Glasba, likovno snovanje, umetnostna zgodovina Srednje poklicno izobraževanje

1. NAŠA VLOGA V GLASBI

Doživljanje glasbe in obenem definicija naše vloge v glasbi, nas vodi k delitvi:

Izvajalec se mora čimbolj verodostojno približati skladateljevi zamisli in jo s svojo interpretacijo posredovati poslušalcu. Je vmesni člen med ustvarjalcem in poslušalcem.

Poslušalec s svojo bolj ali manj prirojeno glasbeno odzivnostjo in izobrazbo povezuje zvočno pripoved glasbenega dela v celoto ter dopolnjuje skladateljevo in izvajalčevo domišljijo.

Tipi poslušalcev:

- neizkušen/naiven – sprejema le tisto glasbo, na katero se pozitivno čustveno odziva.

- razločujoč/selektiven – sprejema samo eno zvrst glasbe (npr. rave…) in obsoja druge zvrsti. Zakaj ne zna pojasniti. Njegovo znanje je ozko in njegova sodba nima vrednosti.

- povezujoč/sintetičen – glasbi se odzove čustveno in je sposoben slediti njenim notranjim povezavam. Slišano primerja z že poznanim in podobnim, jo objektivno oceni, svoja doživetja zna opisati in utemeljiti. Takšnemu poslušalca se glasba razkrije v vsej veličini!

2. DELITEV GLASBE

- glasba različnih obdobij (srednjeveška, renesančna, baročna…) in tokov v posameznih obdobjih (npr. v baroku – rokoko, v 20. stoletju: impresionizem, ekspresionizem, popularna glasba in njene zvrsti, alternativna glasba…)

- poročna koračnica, marš, meditativna glasba…

- ljudska glasba (glasbeno izročilo posamezne kulture)

- umetna glasba (glasba, ki so jo ustvarili skladatelji, ki jih poznamo in jih lahko uvrstimo v čas in prostor)

Glede na vsebino:

- duhovna

- posvetna

Glede na izvajalce:

- vokalna glasba (npr. zbor)

- inštrumentalna glasba (npr. orkester)

- vokalno-inštrumentalna glasba (npr. glas in klavir, orkester in zbor, opera)

- solist

- velike zasedbe (nad 20 izvajalcev – zbor, orkester…)

- koncertna (oder in izvajalci – statično prizorišče)

- scenska (dogajanje na odru, npr. opera, balet)

3. GLASBENE USTANOVE IN POKLICI

Poklic glasbenika je torej po eni strani ozko specializiran, po drugi pa zelo širok…

Zvočni pojavi

Energija se pojavlja v različnih podobah: kot gibanje, toplota, svetloba, elektrika, magnetizem, kot zvok. Zvok je vse, kar slišimo. Zrak, ki nas obdaja, je podoben prožni množici delcev, molekul. Zvočni udar – impulz (udarec po zvenečem predmetu, struni ipd.) prisili zračne delce v gibanje. Najbližji se premaknejo, udarijo ob sosednje, se zgostijo in takoj zopet umaknejo, razredčijo. Nemir se širi kot zvočno valovanje. Valovi na svoji poti zadevajo ob različne sprejemnike:

Da bi vse to zvočno bogastvo lažje dojeli, delimo zvočne pojave po njihovih akustičnih lastnostih na šume, zvene in tone.

Šum je zmes mnogih neenakomernih valovanj, ki jih s sluhom ne razločujemo. Pok, sikanje, prasketanje.Šumov ne moremo »zapeti«.

Beli šum je »popoln« šum, pri katerem valovanje prekrije in zapolni vse naše slušno območje.

Značilnosti šuma in tona so pomešane. Zveni imajo tonsko višino, z glasom jih težko zapojemo.Zvon, gong, činela.

Zvene, zapleteno mešanico različnih tonov, ustvarjamo večinoma s poznanimi glasbili.

Ton je pravilno in enakomerno valovanje, ki ga slišimo kot tonsko višino. Melodična glasbila, človeški glas.Tone lahko zapojemo.
Vsi zvoki lahko postanejo glasbeno gradivo. Erik Satie je v balet »Promenade« uvedel pisalni stroj, Edgar Varese v skladbo »Ionisation« sirene, John Cage je skladbo »LivingRoom« ustvaril samo z zvoki predmetov, ki so v stanovanju, Christian Wolf skladbo »Stone Music« le z igro kamnov.

Poleg delitve na šume, zvene in tone lahko zvokom določimo tudi stalne lastnosti (parametre):

• 
  višino
  
• 
  barvo
  
• 
  moč, glasnost
  
• 
  trajanje
  
• 
  mesto zvoka v prostoru
  
• 
  
  

hitrejše nihanje – višja frekvenca – višji ton

počasnejše nihanje – nižja frekvenca – nižji ton

krajše, manjše zvočilo – struna, piščalka ipd. – višji ton

daljše, večje zvočilo – struna, piščalka ipd. – nižji ton
Tonski sistem je razvrstitev sedmih osnovnih tonov po višini v devetkratnem zaporedju od najnižjih do najvišjih.

Oktava je vrsta tonov, ki sega od 1. do 8. tona, pri čemer je zadnji ton oktave hkrati 1. ton naslednje oktave.

Melodija je v smiselno celoto urejeno zaporedje tonov. Melodija je pesem sama po sebi. Je zaokrožena celota.
V glasbi se z zvočno barvo okoriščamo tako, da skladatelji ustvarjajo skladbe za različna glasbila, da pevske in instrumentalne glasove združujemo v zbore, ansamble in orkestre, da izvabljamo iz glasbil čim bolj pestre zvoke, da z elektro-akustičnimi napravami zvokom umetno spreminjamo značilnosti. Barva zvoka je pri človeškem glasu odvisna od fiziološkega ustroja dihalnih in glasotvornih organov, pri glasbilih pa od števila, moči in razporeditve delnih tonov (to so tisti, ki zvenijo hkrati z osnovnimi toni). Oznake za barvo so npr. mehko, svetlo, toplo, ostro.
Moč, glasnost zvoka je odvisna od velikosti zvočnih valovanj. Zamejena je s slušnim pragom, kjer zvok začenjamo dojemati, in pragom bolečine, kjer zvok že občutimo kot pritisk in bolečino. Med njima je razpeta lestvica decibelov, enot, s katerimi merimo glasnost.


Trajanje zvoka je odvisno od našega doživljanja časa in ga dojemamo prav tako zelo osebno (odvisno od razpoloženja,starosti, okoliščin, biološkega ritma, gibanja…)

Zvok je lahko trenuten (pok), krajši ali daljši. Vmes so krajši ali daljši premori. S trajanjem zvoka sta neposredno povezana ritem in tempo (hitrost izvajanja).