Ali je možna avtoregulacija vrednot?
-
Stili življenja kot viri učenja
Pot osebnega dozorevanja od čutne do duhovne ravni traja od rojstva do smrti. Na tej poti je treba upoštevati: 1. notranji klic – težnjo, 2. vztrajno vajo-askezo, 3. očiščevanje in osmišlja nje trpljenja, 4. stanovitnost, 5. širjenje zavedanja. Večina izbira delno in nesistematično pot osebne rasti, že zato, ker ne živi metodično. To shemo je mogoče evalvirati načrtno.
Osnovna vprašanja stila so, za kaj smo dovzetni, v kaj verjamemo, ali sprejemamo resnico. Precht (2010) je knjigo Kdo sem uredil po treh Kantovih vprašanjih kaj lahko vem, kaj lahko storim in upam. Skuša odgovoriti na vprašanja, ki človeštvo prevzemajo že tisočletja v smislu spoznaj samega sebe – kdo sem jaz, kaj je smisel življenja, kaj je resnica – podani na preprost in razumljiv način temeljna spoznanja, ki so jih o človeku in njegovi vlogi v svetu doumeli najpomembnejši misleci skozi stoletja – od Aristotela do sodobne nevroznanosti. Ne gre le za obstoj Boga, ampak tudi za moralnost človeka.
Hauser (2007) pripoveduje o svojem, tvojem in o našem življenju. Pripoveduje o izkustvih, ki si jih pridobivamo vsi. To, kar življenje v bistvu je, izkusi vsak posameznik v osebni zgodovi ni drugače in lahko tudi po NLP metodi changing history spremeni. V skupini se lahko sporazumemo o tem, kaj je zaupanje, veselje, upanje, smrt in minljivost. Zakaj v bistvu vsi izkušamo isto. Vsak ima svoja izkustva, svojo osebno zgodovino, ki temelji na izkustvih, zato v monografiji gojimo (avto)biografski pristop. Kar je nekdo izkusil, to je končno njegovo življenje. Govoriti o življenju, pripovedovati o njem, izraziti ga z govorico - to je vedno bila osnova človeškega izražanja. Iz tega so nastale zgodbe, pripovedke in pravljice, pa tudi molit ve, kot npr. psalmi. Govoriti o življenju pomeni govoriti o izkustvih. Če hočemo po njih postati zrelejši, modrejši, boljši, bolj sproščeni, svobodnejši, se moramo iz njih učiti kot posamičniki v meditaciji ali tudi v skupini.
Posameznik težko izbira v tej pluralni relativizirani ponudbi različnih sistemov brez notranje trdnosti, ki mu je prej dajala gotovost. Zamenjamo lahko državljanstvo, veroizpoved, stil, samopodobo in celo spolni habitus2. Prepričanja pa postajajo stvar okusa in ponudbe. Dobri medkulturni stiki so pogoj trajnostnega razvoja. Takšne široke izbire prinašajo zmedenost, ker posameznik ne more odgovarjati za posledice izbir. Posamičnik laže izbira pri manjšem izboru. Če je Busheva vladavina prinašala ZDA strah, pa ji Obamova prinaša upanje. Njegov sistem zaupanja sebi, drugim in Bogu pomeni klic k solidarnosti vseh pri premagovanju krize.
Danes se je izostrila dilema medkulturnega sožitja ali nevarnosti barbarstva. Grozi celo verska vojna med muslimani in krščanskim Zahodom. Zato je Comte-Spondevill (2002; 37) postavil tezo, da prihodnosti ni mogoče zaživeti brez tradicionalnih vrednot. Zato zanj ni čudno, da so mnoge revolucije končale v preteklosti. Medtem ko Soroš pristaja na radikalno zmotljivost, pa fanatik brani lastni prav za vsako ceno-četudi za ceno avtodestrukcije. Razlikovati je treba med deklarativnimi in dejanskimi vrednotami. Vrednote nas terorizirajo, kadar se nam 'vsiljujejo' kot volja drugega v smislu odtujenih norm.
Življenje pomeni toliko kot oblika življenja ali življenjski stil. Kakor posamičnik svoj ars vivendi razume, takšen je njegov ars interpretandi, čas pripovedovanja in stil pisanja. Današnji človek si želi lepega, polnega, reprezentativnega življenjskega sloga (life-style). Toda dogaja se mu, da ob vsem dobrem pridejo na dan tudi temne plati, ki so pogosto zasid rane v njegovi notranjosti in se mu skorajda ciklično kažejo v obliki prizadetosti in odzivov na posamezne življenjske situacije.
Ne gre le za to, da bi prav tako kot stiliziramo vsakdanje življenje, stilizirali tudi šolsko. Tudi ne gre za to, da bi ga zgolj komercializirali. Gre za to, da se v edukaciji ne moremo izogniti temu, kar postmoderna zajema s pojmom življenjskega stila. Gre za koncept, po katerem vse prakse posameznika delujejo kot usklajena celota3. Pri tem ni pomembno le to, kaj vse obsega ta izraz, ampak predvsem za to, kako to, kar obsega, vključuje.
Stil je zbirni pojem za vse mogoče stile, kot so modni, športni, ljubezenski, vzgojni stili, stili vodenja, stili komunikacije, pedagoški stili itn. vsak stil členimo še na podvrste. Ljubezenski stil nadalje členimo na naslednjih šest najpogostejših stilov: erotika, igra, prijateljstvo, pragmatičnost, obsedenost in nesebičnost. Po eni strani stile po Webru, Simmelu, Bourdieuju in Veblenu navezujemo na mite, po drugi strani pa lahko površinsko razlikujemo naslednjih pet stilov, kot so libertarni, tradicionalno konformistični, šovinistično nergaški in stil genera cije. Govorimo lahko tudi o stilu naroda, npr. o ameriškem načinu življenja (american way of life) kot tudi o kontinentalnem azijskem, afriškem ali evropskem stilu.
Stili nastajajo v medsebojnih povezavah. Bourdieu (2004) razvija razumevanje pluralnosti raznovrstnih stilov iz pluralnosti raznovrstnih kapitalov. Individualni stili imajo družbeno ozadje v prevladujočem načinu proizvodnje in osebno ozadje v kolektivnih in osebnih neza vednih in ozaveščenih vzorcih, prepričanjih in vrednotah, ki tvorijo njihovo spoznavno identiteto. V postmoderni informatizirani družbi se odnos med posameznikom in kolektivom oblikuje na novo in sicer znotraj procesa desocializacije (odučenja) in resocializacije. Stil življenja osebnosti je predvsem posledica njegove identitete, ki jo v psihologiji spoznavamo prek različnih tipov osebnosti (npr. po Jungu, Sprangerju in po Myers-Briggesovi delitvi).
V medosebnem odnosu dobi stil funkcijo predpostavke, pokazatelja ali avtorefleksivnega orodja raziskovanja samega sebe. Posameznik lahko s pogojevanjem svojega delovanja spreminja stile delovanja. Zaradi kulturne diferenciacije lahko posameznik skozi svoj življenjski stil uveljavlja vrednote, način oblačenja, okus in navade (Bizjak, 2002).
Življenjski stil in okus se čedalje bolj uveljavljata kot v simbolnem kapitalu utemeljen način horizontalnega povezovanja med ljudmi. Kriterij razlikovanja stilov je odvisen od razmerja med različnimi bordieujevsko opredeljenimi kapitali.
Pozabljamo na artikulacijo specifičnih razsežnosti vrednot kot so: 1. modaliteta (pozitivna in negativna), 2. vrsta: estetska, kognitivna, moralna, 3. intenca (glede na odnos cilj in sredstvo), 4. konkretne situacijske in abstraktne, 5. dimenzije intenzitete (kategorične in preferencialne), 6. hipotetične (utopične in ritualne), 7. eksplicitnost (eksplicitne in implicitne vrednote), 8. obsežnost (idiosinkratične, personalne, univerzalne) in 9. sociokulturne determinante vrednot po: a) socialni izvor, b) materialni izvor in c) kulturna integriranost v družbeno politično življenje. Vse te dimenzije in determinante vrednot na nek način določajo avtonomne etike posameznika.
Vsako vrednoto lahko opredeljujemo glede na motivacijo za določeno dejavnost in proti njej. Prav tako glede na moralno orientacijo k skupnemu dobremu ali zlu razdvajanja. Veliko govorimo o instrumentalistično-nihilističnem razvrednotenju vrednot, kar pomeni, da zanje premalo uporabljamo ciljni um dostojanstva. Pogosto se načelno strinjamo, v praksi pa zastopamo druge vrednote. Zato tudi govorimo o vrednotah, ki naj bi veljale šele v ne-tržnem gospodarstvu. Preferencialne vrednote se nanašajo na želje in hrepenenja. Sociokulturne okoliščine so pri samovzgoji posameznika pomembne. Ta jim lahko nasprotuje, ko plava proti toku (npr. Frankl), ali pa jih samo nadaljuje.
Pri uresničevanju vrednot vnovič postane pomemben problem razvojnih stopenj duha (Hegel, Jogananda, Graves, Russell itn.) in problem ohranjanja dinamičnega ravnotežja med njimi.
Različne šole se s predpisanimi cilji opredeljujejo za različne vrednostne sisteme. Toda do določenega vrednostnega sistema se nekatere šole le opredeljujejo, druge ga uresničujejo, tretje pa delujejo celo proti njemu. Tako se lahko vprašamo, za katero šolo je razvijanje sposobnosti učenca storilnostna, eksistenčna ali projektivna vrednota. Svoboda različnih veroizpovedi je v naši javni šoli omejena na formalno izbiro multireligioznih znanj, v konfe sionalnih šolah pa gre za krščansko prakso. Zaradi lažjega sporazumevanja je pomemb no ugotoviti, katere vrednote so bližje nekaterim in katere drugim udeležencem pouka. V posttranzicijskem obdobju prevladuje na tem področju presoje stanje negotovosti in dvosmiselnosti, ker je ideologij kot vrednostnih sistemov več in ni več le ena sama kot v socializmu.
V današnji civilizaciji selitve središč moči (policentričnosti) kapitala se poglablja razlika med tistimi, ki stil izbirajo in tistimi, za katere je stil podrejanja že izbran in jim zato ne pomeni enkratnosti in celovitosti bivanja. Posamezniki stil spremenijo, če se jim ne zdi več dober glede na njihove interese, sposobnosti, položaj in prostovoljna pričakovanja. Vendar pa so tudi pri tistih, ki stil (ne)zavedno izbirajo, te izbire pogojene s skupinskimi pritiski, z modeli socialnih vlog in z ekonomskimi razmerami (Ule, 2002).
Znotraj edukacije ne govorimo več o življenjskih ali potrošniških stilih, ampak o poučevalnih, učnih in mišljenjskih stilih. Življenjski in edukacijski stili so socializacijski, habitualni vzorci individualnega in socialnega delovanja. Razlika med njimi je, da prve posredujejo izobraže-valne ustanove, drugi pa so navzoči na slehernem področju družbenega delovanja.
Vsaka kultura in subkultura imata svoje posebne stile, ki omogočajo njihovo fleksibilno trans-formacijo, vsebuje pa tudi takšne, ki ta proces blokirajo. Zato je pomembno, da posameznik ne podleže oviram in pritiskom od zunaj, ampak je pomembno, da se z izbiro stila ne spreminja samo vnanje, površinsko ampak tudi globinsko. To je mogoče po Entwistlovem razlikovanju med površinskim (superficial style) in globinskim stilom (deep style). Slednji je obenem oblika transformacijskega izkustvenega in reflektiranega učenja za osebno rast. Transformacijsko učenje se nanaša na odnos med površinskim in globinskim učenjem. Dokler se ne učimo globinsko, osebno pomembno, obstoječega znanja ne moremo transformirati.
Pedagogika je orodje politične, kulturne, osebne transformacije. Da bi bili kolektivno kreativ ni, kako se ozaveščati in organizirati, izhajamo iz načel socialne transformacije:
- najti odgovore na današnja vprašanja
- katero znanje potrebujemo in kako definiramo vrednote osvobajajočega znanja
- uveljavljati nove oblike učenja,
- nenehno ustvarjanje novega znanja z združevanjem izkustva, znanja, metod in prakse.
|
