Idejo samovzgoje za življenje, ki vključuje potrebo po urah za samoizražanje, nadaljujeta Peck in Scottova (Scott, 2000). Po tretji inačici je možna popolna sreča, ki je življenje v sedanjem trenutku – dharma in karma yoga. Pozabimo na naše zgodbe in raje oblikujmo naša prepričanja, privlačnost (magnetizem – šarm), sprejemanje, predajanje – ekstazo, blagoslov in vse darove na osnovi zakonitosti življenja. Kot vsaka vrednota dobi tudi sreča lahko antro pološko podlago, zlasti kadar gre za zdravljenje človekovih korenin.
Sreča je na vseh področjih srečanje s seboj, tako s svojim notranjim sebstvom, kot z drugim kot s svojim socialnim sebstvom in z naravo. Zdravje je prvi pogoj sreče. Pri teku gre za okrepitev moči in uravnoteženje energije na vseh področjih dejavnosti. Pri prehodih in preklopih opazimo, da niso vedno celoviti, ampak so delni in mehanski, ne gredo vedno nav zgor, ampak tudi navzdol. Ni dovolj le opisovati višja stanja zavesti, ampak je treba iskati in metodično tehnično prakticirati tudi poti do njih in predvidevati padce samozavesti.
Sreča je v veselju do življenja, v zahvaljevanju za zgodeno, tudi za preizkušnje, v prijaznosti. Skratka pri doseganju vsake vrednote smo tudi srečni. Od antike dalje poznamo srečo kot čutni užitek (gr. hedone). Zato doživljamo srečo tudi v čustvu lepega in vzvišenega (Kant).
Coaching je ena izmed poti do sreče. Gre za srečno ljubezen z Bogom, ki nikoli ne razočara.
Prav je, da vsakdo pozna različne značilnosti srečne in nesrečne ljubezni. Srečna je v zaveda nju konfliktnosti in načinih preseganja le teh, je v občutku obilja, izpolnjenosti, v sedanjem trenutku, na visoki energetski ravni.
V praskupnosti so ljudje pripisovali srečo dobrim, nesrečo pa demonom in duhovom. Že dolgo vemo, da smo tragična bitja, se nam v življenju, ki je v bistvu trdo in nepredvidljivo, lahko pripeti preobrat iz sreče v nesrečo. Danes smo navajeni misliti na uspeh in srečo kot nečem pogojnem. Še vedno velja: kar seješ, to boš žel. Težava je v tem, da nič bolj ne vemo, kaj sejemo kot naši starši.27 Manjka nam znanje in osebne izkušnje o moralnem ravnanju. Za Kohlberga je moralna presoja stvar vseživljenjskega učenja po različnih razvojnih fazah. Tudi v tem tisočletju se učimo moralno presojati.
Za Aristotela, Hegla in Marxa je dejanskost rezultat naše dejavnosti (gr. prattein, nem. Handeln, angl. act). Če vemo, da je sreča posledica naših osrečujočih predstav, je vprašanje, kako naj si pričaramo predstave, ki nas osrečujejo. Nekateri tega ne zmorejo brez drogiranja. Tudi kava je droga. Mentalne slike določajo specifičnost našega primarno materialno pogojenega ali idealnega življenja. Ker so naše mentalne slike zelo 'trdožive', vodijo k različnim zasvojitvam. Drogiranje z navidezno srečo je nevarno zaradi trajne zasvojenosti in iluzije, da je posameznik zadovoljil vse potrebe. Zaradi stabilne biokemijske strukture možganov je tako težko zavestno spreminjati življenje, nemogoče pa je prisiliti drugega, da se spremeni brez odpora.
Dostojevski je v Legendi o Velikem inkvizitorju povedal, da je iluzijo sreče še mogoče posameznikom kot delom množice indirektno vsiliti, prave sreče pa ne. Bližina absolutne svobode človeka navdaja z občutkom zamaknjenosti, ekstaze, medtem ko le materialne dobrine omogočajo le dvomljivo (ne)zadovoljstvo.
Dobro je poznati pretekle izvore28 svoje nesreče. Če bi vedeli (se poslušali) in bili modri, ne bi prihajalo do tako velikega števila nesreč. Večina konfliktov izvira iz poskusa, da bi kontro lirali druge, ki tega ne sprejemajo. Zato drugim dovolimo, da bi nas kontrolirali z bolečinami in trpljenjem, so si jih sami izbrali. S 'trpini' se učimo tako, kot bi sploh ne trpeli, ne da bi jih zavračali, se prepirati ali zapustili. Enako je z verovanjem. Ne verujemo v Boga revnih, če ne živimo kot revni. NLP nam omogoča, da v okviru tehnike slikovne zloženke (visual squash) razumemo nasprotujoče nauke revnega in bogatega očeta glede odnosa do denarja.
Religije zagovarjajo pravo srečo kot kultiviranje smisla s poslanstvom. Dihanje pa je pogoj koncentracije. Potrebujemo umirjeno dihanje, sproščanje, osredotočanje, samokontrolo, čiščenje uma – odstranjevanje negativnih misli, dieto, biblioterapijo in vizualizacije. V marsi ateri situaciji samozaupanje odločilno. Čim bolj verjamemo v svoje cilje, več energije izžare amo. Razvijmo elemente dejavne ljubezni. V naši kulturi, ki ne vzbuja veliko samozaupanja, je srečen človek prej izjema kot pravilo.
Polnost življenja je odvisna od
1. sprejemanja sebe,
2. biti to, kar si,
3. v ljubezni pozabiti nase,
4. verjeti v vsemogočno silo in si zaupati ter
5. pripadati komu.
Z vidika vloge zmagovalca v transu je dobro investirati vse, kar imamo, napraviti vse, kar lahko napravimo in doživeti vse, kar lahko doživimo oz. izkusimo. To se zgodi, ko se maksimalno odpremo. Tedaj v celoti velja, da žanjemo to, kar smo sejali.
Perfekcionist je v bistvu prestrašen in zato ne more biti srečen. Angleški izraz za strah – fear lahko razumemo kot akronim za tisto, kar si napačno predstavljamo za resnico. Perfekcionist se sovraži, kadar se sooča z neznano situacijo, ker razmišlja, česa vse še ni storil, a bi lahko. Strah ga je, da bi ljudje spoznali njegove najslabše strani značaja. Vse je popolno na nek nepo poln način. Namesto, da bi se vprašali, kdaj se bo meni nasmehnila sreča, se vprašajmo, kako se nam je že nasmehnila. Byron (2006) se sprašuje, kako lahko bolj resnično razmišljamo brez obtoževanja drugih.
Ko ugotovimo, da ne gre za 'obtoženo osebo', ampak za nas, poberemo projekcije nazaj in prevzamemo polno odgovornost za nastalo stanje. Temu sledi preobrat (gr. metanoia). Na tej ravni lahko začnemo z odpuščanjem sebi in z osvobajanjem od zasvojenosti. Zasvojeni bi samovzgojo najbolj potrebovali, čeprav se zaradi rutinskosti možganov – lenobe najtežje odločijo zanjo. Seveda ni vedno potrebno, da se sprašujemo v tem vrstnem redu, lahko po dve vprašanji tudi združimo. Bistveno je, da prevzamemo popolno odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja, ker sicer ni napredka osrečevanja.
|
