Razstava avtoportretov Alenke Spacal
Razstava slikarskih avtoportretov Alenke Spacal je v Galeriji Alkatraz zasnovana skozi (samo)ironizacijo lastnih podob kot imitacija gospodinjske atmosfere obešenega/ sušečega se perila. Avtorica je samopodobe slikala z oljnimi barvami na kuhinjske krpe, ki so v galerijskem prostoru razstavljene oziroma razobešene na vrvi za perilo.
Avtoportret predstavlja v likovni umetnosti podobno kot avtobiografija v literaturi tisti žanr, ki nudi umetnicam največ možnosti za samoprevpraševanje in samorefleksijo, kar je še posebej pomembno za ženske avtorice, ki si morajo zaradi zgodovinske prezrtosti in nesubjektivitetnega položaja v družbi vedno znova same izboriti možnost za lastni izraz. Skozi celotno zgodovino likovne umetnosti je ostal avtoportret ena najpogosteje upodabljanih tem ženskih umetnic, saj jim je med vsemi izrazi omogočal največjo stopnjo prevpraševanja lastnih identitetnih in subjektivitetnih pozicij, preko katerih so se skozi sam ustvarjalni proces avtoportretnega dela lahko vzpostavile kot subjekti.
Alenka Spacal poskuša skozi klasično avtoportretno razmerje, v katerem je umetnica hkrati tudi model, portretistka in portretiranka, opazujoča in opazovana, označevalec in označeno, torej subjekt in objekt v eni osebi, lastno subjektiviteto podati tako, da pri tem ne bi bila objektivizirana v klišejski ženski vlogi kot Drugi, temveč prav nasprotno - kot aktivni umetniški subjekt. Lastno subjektiviteto izraža s pomočjo avtobiografske metode preko najrazličnejših spreminjajočih se ali prehajajočih identitet (na primer spolnih, seksualnih, rasnih, religijskih, razrednih, itd.). Skozi lastno slikarsko govorico prenaša osebne zgodbe v širši družbeni kontekst, s čimer aktualizira danes že paradigmatično feministično geslo iz poznih šestdesetih let 20. stoletja: »Osebno je politično«. Na najrazličnejših samopodobah poskuša prevpraševati mnoštvo lastnih identitet (na primer spolnih skozi razmerje med biološkim in družbenim spolom; rasnih v podobi sebe kot črnke; religijskih v podobi sebe kot muslimanke z ruto in ogledalcem na mestu očesa, itd.), ki jih spreminja skozi čas (npr. na lastni podobi iz preteklosti, ki jo prekriva sedanja podoba) in preko razpoloženjskih izrazov (krik, groza, strah).
Na nekaterih avtoportretih se je umetnica upodobila s prekritimi usti, s čimer je očitno želela opozoriti na neenakopraven položaj žensk v zgodovini likovne umetnosti. Usta je prekrila z materiali iz blaga (npr. s tkaninami, kakršne so čipke), ki so zgodovinsko pripadali ženskim veščinam (tkanju, šivanju) kot edinim možnim izrazom ženske ustvarjalnosti. S podobami zastrtih usti je avtorica poskušala spomniti na utišane ženske, na ženske brez glasu, brez lastnega izraza, torej na ženske, ki niso mogle ustvarjati lastne umetnosti, po drugi strani pa tudi na vse tiste umetnice, ki jim je to sicer uspelo, vendar so ostale zgodovinsko prezrte in neupoštevane, zaradi česar se sprva zdi, da sploh niso obstajale. Tako je poskušala opozoriti na ženske, ki so vse do minulega stoletja ostale »drugi spol«, torej ne aktivni oziroma ustvarjajoči umetniški subjekti, temveč pasivni objekti v vlogi modelov in muz, ki so jih lahko upodabljali moški umetniki, same pa podobno kot na vseh drugih področjih tudi v okviru likovne umetnosti največkrat niso bile vpisane v tradicijo umetnostne zgodovine, ki so jo najpogosteje pisali (in jo še pišejo) moški, v feminističnem diskurzu pogosto označeni kot zahodni beli heteroseksualni moški.
Na osebno izpovedni ravni lahko metafora prekritih, zastrtih ali zavezanih ust simbolizira umetničino prehajanje s teoretičnega področja, s polja jezika/ govora/ besede k njenemu vizualnemu izrazu govorice slikarstva.
Poleg metaforike prekritih ust, se večkrat pojavljajo tudi tematike, vezane na oči in s tem na koncept pogleda oziroma nemožnosti pogleda (npr. pri samopodobi s pajčevino in pajkom preko očesa, kar je na naslednji samopodobi stopnjevano do simbolne kastracije lastnega očesa, do kastriranega slikarskega očesa).
Alenka Spacal se v svojih feminističnih prevpraševanjih ni zaustavila ob lastni ženskosti in s tem pri vzpostavitvi sebe kot ženskega umetniškega subjekta, temveč sega s svojimi samopodobami onkraj lastnega biološkega spola. Tako se skozi različne motive poigrava s številnimi reprezentacijami lastnega družbenega spola, s čimer skuša presegati uveljavljene binarne razmejitve na ženski in moški spol, kar je še posebej očitno ob njenih androginih podobah.
V nekoliko manjši meri prevprašuje tudi stereotipna pojmovanja ženskosti, vendar se pri tem maškaradno ne preoblači v klišejsko tipizirane ženske vloge, temveč se ironično poigrava zgolj z nekaterimi elementi takšnih podob (npr. na samopodobi s kuhalnicami v frizuri in izvezenim smehljajem na ustnicah).
Skratka, Alenka Spacal se z lastnimi reprezentacijami postavlja nasproti patriarhalnemu družbenemu redu, v katerem je bilo ženski do nedavnega onemogočeno prisostvovati v javnem prostoru umetniškega delovanja in v katerem ženska ni mogla biti pojmovana kot subjekt, temveč je bila prisiljena sprejeti svoje pasivno mesto drugosti v družbi in s tem tudi v kulturi.
|
