3. Impresionizem
Umetnik je živel v drugi polovici 19. stoletja, v času impresionizma, ki predstavlja mejnik med starejšo in moderno umetnostjo. Rojstvo impresionizma povezujemo s Francijo. Pomenil je nastop proti akademizmu, uradni umetnosti tistega časa, ki se je izražala s fino, tenko potezo. Impresionizem kot umetniška smer je, kot smo že omenili, poimenovan po Monetovi sliki Impresija, sončni vzhod.
Sl. 4: Monet: Impresija, sončni vzhod
Impresionistično slikarstvo so sprva zavračali in večina slikarjev za časa življenja ni uživala slave in ugleda. Z impresionizmom se je uveljavilo slikanje na prostem, kajti impresionisti, kot so sprva imenovali umetnike v tistem času, so se zanimali predvsem za vpliv svetlobe, ko so hoteli ujeti objekt v bežnem trenutku svoje prisotnosti. V tem obdobju se je izoblikovala misel, da se trenutka ne da ujeti drugače kot s hitrimi, navrženimi potezami. Razvili so nov način upodabljanja resničnosti, s katerim so vtisi v svetlobi menjajočega se videza bolj nakazani kot izčrpno prikazani. Impresionizem je ukinil tudi vse, kar je bilo ravno. Pregnal je ravnovesje svetlih in temnih mest, predmeti se niso več natanko ločevali od okolja, temveč so se zavili v zrak okrog sebe in se pokrili z odsevi. Konec je bilo torej z risbo z razločnimi obrobami. Postalo je pomembno le to, da se je iz slike dalo začutiti, kako piha veter, kako trepetajo listi, toplino sonca ali valovanje modrega morja.
4. Claude Monet: Temza pod Westminstrskim mostom
(1871, olje na platno)
London je Monet večkrat obiskal. Prvič ga je doživel v času francosko-pruske vojne, nato pa še nekajkrat, tudi zato, ker se je njegov sin Michel v Angliji učil angleščine. Sprva se je pritoževal nad spremenljivim vremenom, saj naj bi mu oteževalo slikanje. Velikokrat naj bi tako silovito deževalo, da se skozi okno njegove sobe v hotelu Savoy sploh ni nič videlo. Kmalu pa se je z vremenom sprijaznil in se navdušil nad londonskim duhom. Večinoma je slikal v mestu samem, veliko slik pa je dokončal šele v svojem ateljeju v Franciji.
Moneta in Pisarra je mesto London popolnoma prevzelo, gledala pa sta nanj iz različnih zornih kotov. Pisarra je navduševalo, kot je sam pravil, »očarljivo predmestje«, Monet pa se je osredotočil na glavne znamenitosti v središču mesta. Britanska prestolnica ga je navduševala zaradi megličastih kopren in megle nasploh, zaradi občasne bogate prhkosti, ki je visela nad mestom in mogočno reko Temzo. Menil je, da londonski smog naredi mesto zanimivo in predstavlja nekoliko mističen objekt za slikanje. Mesto je slikal v različnih letnih časih, ob različnem vremenu, pogosto kar na večih platnih hkrati in se glede na vreme prestavljal od enega do drugega. Večina njegovih slik londonskih znamenitosti vzbudi zelo živo predstavo tamkajšnjega vzdušja. Značilne so nekoliko temnejše barve, s katerimi spretno ponazori utrip mesta. Londonu je znal pričarati novo, romantično podobo, in to v času, ko je menda veljalo za umazano pristaniško mesto, obsojeno na meglo in z reko, prenatrpano z barkami in majhnimi parniki.
Sl. 4: Monet: Temza pod Westminstrskim mostom
Na sliki Temze pod Westminstrskim mostom je Monet ujel bežni trenutek jutranjega vzdušja. Na sliki opazimo mešanico megle in dima, ki je prepletena s šibkimi pomladanskimi sončnimi žarki, kar daje videz rumenkaste meglice. Sivkasto megličasto nebo uspešno prikliče v spomin meglo, po kateri je bil London tako razvpit. Dim iz parnikov je prikazan kot lahen zastor dima, ki prehaja iz dimnikov v megleno ozračje. V ozadju prepoznamo stolpe Parlamenta in Westminstrski most, ki ovita v meglo delujeta skrivnostno, kar nekoliko strašljivo, za bolj razločnimi oblikami lesenega pomola in postav v ospredju na desni strani. Monet je trdil, da megla poslopju da »čudovito širino, pravilni masivni bloki v skrivnostnem ogrinjalu postanejo veličastni.« Zanimali so ga predvsem
komaj opazni barvni učinki, ki jih je ustvarilo spremenljivo vreme na Temzi, njenih mostovih in bližnjih zgradbah. »Ustvaril sem impresijo,« je pisal Alice Hoschedé, ko je naslikal to delo, »in mislim, da sploh ni slaba!«.
|
