4. Kako interpretiramo t. i. krizo vrednot?
To je kompleksno vprašanje, ki ga pogosto poenostavljamo in enostransko interpretiramo. Vrednote niti vsi enako ne razumemo niti jih enoznačno ne definiramo. Nehote jih izenačujemo s prepričanji, normami, željami ali potrebami, krepostmi, cilji, dobrim. Znan je biblijski izrek: po njihovih delih jih boste spoznali. Ni enoznačnega odgovora na vprašanje, ali gre za krizo vrednot, ker ni trdnih meja med dobrim in zlim in slabim. Marsikaj, kar je bilo dobro za eno fazo našega življenja, ni več dobro za naslednjo, če pogledamo Eriksonovo shemo. Prav tako prevrednotenje vrednot v NLP po shemi x in y (stran 21-22) ni isto kot ničejansko prevrednotenje (Umwertung aller Werte). Musek razlikuje med apolonskimi in dionizičnimi vrednotami.
Država s pomočjo davkoplačevalcev še vedno rešuje banke. Evropsko pravo pristaja na svoboden pretok delovne sile, kapitala, storitev. Nadaljevanje znanstveno-tehnične revolucije je pomembnejše od svobode medkulturnega komuniciranja. Razprtije in sankcije so pomembnejše od dialoga, dogovarjanja in sprave, če ne zaradi drugega pa zato, ker je model boja ali bega iz reptilskih možganov pomembnejši od rabe neokorteksa. Pogosteje se počutimo ogroženo v distresu kot varne v evstresu. Naglica nas peha v kulturo strahu in ravnanje po navodilih velikega brata mednarodnih korporacij. Konfliktna zaostrovanja bipolarnih razmerij vzhoda in zahoda krizo vrednot še poglablja.
Obstaja razkol med plitvim duševnim življenjem sodobnega človeka, ki je s kopico informacij bombardiran od zunaj in med potrebo po gotovosti in sprejetosti. Do razkoraka pride, ker si ne vzamemo časa za izkustveno transformacijo informacij. Zato tekamo iz ene dejavnosti v drugo (multifunkcionalnost), od tekanja za podobami idealnega življenja (zaljubljenost) do upravljanja lastne uspešnosti po modelih kriznega, ustvarjalnega ali še kakšnega drugega managementa. Sodobni aktivistični način oz. stil življenja je izrinil kontemplativni, tihi čas čakanja, premišljevanja, meditiranja. Za svoje notranje ravnotežje in za ravnotežje z drugimi pa moramo ta čas sprejeti kot del nas samih.
Zaradi prevladujočih materialističnih vrednot v družbi preveč pričakujejo eden od drugih – v partnerstvu, v zakonu in v razmerju do skupnosti. Zamenjali smo individualnost osebnosti z individualizmom vlog in s tem personalistično etiko z utilitarno etiko. Ne poznamo dialoga, ne znamo se pogovarjati, sprejemati raznolikosti. Ne poznamo sebe, ne vemo, kdo smo, kakšna so naša čustva.
Čim prej (v primarni družini) naj bi se naučili, kako ravnati v stiski, takrat, ko se nam dogaja krivica, ko smo osamljeni..., ker pa se ne, se učimo drugje, v skupnostih, terapevtskih skupinah itd. V skupini je vsak človek sprejet tak, kakršen je, in si prizadeva presegati to, kar ga v življenju ovira, da bi bolj ljubil sebe in drugega enako. Običajno človek to, česar sam nima, išče v drugih. Ko najde sprejetost in podporo v skupini, zmore skozi zrcaljenje, uvide, nova dovoljenja, nove izkušnje in postopno odpustiti drugim in sebi ter se sprejeti. To pa je zadetek polnega bivanja.
Pomanjkanje vrednot se pogosto pokaže, ko mora človek izbrati odločitev. Nekateri kristjani še vedno namesto v Boga ljubezni verjamejo v Boga sodnika, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. To še dodatno poglablja občutek nevrednosti. Že tako dvomijo vase, in se kot nevredni ne upajo obrniti h Gospodu, ki jih po njihovem mnenju zavrača, ker se niso držali zapovedi ali se niso dovolj potrudili oz. niso dovolj dobri. To stanje doživljajo kot brco, izključenost. Ta dinamika je velikokrat zelo prikrita – podzavestna. Med kristjani so pogosto nekatera čustva, predvsem jeza in nestrinjanje, zaznana kot nekaj slabega. Mnogi starši, ki se teh čustev bojijo, jih potlačijo in to sproža sčasoma bolezenska stanja. Psihoterapevta Krmeljeva opažata tudi, da se kristjani bojijo izraziti neznana čustva, kot da so sama po sebi nekaj grešnega, kar neredko pripelje do zavrtosti.
Novejša antropološka spoznanja o naših različnih inteligencah, pismenostih in kompetencah so področja (samo)obvladovanja razširila do meja neobvladljivosti in možnosti nemogočega. Razkorak med temi spoznanji in rutinskimi ravnanji, ko se odzivamo tako, kot smo se naučili prvih sedem let je velik. Prisilno ponavljanje potlačene preteklosti je v konfliktu s potrebnemu prilagajanju na nenehne spremembe.15Kljub temu, da so nas nekateri veliki misleci opredeljevali kot slabotni trs, bolno bitje, najbolj problematično bitje, se je treba zahvaljevati. Vrednost zahvaljevanja je v našem svetu pomanjkanje dobrin za večino prebivalcev zemlje neprecenljiva. Dobrin bi bilo dovolj za vse, če bi bil svet božansko pravičen, a je le relativno pravičen, kar pomeni, da dopušča neenakosti in nove krivice. Zakonca Krmelj (2007) pišeta, tako kot molita. Kadar želimo potrditev od znotraj, nas pohvala umiri. Vse, kar je, kar imam ali premorem, vse to si mi dal Ti. Zato naj zahvala ne gre, kadar se mi kdo zahvaljuje, meni, ampak Tebi naj gre hvala in slava. Zahvaljevanje za prejete darove nam pomaga, da si jih ne lastimo, ampak jih lahko delimo naprej. Tako kot nam je pokazal Kristus, ki je naša pot, resnica in življenje. Potem, ko je razmnožil kruh, vzel hlebce, se zahvalil, jih razlomil in razdelil. In tisto noč, ko je blizu dan, je prav tako vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil in rekel: jejte in pijte od tega vsi.
Hvaležnost je zdravilo za sebičnost in skopost. Želiva si, da bi vas te besede spodbudile v iskanju vaših barv hvaležnosti do Očeta, ki nas neizmerno ljubi, takšne, kakršni smo. Poglejte prav ta hip v svoje srce, zakaj bi se mu zdaj radi zahvalili. Morda drug drugega srečamo v zahvaljevanju. Hvala ti Gospod, ker zaupava, da boš ti obrnil te najine besede za vsakega bralca tako, da mu bodo spregovorile na način, ki bo njemu pomagal doživeti zahvalo v srcu.
Melchidezek (2005) uči meditacije ' sožitja s sveto trojico' v svetem prostoru srca. Pri tem raz likuje ženski intuitivni in moški racionalni vstop. Opozori, da se pogosto naše želje ne uresni čujejo, ker ne vizualiziramo veselja za stanje, ki ga bomo doživeli po izpolnitvi. To pomeni, da se učimo zahvaljevanja za vnaprej, ne le za dosedanje darove. Vsak ima pri tem svoje izkušnje.
Le globoka hvaležnost je radost in brezpogojna ljubezen. Je razumevanje, da nas ima nekdo rad, da nam iz obilja svojega duha podarja nekaj, kar potrebujemo, da smo počaščeni, ker nas vidi in nam pomaga. Zahvala izraža hvaležnost do Darovalca, ki je bil do nas zelo velikodušen in nam hkrati omogočil in, kar je še pomembneje, da nas sam dar spremeni. Marsikdo se sprašuje: "Komu se zahvaliti in čemu? Ko ugotovi, kako se spremeni zaradi tistega, kar mu je bilo podarjeno, se tako ne sprašuje več. Psihosinteza nam pomaga razumeti povezanost troedinih osebnih vrednot kot so hvaležnost, velikodušnost in radodarnost, ki so troedine osebne vrednote.
Vzgojni moment, ki naj bi bil del vsake predstave za otroke, se ne nanaša na pravila bontona itd., ampak na spoznanje, kaj je lepota. Različne vrste umetnosti vzgajajo čut za ustvarjalnost. Pomembno je, da otroke navdihneš s tem, kar je v predstavi, da jim spodbudi željo, da bi tudi sami kaj podobnega ustvarili.
Poustvarjanja je v filmski, literarni, slikarski umetnosti veliko. Umetnost da predvsem lepoto. Včasih pozabimo, da umetnost ni samo prostor učenja, ampak je lahko samo prijetno preživet prosti čas s starši in vrstniki. Nikogar ne moreš prisiliti v izobraževanje, lahko ga le povabiš. Vse, kar nam pomaga, kar jih povabi, opogumi in navdihne, da izkusijo nekaj novega in drugačnega, je dobro za možgane.
Otrokom in mladini je treba ponuditi (gledališke) predstave, ki so nekoliko bolj zahtevne, kot jih zmorejo razumeti. Te so idealne zato, da vsebine, ki jim otroci psihološko še niso kos, pred stavi tako, da vzbudi določeno čustvo. Takšna je npr. predstava Borisa A. Novaka Mala luna, ki je za otroke nad 3 leta, gledajo jo pa tudi tisti do treh let starosti. Njeno sporočilo, da je spremenljiva Luna lahko srečna, ker je vsak mesec ponovno mlada, je za slednje pretežko. Poleg tega gledalci potrebujejo neki ritual – obred po pravilih, da se umirijo in začnejo sprejemati sporočila.
Knjiga Enoumje neoliberalizma z ustreznimi razlagami in primeri bralcu korak za korakom nazorno predstavi in obrazloži fenomen enoumja oz. enake miselnosti, ki je sestavni del človekove osebne in družbene biti. Čeprav je enoumje izjemno vpliven in pogost družbeni fenomen, ki je v primeru enoumne zagledanosti v neoliberalni model privedel celo do sedanje svetovne krize in gospodarskega zloma, je zavedanje o njegovem delovanju zapostavljeno.
Stanovič (2013) ugotavlja, da ni večne ene in enotne resnice, ampak gre za množico pogledov, ki temeljijo na različnih izhodiščih. Stanovič najprej razlaga miselno in fizično naravo člove ka, družbe in sveta skozi najnovejša fizikalna, biološka in sistemska dognanja. Načeli sodelo vanja in tekmovanja sta osnovni psihosocialni potrebi človeka. Zato Stanovič tudi pojasnjuje pomen in razvoj vrednot skozi zgodovino, izvor morale in etike ter tudi oblikovanje pravnih pravil. Notranjo, psihološko stran tvori čustveni in miselni svet, ki je zelo podvržen psihološ kim vplivom in manipulacijam. Nazorno predstavi, kako snovalci social nega inženiringa uspevajo vzpostavljati enako miselnost oz. enoumje, ki potem deluje v korist gospodarjev družbe.
V Španiji so ure čakanja na branje iz Cervantesovega romana Don Kihot. Navdušenje nad vitezom žalostne postave, ki se v pehanju za svojimi ideali pogosto znajde v absurdnih situacijah, torej še dandanes ne pojenja. Vsakdo ve, da fraza »boj z mlini na veter« predstav lja že vnaprej na neuspeh obsojeno prizadevanje, medtem ko so dokihotski običajno ljudje, ki žive iz svojih utopij. E vedno je vprašanje, ali se je treba boriti z mlini na veter in ostajati luzer, ali pa lahko že po Otingerjevi molitvi razlikujemo to, kar se da spremeniti (navzven in navznoter) od tega, kar je treba samo sprejeti.
5. Sklep
V tem poglavju16 smo presojali praktični pomen vrednot glede na vprašanja, kaj je ocenje valno razmišljanje, zakaj je pomembno in kako je učinkovito. Menim, da je treba pomen vrednot presojati z duhovnega vidika, če nočemo ostati parcialni. Vrednote smo analizirali zgodovinsko in avtobiografsko diahrono in sinhrono glede na današnjo zmedenost. Strukturno funkcionalno so vrednote bipolarne. Zaradi prikrivanja lastnih slabosti in senc nas zgolj pozitivni način mišljenja zlahka privede v slepo ulico. Z razvojnimi dilemami se pogosto premalo soočamo. Posledica je krhko sožitje, veliko število razvez, veliko razcepljenih in mejnih osebnosti. V množični psihologiji, ki jo pogojujejo avtokratizmi in totalitarizmi, se na vrednote zlahka pozabi (medvojni in povojni poboji). Premalo se zavedamo nosilnih vrednot ljubezni, miru, izpolnjenosti. Prav občutki pomanjkanja vodijo v nasilna prisvajanja. Oscilacije med enim in drugim ekstremom neoliberalnega individualizma in kolektivizma vodi le v polovični svet. Vsaka generacija posebej je v skušnjavi 'prekoračitve dovoljenih meja', vera v tehnični napredek, raja na zemlji in povratka v barbarstvo. Vojna proti terorizmu je prav tako barbarska kot vojna proti okupatorju. Kot da bi hotel biti zadnji in neoporečen človek sam brez narave in brez drugih obzorij.
V prihodnosti bodo zaradi potrebe po večji solidarnosti in miru pomembne skupne vrednote, ki služijo dolgoročnemu, stabilnemu razvoju skupnosti (gr. koinonia, lat. societas, nem. Gemeinschaft, ang. community). Za doseganje takšnega cilja ne zadostuje nobena partikularis- tična teorija vrednot. Predpostavljamo, da je univerzalna družboslovna interdisciplinarna teo rija vrednot v globalni družbi možna prav tako kot je možna univerzalna etika. Jas no pa je, da nobena teorija ne more biti dokončno veljavna, dokler obstajajo možnosti njene falsifikacije.
Niti um niti razum sam danes nista vrednota, ker je instrumentaliziran razum v nekulturnem boju proti naravi. Danes so prevladujoče vizualno, slikovno predstavljive oz. medijsko posre dovane vrednote. Toda to vodi v medijsko zasvojenost, tako da skrito in prikrito ni vredno. Zaposljivost (empoyability) je sinonim za dosegljivost vsega drugega. Zato ni nenavadno, da govori Wheen (2007) o prodajalcih megle. Med prodajanje megle sodi po Wheenu neumno sanjarjenje gurujev uspeha o uspehu vsakogar. Wheen nas skuša obvarovati vsaj od tiste najhujše, patološke naivnosti. Odgovor na enostransko dilemo, kaj je bolje, ostati v stanju nevednih vodljivih ovc ali zavzeti držo cinične distance (Sloterdijkov izraz) in nezaupanja ali vsaj zdrave skepse, je preveč enostaven, da bi zadostoval za trajnostno prihodnost. Razvijali smo pot do sožitja prek celovitega obvladovanja mehanizmov vrednotenja, ki je tudi podlaga celovitega obvladovanja kakovosti (CEOKA) življenja in proizvodnje.
Sloterdijk (2013) prikazuje Zemljo kot planet vadečih. Vsi ljudje, kmetje, delavci, vojaki, jogiji, govorniki, glasbeni virtuozi ali modeli so vadeča bitja, ki s svojimi vajami, urjenji proizvajajo sami sebe in se perfekcionirajo. Sloterdijk (2013) razvija novo antropologijo kot antropotehnolgijo. Njeno bistvo vidi v spoznavanju samooblikovanja vsega človeškega. Vse človekove dejavnosti imajo neizogiben povratni učinek tako na posameznika kot na družbo.
Ni dobrega prehoda iz ene na drugo stopnjo osebnega moralnega in zgodovinskega razvoja, dokler si ne odgovorimo še na dve ključni vprašanji, 1. kako se odučiti od starega in 2. kako sprejeti obveznosti do novega. Dokler teh odgovorov nimamo, gre za strukturno neobvlado vanjem sprememb. Nova je razčlenitev kompetenc, ni pa nova nestrpnost do nekompetentnih. Nismo mogli analizirati vseh današnjih ključnih vrednot. Ena izmed njih je tudi toleranca do drugače mislečih in do netolerantnih.
Praksa vzgoje za prihodnost bi morala vključevati razlikovanje med subjektivnim in objektiv no merljivim, linearnim časom. Kadar čas dojemamo samo subjektivno, smo v času, kadar pa ga skušamo načrtno sistematično obvladati, gremo skozi čas (v NLP jeziku through time). Obe strani imata svoje prednosti in slabosti. V kapitalističnem sistemu dojemamo čas linear no. Splošno sprejet je čas-vrednota, ki ima vrednost denarja, čeprav imajo poslovneži drugačen odnos do časa kot verniki, vodje drugačnega kot vodeni itn. Nerazvita ljudstva in plemena pa subjektivno.
Iskati bi bilo predvsem potrebno znanje za trajnostni razvoj. Že od F. Bacona dalje je znano, da je znanje moč. Vrline kot veščine etičnega ravnanja so bile v antiki bolj spoštovane kot so danes kompetence brez etične komponente. Znanstveno-tehnična revolucija terja stalno širjenje novih vrst znanj. Gre za razvoj inovativnega znanja in ohranjanje reproduktivnega znanja v našem spominu in v bazah podatkov. Očitno ga kurikularne prenove ne morejo dohajati. Površinsko znanje kot komercialno blago hitro zastareva, modrost pa ostaja. Za trajnostni razvoj je tedaj ključno vprašanje, kako v rastoči kompleksnosti povezo vati oboje, človekovo konstantnost oz. tradicionalnost in spremenljivost oz. variabilnost, ker sicer ni mogoče povezovati različnih kompetenc s smislom življenja posameznika in skupnosti.
Življenje je treba razumeti kot polet, elan, gibanje, romanje, poslanstvo. Kakor življenje razu memo, tako v njem delujemo. Bergson je bil kritik determinizma, pozitivizma in materia lizma. Eden temeljnih konceptov njegove misli pa je, intuicija življenjskega poleta (élan vital), ki ločuje človeka, ki le »fabricira«, od tistega, ki ustvarja gibanje in zato traja. Videti je, da danes manjka tega intuitivnega trajanja ker človek pretežno fabricira tehnične naprave.
Tri najtežje stvari v življenju so: 1. ljubiti sovražnike (kakor svoje slabosti in temne strani), 2. sprejemanje izključenih in revnih, 3. priznavanje lastne zmote po izpraševanju vesti. Boj za priznanje (nem. Anerkennung) svojega dela potemtakem ni tako težak kot sprejemanje drugač nosti. Menim, da samovzgoja, ki ne vključuje duhovnih vrednot, na prva tri vprašanja ne odgo varja. Takšno vzgojo pa tematiziramo v e-knjigi Prolegomena za novo fenomenologijo duha. Prvo zadeva samozaslepljevanje glede samozadostnosti. Sovražniki nas 'silijo', da se učimo nove strategije odnosov. Posledično gradimo mostove dostopov za reveže. Priznavanje zmote in krivde nas usmerja k odgovornemu ravnanju.
Literatura
- Allport, G. W. (1964). Pattern and Growth in Personality. London.
- Bečaj, J. (2000). Temelji socialnega vplivanja. Ljubljana, FF.
- Berger, P. in Luckmann, T. (1999) Modernost, pluralizem in kriza smisla: Orientacija modernega človeka. Ljubljana, MK.
- Bourne, E., J. (2014). Anksioznost in fobije. Priročnik za samopomoč. Ljubljana.
- Buscaglia, L. (2013). Ljubiti drug drugega. Izziv medčloveških odnosov. Ljubljana, Primus.
- Chikako, L. (2014). Sanjski dnevnik : [ustvari dnevnik svoje sanjske prihodnosti] Dream diary. Maribor : Florens.
- Cowley, S. (2005). Kako krotiti mularijo. 1. izd. Ljubljana : Modrijan.
- Čačinovič Vogrinčič, G. (2008). Avtor dodatnega besedila Andreja Barle Lakota. Soustvarjanje v šoli : učenje kot pogovor. 1. natis. Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
- Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: Čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja. Psihološka obzorja, 14 (3), 73-92.
- Damasio, A. (2008). Iskanje Spinoze. Ljubljana.
- Dyer, W. (2012). V 21 dneh do notranjega miru in uspeha. Ljubljana, Primus.
- De Mello, A. (1991). Zavedanje. Ljubljana : Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.
- Dyer, W. (1996). Verjemite in videli boste. Ljubljana, Ganeš.
- Erikson, E. (1983). Identity : youth and crisis. London, Boston : Faber and Faber.
- Gabrijeličič, J. (1995). Od kakovosti k odličnosti: Po poti organizacijskega razvoja. Novo mesto: Dolenjska založba.
- George, M. (2009). Kako poiskati notranji mir? Ljubljana, MK.
- Hauser, T. (ured., 2007). Osnovna življenjska izkustva. Ljubljana, Župnijski urad Dravlje.
- Hribar, T., 1985). Moč znanosti in prihodnost. Ljubljana, DE.
- Hribar, T. (2001). Kaj bomo storili s svojim življenjem? Tipkopis referata na Blejski konferenci 2001, Bled, 18. 4.
- Juul, J. (2008). Kompetentni otrok. Ljubljana, Mladinska knjiga.
- Kohlberg, L. (1996). Die Psychologie der Moralentwicklung. Frankfurt am Main, Suhrkamp.
-Kornhauser, A.( 2000). Doseganje odličnosti v svetovnih pogojih. V: Kako do odličnosti 24 ur na dan. Zbornik 12. Forum odličnosti in mojstrstva Otočec 2000.
- Košir, M. (2012). Problemi duha so problemi sveta. Glej spletne strani.
- Loreau, D. (2009). Umetnost preprostosti. Ljubljana, Vale Novak.
- Luscher, K. (2002). Intergenerational Ambivalence: Further Steps in Theory and Research. Jurnal of Marriage & Family, 64(3), str. 585-593.
- Lütz, M. (2012). Veselje do življenja. Ljubljana, Slomškova založba.
-Melchidezek, D. (2005). Živeti v srcu. Kako vstopiti v sveti prostor srca. Ljubljana, Genija.
- Novak, D., Platiše, U. (2008).
- Ošlak, V. (2001). Bodi, kar si! Celovec: Mohorjeva založba.
- Pečnikar, K. (ured., 2013). Ključi do uspeha in sreče. Brežice, primus.
-Precht, R. (2010). Kdo sem jaz – in če, koliko nas je. Tržič, Učila.
- Rosenberg, M., B. (2004). Nenasilno sporazumevanje. Jezik življenja. Ljubljana, Društvo svetovalcev zaupni telefon Samarijan.
- Salecl, R. (2014). Orožje za samouničevanje. Delo, sobotna priloga, 23. 8. 2014, str. 32.
- Saleebay, D. (1997). The Strength Perspective of Social Work Practice. New York, Longman.
- Sanchez, K., E. & Rebolj, J. (2008). Moč komunikacije. Skripta
. Ljubljana, Personal strengths.
- Sloterdijk, P. (2013). Spremeniti moraš svoje življenje. Ljubljana, SM.
-Stanovič, V. (2013). Brez človeka. Enoumje neoliberalizma. Ljubljana, Založba Sophia.
- Urad za uradne publikacije Evropske skupnosti (2005). Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami. Zelena knjiga. Luxemburg, Evropska komisija.
- Wheen, F. (2007). Kako so prodajalci megle zavladali svetu? Kratka zgodovina sodobnih zablod. Ljubljana, MK.
Viri
- Informacijski urad SE / Novice / Čas je, da se iz “vojne proti terorizmu” česa naučimo in da sprejmemo popravna dejanja. 16.03.2009, Strasbourg. Elektronske novice Sveta Evrope. Splet: http://www.coe.si/sl/novice/cas_je_da_se_iz_8220_vojne_proti_terorizmu_8221_ cesa_naucimo_in_da_sprejmemo_popravna_dejanja/.
- Rebula, A. (2007). Skrivnost in svetost telesa. Splet: http://www.alenkarebula.com/ index.php?id=117&page=include/vidi.php. Str. 22.
-
Ali odrasli še osebnostno rastemo?
Uvod
Psihosomatske, socialne in spiritualne ravni človeka so tudi ravni (samo)vzgoje. Osebna rast je oblika samovzgoje. Človek postaja oseba v sinhronem pogledu ob vzajemnem delovanju posameznih dejavnikov oziroma plasti od biopsihosocialne do spiritualne. Obenem pa je razvoj posameznika diahron po fazah v vsakem obdobju življenja posameznikov od rojstva do smrti. S faznim razvojem se ukvarjajo vede kot so pedagogika (veda o vzgoji otroka), hebegogika (veda o vzgoji mladostnika), andragogika (veda o vzgoji in vodenju odraslih) in gerontologija (veda o vodenju in zdravljenju starih in ostarelih). Vsi ti posamezniki se iz naše psihofiziološke genske danosti z medsebojnim delovanjem sami pogojujemo, razgrajujemo in transformiramo. Razvoj postaja tedaj zaradi starajočega prebivalstva čedalje bolj gerontološki problem. V tej zadnji fazi je NLP verjetno pretežno spiritualen v funkciji sintetiziranja življenjske modrosti. Vplivanje nase postopno postaja bolj in bolj pomembno kot vplivanje na zunanje okolje. Z psihosocialnim opredeljevanjem vplivanja se pri nas ukvarja J. Bečaj, z razvijanjem sposobnosti vplivanja pa systemic coaching,2 ki poišče tisti vzvod (leverage), ki omogoča zamenjavo določene težave v timskem delu ali v življenju v dvoje z elementom primerjalne prednosti.
Systemic coaching je le ena izmed različnih vrst coaching-a. Poznamo še basic, expert, falitator, mentor in generic coaching. Slednji je med najbolj ustvarjalnimi, ker klienta spodbuja k lastni kreativnosti. Sistemski coaching rešuje koMPleksne probleme s sposobnost jo vplivanja za spremenjene, učinkovitejše obrazce vedenja.
Menimo, da je usklajevanje istočasnega vertikalnega razvoja z razvojem po časovni črti še odprto kompleksno vprašanje. NLP se s tem vprašanjem ukvarja na dveh ravneh 1. usklajevanje svojih aspiracij po Diltsovi piramidi, na kateri posameznik nabira vire za svoje cilje po poti od spodaj navzgor in jih testira po poti od zgoraj navzdol in 2. dela na časovni črti (time line therapy).
Ni vseeno, iz katerih in kakšnih izkušenj kot predhodnega primera (precedensa) izhajamo. Slabe izkušnje pogosto rabimo kot izgovor za negativne misli, čustva in dejanja. Zelo lagodno in varno se zdi ostajati pri starih vzorcih in v okvirih ozke identitete ter ozke lojalnosti z drugimi. Treba se je učiti premikati, preklapljati ali preusmerjati energijo in z njo pozornost tako, da dobimo s seboj dober stik z dobrimi nameni, pozitivnimi mislimi in čustvi.
Učinkoviti vodja je tisti, ki vodi druge z vidika njihovih potreb in želja. To pomeni, da se zna pogosto postavljati v 2. zaznavni položaj. Dobro vodimo, kadar verjamemo svojim besedam, kar izhaja iz 1. zaznavnega položaja. Ljudje sledijo tistim voditeljem, ob katerih se počutijo vredne, ker zastopajo njihove interese. To opazimo iz 3. zaznavnega položaja, ki oba prejšnja povezuje. Vodja tudi presodi, kdaj rabi pomoč drugih in kdaj se odloča sam. prvi zaznavni položaj označuje jaz sporočilo, drugega ti sporočilo in tretjega mi sporočilo. Vsakega se da razločevati (disociirati) od drugega in povezati z njim. Vsi nastopajo hkrati v naših zaznavah, vendar pa eden od njih prevladuje, česar se pa brez teh spoznanj ne zavedamo.
Razlikujemo tudi med tremi modalnostmi tretjega položaja. V prvem tretjem položaju opazovalec odstrani svojo drugo pozicijo in ohranja prvo (vase usmerjeno) na višji ravni, v drugem odpravi svojo prvo in drugo pozicijo, v tretjem pa celovito interaktivno pogleda na vse druge položaje. Vsak položaj ima tudi svoje slabosti, zato je naloga adepta, da ta položaj zamenja z drugim, ko uvidi, da se obremenjuje po nepotrebnem s težavami.
Že stari kitajski filozof Lao Ce je definiral opazovanje takole: “najbolje je opazovati, kako se nebo in zemlja držita večnega toka, kako ptice sledijo svoji poti v letu, živali pa gredo za čredo in kako se stebla držijo svojega mesta. Sledeč tem primerom, se boš naučil, kako prepustiti notranji sili, da ti usmerja korake in da slediš naravnemu toku.” ‘Tao’ (pri nas se je uveljavil tudi zapis dao) vodenja pomeni tudi prepuščanje prasili oz. pra-smislu. Šele opazovalec v meta-poziciji lahko uskladi namene in učinke obeh prejšnjih. Tega opazovalca lahko štejemo tudi kot četrti položaj, ker Dilts s tremi podtipi še ni prišel do po(po)lne praznine niča v ozadju zavesti.
Lieberman (2004) priporoča tudi presenečanje nasprotnika z nepredvidljivimi potezami brez opozoril, kar razprši njegovo pozornost. V tem primeru je negotovost sredstvo strategije pridobivanja razvojne prednosti na terenu. Vodja mora vedeti, da ima vsak zaznavni položaj od 1 do 3 svoje prednosti in pomanjkljivosti. Distanciran zaznavni položaj je ustvarjal občutek primanjkljajev pri drugih, predolga empatija pa odkriva pomanjkljivosti v nas samih.
Osebnostna rast vsebuje elemente tekmovalnosti, ki je “kot osebnostna lastnost motiv, pri katerem glavni poudarek ni na zmagi (nad drugim), temveč si posameznik z izkušnjami, ki jih je pridobil v tekmovalnih situacijah, pomaga k lastnemu osebnemu razvoju. Pri tem je bistveno odkrivanje samega sebe in svojih potencialov, stalen kritičen odnos do lastnega razvoja in sledenje standardom odličnosti” (Kobal, 2004; 79).
Če odrasli dozorevamo, nam bodo nekateri otroci hvaležni, drugi pa ne, ker ne bodo tako zlahka sprejeli zadolžitev lastnega dozorevanja. Gibran (1986) pravi, da otroci niso naši otroci, ker niso naša lastnina. Ne moremo misliti njihovih misli in živeti njihove prihodnosti, ker tudi oni ne živijo naše preteklosti. Po Gibranu gre za to, da odrasli dopuščamo, da s stvarnikom otrokom napenjamo lok toliko, kolikor ga moremo in smo pri tem srečni. Loka ne smemo držati ves čas napetega, ne da bi sprožili puščico. Lok, ki so ga starši napeli za otrokov razvoj, bi moral otrok napenjati naprej tudi za svoj lasten razvoj in razvoj svojih otrok. To je lok med življenjem in smrtjo. Gre za lok med menoj in drugimi. Toda kaj je lok (ang. bow, nem. Bogen)? Najprej gre za zenbudistični lok mirnega bojevnika, potem za lok (ne)privlačnih življenjskih priložnosti, ki so hkrati krize in za lok dvigov in padcev. Gre nadalje za lok, s katerim streljamo čim više in čim dlje. Zato je tako pomembno, kakšni horizonti se odpirajo in zapirajo in kaj je v zgodovinskem in avtobiografskem dogajanju še utopija in kaj je že dejanskost, katere zgodbe se šele začenjajo pripovedovati in katere se samo še ponavljajo v smislu nikoli izpete pesmi.
Medgeneracijski lok je skrivno orožje, zato ni vseeno, kdo in kako z njim upravlja in koliko časa ga uspe zadržati in z njim zmagovati. Iskanje napetosti pomeni napenjanje loka, zviševanje zahtevnosti in storilnosti prav tako. Če sva dve (ne)uglašeni struni na godalu, kdo je godec? 'Lok med nasprotji' (Rilkejev izraz) je tudi most kot premostitev ovir, kot medgeneracijska pogodba, kot povezava med večno ločenimi stvarmi. Kjer je most med dvema, se začenja tudi resnica. Lok je kot moč sintez, mavrice sinergij, sinonimij in sinhronij. Lok kot most je v indijskem ohmu (eno-vse), 'tat vam asi' (ti si jaz) in Kristusovi enosti z očetom. Naša puščica zadane cilj, ko uresničujemo želje drugih, zato da bi drugi uresničili naše.
Ni vseeno, med katere ljudi se uvrščamo. Nietzsche (2005) je tako plastično orisal razliko med zaostalimi in prehitevajočimi ljudmi, da nas to motivira za rast. Meni, da prvi izvirajo še iz časov postavljanja temeljev kulture in so zato nezaupljivi do tekmecev in vzkipljivi do odstopajočih mnenj, drugi pa prekipevajo od veselja, ko se nahajajo na najvišjih nadstropjih njene stavbe in ljubeče občutijo vse nastajajoče in rastoče. Prvi so kot rjoveče zveri zaprti v klenih prostorih, drugi pa ne uveljavljajo izključne pravice do edine resnice, ampak so med seboj prijatelji. Nietzsche pri tej oceni ni vedel, kakšno satiro na naše sodobnike je s tem napisal.
|
