Glasba, likovno snovanje, umetnostna zgodovina Srednje poklicno izobraževanje

Zgodovina v glasbi

V času renesanse (14. – 16. st.) se počasi umika srednjeveška miselnost, odkrivata se znanost in umetnost. Zelo se razširi zborovska glasba, v pomoč so bili inštrumenti in zato je tudi več instrumentalne glasbe (prvi orkester je bil ustanovljen v Bologni v 16. st.). vsebina je različna: vera, politika, ljubezen, narava.

V baroku (17. in 18. st.) je značilen absolutizem. V glasbi je več vokalno- instrumentalne, vse manj pa zborovske.

Klasicizem (18. st.) – začnejo se koncerti in gradnja koncertnih dvoran. Orkester je vse bolj podoben današnjemu.

Romantika (19. st.) – glasba je romantična, pomembno postaja ljudsko izročilo. Več je glasbenih šol, glasbenih kritikov. Glasba se tudi razcepi na resno in zabavno.

Glasba 20. st.: veliko vlogo ima tehnološka revolucija 19. st. Glasba je zelo raznolika, vse več je elektronske.

Poslušamo pesmi

Antonio Vivaldi: Štirje letni časi

Katalena: Da gora ta škarbinina (rezijanska)

Katalena: Zrelo je žito (prekmurska)

Anton Foerster: Gorenjski slavček

Namgyal Lhamo: Pesmi iz Tibeta

Vlado Kreslin: Joužek

Vlado Kreslin: Vsi so venci vejli

Neca Falk: Življenja krog

Trutamora Slovenica: slovenske ljudske pesmi

Laibach

LIKOVNO SNOVANJE
Likovna umetnost: arhitektura urbanizem upodabljajoča umetnost (slikarstvo, kiparstvo, grafika)

Moderne ideje umetnosti

Umetnost je že ideja, lahko proces, ritual, sprehod v naravo, nikakor ni nujno, da je višek umetnosti rezultat.

Konceptualna umetnost (ki je danes v umetnosti praktično povsod prisotna) postavlja v središče idejo. Ideja, ki nam jo umetnik ponuja, izhaja iz splošnih družbenih vprašanj, problematizira odnos med posameznikom in družbo, postavlja vprašanja. Za podajanje ideje uporabljajo konceptualni umetniki najrazličnejša sredstva: od tradicionalnega platna do videoinstalacij, asemblažev, performansov in happeningov (Batič, 2003, 15).
Kako pretvoriti duševni prostor v materialnega, kako z umetnostjo doseči bivanjski utrip, ki ga ne dojemamo le s petimi čuti? Vsak na svoj način skuša preseči fizično, poznano. Ustvarjeni smo, da vidimo tri dimenzije. Tako vidijo naše oči. Pa to pomeni, da je tridimenzionalnost resničnost? Vidimo samo določene valovne dolžine svetlobe in slišimo samo določene frekvence zvoka. Svet je neverjeten, zato je treba preseči preslikovanje in samo slikarsko obrt kot tako. Vendar je likovnost, kot piše v SSKJ (1985), "skupek prvin, s katerimi upodobljena stvar vidno učinkuje", in le tako lahko obstoji.
Družbeno vlogo umetnikovega dela lahko vrednotimo: proučimo in interpretiramo umetnikov delovni postopek, tako fizični kot duhovni. Umetniki nas pogosto prosijo, naj o njihovem delu ne razmišljamo zgolj kot o končnem izdelku, temveč kot o utelešenju sklopa dejavnosti. Kot je poudaril Klee: "Umetniško delo je predvsem proces ustvarjanja: nikdar ga ni mogoče doživeti zgolj kot izdelek." Ko ga vidimo – če ga vidimo – deloma izkusimo tudi njegovo nastajanje (Lynton, 1994, 362).
Gledalec ni več nemi opazovalec, ki se boječe obrača k nedotakljivemu Michelangelovemu Davidu, ampak je s svojo navzočnostjo pogosto aktivni sooblikovalec. Konceptualna umetnost ni namenjena le peščici oblikovalcev galerij in muzejev, ampak nagovarja širši krog ljudi. "Z njo se lahko srečamo v galeriji, prav tako pa jo lahko najdemo na domačem televizijskem zaslonu, v časopisu, na ulici; sploh pa so najučinkovitejša konceptualna dela tista, v katerih se vsakdanjost in ideja, ki jo sporočajo, skoraj ujemata kot dve polovici stereoskopske slike, ki skupaj ustvarjata presenetljiv pogled na stvarnost", pravi Lynton (1994) (Batič, 2003, 15).
Omeniti velja, da je v letih 1966 - 1971 delovala slovenska likovna skupina OHO, ki je s svojim konceptualizmom pomembno demistificirala klasični nagovor likovne umetnosti, varno spravljene v muzejih, galerijah in na razstavah. V svojih projektih umetnosti bivanja skupaj z Zemljo so prisluhnili porajajoči se ekološki zavesti. Ohojevci so odprli neposreden dialog z naravo in okoljem nasploh. Razvili so specifično različico landarta (umetnost poseganja v okolje)in je že implicirala kasnejše ukvarjanje z ekologijo. Projekt Milenka Matanoviča Žito in vrvica (1969) je eden najlepših ohojevskih projektov v naravi. Avtor je z minimalnim posegom (vrvico, napeto čez žitno polje, ki je rahlo nagnila žito na eno stran) dosegel svojevrstno vizualno in čustveno intenzivnost (Flajšman, 2006).

Skupina OHO je uporabljala najpreprostejša sredstva, prehodne posege, ki so se vselej navezovali na ekološke in duhovne vsebine. Tako je bila umetnost skupine OHO tudi okolju prijazna.

Download 5,74 Mb.