| Vsi zvoki lahko postanejo glasbeno gradivo. Erik Satie je v balet »Promenade« uvedel pisalni stroj, Edgar Varese v skladbo »Ionisation« sirene, John Cage je skladbo »LivingRoom« ustvaril samo z zvoki predmetov, ki so v stanovanju, Christian Wolf skladbo »Stone Music« le z igro kamnov.
Poleg delitve na šume, zvene in tone lahko zvokom določimo tudi stalne lastnosti (parametre):
-
višino
-
barvo
-
moč, glasnost
-
trajanje
-
mesto zvoka v prostoru
-
Višina tona je odvisna od števila tresljajev na sekundo in velikosti zvočila:
hitrejše nihanje – višja frekvenca – višji ton
počasnejše nihanje – nižja frekvenca – nižji ton
krajše, manjše zvočilo – struna, piščalka ipd. – višji ton
daljše, večje zvočilo – struna, piščalka ipd. – nižji ton
Tonski sistem je razvrstitev sedmih osnovnih tonov po višini v devetkratnem zaporedju od najnižjih do najvišjih.
Oktava je vrsta tonov, ki sega od 1. do 8. tona, pri čemer je zadnji ton oktave hkrati 1. ton naslednje oktave.
Melodija je v smiselno celoto urejeno zaporedje tonov. Melodija je pesem sama po sebi. Je zaokrožena celota.
V glasbi se z zvočno barvo okoriščamo tako, da skladatelji ustvarjajo skladbe za različna glasbila, da pevske in instrumentalne glasove združujemo v zbore, ansamble in orkestre, da izvabljamo iz glasbil čim bolj pestre zvoke, da z elektro-akustičnimi napravami zvokom umetno spreminjamo značilnosti. Barva zvoka je pri človeškem glasu odvisna od fiziološkega ustroja dihalnih in glasotvornih organov, pri glasbilih pa od števila, moči in razporeditve delnih tonov (to so tisti, ki zvenijo hkrati z osnovnimi toni). Oznake za barvo so npr. mehko, svetlo, toplo, ostro.
|
