17. julij – 20. september 2015 otvoritev: 17. julij 2015 ob 20. uri kustos razstave: Goran Milovanović

Letos mineva 100 let od rojstva enega velikih likovnih poetov dolenjske pokrajine, Vladimirja Lamuta. Ker je njegov opus, predvsem po zaslugi dr. Milčka Komelja, strokovno že dodobra obdelan, smo se v Galeriji Božidar Jakac odločili, da spomin na velikega umetnika zabeležimo v razstavišču, ki je zaradi njegovega doprinosa Kostanjevici po njem tudi častno poimenovano, z razstavo njegovih manj znanih risb in krokijev, ki so nastali ob enem od mnogih kulturnih fenomenov Kostanjevice na Krki v prejšnjem stoletju – amaterskem gledališču pod okriljem dramske sekcije Prosvetnega društva Lojzeta Košaka.

Fenomen amaterskega gledališča v Kostanjevici je izjemen. Mnogo besed je bilo že napisanih o njem, na vrsto pa v prihodnje prav gotovo pride tudi še temeljita strokovna študija. Prve zapise o gledališču lahko najdemo že takoj v začetku 20. stoletja, ko so v Kostanjevici gostovala velika gledališka imena, kot so Anton Verovšek, Anton Cerar – Danilo, Avgusta Cerar – Danilova, Hinko Nučič in drugi. Med obema svetovnima vojnama v Kostanjevici delujeta kar dve gledališči: prosvetno in sokolsko; med njihovimi uprizoritvami lahko najdemo kar nekaj slovenskih klasikov: Finžgarjevega Divjega lovca so tako na oder postavili že daljnega leta 1922, ponovno pa leta 1937 in po vojni z znamenito sceno Maksima Gasparija še leta 1968. Neizbrisen pečat je v dvajsetih letih kostanjeviški taliji pridal tudi domači likovni umetnik Jože Gorjup. Leta 1925 je režiral in tudi odigral vlogo Hermana v Veroniki Deseniški Otona Župančiča, ki je bil prisoten na premieri. Kasneje so bile, v duhu časa, pod Gorjupovo taktirko na oder postavljene mnoge drame Ivana Cankarja (leta 1928 so uprizorili Hlapce, pri katerih je scensko opremo izvedel Zoran Didek). Leta 1930 je bila pod taktirko takratnega kostanjeviškega kaplana Janeza Hladnika na oder postavljena Miklova Zala, ki je bila kasneje, v dramatizaciji Frana Žižka in pod režisersko taktirko Lada Smrekarja, daleč najuspešnejša in posledično največkrat na gostovanjih uprizorjena predstava po drugi svetovni vojni ponovno obujenega kostanjeviškega gledališča, ki je svoj domicil našel v novozgrajenem Domu kulture.

Za razstavo smo naredili izbor 75 Lamutovih risb iz štirih iger PD Lojzeta Košaka: Celjski grofje, Kloštrski žolnir, Pernjakovi (vse izvedene 1956), Svet brez sovraštva (1958) ter dveh gostujočih iger – znamenitega Sovretovega prevoda Platonovega dela Poslednji dnevi Sokrata, ki je v izvedbi Eksperimentalnega gledališča Ljubljana v Kostanjevici gostovala leta 1957, leto kasneje pa še igre SLG Celje Dundo Maroje. Tem smo dodali še nekaj žanrskih risb, ki so povezane s Kostanjevico, kostanjeviškim gledališčem, in nekaj izvedenih portretov glavnih protagonistov, ter tudi avtoportret.. Vse so izvedene v Lamutovi prepojenosti z realizmom ter blago dodano osebno ekspresivno noto.

Za likovni opus Vladimirja Lamuta lahko trdimo, da je ravno risba ena njegovih temeljnih likovnih izraznih sredstev, poleg risb njegov opus zajema še velik fundus grafike, predvsem litografije. Večina risb je krokijev, s čimer narekuje dokumentarni značaj, po drugi strani pa izkazuje nemiren temperament in veliko risarsko vnemo. Risbe portretov, ki jih razstavljamo, se pnejo v loku od hitropoteznih skicoznih osnutkov do studiozno izdelanih portretov v gvašu. Na izvedbo risbe sta pomembno vplivala izbira tehnike in način izvedbe.

Po razstavljenem delu sodeč se je Vladimir Lamut v gledališkem svetu počutil precej domače. Gledališče je jemal dobesedno kot paralelni svet, v katerega se je lahko zatekal s pomočjo kostanjeviških protagonistov. S scenskimi postavitvami in oblikovanji plakatov se je prav gotovo srečal že med študijem v Zagrebu, saj so se tudi njegovi profesorji (v mislih imam predvsem Babića) temeljito ukvarjali s to temo. Gledališka dinamika in visok tempo novih predstav, ki ga je na začetku zastavil Lado Smrekar, sta povsem zadovoljila Lamutovo izrazito delovno strast in opazno hlastanje po likovnem izražanju (tudi tu lahko potegnemo paralele s Cezannom in Van Goghom), kar je Štefan Eržen ob razstavi leta 1953 označil kot »lamutizem«, nam pa pomeni dragocen doprinos k sestavljanju mozaika tako gledališke dejavnosti PD Lojzeta Košaka kot likovnega opusa Vladimirja Lamuta, ki bi si zaslužil še podrobnejše študijske predstavitve po ustvarjalnih fazah.

Goran Milovanović

Podnapisi k fotografijam:

AVTOPORTRET, 1957, akvarel na papir, inv. št.: GG 1387, © Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

CELJSKI GROFJE – LADKO KUKEC KOT ENEA SILVIO PICCOLOMINI (PAPEŽ PIJ II.), 1958, gvaš na papir, inv. št.: GG 1255, © Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki