Dr. Bogomir Novak
Samovzgoja za usklajevanje življenja
Kazalo 1-2
Uvod 2-7
-
Vrednote po lastni izbiri? 7-38
-
Stili življenja kot viri učenja 7 1.1 Forum odličnosti 11
2. Je možna celovita (avto)regulacija vrednot? 13
3. Odnos posameznika do samovzgoje 17
3.1. Individualni mehanizmi avtoregulacije vrednot v NLP 20
4. Socialni mehanizmi (avto)regulacije 26
5. Kako interpretiramo krizo udejanjanja vrednot? 32
6. Sklep 35
Literatura 37
Viri 38
II. Ali odrasli še osebnostno rastemo? 39-68
1. Uvod 39
2. Resonanca socialnega učenja v personanci osebnega razvoja 40
2.1. Česa se lahko naučimo o sebi in kako? 40
2.2. Različne ravni samosprejemanja in samospreminjanja 46
3. Središče in razsežnosti osebne rasti 48
3.1. Mnogoteri pomeni sebstva v enem sebstvu-boštvu 48
4. Sposobnosti osebnostnega razvoja 52
5. Sklep 60
Literatura 66
III. Učenje osrečevanja 68-95
1. Teoretsko-praktična izhodišča sreče 68
2. Možnosti za preseganje enostranskih dilem (ne)sreče 74
2.1. Brucknerjeva kritika nenehne vzhičenosti 74
2.2. Bormansova medkulturna študija o sreči 77
3. Prakticiranje osrečevanja 79
3.1. Osrečevanje kot napor za uresničevanje bivanjskih vrednot 84
4. Sklep 90
Literatura 95
IV. Med iskreno prijaznostjo in hinavskim prilizovanjem 95-125
1. Čarobno, čudežno in čudenje 95
2. O moči prijaznosti 95
3. Psihosocialni in psihosintetični kontekst prijaznosti 98
3.1 Mit o prijazni šoli izsiljevanja 102
4. Nekatere značilnosti prilizovanja 105
4.1 Psihologija iskrenosti in zlaganosti 107
5. Preseganje samozaslepljevanja 112
5.1 Strategije NLP za preseganje samozaslepljevanja 118
6. Sklep 121
Literatura 123
V. Učenje inspiracije 125-150
-
Čarobnost, čudežnost, čudenje 125
2. Kakšen je navdušen človek 128
3. Od kod prihaja inspiracija? 132
4. Učenje iz biografskih in avtobiografskih zgodb 137
5. Sklep 147
Literatura 149
VI. Vodenje osebnih aspiracij uspešnosti 150-166
1. Idejna zasnova uspeha 150
1.1. Osmišljanje uspeha od znotraj 152
2. Osebne mape uspeha 154
-
Zakonitosti, pogoji in vaje uspeha 158
4. Zaključki 164
Literatura 165
VII. Iskanja smisla življenja 166-178
1. Uvod v vprašanje smisla 166
2. Metodična izhodišča iskanja smisla v starem in novem veku 167
3. Kojc o pra-zaupanju v pra-silo 170
4. Franklova teorija in terapija smisla 172
5. Razmišljanje 175
Literatura 177
Spremna beseda
Ta knjiga se nanaša na samo-vzgojni moment posameznika s povratnim učinkom na delujo čega. Že starogrški pesnik Pindar pravi »postani to, kar si.« Pri tem gre za sledenje notranje mu klicu. Že Ozvald (1922) opredeljuje samovzgojo v smislu samooblikovanja, mojstrstva, ki doseže najvišjo stopnjo dovršenosti. Idejo o življenju kot stalni vaji razvija Sloterdijk (2013) po inspiraciji Rilkeja. Življenje je neprestana vaja, ker ga začnemo z določeno (morda skrito) pohabo, invalidnostjo, ranjenostjo, pomanjkljivostjo, zaradi katere rabimo podpore, bergle, proteze, aparate.
Samovzgoja odraslega moškega in ženske je na današnji stopnji zgodovinskega razvoja kot 'delo posameznika v izpopolnjevanju samega sebe' primarno povezana z notranjimi, subjektivnimi dimenzijami dela/dejavnosti, sekundarno pa tudi z objektivnimi, ki se nanašajo na družbeno življenje. Avantura samovzgojne osebne rasti se lahko na različne načine usta vi, stagnira ali napreduje do naslednje stopnje na osnovi že dosežene. Škoda je, da se že v primarni družini ali pa vsaj v šoli ne učimo človeških sposobnosti, kakršne so razumevanje sebe in drugih, kako živeti zdravo, kako upravljati s svojim življenjem, dosegati uspehe v življenju in v poklicu. Delno na ta vprašanja odgovarja ta knjiga.
Samovzgoja je vseživljenjska vzgoja usklajevanja življenja, ki nam prinaša razne konflikte, presenečenja, disproporce. Reševanja problemov se vseživljenjsko učimo od mladosti do starosti. Zato rabimo pogum in moč/energijo. Srečni človek ljubi samega sebe in druge in je uspešen, ker dela to, kar ga navdušuje in veseli. Je zdrav, ker z 'afirmacijami', krepi biološko in spiritualno imunost. Zaradi veselja do življenja smo poudarili pomen navduševanja in prijaznosti. Zato postanimo pozorni na to, kako se na videz nemogoče dobro zdaj uresničuje.
Samovzgoja je vedno že v takšni ali drugačni sinergiji z drugimi, ker se ne more preverjati brez podpore social nega okolja kot pomoči za samopomoč. Ker vedno zgodbe drugih zade vajo tudi nas (lat. de te fabula naratur) in nam Bukay nenehno pripoveduje še kakšno zgodbo, nastane vprašanje, ali jih znamo tudi transformirati. Čas pripovedi (Ricoeurjeva sintagma) ni minil, prav tako pa tudi ne čas mitov (Galimberti). Gre za prepletanje (avto)biografij v socialnem in individualnem učenju.
Sčasoma ugotovimo, da živimo več zgodb tako kot več življenj. Le kako nlp ukroti galerijo motečih. Trenerji nas spretno vlečejo v druge vloge, v tisto, kar še nismo. Zgodbe so kratke in dolge, srečne in nesrečne, ponavljajoče, izjemne ali navadne, celovito zaokrožene ali nekje prekinjene. Ena od nalog duše je dokončati svojo zgodbo izživeti svoje izkustvo, se poenotiti, kjer se da in oditi od tam, kamor ne spada. Včasih me ima, kot da bi hotel, da bi bil druga zgodba ali oseba, dokler sem tako lahko puščal življenje mimo sebe. Življenje se sestavlja v zgodbo tako kot se goreči grm s svojo barvo cveta razcveta. Biografske zgodbe v tej knjigi pričajo o tem, katere korake so razni avtorji storili, da bi prišli do zastavljenega cilja.
Samovzgojo razumemo kot samoopredeljevanje oz. samovrednotenje po samopodobi, samoob likovanje, energetsko-ciljno avtoregulacijo, samoaktualizacijo, samopomoč npr. za samozdrav ljenje, prehod od jaza k sebstvu (Selbst, self), avtonomno moralno držo, razvijanje generič nosti, obliko vseživljenjske vzgoje. Zakaj samovzgoja? Samovzgoja je potrebna kot boj proti zasvojenostim, togi avtokratski drži, sebičnostim ozkih parcialnih interesov, perfekcionizmu in narcisoidnosti.
Morda bo kdo pomislil, da posamičnikove samovzgoje v (medbesedilnih) medkulturnih, med narodno-političnih in ekonomskih vplivih ni več. Vendar ji prav te komunikacijske interakcije dajejo posebno mesto in vlogo. Na to vprašanje smo implicitno odgovorili v tej monografiji nekoliko bolj eksplicitno pa v monografiji Nekateri dejavniki pozitivne glokalne revolucije. Cilj samovzgoje je duhovno ozaveščen posameznik, ki ga na eksisten cialen način razumemo kot posamičnika. Ta naj bi najprej realno ocenil stanje svoje (ne)za svojenosti, izdelal načrt izboljšav in izvedbo evalviral v osebnem dnevniku. Samovzgoje ni brez raznovrstnega učenja, ki smo ga analizirali v drugi e-knjigi Učenje za reševanje problemov kapitalizma.
Brez samovzgoje se zaradi kljubovanja ali nepremišljenega ravnanja po črednem, medijskem nagonu spreminjamo v čredo. Nevede pogojujemo umetno zlo. Namesto resnice iščemo korist in namesto ljubezni parcialni interes. Ker vse 'moramo', izključujemo upanje na ustrezne spremembe. Demon trepeta, ker verjame, da mu dobro ne more pomagati. Jezus ne odpravlja strahu, ampak ga predaja Očetu. Odrasli se vzgajamo z iskanjem ravnotežja med nasprotujočimi vplivi. Morda se po 2000 letih vračamo k vzgoji za aristokracijo duha, za osebno odličnost, ki bo vrednotni temelj nove skupinske kulture.
Delo na sebi je plod svobodne odločitve za samovzgojo za boljši svet. Zgolj zoperstavljanje neustreznemu okolju ne zadostuje. Ker se vsaka oseba vzgaja, je to tudi vpraša nje pedagoške etike v singularnem smislu in obenem filozofska hermenevtika odkrivanja subjektivnih razsežnosti konkretnega posameznika.
Danes izraz 'samovzgoja' ni popularen, saj imamo zanjo veliko drugih: samodisciplina, samo kontrola, avtoregulacija, ki jih rabimo tudi v tem prispevku. Elementi duhovne samovzgoje so:
1. skupnost iskrenih iskalcev,
2. trdna vera ali zaupanje v duhovno resnico,
3. predanost cilju poslanstva,
4. goreča ljubezen,
5. oboževanje božanskega. Ne bi smeli pozabljati, da je to najbolj dolgotrajna vzgoja, ker boli. Predanost poslanstvu pomeni ohranjati veselje do Gospoda vesolja in njegovega stvarstva.
Metodično življenje bi lahko opredelili kot upravljanje sebe, samovodenje ali avtoregulacijo, avtokreacijo in reprogramiranje življenja posameznika kot sposobnost njegovega kvalitetnega (danes bi rekli odličnosti) razvoja.
Ni problem preživetje, ampak takšna ali drugačna (ne)kvalitetna oblika življenja. Učimo se umetnosti preprostega, minimalističnega, discipliniranega življenja. Eden izmed glavnih razlo gov zanjo je preprečevanje (avto)destruktivnosti, nasilja nad seboj in drugimi. Na ta močan nagib je opozarjal že Fromm v Anatomiji destruktivnosti. Znano je, da so drugi naše ogledalo, mi pa njihovo. Kakršni smo znotraj, tako vidimo svet okoli sebe. Fromm je vedel, da je člo vek volk in ovca, zato pekel ali nebesa nosimo s seboj. Dejavno spoznavamo, kako uspešno lahko sprejemamo in ljubimo zlo – senčno oz. temno stran in okrepimo dobro.
Smisel življenja je v samoaktualizaciji dela za druge in zase, kar presega egocentrizem. Potr pežljivost in ponižnost sta temelja vzgoje za mir (shalom, salam, pace, Friede). »Potrebne so ure za samoizražanje, za samorazumevanje in razumevanje drugih, za sodelovanje z drugimi, za pravilno razumevanje uspeha, za učenje, kako uspeti, kako pozitivno vplivati na druge, za radostno samodisciplino, za umetnost zbranosti, za razvijanje spomina, za reševanje splošnih problemov in za skrivnost, kako dosegati pravo srečo« (Walters 1990, 47). Doseganje vrednot je rezultat mentalne ekonomije, ki jo določajo vzorci. Poudarjamo predvsem pomen tistih osebnih vrednot, ki so subjektivno in relativno oz. relacijsko veljavne za razliko od tistih, ki so doslej veljale za družbeno-objektivne.
Znano je, da se številni mladi danes odpravljajo v različne samostane, kjer občutijo predvsem skrivnost, mir, globino.... in vse tisto, česar družba, v kateri živimo, ne premore. Po besedah znane ga filmskega režiserja Tarkovskega je 'izziv naše dobe ohraniti človeka kot vprašanje; otresti se moramo mnenja, da je vse preprosto, da je vse razloženo in da je vse razložljivo'.
Zato je pomembno, da ljudje, stvaritve in kraji, ki zaupajo v skrivnosti bivanja in skrivnosti Boga. Že otrok zakajček je radoveden in rad postavlja vprašanja. Kot nepopolna bitja se spra šujemo po popolnosti. Kjer pa je nepopolnost, je tudi hrepenenje, ki je zavest o nepopolnosti in polet hkrati. Treba je torej prebuditi slutnjo, da obstajajo tudi odgovori. Pri tem imajo pomembno vlogo pričevanja taizejske skupnosti, ki niso namenjena le redkim izbrancem, temveč so dostopna vsem.
Samovzgoja ni namenjena le za aktivno življenje (politično udejstvovanje, poklic, skavtstvo, planinarjenje in drugi športi), ampak tudi za kontemplativno. Današnja mladina deluje multifunkcionalno hitro bodisi na miselni ravni ali na ravni želja in pričakovanj, h katerim jih navajajo tehnologija in mediji. Samovzgoja je tako intencionalna kot funkcionalna. Človek je teleološko bitje, zato je samovzgoja vzporednica in nadaljevanje intencionalne vzgoje v usta novah, kakršni sta družina in šola obenem pa vključuje sprotno prilagajanje na spre membe. Izhaja iz našega alterega – sami sebi smo tudi starši in ponotranjamo državo. Sodobna, zlasti alternativna pedagogika, ki prestavlja težišče dogajanja iz prenosa izkušenj odraslih staršev na otrokovo lastno pridobivanje izkušenj z delovanjem, nevede postavlja samovzgojo pred vzgojo drugih. Samovzgoja je nepo membna v tradicionalnih represivnih modelih vzgoje pri Galimbertijevih apatičnih skvoterjih – ubežnikih s sveta, pri revežih, ki nimajo izbire, pri ljudeh rutine.
V tem tekstu bralec najde 11 tabel za ponazoritev razloženih vsebin. Z njihovo pomočjo lahko testira svoj napredek. Te so: 1. bipolarne strukture in funkcije vrednot, 2. Preoblikovanje različnih vrst motivacij, 3. Diltsova tabela dveh modelov osebnosti, 4. Psiho loška tabela osebnih značilnosti, 5. Tabela iskanja alternativnih ciljev svetovanja v teoriji izbire, 6. tabela sposobnosti – kompetenc na treh ravneh, 7, tabela preobrazbe čustev po Robbinsu (Robbins, 2000), 8. tabela značilnosti kompleksnih sistemov in duhovne inteligence, 9. tabela razlik med višjim in nižjim jazom (Virtue, 2006; 79), 10. tabela razlik med duhovnim in materialnim človekom in 11. tabela distresa in eustresa.
Ta knjiga ima sedem poglavij. V I. poglavju »Vrednote po lastni izbiri« se vprašamo, kaj je za nas življenje in kako različne vrednote usklajujemo. Človek je hkrati volk in ovca (Fromm). Zato vrednote hkrati zlorablja in omogoča njihovo prenovo. Življenje poteka po različnih poteh, različni izobraževalni sistemi zastopajo različne vrednote, gre pa zato, da se učimo drug od drugega. Odnosi v šoli še niso tako uravnoteženi, da bi se udeleženci sistematično učili drug od drugega. Pokazali smo tudi, katero proizvodno delo ima spodbudni vpliv na samovzgojo in katero ga nima.
Analizirali smo mehanizme soočanja, sočutja, osebne skladnosti, sodelovanja, solidarnosti, spoštovanja. Med temi koraki je najtežji ravno prvi korak soočanja, če smo prepovršni in večinoma delujemo v nepreglednih situacijah. Celostno obvladovanje vrednot bo čedalje pomembnejše vprašanje, če bomo hoteli obvladovati nastale osebne in družbene krize. Za preseganje neoliberalizma so pomembne pristne človeške vezi in nova solidarnost.
V II. poglavju Ali odrasli še osebnostno rastemo? opozarjamo na dejstvo, da danes čedalje več ljudi spoznava, da ne morejo biti uspešni in priznani v socialnem okolju brez osebnega razvoja in razvoja medsebojnih odnosov, ki vključuje nove alternativne vedenjske obrazce. Zato v prispevku razvijamo praktično psihološke napotke zanje. Odrasli se učimo bolj selektivno in ciljno orientirano kot otroci. Zato je pomembno, da imamo definirane cilje. Za večino odraslih pa je ta cilj uspeh. Ker pa je danes zaradi zaostrovanja pogojev na trgu dela, znanja, blaga in storitev uspeti čedalje teže, skušamo razumeti uspeh od znotraj, iz osebnega razvoja in njegovih notranjih dejavnikov. Čim bolj smo obvladani navznoter, tem bolj smo navzven v svetu konkurence. Odrasli se razvijamo v zrele, avtonomne, aktivne in kontemp lativne osebnosti. Namesto osebne rasti rabimo tudi izraze razvoj, dozorevanje in preobrazba.
V III. poglavju Učenje osrečevanja analiziramo srečo kot cilj življenja. Opredelili smo jo več stransko, ker je odvisna od več dejavnikov: stanja duha, kakovost prepričanj in pričakovanj, sistema osebnih in družbenih vrednot, poslanstva, narave dela, ki ga opravljamo, zadovo ljevanja vseh potreb, veščin sproščanja od stresov in preseganja različnih vrst zasvojenosti.
Pokažemo tudi vaje, ki naj bi jih obvladali, da bi lahko presegali tista negativna prepričanja in čustva, ki nas ovirajo, da bi živeli iz sebe. Veliko avtorjev vidi srečo v obvladovanju samega sebe in v zadovoljevanju vseh potreb. Srečo analiziramo glede na sklop vrednot kot so zdrav-je, smisel življenja, skladne osebnosti, veselja do dela in učenja. V zgodovini etične misli je sreča pogosto opredeljena kot vrhunsko stanje zavesti ali srečni dogodek. S fiziološkega stališča je sreča posledica endorfinov. Premalo se zavedamo sreče kot procesa ustvarjanja sreče – osrečevanje sebe in drugih.
Srečna družina je najboljši otrokov socialni kapital za njegovo bodočo srečo. Možnosti tragič nih preobratov iz sreče v nesrečo ni danes nič manj potrebno priznati kot v antiki, podobno kot tudi možnosti spreobrnjenja v letu Svetega pisma. Nasproti enostranskim dile- mam se zavzemamo za celovit koncept človekove sreče po Freudu, Maslowu, Glasserju, Franklu, Brucknerju, Frommu. Razlikovali smo med imanentno in transcendentno, površinsko in globinsko srečo. Tem izhodiščem sledi poglavje o prakticiranju osrečevanja. Sreča je vsem dosegljiva vrednota in norma, vendar pa vsakemu na drugačen način v smislu njegovega stila življenja.
V IV. poglavju Med iskreno prijaznostjo in hinavskim prilizovanjem razlikujemo med prijazno in storilnostno šolo, ki sta iluziji socialne realnosti. Gre nam za aksiološki diskurz o človeku kot bitju vrednot. Ne navajamo različne teorije vrednot, ampak predvsem njihove funkcije. Ferrucci opredeli 18 vrednot in pokaže, kako se jih lahko učimo. Prijaznost je zanj alfa in omega. Prijaznost izhaja iz pozitivne pozornosti, ki je povezana z iskrenostjo, odpuščanjem, zaupanjem, potrpežljivostjo, velikodušnostjo, hvaležnostjo itd. Seveda pa ne smemo pozabiti na dober stik s seboj in drugimi.
Tematizirali smo tudi druge vrednote ljubezni, odločnosti, odgovornosti, ki jih sam ne oprede ljuje. Skušamo jih uvrstiti v zaklad duhovnega kapitala, predpostavljajo pa veščine psihosin teze, ki smo jo na kratko prikazali. V ozadju tega prizadevanja za vrednote je psihoterapevt sko ugotavljanje, česa se pacient kot sodobni človek v primarni družini ni naučil in se sedaj uči na skupinskih in individualnih terapevtskih urah, da bi kot človek postal.
Ugotavljamo, da večina ostaja po Kohlbergovi šeststopenjski shemi v predkonvencionalni, prededipalni etični razvojni fazi. Vsiljuje se permisivna vzgoja kot enostranski odgovor na slabosti represivne v medsebojnih odnosih med vzgojiteljem in gojencem.
V tem poglavju analiziramo hinavščino s prilizovanjem kot spoznavni znak razdvojenega in fragmentiranega človeka. Oboje pa je le ena od oblik pretiravanja (gr. hybris) in zvijač kot civilizacijsko kulturnih deviacij, ki so dolgoročno škodljive, ker podirajo meje med jaz in ti, hkrati pa ne vzpostavljajo skupnih interesov v duhu zdrave in zrele komunikacijske etičnosti.
Naša kvaziprijazna permisivna šola za narcise skoraj ne pozna duhovne vzgoje. V imenu hlap čevanja gospostvu interesov kapitala manjkajo vrline-vrednote zvestobe, zaupanja, odlične kakovosti1, transparentnosti, ki ostaja samo tehnobirokratska kontrola. Na ravni komunikacije pomaga svoboden, odkritosrčen govor na ravni odnosov dialog, na ravni družbe (samo)regu lativa.
V V. poglavju Učenje inspiracije dokazujemo, da je inspiracija izhodišče samomotivacije. Inspiracija – navdušenje ni samo sestavni del teorije ustvarjalnosti in še posebej umetnosti. Je tudi v funkciji umetnosti inspiracije. Pri razčlenjevanju strukture, namena in načina inspiracije se najbolj opiramo na razlago svetovno priznanega psihoterapevta Wayna Dyerja. Nekateri inštituti se učijo inspiracijo za določene namene vizualizacije, mišljenja, organizacije in učenja.
Inspiracijo predstavljamo kot alternativo apatiji in melanholiji. Pokazali smo inspirativno prepletanje biografskih in avtobiografskih zgodb s posvetnimi in verskimi izkušnjami. Danes je še kako aktualno vprašanje navduševanja, ker je treba gojiti odličnost na vseh področjih osebnega, poklicnega in družbenega življenja. Inspiracije se da situacijsko, empatično in sistematično učiti. Razlikujemo med ovirami (alibični argumenti, motivacija proti, rutina, apatija, zasvojenosti, izgorelost) in spodbudami za navduševanje (živeti sedaj in tukaj, odlična kooperacija in organizacija, dobra socialna podporna mreža, zaupanje vase in v druge, zdrav je, duhovne vrednote).
V VI. poglavju Vodenje osebnih aspiracij uspešnosti analiziramo pogoje, načela in cilje uspe ha, ki so dostopni vsakemu posamezniku. Pri tem poudarjamo pomen pozitivnih prepričanj. Kakšen je naš vodja in naša volja – motivacija za uspeh? Izhajamo iz dobre prakse nekaterih ameriških menedžerjev (Carnegy, Covey, Tracy, Scovell-Shinn), ki so svoj uspeh ozavestili, ga načrtovali in opisali v svojih življenjski zgodbah, ki služijo kot priročniki za iskalce. Za nas ni pomemben le naključni uspeh in tudi ne samo zunanji kot je npr. prodaja. Za uspeh je pomembna naša implicitna filozofija, ki se izraža v samoevalvaciji – oceni naših prednosti in slabosti. Šele s celostno-sistemskega vidika je uspeh notranje povezan z našo osebno rastjo. Uspeh se ne kaže toliko v zunanjem bogastvu, kolikor se kaže v notranjem. Zato razlikujemo med brezpogojnim in pogojnim uspehom, trajnim in trenutnim. Pomembno je tudi, kako drugi vrednotijo naše uspehe in nas zanje nagrajujejo glede na spoštovanje dosežkov.
V VII. poglavju Iskanje smisla življenja prikažemo doktrini Frankla in Kojca. Smisel ni na površini, ampak je v našem nezavednem. Frankl verjame, da lahko najdemo smisel v še tako nesmiselni situaciji. Njegovo in Kojčevo izhodišče je duh. Oba odpirata vrata v integrativno psihoterapijo. Za oba je terapija le pomoč za samopomoč, izhajata iz življenja kot Fromm. Kojc govori o veri v prasilo, po kateri se prepustimo, da se nam vse dobro zgodi. Opisujemo tudi psihologijo iskrenosti.
-
Ali je možna avtoregulacija vrednot?
-
Stili življenja kot viri učenja
Pot osebnega dozorevanja od čutne do duhovne ravni traja od rojstva do smrti. Na tej poti je treba upoštevati: 1. notranji klic – težnjo, 2. vztrajno vajo-askezo, 3. očiščevanje in osmišlja nje trpljenja, 4. stanovitnost, 5. širjenje zavedanja. Večina izbira delno in nesistematično pot osebne rasti, že zato, ker ne živi metodično. To shemo je mogoče evalvirati načrtno.
Osnovna vprašanja stila so, za kaj smo dovzetni, v kaj verjamemo, ali sprejemamo resnico. Precht (2010) je knjigo Kdo sem uredil po treh Kantovih vprašanjih kaj lahko vem, kaj lahko storim in upam. Skuša odgovoriti na vprašanja, ki človeštvo prevzemajo že tisočletja v smislu spoznaj samega sebe – kdo sem jaz, kaj je smisel življenja, kaj je resnica – podani na preprost in razumljiv način temeljna spoznanja, ki so jih o človeku in njegovi vlogi v svetu doumeli najpomembnejši misleci skozi stoletja – od Aristotela do sodobne nevroznanosti. Ne gre le za obstoj Boga, ampak tudi za moralnost človeka.
Hauser (2007) pripoveduje o svojem, tvojem in o našem življenju. Pripoveduje o izkustvih, ki si jih pridobivamo vsi. To, kar življenje v bistvu je, izkusi vsak posameznik v osebni zgodovi ni drugače in lahko tudi po NLP metodi changing history spremeni. V skupini se lahko sporazumemo o tem, kaj je zaupanje, veselje, upanje, smrt in minljivost. Zakaj v bistvu vsi izkušamo isto. Vsak ima svoja izkustva, svojo osebno zgodovino, ki temelji na izkustvih, zato v monografiji gojimo (avto)biografski pristop. Kar je nekdo izkusil, to je končno njegovo življenje. Govoriti o življenju, pripovedovati o njem, izraziti ga z govorico - to je vedno bila osnova človeškega izražanja. Iz tega so nastale zgodbe, pripovedke in pravljice, pa tudi molit ve, kot npr. psalmi. Govoriti o življenju pomeni govoriti o izkustvih. Če hočemo po njih postati zrelejši, modrejši, boljši, bolj sproščeni, svobodnejši, se moramo iz njih učiti kot posamičniki v meditaciji ali tudi v skupini.
Posameznik težko izbira v tej pluralni relativizirani ponudbi različnih sistemov brez notranje trdnosti, ki mu je prej dajala gotovost. Zamenjamo lahko državljanstvo, veroizpoved, stil, samopodobo in celo spolni habitus2. Prepričanja pa postajajo stvar okusa in ponudbe. Dobri medkulturni stiki so pogoj trajnostnega razvoja. Takšne široke izbire prinašajo zmedenost, ker posameznik ne more odgovarjati za posledice izbir. Posamičnik laže izbira pri manjšem izboru. Če je Busheva vladavina prinašala ZDA strah, pa ji Obamova prinaša upanje. Njegov sistem zaupanja sebi, drugim in Bogu pomeni klic k solidarnosti vseh pri premagovanju krize.
Danes se je izostrila dilema medkulturnega sožitja ali nevarnosti barbarstva. Grozi celo verska vojna med muslimani in krščanskim Zahodom. Zato je Comte-Spondevill (2002; 37) postavil tezo, da prihodnosti ni mogoče zaživeti brez tradicionalnih vrednot. Zato zanj ni čudno, da so mnoge revolucije končale v preteklosti. Medtem ko Soroš pristaja na radikalno zmotljivost, pa fanatik brani lastni prav za vsako ceno-četudi za ceno avtodestrukcije. Razlikovati je treba med deklarativnimi in dejanskimi vrednotami. Vrednote nas terorizirajo, kadar se nam 'vsiljujejo' kot volja drugega v smislu odtujenih norm.
Življenje pomeni toliko kot oblika življenja ali življenjski stil. Kakor posamičnik svoj ars vivendi razume, takšen je njegov ars interpretandi, čas pripovedovanja in stil pisanja. Današnji človek si želi lepega, polnega, reprezentativnega življenjskega sloga (life-style). Toda dogaja se mu, da ob vsem dobrem pridejo na dan tudi temne plati, ki so pogosto zasid rane v njegovi notranjosti in se mu skorajda ciklično kažejo v obliki prizadetosti in odzivov na posamezne življenjske situacije.
Ne gre le za to, da bi prav tako kot stiliziramo vsakdanje življenje, stilizirali tudi šolsko. Tudi ne gre za to, da bi ga zgolj komercializirali. Gre za to, da se v edukaciji ne moremo izogniti temu, kar postmoderna zajema s pojmom življenjskega stila. Gre za koncept, po katerem vse prakse posameznika delujejo kot usklajena celota3. Pri tem ni pomembno le to, kaj vse obsega ta izraz, ampak predvsem za to, kako to, kar obsega, vključuje.
Stil je zbirni pojem za vse mogoče stile, kot so modni, športni, ljubezenski, vzgojni stili, stili vodenja, stili komunikacije, pedagoški stili itn. vsak stil členimo še na podvrste. Ljubezenski stil nadalje členimo na naslednjih šest najpogostejših stilov: erotika, igra, prijateljstvo, pragmatičnost, obsedenost in nesebičnost. Po eni strani stile po Webru, Simmelu, Bourdieuju in Veblenu navezujemo na mite, po drugi strani pa lahko površinsko razlikujemo naslednjih pet stilov, kot so libertarni, tradicionalno konformistični, šovinistično nergaški in stil genera cije. Govorimo lahko tudi o stilu naroda, npr. o ameriškem načinu življenja (american way of life) kot tudi o kontinentalnem azijskem, afriškem ali evropskem stilu.
Stili nastajajo v medsebojnih povezavah. Bourdieu (2004) razvija razumevanje pluralnosti raznovrstnih stilov iz pluralnosti raznovrstnih kapitalov. Individualni stili imajo družbeno ozadje v prevladujočem načinu proizvodnje in osebno ozadje v kolektivnih in osebnih neza vednih in ozaveščenih vzorcih, prepričanjih in vrednotah, ki tvorijo njihovo spoznavno identiteto. V postmoderni informatizirani družbi se odnos med posameznikom in kolektivom oblikuje na novo in sicer znotraj procesa desocializacije (odučenja) in resocializacije. Stil življenja osebnosti je predvsem posledica njegove identitete, ki jo v psihologiji spoznavamo prek različnih tipov osebnosti (npr. po Jungu, Sprangerju in po Myers-Briggesovi delitvi).
V medosebnem odnosu dobi stil funkcijo predpostavke, pokazatelja ali avtorefleksivnega orodja raziskovanja samega sebe. Posameznik lahko s pogojevanjem svojega delovanja spreminja stile delovanja. Zaradi kulturne diferenciacije lahko posameznik skozi svoj življenjski stil uveljavlja vrednote, način oblačenja, okus in navade (Bizjak, 2002).
Življenjski stil in okus se čedalje bolj uveljavljata kot v simbolnem kapitalu utemeljen način horizontalnega povezovanja med ljudmi. Kriterij razlikovanja stilov je odvisen od razmerja med različnimi bordieujevsko opredeljenimi kapitali.
Pozabljamo na artikulacijo specifičnih razsežnosti vrednot kot so: 1. modaliteta (pozitivna in negativna), 2. vrsta: estetska, kognitivna, moralna, 3. intenca (glede na odnos cilj in sredstvo), 4. konkretne situacijske in abstraktne, 5. dimenzije intenzitete (kategorične in preferencialne), 6. hipotetične (utopične in ritualne), 7. eksplicitnost (eksplicitne in implicitne vrednote), 8. obsežnost (idiosinkratične, personalne, univerzalne) in 9. sociokulturne determinante vrednot po: a) socialni izvor, b) materialni izvor in c) kulturna integriranost v družbeno politično življenje. Vse te dimenzije in determinante vrednot na nek način določajo avtonomne etike posameznika.
Vsako vrednoto lahko opredeljujemo glede na motivacijo za določeno dejavnost in proti njej. Prav tako glede na moralno orientacijo k skupnemu dobremu ali zlu razdvajanja. Veliko govorimo o instrumentalistično-nihilističnem razvrednotenju vrednot, kar pomeni, da zanje premalo uporabljamo ciljni um dostojanstva. Pogosto se načelno strinjamo, v praksi pa zastopamo druge vrednote. Zato tudi govorimo o vrednotah, ki naj bi veljale šele v ne-tržnem gospodarstvu. Preferencialne vrednote se nanašajo na želje in hrepenenja. Sociokulturne okoliščine so pri samovzgoji posameznika pomembne. Ta jim lahko nasprotuje, ko plava proti toku (npr. Frankl), ali pa jih samo nadaljuje.
Pri uresničevanju vrednot vnovič postane pomemben problem razvojnih stopenj duha (Hegel, Jogananda, Graves, Russell itn.) in problem ohranjanja dinamičnega ravnotežja med njimi.
Različne šole se s predpisanimi cilji opredeljujejo za različne vrednostne sisteme. Toda do določenega vrednostnega sistema se nekatere šole le opredeljujejo, druge ga uresničujejo, tretje pa delujejo celo proti njemu. Tako se lahko vprašamo, za katero šolo je razvijanje sposobnosti učenca storilnostna, eksistenčna ali projektivna vrednota. Svoboda različnih veroizpovedi je v naši javni šoli omejena na formalno izbiro multireligioznih znanj, v konfe sionalnih šolah pa gre za krščansko prakso. Zaradi lažjega sporazumevanja je pomemb no ugotoviti, katere vrednote so bližje nekaterim in katere drugim udeležencem pouka. V posttranzicijskem obdobju prevladuje na tem področju presoje stanje negotovosti in dvosmiselnosti, ker je ideologij kot vrednostnih sistemov več in ni več le ena sama kot v socializmu.
V današnji civilizaciji selitve središč moči (policentričnosti) kapitala se poglablja razlika med tistimi, ki stil izbirajo in tistimi, za katere je stil podrejanja že izbran in jim zato ne pomeni enkratnosti in celovitosti bivanja. Posamezniki stil spremenijo, če se jim ne zdi več dober glede na njihove interese, sposobnosti, položaj in prostovoljna pričakovanja. Vendar pa so tudi pri tistih, ki stil (ne)zavedno izbirajo, te izbire pogojene s skupinskimi pritiski, z modeli socialnih vlog in z ekonomskimi razmerami (Ule, 2002).
Znotraj edukacije ne govorimo več o življenjskih ali potrošniških stilih, ampak o poučevalnih, učnih in mišljenjskih stilih. Življenjski in edukacijski stili so socializacijski, habitualni vzorci individualnega in socialnega delovanja. Razlika med njimi je, da prve posredujejo izobraže-valne ustanove, drugi pa so navzoči na slehernem področju družbenega delovanja.
Vsaka kultura in subkultura imata svoje posebne stile, ki omogočajo njihovo fleksibilno trans-formacijo, vsebuje pa tudi takšne, ki ta proces blokirajo. Zato je pomembno, da posameznik ne podleže oviram in pritiskom od zunaj, ampak je pomembno, da se z izbiro stila ne spreminja samo vnanje, površinsko ampak tudi globinsko. To je mogoče po Entwistlovem razlikovanju med površinskim (superficial style) in globinskim stilom (deep style). Slednji je obenem oblika transformacijskega izkustvenega in reflektiranega učenja za osebno rast. Transformacijsko učenje se nanaša na odnos med površinskim in globinskim učenjem. Dokler se ne učimo globinsko, osebno pomembno, obstoječega znanja ne moremo transformirati.
Pedagogika je orodje politične, kulturne, osebne transformacije. Da bi bili kolektivno kreativ ni, kako se ozaveščati in organizirati, izhajamo iz načel socialne transformacije:
- najti odgovore na današnja vprašanja
- katero znanje potrebujemo in kako definiramo vrednote osvobajajočega znanja
- uveljavljati nove oblike učenja,
- nenehno ustvarjanje novega znanja z združevanjem izkustva, znanja, metod in prakse.
Moderne družbe ne morejo več zagotoviti vseobsežnega simbolnega sveta, ki bi opravičeval funkcionalnost reda in ga prežemal z višjim smislom. Vse to lahko delamo na lastno odgovor- nost in riziko. Pluralizem, ki je v bistvu partikularizem, spodkopava eno samo vrednotno orientacijo. Kaj je potem z dobo (pluralnih) orientacij?
Zanimivo je, da se ne vprašujeta po odnosu med mikro-, mezo in makrosvetom. Posamez-nikovo delovanje je v veliki meri odvisno od njegovih shem izkušenj, ki vključuje rezervoar smisla. Prav zato, ker je človek teleološko bitje (zaloga smisla), pristaja tudi na napačne ali navidezne cilje. Ker je še preveč svoboden, praktično neomejeno, si mora svobodo omejiti, da jo lahko izkorišča v mejah svojih sposobnosti. Pluralizem vnaša negotovost v etično presojo – konec samoumevnosti.
V globinski plasti je gotovost sveta, ki nam je podarjen, na površini je dvom. Delavci se morajo prilagoditi ciljem organizacije namesto obratno. Če je smisel le instrumentalno racio nalen, je v bistvu smoter, ki ne osvobaja. Pomeni korak nazaj. Smisel doživlja posameznik kot repertoar možnosti, ki jih sooblikuje in niso dane le od zgoraj. Poznamo korporativni, komunitarni in asociacijski model. Slednji sloni na spontani družljivosti. Vsi trije se prepleta jo. Na enem je morda poudarek pred drugimi. Zavrniti kvaziliberalistični in postmodernis tični pristop k relativiranju smisla in etičnih vprašanj v smislu potiskanja na rob. Sprejemanje samega sebe je potrebno od faze odvisnosti, prek neodvisnosti do soodvisnosti, iz katere šele izraža smisel za skupno, timsko delo.
-
|
