Potovanje po grčiji V letu 2007




Download 354.32 Kb.
bet2/2
Sana24.03.2017
Hajmi354.32 Kb.
1   2
Drama, čeprav nisem bil namenjen ravno v to mesto.
Drama (yun. drama - harakat) - 1) badiiy adabiyotning 3 asosiy turidan biri (epos, lirika bilan bir qatorda). D. teatrga ham taalluqli. Syujetlilik, harakatlarning ziddiyatga asoslanishi va ularning sahna, epizodlarga boʻlinishi, bayonning yoʻqligi, personajlar munosabatlarining oʻzaro soʻzlashuvga asoslanishi D.

Z gotovino sem bil zdaj precej na tesnem (zaradi bencina), saj si v Bolgariji in Srbiji nisem obetal, da bi lahko dvignil denar. Ta dan tako in tako nisem mogel več dvigniti denarja nikjer. Prejšnji večer sem v šotoru preštudiral scenarij, po katerem bi bil rešen skrbi, čim bi pripeljal na Hrvaško – tam bi lahko uporabil tudi kune, ki sem jih nekaj nosil s seboj že celo pot. Na Hrvaškem bi bil tudi že drugi dan, ko bi spet lahko dvignil denar. Tako sem imel v žepu 160 €, 300 kun in v prtljažniku kanto z 11 litri bencina. Bilo mi je žal, da nisem dvignil denarja tudi že en dan prej in bi ga zdaj imel skupaj 260 €.
Malo izven Kavále sem dotočil gorivo na polno in nadaljeval proti Eleftheroúpoli. Tam sem nadaljeval proti večjemu mestu Séres, kamor sem prispel nekaj po 11. uri in kjer sem nakupil nekaj malenkosti za domače.
Računal sem, da bo pred bolgarsko mejo vse več trgovin in da bom lahko tam dokupil še nekaj malenkosti. Izkazalo se je, da je zadnja veleblagovnica 18 km pred mejo in če se ne bi ustavil tam, bi ostal brez pravih grških proizvodov.
V obmejnem kraju Promahonas sem zavil v center kraja, pa nisem videl niti ene trgovine. Izven kraja sem parkiral pred nakupovalnim centrom in ga prehodil, pa so bile popolnoma vse trgovine polne tekstila in ničesar drugega.
Tik pred mejo sem dotočil gorivo na polno, saj nisem vedel, ali bom v Bolgariji lahko plačeval z euri in če ni morda tam bencin dražji. Kasneje sem videl, da je bencin tam še celo cenejši.
Med mejama obstaja nekakšen 'duty free', čeprav sta obe državi zdaj v EU. V tej trgovini sem dokupil nekaj malenkosti za domače, potem pa poklical prodajalca in ga spraševal po plošči, kjer bi bila znana skladba, ki jo pri nas izvaja Saša Lendero ('Ne grem na kolena') in je v originalu grška. V avtu sem jo med potjo slišal na radiu, ko jo je pela grška pevka. Nisem pa vedel imena. V začetku je moje predloge, da mu melodijo zapojem, prodajalec kar preslišal, končno sem ga le pripravil, da me je poslušal. Po nekaj taktih je pesem prepoznal in povedal, da originalno izvedbo poje moški – Adonis Remos. Vendar pa plošče s to skladbo niso imeli na polici, zato sem za dobrih 7 € kupil CD z instrumentalno popularno grško glasbo.
Ko sem prestopil bolgarsko mejo – bolgarski policist je bil mrk in neprijazen – sem bil presenečen: pisalo je 'car – stop' in moral sem ustaviti ob leseni hišici in kupiti vinjeto za vse bolgarske ceste, ki velja 7 dni in kar me je stalo 5 €. Še dobro, da ne več! Dobil sem nalepko, ki sem jo moral nalepiti na vetrobransko steklo.
Ceste po Bolgariji so se izkazale za odlične in ni mi bilo žal denarja za vinjeto. Veliko cest je povsem novih, promet pa je bil do Rile izredno gost v obe smeri. Pokrajina se mi zdi lepa – gričevnata, z rumeno-rjavimi pobočji, z otoki zelenih gozdov. Bilo je sončno in vroče, visoko na nebu so bili snežno beli oblaki, kar je na modrem nebu delovalo zelo lepo. Cesta vse do Rile poteka po dolini reke Strume in je večinoma ravninska, brez večjih vzponov. Spominjam se, da sem vozil počasi (60-70 km/h) v izredno dolgi koloni za nekim kamionom s prikolico – cisterno po soteski ob reki. Kamiona zaradi zavitih ovinkov in nasprotnega prometa skoraj ni bilo mogoče prehiteti in tako je taka vožnja trajala kar nekaj časa. Že skoraj na izhodu iz soteske mi je kamion le uspelo prehiteti.
Na cesti je bilo tudi več radarskih kontrol, na katere so me z lučmi opozarjali nasproti vozeči. Kontrole sem se bal predvsem zaradi eventuelne kazni, saj sem bil z gotovino na tesnem in plačilo kazni bi me zapečatilo. Kljub vsej pozornosti sem s skupino avtomobilov 'padel' v radarsko zasedo. Policist je izločil prvega izmed štirih avtomobilov, drugi, Nemec, se je sam od sebe ustavil, meni in še enemu avtu pa je policist pomahal kar naprej. Oddahnil sem si. Vsi v skupini smo vozili 80-90 km/h, omejitev je bila 60 km/h. Nastradal pa je le prvi v skupini!
Nekako 20 km pred glavnim mestom Sofijo je bilo lepe ceste konec. Vozil sem po vse slabši cesti in ko sem ob 16:30 pripeljal v mesto, sem se vse bolj čudil. Veliko umazanije vsepovsod, razbite ceste in hiše, ljudje slabo napravljeni in umazani, po sredi ceste tirnice za tramvaj – kakšna razlika od dotedanje lepe pokrajine in vzornih cest!
Bil sem že pošteno lačen in sem ustavil na OMV bencinski črpalki v mestu. Parkiral sem in ugotovil, da ob črpalki ni restavracije. Lahko sem le odpeljal naprej.
K sreči se je kmalu pojavila tabla 'Belgrad – Kalotina', ki me je lepo vodila izven mesta proti srbski meji. Spraševal sem se, zakaj 'Kalotina' – to je ime kraja tik pred mejo na bolgarski strani.
Izven Sofije se je spet pojavila lepa krasna asfaltna cesta, ki je bila deloma še v gradnji. Nadaljevala se je skoraj vse do srbske meje – le zadnji kilometri ceste pred mejo so bili slabši.
Ob 17:45 sem bil s tesnobo v srcu na srbski meji. Najprej sem ustavil pred dvema carinikoma, ki sta me le spraševala o Grčiji, jaz sem jima navdušeno razlagal. Avta mi sploh nista pregledovala.
Pri mrkem policistu sem samo pokazal potni list in ko sem mislil, da je že vsega konec, sem v koloni čakal dobre četrt ure na žig. Vsakdo mora namreč pridobiti pred vstopom v Srbijo žig v potni list in to je bila tretja mejna kontrola. V sosednji koloni sem videl Bolgara, kako je milo prosil mrkega srbskega policista za žig. Sam nisem imel nobenih problemov.
Od meje proti Pirotu in Nišu sem vozil po nekoliko ozki, a zelo dobri cesti. Prometa je bilo malo, počasi se je mračilo. Opazoval sem naselja in lahko sem ugotovil, da pač tu niso imeli vojne in da so hiše kar lepo ohranjene. Tudi pokrajina je razgibana, ni pa večjih vzponov.
Že v popolni temi sem ob 19:30 pripeljal na vstopno avtocestno postajo nad Nišem in na desni videl velik svetlobni napis 'Nais'. Že iz Lj. sem vedel, da je tam v sklopu hotela tudi kamp. Čeprav je bil Niš po mojem načrtu cilj predzadnjega dne potovanja in čeprav je bilo že temno, sem se vseeno odločil za nadaljevanje vožnje. Kar bom danes več prevozil, toliko manj bo ostalo za jutri, sem premišljal.
Malo me je sicer skrbelo, kje bom to noč prespal, a sem skrb odganjal in vozil po odlični avtocesti. Nekje na poti sem pogledal v zemljevid in videl, da ima vrisan kamp poleg izstopne postaje Bátočina, nekako 100 km pred Beogradom. Ko sem ob 20:45 v Bátočini zapustil avtocesto in plačal 'drumarino' 7 €, sem od uslužbenca na cestninski postaji izvedel, da kampa v tem kraju ni! Čeprav sem bil presenečen, me po drugi strani v šotor sploh ni mikalo, saj je bil glede na Grčijo izreden mraz! Po avtoradiu sem namreč že prej na postaji B92 slišal, da je v Beogradu 12ºC. Že pred bolgarsko mejo sem se preoblekel v dolge bele hlače in srajco s kratkimi rokavi, vendar me je tudi v tem zeblo.
Ko sem zapeljal proti kraju Bátočina, sem kakor naročeno naletel na tablo 'Motel Košuta' in parkiral pred njim. Receptor, mlad fant, je povedal, da imajo sobe po 12 €, kar sem takoj zagrabil. Ko me je vprašal, če mislim plačati z euri, je predlagal, da bi vzel k sobi še zajtrk – tako bi račun znašal okrog 14 € in bi bilo laže poračunati v eurih, saj za vračilo ni imel kaj dosti drobiža v eurih. Seveda sem vzel tudi zajtrk in mu plačal v bankovcih – 15 €. Bil sem popolnoma zadovoljen, čeprav sobe sploh še nisem videl. Peljal me je v 1. nadstropje in pokazal dvoposteljno sobo – vrata na balkon se niso dobro zapirala in v sobo je silil mraz ter hrup s ceste. Imel pa sem svojo kopalnico s straniščem. Za eno noč pa tako in tako ni kaj dosti važno, kakšen komfort imaš. Vsekakor je bilo dosti bolje kot bi bilo v šotoru.
Tudi recepetorja sem povprašal o kampu in je povedal, da je kamp pred kakšnimi petimi leti tu res bil, da pa potem ni več dobil dovoljenja za obratovanje.
Kljub pozni uri sem dobil v restavraciji večerjo. Natakar je povedal, da strežejo do 23. ure. Naročil sem mešano meso na žaru in paradižnikovo solato. Dobil sem velik okrogel krožnik mesa in pomfrita. Pil sem Coca colo. Sredi večerje sem poklical natakarja in ga prosil za malo kajmaka. Takoj ga je prinesel na malem krožničku. Dobro sem se najedel in za vse skupaj je račun znašal 665 dinarjev (račun sem dobil zvit v steklenem kozarčku že pred večerjo, takoj po naročilu – tako so napravili tudi ponekod v Grčiji). Ko je izvedel, da želim plačati z euri, je bil natakar malo v zadregi. Prinesel je velik kalkulator in mi pri računanju pojasnjeval, da jim priznajo le 78 dinarjev za en euro. Jaz sem že prej na hitro izračunal, da bo račun znašal približno 8,5 €, zato sem se ob njegovi zaskrbljenosti pri sebi muzal. Kot sem se namenil, sem mu dal bankovec za 10 € in mu povedal, da je tisti 1,5 € zanj, saj mi je dodatno prinesel kajmak. Tega se je razveselil in bil še bolj uslužen, kot do tedaj.
Pri večerji sem opazoval goste in ljudi, ki so prihajali. Neka sama ženska pri mizi ob steni mi je delovala sumljivo in kot prostitutka, ki je občasno pogledovala tudi k meni. Podobno mi je delovala še ena ženska v družbi z receptorjem, kar me je navdajalo z nelagodjem.
Pred odhodom v sobo sem od recepetorja zahteval potni list, saj sem mu že pred večerjo plačal prenočevanje. Izgovarjal se je, da mora podatke iz potnega lista prepisati in počakal sem, da je to opravil pred menoj. Nisem dobil nikakršnega potrdila, da sem sobo že plačal. Glede potnega lista sem bil nezaupljiv, da ponoči ne bo kam izginil in sem ga želel imeti ob sebi.
V sobi je bilo precej hladno, zato sem se oblekel v trenirko in zlezel pod odejo. Tuširal se zaradi mraza nisem, pa tudi tuš kabina mi zaradi dotrajanosti in umazanije ni bila ravno všeč.
07.9.2007

Bátočina - Beograd – Lipovac (hrv. meja) - Slavonski brod – Nova gradiška – Novska – Kutina – Kloštar Ivanić - Zagreb – Novo mesto - Ljubljana (694 km).



Ponoči sem se premetaval in večkrat zbujal. Zaspal sem v skrbi, da ne bi nekdo vstopil v sobo in me okradel. Zjutraj sem se zbudil ob 6:18, pa potem ob 7:51 in šele nekaj po 8. uri sem vstal.
Za zajtrk sem izbral belo kavo in omleto s košči šunke (pozabil, da je petek). Prosil sem tudi za kozarec vode. Dobil sem tudi toplo lepinjo na posebnem krožniku. Kar dobro sem se podprl.
Pri oddaji ključa sem dobil račun in nekakšno uradno potrdilo, da sem res prespal v motelu. Morda bi ga lahko potreboval ob eventuelni policijski kontroli, ne vem.
Že v motelu sem vprašal, kakšna je navadna cesta do Beograda in dobil odgovor, da je slaba. Zato sem nekaj po 9. uri spet zavil na avtocesto – do Beograda je bilo še 111 km.
Bilo je oblačno in hladno in vožnja po avtocesti mi je že malo presedala. A kaj sem hotel.
8 km pred Beogradom sem na cestninski postaji plačal 'drumarino' 8 € in fanta v hišici vprašal za smer Zagreb. »Samo ne skrećite nikud, ovo je autoput Beograd – Zagreb«, mi je odgovoril. Po tem sem res peljal samo naravnost.
Na obvoznici v Beogradu je bil gost promet, vendar ni bilo zastojev. Še kar gladko sem odpeljal iz mesta in nadaljeval proti hrvaški meji. Držal sem se smeri naravnost – smeri za Šid, ki je kraj v bližini meje s Hrvaško, čeprav ni ob meji. Vsi prometni napisi v Srbiji, kar sem jih videl prejšnji in ta dan, so bili napisani najprej v cirilici, potem pa še v latinici. Priprava na Evropo?
Ob 11:50 sem – 8 km pred mejo – plačal 'drumarino' 6 € in potem takoj ustavil ob robu ceste. Ker mi je že svetila opozorilna lučka za gorivo, sem iz rezervne kante v prtljažniku v rezervoar dolil 11 l bencina, ki sem ga vozil že celo pot, še iz Ljubljane. Zdaj mi je prišel prav.
Ob 12:40 sem na hitro opravil tudi na hrvaški carini, saj me je carinik poklical iz kolone in samo od daleč zaklical, če imam kaj za prijaviti. Ko sem zanikal, mi je samo še voščil 'doviđenja' (nasvidenje) in zapeljal sem na Hrvaško.
V oblačnem in hladnem vremenu ( 13,8ºC) sem se ustavil na nekem avtocestnem postajališču 30 km pred Slavonskim brodom, kratko pomalical in od daleč pomahal fantu, ki je bil v avtu s slovensko registracijo – prvo po tistem, ko sem v Ulcinju govoril s Celjanom. Pregledal sem zemljevid in se odločil, da grem z avtoceste v Slavonskem brodu, saj mi je monotona vožnja po avtocestah že presedala. Od tam namreč poteka vzporedno z avtocesto tudi navadna cesta vse do Zagreba. Če pa bi zapustil avtocesto že prej, bi se lovil po raznih vaseh in iskal pot, saj vzporedne ceste za avtocesto tam ni.
Malo pred 14. uro sem res zapeljal z avtoceste na cestninski postaji 'Slavonski brod – zapad'. Plačal sem 37 kun (dobrih 5 €). Po navadni cesti sem se povsem lepo peljal. Cesta poteka po ravnini, stalno med naselji, kjer so omejitve 60 ali 70 km/h, kar pa me ni toliko motilo, saj sem imel časa do zvečer. Ta pot je bila mnogo bolj zanimiva, kot avtocesta: gledal sem hiše, ljudi in pridelke, ki so jih v velikih vrečah prodajali ob cesti. Spomnim se vreč paprike, čebule in kupov debelih hrušk (hruške: 6 kun/kg = 0.84 €).
Kilometri so se, kljub nizki hitrosti, presenetljivo hitro nabirali. V Okučanih, kjer je začelo deževati, sem zavil na črpalko in dotočil slabih 12 l goriva (za 100 kun). Kune, ki sem jih imel s seboj, so mi prišle prav.
Deževalo je vse bolj, pa potem malo ponehalo. Že kar nekaj časa sem si želel kave s smetano, vendar nisem nikjer ustavil. Povsod se mi je iz avta zdelo, da so bifeji zaprti, ker so bila vrata zaprta in zunaj ni bilo ljudi – seveda, ob takem vremenu to ni bilo primerno. Šele v kraju Popovača, po 468 prevoženih km sem imel svoje neodločnosti dovolj in sem ustavil pred obcestnim bifejem in na hitro spil kavo s smetano (6 kun=0.83 €), ki je bila cenejša, kakor pri nas. Mali bife je bil ob 16:25 kar poln ljudi.
Celo pot od Slavonskega broda do Zagreba so bile ob cesti table, tako, da mi ni bilo nikjer potrebno spraševati za smer. Res pohvalno. Pred Zagrebom sem sledil tabli za Ljubljano in pripeljal na zagrebško obvoznico, po kateri sem se lepo izognil mestnemu prometu. Ko sem že mislil, da bom v kratkem na meji, me je nekaj po 18. uri presenetila cestninska postaja in plačal sem 5 kun. Naj jim bo, sem si mislil.
Na meji ni bilo nobenih posebnosti in po 14. dneh sem bil spet v Sloveniji. Samo še rahlo je deževalo.
Takoj sem napolnil rezervoar z gorivom do vrha (v njem je bilo le še 10 l), ga plačal z bančno kartico in se napotil v bližnjo restavracijo Marché. Tam sem se kar precej pogovarjal s starejšo uslužbenko – izgleda, da mi je po tolikih dneh govorjenja v tujih jezikih prijal pogovor v slovenščini! Izbral sem dve ocvrti piščančji krači, pomfrit, malo solato in pločevinko Coca cole – skupaj dobrih 8 €. Spet sem pozabil, da je petek in sem se tega zavedel šele ob mizi.
Od očeta sem v telefonskem razgovoru izvedel, da sije v Ljubljani sonce, česar sem se razveselil, saj je to pomenilo, da bodo ceste proti Ljubljani vse bolj suhe. Po avtocestnih odsekih sem se preko Novega mesta ob 20:45 pripeljal v center Ljubljane.
Hvala Bogu za srečno vrnitev!
V Ljubljani, 18.09.2007 © Primož CVETKO 2007 – vse pravice pridržane
Download 354.32 Kb.
1   2




Download 354.32 Kb.

Bosh sahifa
Aloqalar

    Bosh sahifa



Potovanje po grčiji V letu 2007

Download 354.32 Kb.