Ekološka sporočila
Glede vidnih sporočil brez dvoma velja, da kakovostna ekološka vidna sporočila pomagajo razvijati skrb za predmete – skrb za živo in neživo naravo, odpirajo široko polje razmišljanja in doživljanja ter zavzemajo kritičen odnos do okolja, v katerem nastajajo. Vsekakor pa mora oblikovalec poznati vzvode, ki v zahodni civilizaciji vzdržujejo človekov brezobziren odnos do narave (Flajšman, 2006, 30).
 
Anja Bunderla, "Prepletenost", 2008
Široko polje razmišljanja in doživljanja ter kritičen odnos do okolja in družbe je odziv na hiter napredek v znanosti 20. stoletja. Umetniki so iskali nove načine, da bi na najboljši možen način projicirali družbeno in okoljsko ter duhovno življenje v umetnino.
Umetnost 20. stoletja
Že v prvi polovici 20. stoletja so nastajala najbolj izzivalna dela, ki so predočila vso raznolikost umetnosti – ne le slogovne premene, temveč tudi drastične spremembe materialov in delovnih metod, o kakršnih v stoletjih od renesanse do našega časa ne bi mogli niti sanjati, in seveda uveljavitev abstraktne umetnosti. Tu in tam so se umetniki podali tudi na sosednja, toda neumetniška področja (Lynton 1994, 317).
Umetnost, ki se je porodila iz druge svetovne vojne, pri vsej svoji resnični ali hlinjeni mrzličnosti ni bila nastrojena proti umetnosti. Nasprotno, zavzemala se je za svobodno in neprikrito subjektivno izražanje, protiutež fašizmu in državi na splošno, pa celo kot izjava proti vojni sami. Zlasti v abstraktnem ekspresionizmu se je umetnost pokazala kot pozitivna duhovna in moralna sila (Lynton 1994, 318).
Od srede petdesetih let so nam kot umetnost predstavljali nepregledno množico del in dejavnosti, ki jih v glavnem druži zgolj to, da niso slike, kipi ali grafike, vsaj v nobenem od običajnih pomenov ne (Lynton 1994, 318).
Če je Picasso rekel, da je treba naslikati gozd tako, da te pograbi zelena slabost, je že vedel zakaj: ni pomemben gozd, ampak doživetje gozda, kako na zamejeni slikovni ravnini ustvariti občutje gozda (Gorjup, 2007, 66).
Barva
V fizikalnem smislu je barva valovanje drobnih svetlobnih delcev, fotonov. V beli, brezbarvni svetlobi so ujete vse barve, kar lahko opazujemo kot razklon svetlobnega žarka za tristrano stekleno prizmo. Rezultat na zaslonu je barvni spekter.
Kako barve vidimo? Kaj je torej barva? Barve vidimo kot odbito svetlobo. Snovi, ki so barvno različne, imajo različno molekularno zgradbo in njihova lastnost se spreminja tako, da vselej zadržijo (vsrkajo) le del barvnega spektra, preostalo barvno svetlobo pa odbijajo (emitirajo). Bela površina je tako tista, ki svetlobo v celoti odbija, črna pa vso svetlobo vpije. To je hkrati tudi energetski pojav. Barve barvnega spektra so zaradi večje jasnosti razvrščene v barvni krog. Eden najpopolnejših je 24-odtenčni Ostwaldov (Wilhelm Ostwald) barvni krog. Osnovni parametri barve: barvni ton (barvitost, kroma – npr.: rdeča, modra, rumena); barvna vrednost (svetlost ali temnost barve); barvna intenziteta (nasičenost; sijaj, moč in čistost) ter sivine pa so v plastični obliki prikazani s ponazoritvami barvnih teles (Gorjup, 2007, 132-133).
Psihološko-simbolične implikacije zelene barve
Zelena je predvsem barva vegetacije, zato se večina njenih pomenov navezuje na naravo. Gozdove običajno imenujemo "zelena pljuča" mest in pragozd označujemo kot "zeleni pekel". Zelena velja za barvo meseca, saj pomensko povezujemo vegetacijo z vodenim. Je tudi barva matriarhata, in to predvsem še nerazjasnjenega vpliva mesečevih men na ženski menstrualni ciklus in na vegetacijo. Zato simbolizira zelena barva tudi življenje. V kitajski tradiciji simbolizira ženski princip Jin, dolgo življenje in usmiljenje.
Povezave med vegetacijo, vodo, mesecem in zeleno barvo so nesporne, zato simbolizira zelena barva tudi pomlad, svežino, vlažnost in hlad. Pogosto ponazarja tudi nezrelost in mladost, povezujemo pa jo še s počitkom, saj je njen vpliv na organizem pomirjevalen. Simbolizira še prijetnost, gotovost, zdravje, pripravljenost za pomoč, upanje, trajanje in toleranco.
Zelena sovpada s srednjo vrednostjo na večini pomenskih dimenzij. Umeščamo jo na vmesno pozicijo med bližjim in oddaljenim, vročim in hladnim, aktivnim in pasivnim, težkim in lahkim, sprednjim in zadnjim, moškim in ženskim ter duhovnim in materialnim. Ekstremne vrednosti navadno zbujajo napetost in so lahko celo nevarne, medtem ko vmesna, zelena barva pomirja in zbuja občutek gotovosti. Je najbolj nevtralna med kromatskimi barvami, zato je njen vpliv na posameznika odvisen od drugih barv, ki se pojavljajo skupaj z njo. V kombinaciji z modro in belo simbolizira pozitivne, v kombinaciji s črno, rumeno in vijoličasto pa negativne lastnosti. Sama zelena je namreč onkraj dobrega in zlega (Kovačev, 1997, 70-71)
Barva je v našem vsakdanu prisotna vsak trenutek, obdaja nas v elementarnih naravnih sredinah naših življenjskih okolij, specifičnih geografskih področij, hkrati pa je različno vidna kot posledica meteoroloških in umetnih osvetljav, pa tudi bolj ali manj zaprtih arhitekturnih barvnih ambientov. Barvo v tej funkciji sila različno in osebno izbiramo ter doživljamo, bodisi kot posebno barvo naših bivalnih ambientov ali kot barvo krajine, v katero se podajamo v želji, da si napolnimo akumulatorje z za nas prijetnimi, prav posebnimi barvnimi vtisi (Gorjup, 2007, 36).
Motiv in vsebina ter likovna snov
Likovno delo je tako kot vsak drug rezultat človekove miselne dejavnosti sestavljen pojav.
V tako imenovani upodabljajoči umetnosti, t. j. v slikarstvu in kiparstvu, imamo v splošnem dve poti, po katerih se približamo likovnemu delu in ga dojamemo. Prva je pot vsebinskega razčlenjevanja (analize). Odgovarja nam na to, kaj je v likovnem delu upodobljeno. Druga pot je pot oblikovnega razčlenjevanja in nam odgovarja na vprašanje, kako je to, kar je upodobljeno, podano s sredstvi likovnega izražanja (kompozicija in način upodabljanja). Prvič se vprašujemo po motivu, vsebini in snovi likovnega dela, drugič pa po njegovi obliki (formi).
Motiv
Motiv je osnovni predmet, ki ga likovno delo predstavlja. Lahko je to človeški lik, lahko so to druga živa bitja in stvari iz človekovega okolja ali okolje samo. Motiv je lahko preprost, lahko pa tudi sestavljen. Na delu Ivane Kobilca Kofetarica je upodobljena ena sama oseba. Slikarka se je osredotočila nanjo; zanima jo njeno delo, njeno razpoloženje, učinek, ki ga bo upodobitev te in takšne osebe imela na opazovalca slike. Sedejeva Družina pri mizi pa prinaša več likov, slikarjeva skrb je namenjena tudi njihovemu okolju. Na sliki opazimo več oseb (mati, otroka), okolje je prikazano z več prvinami (miza, stoli, posoda na mizi, odprto okno, pogled na drevje in hiše pod oknom). Sliko lahko razumemo, kot da je sestavljena iz več motivov (mati z otrokom, otrok pri mizi, notranjščina sobe – interier, (pogled na zunanji svet – eksterier). Lahko pa jo razumemo kot en sam iz več delov sestavljen motiv (družina pri mizi v sobi z odprtim oknom).
 
Motiv ni pojem, ki bi ga mogli zakoličiti in dokončno definirati. Pomaga nam pri vsebinskem razčlenjevanju likovnega dela in si ga smemo prilagoditi v soglasju s tem, kako razlagamo (interpretiramo) vsebino likovnega dela.
Analiza likovnega dela
Vsebinska analiza: ugotavljamo motiv, vsebino, snov. Skuša odgovoriti, kaj je upodobljeno
Oblikovna analiza: ugotavljamo obliko. Skuša odgovoriti, kako je upodobljeno.
Vsebina:
Vsebina v pravem pomenu besede je tista pripoved, ki jo spoznamo, ko razčlenimo motiv ali motive dela, si jih razložimo in jih sestavimo v pripovedno celoto.
Likovna vsebina:
Poudarek imajo likovni elementi: barva, pika, črta, svetloba, kompozicija
Likovna snov
Zlasti v starejši umetnosti je vsebina pogosto vzeta iz književnosti takšne ali drugačne vrste, in je tako vnaprej določena. V takšnem primeru govorimo, da ima likovno delo literarno snov. Daleč najpogostejša vira takšne snovi sta antična (grška in rimska) mitologija in Sveto pismo; likovno delo ima v tem primeru mitološko ali svetopisemsko snov. Kot tretja pomembnejša zvrst likovne snovi nastopa zgodovina, bodisi od slikarja in kiparja časovno bolj odmaknjena bodisi novejša in aktualnejša. Če hočemo takšno likovno delo (mitološko, svetopisemsko, zgodovinopisno) razumeti v vseh vsebinskih nadrobnostih, moramo dobro poznati ustrezen literarni vir.
Kadar likovno delo nima literarnega ozadja ali pa se da njegovo literarno ozadje zanemariti, nam slika ali kip govorita le s takšnimi motivi, ki jih je mogoče neposredno prepoznavati.
V novejši umetnosti so dela z literarno snovjo v manjšini in prevladujejo tista z neposredno spoznavnimi motivi. Najpogostejši neposredno spoznavni motivi so: portret (upodobitev določene osebe; kadar je upodobljenih več oseb, govorimo o skupinskem portretu; v posebno podzvrst sodi slikarjeva lastna podoba, avtoportret), človeški akt (upodobitev golega človeškega telesa), krajina (upodobitev pokrajine), žanr (izsek iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi) in tihožitje (upodobitev neživih stvari, rastlinja ali živali)
Vsako likovno delo ima svojo obliko. Obliko likovnega dela sestavljajo prvine likovnega izražanja: točka, črta, ploskev, telesnost (volumen), prostor, barva, svetloba. V obliki likovnega dela posamezne prvine likovnega izražanja ne nastopajo same zase, marveč skupno: le tako, v skupnosti, lahko učinkujejo na gledalca. Najvažnejši pojem, ki uravnava posamezne prvine likovnega izražanja v učinkovito celoto, je kompozicija.
Kompozicija
Kompozicijo lahko v splošnem opazujemo na dva načina: prvič, kako so likovni elementi razporejeni glede na ploskev, in drugič, kako so ti razporejeni glede na prostor. Način, kako je likovno delo kompozicijsko urejeno, odloča tudi o učinkovanju likovnega dela. Likovno delo je lahko glede na kompozicijo v sebi negibno (statično), uravnoteženo ali pa gibko in prožno (dinamično).
V razporejanju likovnih elementov glede na ploskev imamo pet osnovnih možnosti: kompozicija je lahko prosta ali nevezana, vodoravna, simetrična, trikotniška in diagonalna. Med temi sta simetrična in trikotniška kompozicija uravnoteženi, diagonalna pa dinamična.
Upodobitev živali v francoski jami Lascaux, prazgodovinska slika, še ne kaže slikarjevega prizadevanja po kompozicionalnem urejanju ploskve. Živali so prikazane v brezoblični skupini.
Prostor lahko je, lahko ga ni. Če ga ni, govorimo o ploskovitosti oz. brezprostorskosti. Če prostor je, je v likovnih delih, ki so vezana na ploskev (slika, relief) le navidezen. Prostor se ustvarja s pomočjo perspektive, ki je poseben risarsko geometrijski postopek, v katerem so likovni elementi razporejeni tako, kot da bi jih videli z ene same točke opazovanja. Tako se ustvari videz (iluzija) prostora.
|
