Zgodbe
Izbor del študentov smeri Unikatno oblikovanje/steklo in keramika na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze Ljubljani
RAZSTAVLJAJO:
Kristina Drnovšek, Lahkotnost bivanja v steklenih čevljih
Nika Erjavec, Avtoportret
Katja Orličnik, Čajni servis in Možica
Brina Steblovnik, Invalidne skodelice
Špela Šedivy, Avtoportret in Spomin
Simona Žiher, Spomin, ujet v porcelan
Deja Hauptman, Izbruh
Eva Janeš, Ginko in Koi
Maruša Mazej, Triptih
Ana Klemenčič, Nianse Soče
Monika Smolič, Letalo
Nina Podobnikar, Zajem svetlobe
Aleš Hočevar, Prstani
MENTORJI:
zasl. prof. Dragica Čadež Lapajne,
prof. Tanja Pak,
asist. Kristina Rutar in
doc. Boštjan Drinovec.
TEXT
Človeku je bilo že od nekdaj mar za lepoto stvari, ki ga obdajajo. Do njih lahko splete celo čustven odnos ali pa so pomembna vez z njegovimi spomini. Zato se včasih na naših policah znajdejo kosi, ki so lahko še tako navlečeni s prahom, pa jih vendarle ne vržemo proč. Zavedanje obdajajoče lepote nas navdaja s prijetnimi občutki, spretne umetniške roke pa nas vabijo k čudenju. Monotona in ponavljajoča praksa vsakdana lahko tako postaneta osebna izkušnja tistega posameznika, ki to lepoto čuječe zazna.
V Galeriji Media Nox se predstavljajo študentje smeri unikatnega oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Nekateri se predstavljajo z diplomskim delom, drugi s projektom v okviru študijskih praks, ki nastajajo ob nenehnem budnem očesu mentoric, profesorice Tanje Pak, asistentke Kristine Rutar ter drugih. Atelje je odprt 24 ur na dan. Samo predstavljamo si lahko, kakšno kreativnost dihajo mladi ustvarjalci, dela katerih bodo v prihodnosti osmišljala naše bivanje. Študij je individualiziran, takšno usmeritev dosledno podpreta tudi mnenji obeh mentoric, s poudarkom, da mladi ustvarjalec le tako lahko popolnoma pretipa razsežnosti materiala. Enim je bližja keramika, drugim steklo, vendar študentje obvladujejo tudi druge materiale. Še več, sami k mediju pristopajo eksperimentalno. Tako nastajajo interdisciplinarni projekti, v katerih umetnik ni le snovalec idej, temveč raziskovalec, ki mu je mar, da njegove ideje dobijo kvalitetno materialno obliko, pa najsi bo to še takšen detajl, kakor je odtenek lazure. Razstavljeni predmeti so produkt študij, razmišljanj, neštetih preizkušanj materiala in samih sebe. Včasih se material zdi težji kot je v resnici, včasih postane metafizičen, včasih njegova krhkost predstavlja nepopisno grožnjo in strah, s katerim se mora odkrivajoči spopasti. Vsak material je potrebno najprej dodobra spoznati, saj ima svoje lastnosti. Potrebno ga je preizkušati v različnih okoliščinah, prespraševati, kako se odziva nanje, kaj šepeta umetniku. Ustvarjanje postane dialog, ki se na koncu ubesedi v obliki materije, nečesa stvarnega, kljub temu da sta lahko tako vsebina kot forma povsem abstraktni. Pri vsakem delu na dotični razstavi gre za sopostavljanje dveh zgodb; prva je materialna, druga intimna. Včasih se zgodbe prepletejo narativno, spet drugič nekoliko bolj subtilno. Končni izdelki niso usmerjeni samo v uporabnost, temveč je večina med njimi produkt povsem umetniškega izraza.
NIKA ERJAVEC naredi domiselno kombinacijo dveh materialov. Njen Avtoportret je deljen na dva dela, ki sta kakor v jukstapoziciji, čeprav se držita skupaj. Mavčni odlitek avtoričinega obraza je kot maska, ki mora nastavljati lice zunanjemu svetu. Še tako trpežna ne more ubežati lastnemu jazu, ki na drugi strani ostaja skrit. Ta skriti jaz je lahko podoba steklenih vitic, ki so polne življenja in kljub krhkosti nenehno rastejo. In ko nas zunanji svet pusti prazne, odtujene in same, bežimo v bogat in barvit notranji svet, ki predstavlja tudi svet umetnosti same.
MONIKA SMOLIČ se poigrava z asociacijami. Delo Realnost na prvi pogled deluje ljubko, spominja na otroške igrače in je barvno privlačno. Zagotovo naš pogled pritegnejo padalci, pri katerih se naša pozitivna asociacija po nazornem opazovanju spremeni v nekoliko bolj zadržano. Na padalih namreč niso veseli padalci, temveč bombe, orožje in tanki! Ni vse zlato, kar se sveti in vsaka zgodba ima dve lici, bi rekle naše babice. Delo seveda ponuja veliko različnih prispodob in kar vabi k asociiranju problematike, od gledalca pa je odvisno, na kaj ga spomnilo najprej.
NINA PODOBNIKAR se v delu ukvarja s problematiko svetlobe. Gre za dve lično in minimalistično izdelani skodeli, katerih belina nagovarja k meditativnemu občutenju. Skozi stekleni material svetloba pronica različno, ponekod transparentno kuka skozenj, drugod jo zaustavi že v sami notranjosti. Delo nas navdihne pozitivno, avtorica nam namreč metaforično gledano daje orodje za Zajem svetlobe.
ALEŠ HOČEVAR prstane izdeluje iz različnih materialov, kljub temu da gre za uporabno in hkrati krasilno funkcijo, če jih odložimo, delujejo kot majhne skulpture. Dvojnost materiala se pojavlja v dialogu med lahkotnejšim ter trdnejšim in s tem spominja na definicijo ženske, če predvidevamo, da bo prav ona nosilka prstana – močna in krhka hkrati.
BRINA STEBLOVNIK se predstavlja z delom Invalidne skodelice, ki so nastale eksperimentalno z odlivanjem istega kalupa. Avtorica se preigrava s semantično mislijo, kaj je skodelica brez svoje osnovne funkcije, če ne more stati. Zunanjščina je definirana kot sivo arhitekturo brutalnosti, a na drugi strani razklano v močno rdečo z detajli zelene, kar zgleda, kot bi se želeli razliti. Je morda to simbol življenja, ki prihaja iz njenega trdega ogrodja? Na eni strani lahko delo razumemo kot avtoportret, avtorica pa izpostavlja, da razmišlja o kritiki sodobne družbe.
ŠPELA ŠEDIVY svoj Avtoportret povsem abstrahira. Četudi se naš pogled še tako trudi, v delu ni niti sledu o figuraliki ali motivih, ki bi namigovali na antropomorfnost. Kombiniranje materiala je domiselno, apnenec objekt prizemlji, v stekleni notranjščini pa izstopa lebdeči mehurček. Transparentnost dopušča naš vpogled, a le do neke mere, in sicer do meje, ki jo postavi človek sam. Avtorica razmišlja o sebi, o lastni notrini, ki je seveda brezoblična. To pa je vendarle tisto, kar dejansko smo. Morfos pa predstavlja le še enega izmed mnogih kalupov.
Spomin je drugo delo, s katerim se avtorica Špela Šedivy predstavlja na razstavi, v njem pa gre za mavčne odlitke delov telesa, uokvirjene in obešene na steno. Spomin predstavljajo zaceljene rane, ki so jih posamezniki utrpeli na lastnem telesu, vendar pa so ponekod komajda vidne. Koža je zagotovo dejanje spomina, saj se nekatere brazgotine nikoli ne zacelijo popolnoma, ravno z njimi pa človek dobiva nek drug zemljevid lastnega telesa.
SIMONA ŽIHER se ukvarja s spominom in z njegovo funkcijo. Človeško življenje je niz kontinuiranih dogodkov, iz katerih najbolj izstopajo ravno tisti, ki imajo čustven naboj. Ti imajo posebno mesto tudi v našem spominu. Avtorica je ustvarila serijo vaz, ki so odlite v isti kalup, a jih je za tem zavestno deformirala. S tem je pretrgala možno ponavljanje, spominjajoč na industrijske izdelke (kontinuiteto dogodkov), s krasilnimi tehnikami pa so vaze dobile unikatne oblike (spomini).
KRISTINA DRNOVŠEK izhaja iz sveta uporabnih predmetov, konkretno čevljev, ki jim doda pete iz stekla ter tako doseže že na prvi pogled pridih ekstravagance. S kombiniranjem usnja in stekla avtorica razmišlja o teži in lahkotnosti našega bivanja. To, kar je za nekoga lahkotnost, lahko za drugega predstavlja nekaj povsem otežujočega. Velikokrat se znajdemo na eni in na drugi strani, za kar je težko povsem določiti, ali je prva manj pomembna za rast posameznika kot druga.
KATJA ORLIČNIK predstavlja tridelni čajni servis iz keramike. Sestavljen je iz čajnika, majhne skodelice ter podstavka. Slednji deluje tako, kot da je ukrivljen pod težo nošenih predmetov, a seveda temu ni tako. Avtorica sledi minimalizmu tako v izdelavi kakor barvni paleti. Čajnik po obliki spominja na Bauhausove kultne čajnike, vzor pa prihaja iz sveta čajev – Kitajske. Zemeljski toni prevladujejo nad belino podlage in so reminiscenca na kamenje v vodi.
Možica sta nefiguralni motiv, ki jima pridih antropomorfnosti dodaja samo naslov, ki ga je avtorica Katja Orličnik izbrala za dotično delo. Predstavljata minimalistični deli, ki sta drug drugemu kot diptih in ju definira predvsem njuna vertikalnost. Na prvi pogled spominjata na kakšen uporabni predmet, vendar celota izkazuje skulpturo.
MARUŠA MAZEJ za svoj Triptih pravi, da je meditativno delo, ki gledalcu dopušča povsem odprto asociiranje. Kompozicija tridelnosti je jasna, zasnovana po vertikali, ki jo opredeljujejo digitalne grafike z vidno povečanimi potezami čopiča. Poteze so kaligrafske, obliko vodi količina dodane vode. Na treh poličkah se razvrstijo skodelice v črni barvi, ki so tukaj bolj umišljene kot skulpture. Zanimivo je poigravanje z idejo, kako razumemo obliko in ali lahko uporaben predmet postane polnovredno umetniško delo.
ANA KLEMENČIČ niza keramične tesere v mozaik Nianse Soče, ki na prvi pogled spominja na tkanino. Barvno prelivanje razgiba celoto, z reliefnostjo posameznih teser pa avtorica poudarja gibanje reke, prav tako k temu težijo neravni robovi. Zelo zanimiv eksperiment je nastal na podlagi opazovanja spreminjanja barv dotične reke. Mozaik je trenutno le še fragment, iz katerega bo nastalo večje delo.
DEJA HAUPTMAN svoji seriji Izbruh dodaja gibljivost predvsem z reminiscenco narave same, za katero pravi, da se v njej najde veliko razpok. Zanje se zdi, da v njih nekaj brbota. Avtorica serijo opremi v zemeljskih tonih, ki jih dodatno poudarja še lazura ter narekuje preprosto obliko, saj je narava čudovita in skrivnostna tudi v največji preprostosti. Tisto, kar prihaja iz globin kot izbruh, v obliki razpok, prav tako deluje skrivnostno. Zagotovo pa je eno – v vsakem človeškem jedru kaj brbota, kali in raste – ko je pripravljeno, se včasih pokaže tudi navzven, v obliki umetnosti ali drugih človeških kreacijah.
EVA JANEŠ se predstavlja z deli, ki odsevajo krhkost. Na eni strani zaradi materiala samega, ki je steklo in ga avtorica plasti, jedka ter gravira. Preko teh plasti nastaja podoba, in sicer na enem delu ginkovo listje, na drugi strani japonski koi. Oba motiva delujeta umirjeno, skorajda zenovsko, lebdeče. Pri obeh se plastenje prepleta še z eno pomembno lastnostjo stekla, transparentnostjo, ki je pri obeh delih ključno. Avtoričino delo je slika in skulptura hkrati.
Dela študentov navdušijo s svojo domiselnostjo, predvsem s smislom za introspekcijo, z analizo lastnega notranjega sveta, kakor pa tudi družbe ter sveta na sploh. Seveda ne gre pozabiti na naravo, ki je zmerom stalnica inspiracije. Vse to odmeva v unikatnih izdelkih, med katerimi so dela, ki potujejo tudi po Evropi in svetu ter od tam prinašajo različne nagrade. Študenti imajo tudi silno težko nalogo, saj njihov poklic predstavlja nenehno gibanje ter iskanje ravnotežja med umetnostjo in njeno uporabnostjo. Pričujoča dela so kvalitetna tako po izvedbi kakor tudi vsebini, za prihodnost slovenske zgodbe o unikatnem oblikovanju se nam tako ni potrebno bati. Morda se moramo le bolj potruditi, da bodo te zgodbe lahko tudi živele in bo javnost tista, ki bo tovrstne izdelke znala visoko ceniti. V Galeriji Media Nox smo še posebej veseli sodelovanja z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, saj nemalo študentov prihaja iz Maribora ali okolice. Pomembno se nam zdi, da študenti spoznajo galerijski svet, v katerem bodo morda ravno s tokratno izkušnjo vstopali samozavestno in pogumno.
Petra Čeh
|
