|
Kako interpretiramo t. i. krizo vrednot?
|
| bet | 5/95 | | Sana | 01.04.2017 | | Hajmi | 2 Mb. | | #2654 |
Moderne družbe ne morejo več zagotoviti vseobsežnega simbolnega sveta, ki bi opravičeval funkcionalnost reda in ga prežemal z višjim smislom. Vse to lahko delamo na lastno odgovor- nost in riziko. Pluralizem, ki je v bistvu partikularizem, spodkopava eno samo vrednotno orientacijo. Kaj je potem z dobo (pluralnih) orientacij?
Zanimivo je, da se ne vprašujeta po odnosu med mikro-, mezo in makrosvetom. Posamez-nikovo delovanje je v veliki meri odvisno od njegovih shem izkušenj, ki vključuje rezervoar smisla. Prav zato, ker je človek teleološko bitje (zaloga smisla), pristaja tudi na napačne ali navidezne cilje. Ker je še preveč svoboden, praktično neomejeno, si mora svobodo omejiti, da jo lahko izkorišča v mejah svojih sposobnosti. Pluralizem vnaša negotovost v etično presojo – konec samoumevnosti.
V globinski plasti je gotovost sveta, ki nam je podarjen, na površini je dvom. Delavci se morajo prilagoditi ciljem organizacije namesto obratno. Če je smisel le instrumentalno racio nalen, je v bistvu smoter, ki ne osvobaja. Pomeni korak nazaj. Smisel doživlja posameznik kot repertoar možnosti, ki jih sooblikuje in niso dane le od zgoraj. Poznamo korporativni, komunitarni in asociacijski model. Slednji sloni na spontani družljivosti. Vsi trije se prepleta jo. Na enem je morda poudarek pred drugimi. Zavrniti kvaziliberalistični in postmodernis tični pristop k relativiranju smisla in etičnih vprašanj v smislu potiskanja na rob. Sprejemanje samega sebe je potrebno od faze odvisnosti, prek neodvisnosti do soodvisnosti, iz katere šele izraža smisel za skupno, timsko delo.
-
|
| |
