7.
    Tabela (7) preobrazbe čustev po Robbinsu (Robbins, 2000)


    Negativno čustvo

    Ukrep

    Pozitivno čustvo

    1. Neugodje, zaskrbljenost

    Spremeniti pristop

    Ljubezen

    2. Strah

    Odločitev za zaupanje

    Hvaležnost

    3. Užaljenost, izguba

    Spremeniti samoomejujoče prepričanje

    Radovednost

    4. Jeza

    Spremeniti zaznavni položaj in sporočiti osebna pravila drugi osebi drugače

    Navdušenje in strast

    5. Zagrenjenost

    Poišči vzornika

    Prilagodljivost

    6. Razočaranje

    Zastavitev novega cilja

    Zaupanje sebi in drugim

    7. Slaba vest z občutkom krivde

    Dosledno ravnanje v skladu z načeli (vrednotami,

    poslanstvom)



    Veselje

    8. Občutek manjvrednosti

    Več informacij o sebi, razu mevanje, samozavest, nova strategija

    Veselje iz sebstva

    9. Preobremenjenost

    Urediti prioriteto del

    Vitalnost – zaloga energije

    10. Osamljenost


    Izbrati vrsto povezanosti z drugimi

    Dajanje

    Tako lahko pridobimo pogum iz ponižnosti, ne pa iz ponosa, predelamo jezo ali žalost itd. Tudi J. C. Maxwell vse odnose oblikuje na spremembi naše naravnanosti. Le tako postanemo zmagoviti in vplivni na druge kot doslej še nismo bili. Vendar pa to ni tako enostavno. Psihotehnike so zabavne, če jih v stilu lahkega življenja uporabljamo kot pritiske na gumbe, ne da bi vedeli, kako podzavest deluje. Morda deluje kot vosek, notranji računalnik, avtomatski stroj ali kaj drugega. O podzavesti, ki vodi 90% naših dejanj, najmanj razmišljamo in jo tudi prek sanj težko spoznavamo. Zato je umestno vprašanje, kako sprostiti moč nezavednega (Fleet, 1992; Murphy, 1992). Odgovor je v avtosugestijah, avtohipnozi, metaforah, prespanih vprašanjih, itd.


    "[G]ledalec z gledanjem usvaja filmsko govorico. S tem postaja bolj občutljiv za njeno sporočanje in sposobnejši informacijo vtkati v svoj izkustveni svet. Prepričala sem se, da je izkušnja gledanja pri tem najpomembnejša in da je naloga filmske vzgoje oplemenititi to izkušnjo s potrebnim znanjem. Gledanje filma je torej temeljno, najlažje in najhitrejše učenje filmskega jezika", po drugi strani pa je to slikovna pot do sebe.

    Malokdaj pomislimo, da se vzgajamo prek ogledov filmov in TV nadaljevank. M. Borčić (2014), pionirka filmske vzgoje na Slovenskem, na oseben način spregovori o smislu in namenu filmske vzgoje, različnih pristopih, ciljih in metodah. Njeno pisanje temelji na več desetletnih izkušnjah filmske vzgojiteljice in se dotika dela s filmom in mladimi, obli kovanja filmskih programov in abonmajev, izobraževanja mentorjev in pedagogov, vpeljave filmske vzgoje v učne načrte ter prenašanja znanj v mednarodnih izmenjavah.


    5. Sklep
    V tem zapisu smo seveda podali le nekatera načela, metode, tehnike osebne rasti, pokazali na njegov smisel in možne pasti. Upamo, da bo že to, kar smo razložili, bralcu v pomoč pri osebni rasti. Rabili smo izraze osebni razvoj, osebna rast, samospreminjanje skoraj sinonimno kot način vseživljenjskega učenja zlasti v odraslem obdobju. Posameznik raste vse življenje v različna okolja in hkrati vase. Zato se mora vedno znova identificirati in reintegrirati. Ker komunikacije obvladujejo svet, mora posameznik obvladati komunikacije vseh vrst. Prav zato trpi mišljenje, ki rabi osredotočenost na eno in le postopno ustvarja večje sinteze, ne da bi bilo poplitveno. Sistemsko mišljenje bi moralo biti večstransko, da bi upoštevalo še kontekstualne vidike. Namesto površinskega stila življenja, ki vodi v narcizem, eklektiko, pel mel (fr. bricolage), bi morali uporabljati globinskega, ki pomeni ponotranjenje že dosežene kulture. veliko se poudarja pomen pozitivnega mišljenja, ki vsebuje pomeni pozitivna načela, zakonitosti, pozitivno delovanje in pozitivno čustvovanje. A vse to pomeni preseganje zasvo jenosti z osvajanjem novih vidikov čustvovanja, mišljenja in delovanja.

    Za osebno rast je potrebna osebna moč (personal power po Robbinsu), ki jo sestavljajo izkuš nje, prepričanja, stališča, vrednote in pozitivna samopodoba. Afirmacije so sestavine jezika moči. Mnogi ljudje občutijo le navidezno moč, ki je v sovraštvu, ne pa dejanske moči iz svojih središč delovanja. Moč ni nasprotna šibkosti, ampak izhaja iz njenega zavedanja in preseganja slabosti. Potrditve - afirmacije je treba vadili dolgo časa, ker imamo zakoreninjene vzorce negativnih misli, stališč in prepričanj. Najprej pa je treba razlikovati negativne od pozitivnih. Pri tem sami spoznavamo in se odločamo, kaj je za nas pozitivno in kaj negativno. Kljub temu, da so afirmacije že predložene v literaturi, je nujno poiskati še svoje inačice zanikanj – negacij in potrjevanj - afirmacij. Po Rykmanu, ki razlikuje med hiper tekmovalnostjo (hypercompetitiveness) in tekmovalnostjo kot osebnim razvojem (personal development competitiveness), lahko ugotovimo, da je pri Slovencih zelo pomembno, da zmanjšamo hipertekmovalnost in povečamo tekmovalnost kot sestavino sodelovanja in osebne rasti. Pri tem bi morali najprej začeti v družini, ker se tukaj najprej pojavlja, ker Slovenci radi tekmujemo celo z najbližjimi, ko to ni zaželeno, nato pa tudi v šoli in podjetjih. V tekmovalnosti za osebni razvoj si posameznik pomaga s pridobljenimi izkušnjami iz tekmovalnih situacij, odkriva svoje sposobnosti (self-discovery) in je stalno kritičen do doseženega razvojnega stanja (Kobal, 2004; 79)

    Zavzemati se je treba za polnost življenja z odstranitvijo napačnih ali samoomejujočih prepričanj (pravil dokazovanja), ki pogojujejo odvisnosti in kontrolo drugih. Le tako lahko prevzamemo polno odgovornost za svoje odločitve! Če smo zmagoviti, smo tudi vplivni! Seveda ni enega brez drugega. Za rezultat skrbimo pred izvedbo, ne v njej, ker se sicer naše sile ne sprostijo. Boj dobimo z voljo po zmagi, če se nanjo dobro pripravimo v domišljiji. Pri tem upoštevajmo tudi zakonitosti uspeha (glej Novak, B., 2003). Držo ali stil zmagovalca uresničujemo znotraj 'smernic novega življenja' kot se izrazi Ozvald (1923), ki so zlasti pomembne v prelomnih, kriznih obdobjih. T. im. psihotehnike so potemtakem le njihova kon kretna izvedba. Zanimivo je, koliko piscev uspeh razume kot posledico duhovnega bogastva, ki si ga pridobimo z uresničevanjem krščanske etike in citatov iz Biblije. Če spodbujamo uspeh bližnjih, smo uspešnejši tudi mi. Očitno pa je pri tem treba pri sebi in drugih sprožiti domišljijo v smislu imaginarnega mišljenja v podobah in slikah, ker brez njega ni možna vizualizacija. Na to se pogosto pozablja.
    Nekateri vodenje razumejo na osnovi krščanske etike, drugi kot P. Russell pišejo o dehipnoti ziranju od hipnotiziranega stanja s hipnozo, ki vodi do sebstva. Na ta način s prizemljevanjem in prežemanjem (surrending) lahko neustrezna prepričanja spravimo v ozadje in sledimo vprašanjem, ki nam jih zastavlja življenje in ne le tistim, ki jih mi njemu. Nove vrednotne smernice pri našem samospreminjanju zaradi samosprejemanja (in obratno) uveljavljamo tedaj strukturno načelno, metodično in (psiho)tehnično. Tako težimo k sintezi v smislu interakcije in integracije zunanjega življenja in našega notranjega izkustva.
    S postavljanjem ciljev se ukvarja več ved. Namesto nekdanje teleologije15, so to danes NLP, veda o upravljanju s človeškimi viri, itd. Načini postavljanja ciljev so v našem interesu, stilu in osnovni osebni identiteti. Pravila so naslednja: 1. cilji in vrednote si morajo ustrezati,

    2. naše področje odličnosti - vložiti srce v to področje,

    3. priznati svojo srčno željo,

    4. načelo diamantnih polj - priložnost je v delovni obleki,

    5. načelo ravnotežja na vsakem področju, da življenje gladko teče. Družinske, osebne, telesne - zdravstvene, duševne in intelektualne, kariera, duhov ni cilji za razsvetlitev.
    Canfield in Hansen (2001) naštevata sedem lastnosti gospodarjev svetilke:

    1. vemo, kaj hočemo,

    2. verjamemo, da smo tega vredni,

    3. verjamemo, da to lahko dobijo,

    4. delamo z navdušenjem, pa četudi navkljub 5. strahu,

    6. učimo se iz izkušenj in



    7. smo vztrajni, ker vemo, da kadarkoli odnehamo, je to prezgodaj.
    Tako kot izbiramo med dobrim in slabim ali zlom, izbiramo tudi med svetlobo in temo. Če raje vztrajamo na slabšem, ki ga ne identificiramo, primerjamo z boljšim in ne izberemo boljšega, potem imamo raje problem kot njegovo rešitev, ker uporabljamo konfliktni model namesto konsenzualnega.
    Brez transakcijske analize, psihosinteze ali izvedbe kakega drugega treninga, ostajamo v jedru razvajeni ali zatrti otroci. Osebni razvoj je lahko zabaven, enostaven in osrečujoč. Brezpo gojni pogoj je en sam in ta je, da smo skladni in celoviti - integrativni. Treningi za pozitivno mišljenje omogočajo podaljševanje občutka sreče. Paziti je treba, da ne pridemo v nasprotje s pričakovanji. Prevelika pričakovanja so posledice želja, ki rade razočarajo. Zato je tudi želje16 treba obvladovati tako kot čustva.
    Pri osebnem razvoju razlikujemo faze delovanja od priprave, izvedbe do ocenjevanja ali samoevalvacije. Če ni sistematičnega reda v tej rasti, ga ne moremo ocenjevati. Skupno součinkovanje zunanjih in notranjih dejavnikov je od določene meje dalje še nepregledno in njihovo delovanje na nas tudi. Najbolje je, da delujemo iz nezavednih sposobnosti in si spravljamo v nezavedno še tiste, ki se jih zavedamo ali si prisvajamo tiste, ki jih še nimamo. Včasih se nam zdi, da smo napravili velik napredek, drugič spet da je ničev ali da beležimo nazadovanje. Včasih pričakujemo od sebe in od drugih preveč, drugič premalo, včasih pričakujemo, da bo življenje teklo hitreje, bolj gladko in lažje in da nas drugi ne bodo ovirali ali nam celo škodovali. Iz nižav se je treba zopet in zopet dvigati navzgor. Vseživljenjsko vadimo uravnoteženje nasprotij v sebstvu, ki je vir inspiracije za ljubezen in uspeh (Wiliams, 2003).
    Skupno součinkovanje zunanjih in notranjih dejavnikov je od določene meje dalje še nepregledno in njihovo delovanje na nas tudi. Najbolje je, da delujemo iz nezavednih sposobnosti in si spravljamo v nezavedno še tiste, ki se jih zavedamo ali si prisvajamo tiste, ki jih še nimamo. Najslabše je, če smo sposobni, pa smo prepričani, da nismo, kar je Ahilov sindrom. Včasih se nam zdi, da smo napravili velik napredek, drugič spet da je ničev ali da beležimo nazadovanje. Včasih pričakujemo od sebe in drugih preveč, drugič premalo, včasih pričakujemo, da bo življenje teklo hitreje, bolj gladko in lažje in da nas drugi ne bodo ovirali ali nam celo škodovali. Iz nižav se je treba zopet in zopet dvigati navzgor. Vseživljenjsko vadimo uravnoteženje nasprotij v sebstvu. Videti je, da je osebni razvoj igra z različnimi izidi (minus, nič, pozitivna vsota). Osebno rast je treba osmišljati in s tem snovati vedno širšo bazo razumevanja osebnih pojavov. S pridobivanjem veščin komuniciranja, zlasti poslušanja, postajamo tolerantnejši do morebitnega nerazumevanja s strani drugega. Če afirmacije prepričljivo izgovarjamo, postanejo naša osebna resnica, ker ravnamo po metodi avtosuges tije. Za program samoizboljševanja (self-improvement) rabimo tudi načrt. Green (2003) nam pomaga izoblikovati takšen načrt za odločnost, pretok energije, izboljšanje pogleda na svet, pogum, zbranost, mirnost in prožnost. Pogum odpira vsa vrata (Jeffers, 1999).
    Čim bolj ima človek razvit čut za absolutno, ki vse povezuje in čim bolj je njegova dejanskost vključena vanj, tem bolj je zrel in bolj je tudi v Bogu. Ne poznam koga, ki bi bolje opisal pesniško občutje absoluta kot ga je Truhlar. Pri zrelem človeku njegovo življenje povezuje in enoti osebna sredina, sebstvo. To mu daje avtonomijo. Čim bolj postajamo avtonomni odrasli tem bolj smo avtonomni otroci. Mnogi so učinkoviti navzven, nimajo pa notranjega ravnotežja, miru, dobrodelnega vpliva na druge in sposobnosti za pristen stik.
    Seveda pa osebno dozorevanje ni le osebna disciplina na osnovi interdisciplinarnih znanj. Je predvsem užitek, uvod v lažje življenje in preizkušanje trajne sreče. Po Glasserju (Glasser, 1994) smo srečni, če zadovoljujemo vse štiri vrste potreb: 1. ljubezen (pripadanje, prijatelj stvo, nežnost, vzajemnost), 2. moč in pripadnost (veljava, spretnost, priznanje, sposobnost), 3. zabava (ugodje, veselje, učenje, smeh) in 4. svobode (izbira, neodvisnost, prostost) zaradi preživetja. Izpolnjujemo pa se lahko sami, če drugega ne ljubimo zato, ker ga rabimo in smo z njim zasvojeni, ampak ga rabimo, ker ga ljubimo. To vodi k duševnemu zdravju in 'samouresničenemu človeku' v smislu Maslowa.17 Realitetna teorija ima skupno z NLP prevze manje nadzora nad našim vedenjem in širjenje območja izbir na vsa področja potreb. Želja vodi do samorealizacije (rezultatov dela) prek volje, vztrajnosti, inovativnosti in iskrenosti (glej sliko: čarobni krog želja).
    Napravimo trden sklep (ind. sankalpa) v smislu razvojnega manifesta: še nadalje bom na višini toka ustvarjalne energije, še nadalje bom ohranjal(a) vse dobre stike, delal(a) to, kar me najbolj veseli in komuniciral(a) po svojih najboljših močeh. V vsem bom dosegal(a) vedno nove širine in globine pokrajin svojega sveta, pa četudi ne bom vedno dobival(a) zaželenega odziva od zunaj. Razvijal(a) se bom, ko se bom vključeval(a) v nove vidike življenja. Z ženo sva se podala na pot osebne rasti pri dr. Krmeljevi, Tomažu in v skupinskem dialogu v jeseni 2014.

    Danes se odrasli in otroci premalo učimo iz bogate zgodovinske tradicije različnih religij, umetnosti in filozofije kaj šele iz izkušenj svojih staršev po transakcijski analizi. Kot da je vsem opešal zgodovinski spomin na pretekle dosežke človeštva, ki so pogosto prezrti ali celo zanikani, zato je nujno spoznavanje kulturne, etične in duhovne, zlasti krščanske dediščine. Treba je ponovno odkrivati in spoznavati duhovno sporočilo kultur, ki nas navdihujejo in usmerjajo.




    Download 1.55 Mb.
    1   2   3   4   5   6   7   8   9   10   ...   21




    Download 1.55 Mb.

    Bosh sahifa
    Aloqalar

        Bosh sahifa



    Različne ravni samosprejemanja in samospreminjanja

    Download 1.55 Mb.