Antika
Motiv: metalec diska.
V gibu moškega je Miron združil več zaporednih gibov.
Ideal človeka: modrost, skladnost, realizem: Zdrav duh v zdravem telesu.
Poliklejtov idealni kanon: glava gre 7× v telo.
Kopija Mironovega Metalca diska (Diskobolos)iz vile Palombaro na griču Eskvilinu, po Mironovem izvirniku ok. 450 pr. n. š., Narodni muzej Terme, Rim
Material: bel marmor.
Stebrišče obdaja vso stavbo.
Dviga se s ploščadi, do katere vodijo 3 stopnice.
30,8 m ×69,47 m.
Svetišče ima pravokotno dvorano, razdeljeno v 3 neenake niše, v sredini je stal kip Atene (12 m), prevlečen s slonokoščenimi in zlatimi ploščami.
Partenon v Atenah, 5. stol. pr. n. š.
»Amfiteater« je stavba iz dveh polkrožnih gledališč, ki sta sestavljeni tako, da tvorita eno samo, okroglo areno.
Boji gladiatorjev, prireditve, veličastne gledališke predstave za velemeščane Rima.
Prostor v Koloseju (ime po kolosalnem Neronovem kipu, ki naj bi stal tam) za čim več ljudi → areni dali obliko elipse.
188 × 156 m.
Pročelje: 3 nadstropja lokov (spodnji v dorskem slogu, srednji v jonskem in tretji v korintskem), četrto predrto z okni .
V areno vodila štiri glavna vrata in v vsakem nadstropju pod stopnicami so bili speljani hodniki, ki so se odpirali na stopnišča do sedežev, da je 50.000 ljudi zlahka vstopalo in izstopalo (stadion Stožice sprejme »le« okrog 16.000 ljudi). Po potrebi so s posebnim mehanizmom razprli platneno streho.
Več kot 6 m globoki temelji postavljeni na močvirnatih tleh. Rimski inženirji so morali ustvariti cel sistem za osuševanje tal in te rešitve razkrivajo visoko tehnično znanje.
Uporaba različnih materialov (za informacijo: bloki lave za temelje, lehnjak za dele, ki niso preveč obremenjeni, plovec za oboke, ker so morali biti lahki).
Kolosej je čudež urejenosti in gradbene popolnosti, dokazilo o veličastju Rima.
Še vedno se arhitekti zgledujejo po njem.
Flavijev amfiteater: Kolosej, (med letoma 70 in 80), Rim
Srednjeveška umetnost
Motiv: Božja Mati / Bogorodnica.
Ikona – podoba na lesu, prenosna sveta podoba (pomembna za širjenje vere).
Poslikava: slikar poslika leseno podlago z zlato, z zlatimi lističi, nato pa naslika še motiv. NATO, Shimoliy Atlantika alyansi (ingl. North Atlantic Treaty Organization, NATO; frans. Organisation du traité de l'Atlantique Nord , OTAN; oʻzb. Shimoliy Atlantika shartnomasi tashkiloti) - Yevropa, AQSh hamda Kanada kabi koʻpchilik mamlakatlar birlashgan jahondagi eng yirik harbiy va siyosiy jamlanma, yaʼni, „Yevropani tashqi taʼsirlardan himoya qilish“ uchun ushbu tashkilotga 4-aprel 1949-yil AQShda asos solingan. Tashkilot yaratilgan paytda 12 ta mamlakat aʼzo boʻlgan, hozirgi kunda esa aʼzolar soni 28 taga yetgan.
Posebna značilnost te tehnike: zlata proseva skozi motiv svetih podob.
Razkošje bizantinske umetnosti.
Vladimirska Mati božja, bizantinska ikona, 12. Stoletje
Teodorina lepota je pripomogla, da je postala vladarica.
Prepoznamo jo po diademu, nakita iz dragocenih kamnov.
Cesarica uteleša neomejeno oblast.
S spremstvom stopa proti vhodu v cerkev.
Na robu njenega plašča so izvezeni sveti trije kralji (to pomeni, da gre v prizoru za daritev, poklon).
V rokah drži kelih za mašno vino (tudi to pomeni, da gre za daritev cerkvi San Vitale).
Mozaik: nepravilne male kocke (marmor, steklo, žgana glina) so vstavljali v malto.
Ozadje je zlato (zlati lističi).
Kamenčki so različno vgrajeni (da odbijajo svetlobo, kar daje mozaiku bleščeč videz, intenzivnost barv, razblini materialnost teles – vtis posvečenega, svetega).
Ozadje je kot na ikonah: nazor božanskega sveta, osebe iz ozadja stopajo s togo vzvišenostjo in negibnostjo obraza proti nam.
Velike oči : hipnotičen pogled strmi v nas.
Osebe upodobljene ploskovito, v brezčasnosti, kot bi lebdele v zraku.
Teodora upodobljena z avreolo (to je svetniški sij) – simbol povezanosti države in cerkve v Bizantinskem cesarstvu.
Justinijan in cesarica Teodora, mozaiki v cerkvi San Vitale, okoli 547
Gotika
Visoke katedrale – ponos mest – središče življenja.
Trije vhodi, zašiljena polja nad vrati (timpanon), stopničasto poglabljanje.
Stena odprta z veliko okensko rožo – rozeto.
Arhitektura je vabila mojstre vitražiste, ki so v okna vstavili upodobitve iz raznobarvnih stekel: okensko odprtino so s kamnitim krogovičjem razdelili v manjša polja, kamor so vstavili slikarsko kompozicijo iz obarvanega stekla (najpomembnejši: modra in rubinasto rdeča). Rozete so bile nosilci svetih podob, ker so se svetila, spominjale so na drage kamne in bila so ponazoritev nebeškega čudeža, ki se dogaja na zemlji.
 
Pročelje katedrale v Reimsu, 13.-14. stoletje, in rozeta
Značilnost gotike: strastno preskušanje značilnosti arhitekture, novih spoznanj o statiki in materialih.
Pomembna je čvrsta, povezana skeletna struktura. Pretehtana postavitev nosilcev prevzame večino obremenitev, stene med nosilci pa so lahko tanke – tudi steklo
Sainte-Chapelle je ideal skeletne gradnje, velika slikana okna so postala polja za upodobitev svetopisemskih zgodb in krščanskih legend.
Ogrodje nosilcev je povezano s šilastimi loki.
Dosegali izjemne višine.
Bistvo takratne miselnosti: cerkev je del nebes na zemlji, ki se dviga v nebo. Želeli so dematerializirati objekt, zaradi občutka nezemeljskosti. Dosegli so občutek lebdenja objekta zaradi velikih vitražev, ki prosevajo svetlobo po cerkvi in tako ustvarijo občutek drugih dimenzij.
Skeletna arhitektura se uporablja še danes, ker je to racionalna gradnja, primerna za industrijske dvorane, pisarne, restavracije, stanovanjske hiše …
Francoska gotika, Sainte-Chapelle v Parizu, pogled na gornjo kapelo, sredina 13. stoletje
| 