|
Zvoke, gradivo glasbe, ustvarjamo s svojim telesom in glasbili. Naše telo, predvsem glas, pa tudi drugi deli (ploskanje, topotanje) so že od nekdaj izreden zvočni vir. Glasbila so pravzaprav samo podaljšek našega telesa: školjka pred usti, ki je okrepila in spremenila glas, votla kost, na katero je bilo mogoče piskati, kamen, ki je okrepil ploskanje.
Piščalka iz Potočke zijalke (prevrtana čeljustnica jamskega medveda) – okrog 40000 let pr. n. š.
 
Trstenke (sirinks ali panova piščal), upodobljene na Vaški situli – okrog 6. stoletja pr. n. š.
Glasbilo je vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo zvoke, ki nam pomenijo glasbo. Po različnih lastnostih jih je mogoče urediti v skupine:
po snovi, ki pri glasbilu zveni: struna, piščalka, les, kovina …
po načinu, kako na glasbilo igramo: drgnemo, trzamo, pihamo vanj, udarjamo, igramo na tipke, zaklopke ali gumbe …
po gradivu, materialu, iz katerega so glasbila izdelana: les, kovina, kožnata opna, plastika …
v polja tabele razporedite naslednja glasbila: oboa, tamburin, tamburica, boben, električna kitara, gong, mandolina, čembalo, triangel, ksilofon, lutnja, gosli, harmonij, trombon, pavke, kastanjete, citre, viola, orgle, flavta, rog, violončelo, trobenta, klavir, činela, kontrabas, klarinet, harfa, tam-tam, hamond orgle, synthesizer, vibrafon, violina, harmonika, orglice, trstenke
Skupina
|
Ime glasbila
|
Pihala
(vanje pihamo)
|
|
Trobila
(vanje pihamo, a z njimi trobimo)
|
|
Tolkala
(po njih udarjamo)
|
|
Godala
(po njihovih strunah vlečemo z lokom)
|
|
Brenkala
(strune trzamo)
|
|
Inštrumenti s tipkami
(s prsti igramo po klaviaturi)
|
|
Inštrumenti s strunami
|
|
Elektroakustični inštrumenti
|
|
S človeškim glasom in z glasbili so se v razvoju ustvarila tri poglavitna območja tvorjenja zvoka v glasbene namene:
vokalna glasba: glasba za glasove,
vokalno-instrumentalna glasba: glasba za glasove in instrumente,
instrumentalna glasba: glasba za glasbila (instrumente).
Iz množice podedovanih in komaj iznajdenih glasbil so nastajali in še nastajajo najrazličnejši sestavi.
Iz pevskih glasov zbori, iz posameznih glasbil komorno glasbene skupine – ansambli, iz iste družine instrumentov orkestri pihal, trobil, tolkal, godal, brenkal; iz njihove združitve pa različne vrste orkestrov.
Vokalna glasba (vox – glas)
Pevski glasovi se med seboj ločijo po višini, obsegu, zvočni barvitosti. Ločimo moške in ženske pevske glasove – to so (od najvišjega do najnižjega): sopran, mezzosopran, alt in kontraalt. Moški pa so tenor, bariton, bas in kontrabas.
Vokalne zasedbe:
Solist
Duet
Tercet kvartet
Kvintet
Sekstet
Septet
Oktet
Nonet
Več jih sestavlja pevski zbor
Vokalno glasbo lahko delimo:
-po vsebini in namenu v umetno, ljudsko, partizansko, množično, posvetno, religiozno, resno, vedro …
-po številu sodelujočih (eden – solistično petje, skupina izvajalcev – zborovsko petje)
-po sodelovanju instrumentov in po glasbi a cappella (samo petje) in vokalno-instrumentalno glasbo
Inštrumentalna glasba
Taka glasba je namenjena izvajanju z glasbili. Brez njih si danes ne moremo več zamišljati življenja, saj zmorejo več kot naš glas in telo.
Zgradba orkestra:
Srce orkestra so godala (postavljena v ospredje), za njimi so tiha pihala, za temi ostrejša trobila. Tolkala so v ozadju, harfe ob strani. Obseg orkestra se lahko spreminja, kakšno glasbilo lahko po potrebi dodajo.
Kako dojemamo zvoke
Naše uho je podobno zapletenemu mikrofonu, katerega naloga je spreminjati zvočno energijo v elektro-akustična naznanila (signale) in jih prek živčnega sistema pošiljati možganom. Sluh je nekaka varnostna naprava, radar, ki »bedi« tudi takrat, ko druga čutila počivajo (med spanjem) in nas obvešča o stvareh, ki jih z drugimi čutili ne moremo zaznati (dogajanja za ovirami, stenami, hribi). Pa ne samo to; sluh omogoča govor, ki nas usodno povezuje.
»O, ljudje, kako ste krivični, da me obsojate kot sovražnega in trmastega ljudomrzneža. Saj ne veste za skrite vzroke tega, kar vidite. Pomislite, da sem že šest let neozdravljivo bolan … Sam sem se moral izločiti iz družbe in se podati v samoto, čeprav sem bil po naravi živahen in vnet za družabnost ter razvedrilo. Kadar pa sem tu in tam le še poskusil, sem bil strašno pobit ob žalostnem spoznanju, kako močno sem naglušen … Ah, kako naj bi priznal oslabelost čutila, ki naj bi bilo prav pri meni popolnejše kot pri drugih …«
Ludwig van Beethoven
Območje naše »slušne ploskve« je po naravi omejeno:
pri višinah mora imeti ton vsaj 16 nihljajev na sekundo (frekvenco 16 Hz), da ga zaznamo, po 20.000 nihljajih mu naš sluh več ne sledi. (Pes še sliši višino 30.000 hz, netopir in delfin pa celo 120.000 Hz.)
Pri glasnosti zvok dojamemo šele, ko preide »prag slišnosti« in se na drugi strani spremeni v pritisk in bolečino, ko doseže »prag bolečine«.
Sosednje tone med seboj razlikujemo po višini le takrat, če razlike med njimi niso premajhne.
Pri gostoti preveč zvočnih dogodkov v sekundi (15–25) te dojemamo le še kot strnjen zvok. Na drugi strani pa zvoke, ki so daljši od 8 sekund, med seboj ne zmoremo povezovati v ritmično smiselne enote.
Po obsegu se je glasba še v srednjem veku ravnala po legah človeških glasov, v dinamiki, glasnosti pa se je prilagajala takrat še dovolj mirnemu človekovemu okolju. Vsesplošno naraščanje šuma, hrupa in ropota tudi glasbi vsiljuje močnejše učinke in dinamična nasprotja.
Naš sluh je danes že zelo ogrožen. (Četudi sluhovod zapremo s plastelinom ali zaščitnimi slušalkami, zvok še vedno zaznavamo prek kosti. Če našemu sluhu dalj časa ne damo počitka, postane tudi zvok manjših jakosti škodljiv.) Če je obremenitev sluha z ropotom kratkotrajna, se čutne celice v notranjem ušesu še opomorejo. Če pa glasni zvoki na nas delujejo dalj časa, se čutne celice trajno poškodujejo (poklicna naglušnost delavcev v industriji, DJ-jev …).
Zvok tudi ubija: biolog spusti v komoro belo miško, skozi okence pa opazuje njeno vedenje. Pri povečanem hrupu postane žival vznemirjena, če pa se glasnost še povečuje, miš otrpne, se v krču vzpne in pogine.
Ima človek »pravico do miru«, da ga ne vznemirja in onesposablja ropot, ki ga ne mara in za nastanek katerega ni sam kriv?
Poznate predpise, ki občane ščitijo pred neželenim hrupom, pred preglasno glasbo iz soseščine, ropotom s ceste, z delovišč, pred ropotom petard in raket …?
Zvočno okolje, katerega del je tudi glasba, učinkuje na nas po členih naslednje verige:
Dražljaj (zvočni valovi, ki dosežejo naše uho, zanihajo bobnič, ta nihaj prenese prek slušnih koščic do notranjega ušesa, kjer ga prevzamejo občutljive slušne celice).
Občutenje (možgani dražljaj sprejmejo kot zvočni učinek).
Zaznava (ker je zvokov, ki dotekajo v možgane brez števila, jih ti razbirajo na pomembne in take, ki jih brez škode lahko preslišijo – npr. zvoke, na katere smo se navadili).
Mišljenje, sodba (možgani so nagonsko navajeni poiskati vsakemu zvoku ali zvočnemu dogajanju pomen. Kakšen je, od kod, kaj pomeni. Pri glasbi: kdo igra skladbo; jo igra dobro; poznam skladbo; mi je všeč …).
Odziv (če zvok sporoča kaj pomembnega – prijetnost, neprijetnost – se temu primerno odzovemo. Če nam je glasba všeč, ji prisluhnemo, če ne, se ji skušamo izogniti.
Slušni dražljaji – in glasba je sestavljena iz takih dražljajev – se na poti v možgane dotaknejo in vzburijo območja tudi drugih čutil. Zato gre koračnica ali poskočna glasba »v noge«, zato pesmi in skladbe »sežejo v srce« in so poslušalci »ganjeni«, zato nam ob kaki glasbi »srce burneje utripa in dihamo sunkoviteje.
|
