CENTER ZA KULTURO MLADIH
Vilharjeva cesta 11, 1000 Ljubljana
tajnistvo@pionirski-dom.si
LIKfest – “AVTOPORTRET”
Če smo lansko leto s temo Bitja želeli odkrivati, kako si otroci in mladi zamišljajo druge, potem letošnja tema LIKfesta obrača fokus. Skozi motiv avtoportreta želimo mlade ustvarjalce spodbuditi, da upodobijo sami sebe. S tem namenom je pripravljen krajši razmislek o motivu ter zgodovinski pregled njegove pojavnosti, pospremljen s slikovnim gradivom, ki ga lahko svobodno prilagodite ter uporabite kot uvod, pogovor in likovno ustvarjanje. Na ta način znova izpostavljamo določena družbena vprašanja oziroma predlagamo vsebinska izhodišča, hkrati pa se veselimo vseh svežih pristopov k snovi na področju teorije in prakse.
Ob današnji dostopnosti fotoaparatov oziroma kamer na vsakem računalniku in mobilnem telefonu je avtoportret (oziroma v tem primeru selfie) vsakodnevna praksa. Že odrasli se težko spomnimo obdobja, ko dotične naprave niso bile nekaj samoumevnega (kaj šele, da bi vsak dan naredil fotografijo sebe!), medtem ko generacije sedanjih vrtčevskih otrok in osnovnošolcev s to tehnologijo odraščajo. Zato si je mogoče težko zamisliti, da je bilo beleženje lastne podobe skozi zgodovino omejeno na peščico ljudi (izpostavljamo slikar-je/ke) in so bili zato avtoportreti vedno nosilci posebnega pomena.
Zgodovina avtoportreta je veliko mlajša od zgodovine človeštva. V jamskih poslikavah se tako praviloma človeška podoba ne pojavlja. Zanimivo pa najdemo obrise človeških dlani, ki bi jih lahko označili za neke vrste avtoportrete ustvarjalca – s pigmentnim prahom so si napolnili usta in ga spihali okoli razprte, na steno prislonjene dlani . Ali niso obrisi/odtisi dlani tudi pri nas predmet fascinacije in način sporočanja lastnega obstoja?
Začetke avtoportreta, kot ga dojemamo danes, vendarle uvrščamo v čas poznega srednjega veka in renesanse. V Sloveniji imamo redek primer avtoportreta umetnika iz poznega 14. stoletja, Janeza Akvile, ki je poslikal cerkev v Martjancih. Če ob njem ne bi bilo napisa, ki izpričuje njegovo ime, ali bi ga lahko prepoznali? Vizualna prepoznavnost tudi ni bila njegov cilj. Pomembno je bilo, da se v pozi molitve upodobi ob svetnikih. To pa nikakor ne moremo trditi za avtoportret slikarja Albrechta Dürerja, ki je nastal samo dobrih 100 let pozneje. Tukaj lahko občudujemo vse detajle, ki se jim je slikar posvetil (obrvi, kodri, material itd). Še dandanes nam je tak realistični prikaz podobe v izziv.
Ob tem ni zanemarljiva tehnika dotičnega dela, in sicer gre za oljne barve, ki so bile takrat (in so še vedno) drage. Če je slikar želel preživeti s svojim delom, je svoj čas namenjal za slikanje portretov drugih - kraljev, plemičev in tudi premožnih trgovcev. Postavlja se vprašanje: kdo je vreden lastne upodobitve? Vsekakor ta avtoportret ne priča samo o slikarjevi izjemni slikarski veščini. Kaj vse nam to delo lahko sporoča o upodobljencu?
Določeni avtorji so delovali prav kot dvorni slikarji. To pomeni, da so izdelovali portrete vladarja in širše družine ter njihovo podobo ponesli v svet. Ta položaj je zasedal tudi Diego Velazquez. Predvsem je zanimiva slika Las Meninas - Spletični (v višino meri kar 3 metre), kjer najdemo podobo slikarja med delom. Ne moremo ga zgrešiti – njegov pogled je usmerjen direktno v nas. Naslikal se je ob španski kraljevi družini!
Po pogledu, ki nam iz množice naslikanih oseb vrača pogled, lahko večkrat prepoznamo slikarjev avtoportret. Iz približno istega obdobja je Almanachovo delo Kvartopirci, ki si ga lahko ogledamo v Narodni galeriji. Na sliki dekle avtorju prinaša predmet, ki nas lahko spomni na čopič. Tudi na ta način slika sporoča, kdo se na njen nahaja. Da so slikarji zmožni humorja in se nasmejati sami sebi dokazuje avtoportret Jožefa Tominca »na stranišču«, ki je ravno tako v stalni zbirki Narodne galerije. Zakaj bi se slikar odločil zanj?
Sredi 19. stoletja se pojavi fotoaparat, ki lahko veliko bolj verodostojno ujame zunanjo podobo človeka in je konec koncev cenejši kot naslikani portret. Kaj to pomeni za avtorje? Lahko rečemo, da je izum fotoaparata na nek način osvobodil slikarstvo zahteve po realnem upodabljanju in so lahko umetniki začeli z eksperimentiranjem. Konec koncev vsak dober slikar lahko poustvari lastno podobo, kot jo vsi vidimo. Dolgčas! Zakaj ne bi skozi svobodno uporabo barv, oblik itd. uprizoril kdo je, kako se počuti in kako vidi sam sebe. Vincent van Gogh je ustvaril vrsto avtoportretov, za katere bi zelo težko trdili, da natančno sledijo zunanji resničnosti, vendar lahko toliko bolj dojamemo, kdo oseba je. Vsak dober (avto)portret to pokaže. Primerjajte dve deli. Kako se Vincent razlikuje na enem in drugem? Pa še to - kot avtoportret nas lahko simbolično nadomesti tudi premet ali recimo, v primeru slovenskega slikarja, Ivana Groharja, macesen.
Vzemimo za primer še Pabla Picassa. Kdo bi mu lahko očital, da so njegova dela »otroška«, a to bi umetnik vzel za kompliment. Otroci so neobremenjeni, imajo bujno domišljijo in vidijo svet drugače. Tudi sam je rekel, da je potreboval 4 leta, da se je naučil slikati kot Rafael in celo življenje, da se je naučil slikati kot otrok. Poglejte si kakšno njegovo zgodnje delo za primerjavo. Če bi želel, bi lahko brez skrbi naslikal zelo dober posnetek lastne podobe.
Pri temi avtoportretov ne moremo mimo Fride Kahlo. Njeni avtoportreti so ravno tako osvobojeni neposredne resničnosti in nas popeljejo v skoraj sanjski svet, ki ga umetnica sestavlja iz predmetov, ki imajo za njo velik pomen. Katere predmete lahko prepoznate? Kaj mislite, da sporočajo njena dela? Tudi slovenske umetnice so vešče avtoportreta. Oglejte si delo Ivana Kobilce in Metke Kraševec.
Za konec se lahko vprašamo: Zakaj ljudje še ustvarjajo slikane avtoportrete, če imamo dostopno tehnologijo? Kaj je danes namen umetnikov, ki se odločijo za ta motiv? Ali jim tehnologija konkurira ali gre za čisto različna izhodišče? Zanimiv primer za razmislek o sodobni umetnosti nudi razstava Avtoportret Boštjana Čadeža, kjer stroj riše samega sebe.
Marina Katalenić, prof. um. zgo. in zgo.
članica strokovne komisije
|
