Besedoslovje

• 
  Poimenujemo predmetnost (korenina, rdeč, ...)
  
• 
  Razmerja v predmetnosti (za, ko, pred...)
  
• 
  Lastno razmerje do predmetnosti/naslovnika (izvrsten, želim, joj...)
  
• 
  Na prvine predmetnosti le kažemo (tukaj, zdaj, letos.. )
  

• 
  Predmetnopomenske (travnik, dijakinja, dvajset...)
  
• 
  Slovnične (v, na ker, in...)
  
• 
  Naklonske (mogoče, hvala)
  
• 
  Kazalne (ta, njihov, ...)
  

• 
  Ima dogovorjen pomen (znotraj posamezne jezikovne skupine)
  
• 
  Ima dogovorjeno tvorno stran (izgovorjene besede + zapisane besede); glasovi si sledijo v določenem zaporedju
  

• 
  Beseda je ime česa; pomeni konkretno (avto) ali abstraktno (ljubezen). Glede na število pomenov jih delimo na:
  
  • 
    Enopomenke (poved, biolog; navadno strokovni termini)
    
  • 
    Večpomenke (jezik, krilo; dejanski pomen prepoznamo iz sobesedila)
    

• 
  Sopomenke / sinonimi (pameten razumen bister – enak pomen)
  
• 
  Protipomenke / antonimi (dolg kratek – nasproten pomen)
  
• 
  Nadpomenke / hipernimi (glasbilo – širši pomen)
  
• 
  Podpomenke / hiponimi (violina, kitara, fagot – ožji pomen)
  

• 
  Besedna družina (pisati, pismo, opis, oris..; besede z istim / skupnim korenom in sorodnim pomenom)
  
• 
  Tematsko polje (igrišče, žoga, mreža, parket, sodnik, ekipa; skupna tematika!)
  

• 
  Enakozvočnice / homonimi (enako zvenijo/se pišejo imajo pa drugačen pomen)
  
  • 
    Enakoglasnice (rob-rop, trg-trk; enak izgovor, drugačen pomen, drugačen zapis)
    
  • 
    Enakopisnice ( celo-celo, klop-klop; različen izgovor, različen pomen, enak zapis)
    
• 
  Blizuzvočnice / paranimi (trenerka-trenirka, etičen-etničen; podoben zapis in izgovor, različen pomen)
  

• 
  Slogovno nezaznamovane besede (knjiga, profesor; lahko jih uporabljamo v katerem koli besedilu, ker le poimenujejo predmetnost)
  
• 
  Slogovno zaznamovane besede (bukva, prfoks; lahko jih uporabljamo le v nekaterih besedilih in govornih položajih, ker razodevajo tudi sporočevalčevo razmerje do predmetnosti, pokrajinsko, starostno, poklicno, strokovno pripadnost)
  

• 
  Čustveno zaznamovane besede:
  

• 
  Ljubkovalnice (srček, punči)
  
• 
  Olepševalnice (nelep, okrogel)
  
• 
  Otroške besede (ninati, pupati, čičati)
  
• 
  Slabšalnice čvekati, ženšče)
  
• 
  Zmerljivke:
  
  • 
    psovke: prasec
    
  • 
    kletvice: jebelasto
    
  • 
    prostaške: posranec
    
  • 
    ironične: heroj
    

• 
  nečustveno zaznamovane besede:
  

• 
  pokrajinsko:
  

• 
  narečne (gučati, čompe)
  
• 
  pokrajinsko pogovorne (dila, šalčka)
  

• 
  družbeno zaznamovane besede.
  

• 
  slengovse (kul, komad)
  
• 
  žargonske (prebukirati, prištepati)
  

• 
  Funkcijsko zaznamovane besede
  

• 
  praktičnosporazumevalne (pundra, pildek)
  
• 
  uradovalne (odločba, predračun)
  
• 
  strokovne (skladnja, fonem)
  
• 
  publicistične (predvajati, spektakel)
  

• 
  Časovno zaznamovane besede
  

• 
  novejše besede / neologizmi (križišče, medmrežje)
  
• 
  starinske / arhaizmi (ako, dasiravno, duri)
  

• 
  domače besede:
  
  • 
    izvirajo iz prednika današnje slovenščine (pra. Slovanščine, zgodnje slovenščine – danes se tega izvora ne zavedamo več, ker so besede glasovno prilagojene slovenščini: stol, čebula, ura, žaga)
    
  • 
    nastale v novejšem času na podlagi starejših slovenskih besed (gost, zgostiti, zgoščenka)
    
  • 
    izvirajo iz posnemanja naravnih zvokov, glasov (mijavkati, kukavica)
    
• 
  prevzete besede:
  

Glede na to kako so besede prilagojene slovenščini ločimo:

• 
  sposojenke (popolnoma prilagojene SKJ, v izgovoru, pisavi, pregibanju – avto)
  
• 
  tujke (delono prilagojene SKJ, v izgovoru in pregibanju pa ohranjajo originalen zapis – peugeot, Shakespeare)
  
• 
  citatne besede (ohranjajo originalen zapis, izgovor, slovnične lastnosti – first lady, in vino veritas)
  

Lastna imena pa načeloma ohranjajo izvirni zapis (latinica), nekatera pa tudi podomačujemo (Kolumb, Petrarka, Ren, benetke, Dunaj...)

• 
  koren ( osnovni morfem s konkretnim pomenom, skupnim celi besedni družini – miza)
  
• 
  obrazilo (morfem s stvarnim pomenom; mizica)
  
• 
  končnica (morfem s slovničnim pomenom: miza)
  
• 
  tvorjenke (besede z obrazilom; miz-ica)
  
• 
  netvorjenke (besede brez obrazila; miz-ica)
  
• 
  podstava (del tvorjenke, ki se ohrani pri tvorjenju; mizica, namizni)
  
  • 
    tvorjenke (koren + obrazilo; miz-ica  stvaren pomen – majhen)
    
  • 
    netvorjenke (koren + končnica; miz-a  slovničen pomen – določi spol, število)
    

- samostalniška beseda - prislov

- pridevniška beseda - predlog

- glagol - veznik

- členek

- medmet
Samostalniška beseda:

• 
  pomen  poimenuje bitja, reči in pojme
  

Beseda s katero neposredno poimenujemo bitja, reči, pojme.

• 
  delitev po pomenu na:
  
  • 
    lastna imena (osebna, zemljepisna, stvarna)
    
  • 
    občna imena – števna in neštevna:
    
    • 
      snovna: moka, mleko
      
    • 
      skupna: gorovje, divjad
      
    • 
      pojmovna: mir. Ljubezen
      

• 
  oblikovne lastnosti samostalnika
  
  • 
    spol:
    
    • 
      moški
      
    • 
      ženski
      
    • 
      srednji
      

• 
  število:
  

• 
  ednina (singular  stol, knjiga)
  
• 
  dvojina (dual  stola, knjigi)
  
• 
  množina(plural  stoli, knjige)
  

Pazi na edninske (sadje je) in množinske (hlače so) samostalnike!!

• 
  Skoln:
  

• 
  Imenovalnik – kdo ali kaj je
  
• 
  Rodilnik – koga ali česa ni
  
• 
  Dajalnik – komu ali čemu dam
  
• 
  Tožilnik – koga ali kaj vidim
  
• 
  Mestnik – pri/o kom ali čem
  
• 
  Orodnik – s/z kom ali čim
  

• 
  Sklanjatev
  

• 
  Ženska
  

• 
  1. ženska – lipa, mati
  
• 
  2. ženska – perut, stvar
  
• 
  3. ženska – mami, Ines, Karmen
  

• 
  Moška
  

• 
  1. moška – kajak, človek
  
• 
  2. moška – poslovodja, Luka
  
• 
  3. moška – OZN, SAZU
  

• 
  Srednja
  

• 
  1. srednja – mesto, polje
  

• 
  pomen: poimenuje:
  

• 
  lastnosti
  
• 
  vrsto
  
• 
  svojino
  
• 
  količino
  

• 
  vrste:
  
  • 
    lastnostni – kakšen
    
  • 
    vrstni – kateri
    
  • 
    svojilni –čigav
    

• 
  oblikovne lastnosti pridevnika:
  
  • 
    v spolu, sklonu, številu se ujema s samostalnikom, ki ga ta določa
    

• 
  stopnjevanje (lastnostnih pridevnikov)
  
  • 
    tristopenjsko (osnovnik, primernik, presežnik)
    

• 
  dvostopenjsko (osnovik, elativ)
  

• 
  oblika
  
  • 
    nedoločna (velik, kakšen)
    
  • 
    določen (velik, kateri)
    
    • 
      to obliko uporabljamo tudi kadar govorimo o zneni lastnosti samostalnika
      
    • 
      kadar pridevnik označuje posebno vrsto
      
    • 
      za kazalnimi in svojilnimi zaimki
      

• 
  osebni svojilni – svojina sporočevalca (moj, tvoj, njegov)
  
• 
  povratni svojilni – svojina osebka (svoj)
  
• 
  neosebni (vprašalni, oziralni, kazalni, količinski)
  

• 
  glavni (število, petdeset)
  
• 
  vrstilni (vrstni red, stoti)
  
• 
  ločilni (število različne vrste, dvoje vrat)
  
• 
  množilni (pomnožitev, dvojna kava)
  
• 
  neodločni (količino, več)
  

• 
  pomen:
  

• 
  polnopomenski (brati)
  
• 
  nepolnopomenski:
  

• 
  fazni (začeti)
  
• 
  naklonski (smeti)
  
• 
  biti (kadar ne pomeni obstajati  knjiga je dobra
  

• 
  oblikovne lastnosti
  
  • 
    oseba (1., 2., 3.)
    
  • 
    število (ednina, dvojina, množina) – ga spregamo
    
  • 
    čas (sedanjik, preteklik, prihodnjik, predpreteklik)
    
  • 
    naklon:
    
    • 
      povednik – vstanem
      
    • 
      velelnik – vstani!
      
    • 
      Pogojnik – bi vstal, če...
      

• 
  način:
  

• 
  tvornik – kuham kosilo
  
• 
  trpnik – kosilo se kuha
  

• 
  vezljivost (lastnosti glagolov, da ob sebi predvidevajo določena dopolnila: KDO živeti KJE
  
• 
  prehodnist (glagol je prehoden, če glagolsko dejanje prehaja na predmet)
  

• 
  glagolske oblike glede izražanja osebe
  
  • 
    osebne (že dolgo živim tukaj)
    
  • 
    neosebne:
    
    • 
      nedoločnik –ti, -či (ob modalnih glagolih)
      
    • 
      namenilnik –t, -čt (ob glagolih premikanja)
      
    • 
      opisni deležnik –l ( z njim sestavljamo vse 4 čase)
      
    • 
      opisni deležnik –n, -t (z njim delamo trpnik)
      

• 
  ločimo 4 vrste
  
  • 
    krajevni (domov, noter)
    
  • 
    časovni (danes, zvečer)
    
  • 
    načinovni (zaspano, humano)
    
  • 
    vzročni (nenamenoma, note)
    

• 
  kje?  notri, gori
  

• 
  nekateri prislovi se tudi stopnjujejo (zeleno – bolj zeleno – najbolj zeleno)
  

• 
  poimenujejo neenakovredna razmerja med besedami in besedni zvezami
  
  • 
    prostorska
    
  • 
    časovna
    
  • 
    načinovna
    
  • 
    vzročna
    
• 
  predlog samo zase nima pomena, vendar pa določa v katerem sklonu bo samostalnik za njim. Nekateri predlogi se vežejo samo z enim, drugi z dvema ali več skloni
  
• 
  nekaj vezav:
  
  • 
    Odšel je brez slovesa.
    

• 
  Skala je čez ovire. ČEZ – s tožilnikom
  

• 
  Borisli so se do zadnjega diha DO – z rodilnikom
  
• 
  Postavil se je k tabli.