2. Kakšen je navdušen človek?
Zgornje vprašanje je zastavljeno v pasivni obliki, čeprav je jasno šele v aktivni. Navdušen človek je tisti, ki se navdušuje in zna navduševati druge. Osnovna predpostavka teh novih poti je človek kot duhovno bitje, ki ima sposobnost videti nevidno. Kot vemo je Bog vir vsega stvarjenja iz nič. Omnipotentnost je prikladno izhodišče za črpanje človeških virov. Vsakdanje doseganje nebeškega in božanskega ni mogoče brez inspiracije. Inspiracija je enostavna, zato je treba gojiti enostaven odnos do življenja. Kako se opolnomočiti (empowering) in osrečiti v navduševanju je razlagal že Peale (1992). Metoda za črpanje 'moči od zgoraj' je molitev. Navdušen človek je prepričan v zmago v sebi. Zmagovito držo zagovarja tudi Dyer, tako da apelira na senzibilizacijo – zavedanje in ostrenje občutkov. Branje misli (reading of taughts) je podobno kot notranji namig v nas. Učimo se zaupati notranji zmožnosti izumljanja in reševanja problemov. Če hočemo povečati intuicijo, so prav tako potrebne vaje s povečanjem senzitivnosti, da pridemo do jasnovidnosti, jasnoslišnosti in jasnega občutenja (clairvoyance, clearaudience, clearsentience). Inspirativna misel je podlaga inspirativnega govora, avtomatskega pisanja ali inspirativne umetnosti. Navdušen človek je tisti, ki živi iz (svetega) duha in je predvsem duhovni – spiritualni človek.
Preglednica razlik med duhovnim in materialnim človekom
Multidimenzionalno mišljenje
|
Obstaja le vidni svet
|
Zaupa v ljubeče vodstvo
|
Verjame le sebi
|
Usposabljanje
|
Osredotoča se na zunanjo moč
|
Povezanost z vsem človeštvom
|
Paradigma ločenosti
|
Sinhronost
|
Monokavzalnost
|
Motivacija spokojnosti in kakovosti živ.
|
Posesivnost kot rezultat
|
Intuicija
|
Razum
|
Ve, da je nasilen odziv na zlo je del zla
|
Osredotoča se na to, proti čemur je
|
Počuti se odgovornega za vse
|
Nima tega občutka
|
Verjame v čudeže
|
Verjame le v omejitve
|
Kakor bomo razvijali svojo duhovno in čustveno energijo, tako daleč bomo prišli. Salle svetuje, da naj nas motivira vizija našega najboljšega življenja. Umetnost inspiracije je v tem, kako aktiviramo svoje potenciale aktiviramo. Dyer zagotavlja, da smo vsi že v njej to, kar smo, smo božanski. Črpamo iz izvira. Z navdihom presežemo vse ovire, prekoračujemo meje v smeri brezmejnosti, privlačimo vse bogastvo. Zavest se razširi. Postanemo boljši kot smo kdaj koli sanjali. Slišimo notranji glas v tišini in ostanemo mirni. Smo neodvisni od neodobravanja in nepriznanja drugih, ker ga sprejemamo. Ne smemo biti odvisni od rezultatov. To pomeni, da imamo navdih, kadar nismo odvisni od zunanjih okoliščin. Navdih dajemo in sprejemamo, kadar živimo v duhu. Psihiater Dyer je učenec Maslowa in sledi programu samorealizacije. Je mojster motivacije in učitelj samoopolnomočenja (self-empowerment). Če spremeniš svojo zavest, spremeniš svet. Gre za enostavno življenje, ki ima tri sestavine: veselje, ljubezen in mir. Pomaga, če beremo biografije, gledamo filme znamenitih avtorjev, ki so z inspiracijo veliko dosegli. Preverjajmo, ali se približujemo duhu ali oddaljujemo od duha. Ali lahko vizualiziramo, kako bomo navduševali druge? Celo večina učiteljev ne doseže pomembnejšega odziva učencev, ker ne stori tega koraka. Dyer našteje naslednje vrednote kot pogoj navduševanja: prijaznost, hvaležnost, usmiljenje, velikodušnost, poslušanje, strastnost, vera v resnico.
Entuziazem (gr. enthusiasm – bog v nas) pomeni božanski navdih. Entuziazem je možen le v ekstazi, ko človek pride iz sebe in gre preko sebe. Božanska videnja, ki jih bomo navajali in adrenalinski športi so plod ekstaze. Mediji nas odvajajo od inspiracijami z oglaševanjem, strahovi, sarkazmom itd. zaupanje vase in višji ustvarjalni sili krepimo lahko s preizkušanjem preoblikovane Cuejeve afirmacije 'vsak dan mi gre vedno bolje na vseh področjih udejstvovanja' v 'vsak dan sem bolj in bolj navdušen(a)'. Vsi vemo, da je to pot k ustvarjalnosti na vseh področjih osebnega delovanja.
Ujetost v ego ne daje navdiha. Obstaja 12 korakov k preprostosti: sprehod v naravi, meditacija in joga, razbremenitve od preobremenitev, vzeti si čas za zdravo življenje, razlikovanje med nami in kritiko in izogibanje navadam. Nič ni močnejšega kot ideja, katere čas je prišel kot smo pokazali na nekaterih primerih. V tej povezavi je inspiracija je poslednji klic in je eustres nasproti distresa.
Preglednica distresa in eustresa
Fiziološko nezdrave spremembe
|
Fiziološko ugodne spremembe
|
Nervoza, blokade, frustracije
|
Delovni zanos (flow) in veselje do učenja
|
Nizka in negativna samopodoba
|
Visoka pozitivna samopodoba
|
Nizka stopnja socialne podpore
|
Visoka stopnja socialne podpore
|
Prevladuje negativna in averzivna motivacija – stran od (motivation away from)
|
Pozitivna motivacija za (motivation towards)
|
Vedenje: reaktivno, nasilno
|
Proaktivno – iniciativno vedenje
|
Prisilno učenje
|
Spontano, transformacijsko izkustveno učenje
|
Konfliktni, uporniški človek
|
V reševanje konfliktov in problemov usmerjeni človek
|
Adrenalinski človek
|
Uravnotežen človek (Trstenjak)
|
Kdor pozna moč intence, pozna tudi moč inspiracije, ki jo dobijo tisti, ki poznajo dostope k duhovnosti. Po eni strani inspiracija celo nasprotna motivaciji in ciljno usmerjenemu mišljenju, ker se pojavi iznenada. Njenega nastanka ne moremo kontrolirati, lahko ga le pogojujemo. Sprejeta je s strani nevidne realnosti duha. Upoštevanje vseh vidikov določenega stališča je prvi korak k inspiraciji. Vemo, da sta velikodušnost (generosity) in sinhronost pogoja dajanja drugim in sprejemanja inspiracije od drugih.
Predanost (arab. islam, ang. surrending, nem. ergeben) pomeni vztrajanje na izbrani poti do konca. Pomeni tudi prežetost, potopljenost v enost (uneness), predanost božji volji, posvetitev, izpolnjenost in služenje. Proces prebujanja v smislu doseganja svojih najvišjih ciljev bi v krščanstvu imenovali proces vstajenja. Vstali Gospod odgovarja vstalemu človeku.
Zanimivo je, da Dyer (2008) ne navaja naslednjih faz ustvarjalnega mišljenja, ki so:
-
Preparacija (priprava): preučevanje problema, npr. študij literature.
- Inkubacija: Ustvarjalna rešitev se včasih ne pojavi takoj po preučitvi problema, pač pa šele po nekem "praznem času", v katerem se navidez ne ukvarjamo s problemom, gradivo ni v središču pozornosti. Morda poteka podzavestno mišljenje ali pa se v odmoru misli “osvežijo” Znebimo se miselnih fiksacij in postanemo bolj odprti za nove možnosti. Tej vmesni fazi “zorenja rešitve” pravimo inkubacija.
-
Iluminacija – nastane ko se rešitev pojavi. Iluminacija (navdih, inspiracija, aha-izkušnja, vpogled, uvid): nenadna in nepričakovana rešitev problema.
- Zadnja faza je faza preverjanja ustreznosti rešitve. Tako so npr. Shaldrekovo teorijo morfo-genetskih polj preverili drugi. Danes se dajo ta polja meriti.
Seveda Dyer ne obravnava inspiracije z vidika družbenih sprememb, ampak le z vidika osebnih. To pomanjkljivost se da nadoknaditi. Sodobne družbe sledijo izzivom z odprtostjo in fleksibilnostjo. Doslej je bila v tem vodilna ZDA. Zadnje čase pa ni spodbujena k reševanju problemov, ampak predvsem k potrošnji. Ima premalo izobraženih naravoslovcev in tehnikov od zgoraj in od spodaj. Možgani, ki jih je privabljala lahko v ravnem svetu delajo doma.
Povežemo misli z dogodki.
Inspiracije vodijo do odkritij (hevreka) izumov. V bogu je vse mogoče. Zato zaupajmo v svojo intuicijo. Očitno sta si hevristika in hermenevtika blizu. Kaj vse že danes vemo o eni, drugi in tretji, kar nam je bilo nekoč zgolj skrivnostno in naključno. Kakšne spremembe se nam napovedujejo, o katerih niti sanjali nismo. Okrogel svet je prinašal ene vrste upov, raven pa druge. Zemlja postaja kar najbolj dinamična plošča. Kakor Dyer razlaga integracijo na duhovni ravni, jo Friedmann (2008) na tehnološki. Tako postaja ponovno resnična ugoto-vitev, kakor na zemlji tako v nebesih in obratno. Razlika med njima je v tem, da Dyer pokaže, kako je mogoče prenesti ugotovitve poglavij v praktično življenje posameznika, medtem ko Friedmann predpostavlja, da bomo ta pota odkrivali sami v skladu s svetovnim trendom. Njegova formula CQ + PQ > IQ pomeni, da vodita radovednost in strast k boljšim rezultatom kot sama inteligenca, kar pomeni, da sama sposobnost še ne pomeni ničesar, če je ne aktiviramo.
Aktiviramo pa se lahko za vsako vrednoto posebej npr. za svobodo ali srečo ali za celoten sklop vrednot. Ko smo zaljubljeni, ne vemo, kaj sproža naše nagnjenje. Vemo le za osebo, ki je naš navdihovalec. Psihologi takšne pojave razlagajo. Mladega Wertherja je navdihnila mlada deklica Charlotte zato, ker je bila podobna njegovi materi. Vendar pa se Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja (1996) nanaša na nesrečno ljubezen, ki je bila značilna za vsakega romantičnega junaka, ki že po dualni zasnovi svoje osebnosti ne more priti do ljubljenke. Ljubezenski objekt je le platonsko imaginaren. Danes poznamo veliko več teorij in praks ljubezni, tako da je (fluidni) jaz-ti odnos v vsaki kulturi subjekt-objekt ali bolje subjekt-subjekt odnos drugačen. V ljubezni spoznavamo, da nas bolj navdihuje darovanje kot sprejemanje, čeprav je oboje povezano kot da bi bilo laže stegniti roko kot odpreti dlan.
Velja, da je paradigma ločenosti nerazvojna, medtem ko integracijska paradigma zagotavlja uspeh. Inspirativno življenje je integrativno življenje. Na poklicnem področju pomeni, da poznamo specialiste, generaliste, ki imajo površno znanje o različnih področjih življenja in versatilisti (lat. versare – obrniti)5 – mnogostranski, ki opravlja različna dela s poglobljenim znanjem. Versatiliti se nenehno prilagajajo in se učijo in so zato ljudje s fleksibilno identiteto. Čim širše interese imamo, tem verjetneje je, da se bomo na čim več stvari in ljudi navdušujoče odzivali. Kot Hamlet mora biti tudi današnji delavec na trgu pripravljen na vse. Vendar športnik vsaj ve, v katerem športu bo nastopal, delavec pa tedaj, ko mora poprijeti za katerokoli delo tega ne ve. Versatilite se da primerjati s konvertiti, ki obračajo plašč po vetru in te s spreobrnjenimi, ki pričujejo iz globoke vere. Na ta način se vrača vsestranska osebnost v smislu večstranskosti, multifunkcionalnosti, ne pa multiple osebnosti. Vendar pa to ni isto kot kavalir v fevdalizmu in plemenit meščan v meščanski družbi. Na ta način iz samega navdiha še ne moremo sklepati, ali bodo naše reakcije površinske ali globinske, kakor tudi ne na to, kolikšen bo znanstveni, umetniški ali verski paradigmatski preobrat.
Ni mogoče ločiti plesalca od plesa, korenin od cvetov in boga od nas, čeprav vse to abstraktno razlikujemo. Jezik duha deluje tako da osvetli energijo naših misli z vibracijsko energijo nekoga drugega. Inspiracijske vibracije mnogih vodijo do resonance na višji razvojni stopnji, kar bi lahko pojasnjevali tudi s Shaldrekovimi morfogenetskimi polji. Pogosto vprašanje pa je, ali zmoremo v sebi izvršiti preskok od nižje k višji ravni energije vesolja na višjo. Zmore-mo ga, če smo zasidrani v duhu ljubezni, ki nam daje polet, sicer pa smo v strahovih, ki nas hromijo. Nenehna inspiracija nam omogoča pretok ustvarjalne energije.
Duha vidimo v vsakem, ki ga srečamo, ker ne gledamo le z očmi, ampak s srcem. V duhu vemo za vsemogočno inteligenco. Ljubimo obkroženi s svetlobo. Danes gre za kombinacijo in skupne učinke tega, kar najboljše naredijo računalniki s tem, kar najboljše napravi človek v odnosih. Tako simbioza človek-stroja postane produktivnejša kot kdajkoli prej, vendar pa je tudi konkurenčno nevarna.
Danes so postale pomembne tiste sposobnosti, ki jih ljudje razvijajo s prirojeno motivacijo.
Zunanja delovna sila npr. v Indiji je cenejša in učinkovitejša kot v ZDA. Ljudje danes še ne vemo, koliko se bomo morali spremeniti, če bomo hoteli ohraniti to, kar imamo. Odgovor verjetno ni le v nižjih plačah, ampak na pripravljenosti za delo za skupni blagor.
Učenje inspiracije je reinvencija samega sebe. 'Jaz delam vse novo' je dejal že Jezus. Daje nam novo ljubeče srce, novo telo, novo nebo in zemljo. Vse je še lepše, bolj čudežno, bolj čudovito in veselo. Ljudje sami po sebi ne moremo povsem prekiniti s starim in preteklim. Verovanje pa nas usposablja za svobodo iz ljubezni, za polet duha na osnovi krsta z ognjem.6
Dan pričnimo velikodušno. Davidsonova definicija velikodušnosti pa je v tem, da »poiščemo dobršno mero racionalnosti pri tistih, za katere verjamemo, da razumejo to, kar govorijo in delajo, kajti, če v tem ne uspemo, ne moremo identificirati vsebine njihovih besed in misli. Prepoznavanje racionalnosti v drugih zadeva prepoznavanje naših lastnih norm racionalnosti v njihovem govoru in obnašanju. Te norme vključujejo norme logične konsistence, ravnanja v skladu z bistvenimi ali temeljnimi interesi akterja, in sprejetje pogledov, ki so razumni v luči empiričnih dokazov.» (Davidson 1985) Umni je vse umno, tako kot je svetemu sveto. Osnova zlatega pravila je v tem, da imamo stalno iniciativo v pozitivnem ravnanju. Zato ne povezuje zaman Davidson ravnanja z dogodki.
|
