4. Sklep
Če hlastamo za srečo, se nam ta izmika, ker tisti, ki hoče dobiti vse, navadno ne dobi ničesar. Čim bolj skušamo uiti mukam, bolj jih podžigamo. Uresničevanja vrednot ne smemo izsiljevati, sicer se obračajo v nasprotje. Čim bolj skušamo biti pogumni, laže nas preseneti pritajen strah; čim bolj s selektivno nepozornostjo ignoriramo nemir, bolj se nas loteva in čim bolj si želimo gotovosti in varnosti bolj smo in občutimo nevarnost. V tem se vidijo obratni učinki. To je začaran krog nevednosti o tem, kaj hočemo.
Gre za sodobni hedonizem in za upor proti dejstvu, da je življenje tudi nesrečno trpljenje. Na vprašanje zadovoljevanja človekovih potreb odgovarjata dva mita. Prvi je mit nenehnega pomanjkanja kot simptom izgona Adama in Eve iz raja in mit popolne izpolnjenosti kot simptom bivanja za nič. Če izhajamo iz objektivno neuresničljivih želja, se nam umetna potreba po nenehnem vzhičenju sprevrača v dejstvo nenehnega izmikanja (Bruckner, 2004). Če izhaja mo iz ravnodušnosti kot sprevrnjene stoične apatije že vnaprej pristajamo na neobvladljivo, parazitsko, brezciljno življenje s fizično, duševno in moralno lenobo. Takšna togost je že v 19. stoletju znana kot oblomovščina, ki je značilna za odpisane razrede in sloje, lumpenproletariat, klošarstvo itd.
Nasprotno pa etika dopuščanja vsega, kar se nam nenadoma odpre kot vse bogastvo sveta, kaj lahko pripelje v duhovno odtujenost. Oboje je v skrajni posledici nevzdržno vegetiranje v videzu. Po eni strani niti apeliranje na bogate, da naj pomagajo revnim niti apeliranje na revne, naj se ravnajo po zgledih stvaritev bogatih, ne daje ustreznih rezultatov. Ločnica med srečnimi in nesrečnimi poteka kot ločnica med duhovno bogatimi in duhovno revnimi. Prav duševno zaprti so neznosno brezbrižni in brezobzirni. Ne drži pa to za premoženjski cenzus oz. material no stanje Morda je izhod iz te dileme Rifkinov predlog za prihodnost skromno, nestorilnostno in duhovno bogato življenje s proizvodnjo po meri lastnih potreb.
Dalajlama (1999) prizna srečo kot cilj življenja. Zanjo smo odgovorni sami, ker je bolj odvisna od stanja duha (npr. alfa, beta, theta) kot od zunanjih okoliščin. Dosegljiva je s sistematičnim urjenjem srca in uma, kakor tudi s spreminjanjem pogledov na situacije. V Umetnosti sreče pri delu (2005; 232) piše, da mu analitična meditacija pomaga poglobiti vero v načela nenasilja, sočutja, odpuščanja zlasti komunističnim Kitajcem. Obstajajo vzajemni vplivi med Dalajlamovo predanostjo duhovnim vrednotam, vsakdanjo duhovno vadbo in njenim vplivom na njegov način razmišljanja in odnos do življenja. Vse to pa vpliva na njegovo politično delo in tibetansko ljudstvo. Njegovo politično delo pa spet vpliva na duhovno vadbo. Te pentlje so odličen primer za deutero learning. Tudi naše vrednote še bolj pa počutje vpliva na delovno storilnost.
Začeli smo s srečnimi starši, ki ustvarjajo srečno družino. Družina je psihosocialna panaceja pretoka ali zadrževanja različnih vrst kapitala. Ne nazadnje gre za vprašanje, koliko kdo ima na čustvenem račun. Kaj, kako in zakaj kdo skrbi, da ni na ničelni vsoti? Investirati vase in v druge za svoj in skupni dobiček. Bralec naj sam izbere, ali mu je ljubša Aristotelova teorija, da je srečo možno vaditi – uriti kot vsako drugo vrlino, ali pa sodobnejša teorijo, da je treba razvijati mrežne odnose. Čim bolj so razviti, tem verjetneje je, da bodo naše potrebe zadovoljene. K srečnemu vzdušju pomaga že pošiljanje osrečujočih misli podobno ko k ljube čemu vzdušju ljubečih misli.
Po Shea (2007) srečo spoznavamo po občutkih svobode, hvaležnosti in občudovanja. Srečo občutimo v sedanjem trenutku. Zato prostranstvo svoje najboljše izbire s hvaležnosti in občudovanjem lahko preverimo. Verjamem, da potrebujemo tudi neskončno polje božje milosti in svetlobe, ki presvetli vse temne kote. Postaviti se na stališče, da se železni volji ne more nič upirati. Sreča rojeva srečo.
Možgani so naša notranja simfonija, ker so organizirani tako, da 'proizvajajo' občutke, čustva, misli. Sestavljeni so iz debla, limbičnega dela in neokorteksa. Sreča je tudi biološko utemelje na, saj z dolgotrajno meditacijo ali molitvijo, mantrami spreminjamo možganske celice, da delujejo v smeri občutja sreče.
Že mistik Trismegistus je učil, da vsa duševna stanja spremljajo določene vibracije. Združu jemo s tistimi, ki so našim vibracijam najbližje in v sozvočju, zato vibrirajmo na uspeh in srečo. Besede so oblečene v svetlobo. Naše besede so naše Aladinove svetilke. Nenehno pobiramo sadove svojih in tujih besed. Zato je dobro, če evalviramo, kdaj smo se uspeli uglasiti, da bomo to vedno lažje delili kdaj drugič. Sizifovo delo pri iskanju sreče ni vedno produktivno, čeprav je vsaj včasih potrebno.
Vsaka izkušnja je priložnost za osebnostno rast. Najglobljo modrost človek navadno pridobi šele, ko ga življenje „obdaruje“ z najhujšimi preizkušnjami. Številne ljudje je strah premiš ljevati o koncu, čeprav vsi vemo, da je na tem svetu vse minljivo. Marsikdo šele potem, ko se povsem jasno zave, da preživlja zadnje trenutke, spozna, da ga je bilo v resnici strah živeti. Ware9 (2013) je kot paliatrična oskrbovalka bolnikov pred smrtjo identificirala pet najpogostejših obžalovanj zaradi neizpolnjenih želja:
1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge,
2. Želim si, da ne bi toliko delal,
3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva,
4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji,
5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.
Ad1. »To je bilo najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da je njihovega življenja skoraj konec in se ozrejo nazaj, vidijo, koliko neuresničenih sanj je zbežalo mimo. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj in so umrli z védenjem, da je to posledica odloči tev, ki so jih ali jih niso sprejeli. Zdravje prinaša svobodo, ki se je le malo ljudi zaveda, dokler ni prepozno.«
Ad 2. »To so povedali vsi moški pacienti, ki so zamudili odraščanje svojih otrok in bližino svojih partnerjev. Tudi ženske so navedle to obžalovanje, vendar je večina pacientk prihajala iz starejše generacije in v večini niso imele kariere, bile so gospodinje. Vsi moški pacienti so globoko obžalovali, da so toliko svojega življenja namenili delu.«
Ad 3. »Veliko ljudi skriva svoja čustva, da ohranijo mir z drugimi. Posledično se sprijaznijo s povprečnim življenjem in nikoli ne dosežejo svojega resničnega potenciala. Kot posledica zagrenjenosti in zamer, ki jih nosijo v sebi, se pojavijo bolezni.«
Ad 4. »Pogosto ljudje ne spoznajo pomembnosti starih prijateljev vse do zadnjih tednov življenja in takrat jih ni vedno lahko najti. Veliko se jih ujame v rutino svojih življenj in sčasoma izgubijo dobre prijatelje. Veliko globokih obžalovanj je bilo povezanih s premalo časa in truda, ki so ga namenjali svojim prijateljem. Vsak pogreša svoje prijatelje, ko umira.«
Ad 5. »Ta želja je presenetljivo pogosta. Veliko jih do zadnjih trenutkov ni spoznalo, da je sreča stvar odločitve. Ostali so ujeti v stare vzorce in navade. Tako imenovano »udobje« poznanega je preplavilo tako njihova čustva kot tudi fizična življenja. Zaradi strahu pred spremembami so se pretvarjali pred drugimi in pred sabo, da so zadovoljni, medtem ko so globoko v sebi hrepeneli po gromkem smehu in prismojenosti v svojem življenju.«
Warejeva opisuje najprej druge, nato sebe in nazadnje daje nasvete bralcu. Njeni opisi poka žejo, da (ne)hote pripovedujemo svojo življenjsko zgodbo tako da se izpovedujemo. Izpove dovanje je oblika očiščevanja duše. Duševni mir nam je vedno na voljo. Odpustimo sebi in drugim napake in bodimo dovolj pogumni, da sledimo željam srca. Svetuje naj živimo življe nje, ker smo mi življenje. Le mi ga so-kreiramo z Bogom. Sreča je podobno kot pri drugih vrednotah najprej stvar odločitve. Pravi, da so vsi njeni klienti navsezadnje oprostili sebi in našli duševni mir. Čeprav se zdi drugače, smo ljudje še vedno raje optimisti kot pesimisti ne glede na stopnjo bogastva/revščine, demografskih področij, starost, pričakovana življenjska doba, višina osebnega dohodka, bruto domači proizvod, izobrazba in spol, ne vplivajo bist veno na stopnjo optimizma pri posameznikih. Psihologi verjamejo v univerzalnost fenomena optimizma. Še bolj presenetljiv je podatek o »trdovratnosti« vedrega pogleda na svet, saj je ta več kot očitno neodvisen od cele vrste statističnih podatkov, ki so doslej veljali za ključne gradnike občutka optimizma. Optimizem ima številne pozitivne učinke vedrine na naše psihično zdravje.31
-
Veseli in optimistični ljudje veliko pogosteje ukvarjajo z rekreacijo in športom, kar že sa mo po sebi poraja ter dodatno krepi pozitivne občutke. Prav tako je zanje značilno, da se prehranjujejo zdravo in imajo ustrezne spalne navade. Koincidenca težav s srcem in krvnim pritiskom je pri takšnih ljudeh opazno nižja.
2. Harvard School of Health je pred nedavnim objavil podatek o tem, da imajo ljudje, ki so se opisali kot optimistični, višje vrednosti t.i. dobrega holesterola (HDL).
3. Zdravstvena stroka potrjuje, da so optimistični ljudje veliko manj dojemljivi za stres oz. ga lažje prenašajo.
4. Optimizem je tesno povezan s stanjem in odpornostjo našega imunskega sistema, saj raziskave kažejo, da je odziv naših obrambnih celic pri vedrih ljudeh veliko hitrejši in učinkovitejši.
5. Raziskave o psihičnem stanju starostnikov so pokazale, da najstarejši člani človeškega rodu kot glavni razlog za njihovo dolgoživost navajajo prav optimizem. Tudi iz poročanj obsmrtnih doživetij je razvidno, da v zadnji uri ne obžalujemo materialističnih vrednot in dobrin.
Sreča in ljubezen sta soodvisna pojava. Murphyjeva sugestija je: ljubim se, sem poln energije. Mir in harmonija se pretakata v meni. Ta notranja trdnost me osvobaja za pozitivno, srečno in uspešno življenje. Dobro in varno se počutim. Sebe dvigam iz nesamostojnosti. Ljubezen me osvobaja za pozitivno, srečno in uspešno življenje. Z ljubeznijo spoznavam izvor svoje moči in negujem svoje telo kot tempelj kot tudi izvor svoje (nad)osebne moči. Nauk te afirma cije je, da sreče ni brez ljubezni in občutka preplavlja joče energije (Klein, 2003). Znana molitev pa je: Gospod, daj nam spoznati pravo ljubezen, da bi mogli videti vso človeško ljubezen, kot odsev večje, brezpogojne in brezmejne ljubezni.
Svetovna knjiga o ljubezni32, upanju itd. je verjetno pokazala podobne rezultate kot Velika knjiga o sreči. Hipoteza multifunkcionalnosti je, da večina posameznikov, ki v določeni kulturni sredini doseže eno izmed glavnih vrednot, verjetno doseže tudi druge. Gre za razis kavo o oblikah in stopnjah samorealizacije, ne da bi sodelujoči avtorji ta fenomen tako poi menovali kot Maslow. Družbeno-kulturna kohezivnost je dober humus za implementacijo osnovnih vrednot. Brez terenskih raziskav ne moremo natančneje spoznati, katere vrednote določena kultura vključuje in katere izključuje. Gre za raziskave o sinhronem svetovnem prerezu. Težje pa bi bilo opraviti raziskavo o hipotezi Gravesove spirale. Zaenkrat se zdi evidentno, da je tako kolektivistična kot individualistično neoliberalna razvojna faza pokazala slabe strani, ki ogrožajo labilni svetovni mir.
Literatura
- Bes, F. & Celna, A. R. (2005). Prava sreča. Ključ do blaginje v poslovnem in zasebnem živ ljenju.
- Bokan, R. (2004). Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana, Zavod za izobra ževanje.
- Bratina, L (2008). Skozi svetlobo dni in temo noči. Ljubljana, Župnijski zavod Dravlje.
- Bormans, L. (ured., 2012). Sreča (dan. Geluk). : velika knjiga o sreči : znanje in modrost strokovnjakov za srečo z vsega sveta. Zbornik. Ljubljana : Mladinska knjiga.
- Bruckner P. (2004). Nenehna vzhičenost. Esej o prisilni sreči. Ljubljana, Študentska založba.
- Choquette, S. (2001). Uresničevanje srčne želje : pravila za ustvarjanje življenja, kot si ga resnično želite : [delovni zvezek]. Maribor, F. Trojnar.
- Dalajlama & Cutler, H. (1999). Umetnost sreče. Tržič, Učila Internacional.
- Dalajlama & Cutler, H., C. (2005). Umetnost sreče pri delu. Priročnik za srečo v poklicu in karieri. Tržič, Učila Internacional.
- Dalajlama (2005). Pot do sreče. Razmišljanja o smislu življenja. Tržič, Učila International.
- Dowrick, S. (2006). Chosing happiness. Short answers to big questions. London, Rider.
- Dragoš, S. (et al., 2005). Krepitev moči. Ljubljana, Fakulteta za socialno delo.
- Dyer, S. (1998). Verjemite in videli boste. Kranj, Ganeš.
- Fonseca, I. (2006). Pokoplji me pokončno. Romi in njihovo potovanje. Ljubljana, Sanje.
- Glasser, W. (1994). Dobra šola – vodenje učencev brez prisile. Radovljica, Regionalni
izobraževalni center.
- Gossen, D. & Anderson, J. (1996). Ustvarimo razmere za dobro šolo! Radovljica : Regionalni izobraževalni center.
- Jeffers, S. (1999). Pogum odpira vsa vrata. Kranj, Ganeš.
- Jeršek, M. (2000). Eliksir. Priročnik samozdravljenja. Ljubljana, Debora.
- Klein, S. (2003). Formula za srečo ali kako nastanejo dobri občutki. Ljubljana, Orbis.
- Kojc, M. (2001). Pot k sreči. Ljubljana, Vale Novak.
- Kojc, M. (2001). Pot k sreči. Ljubljana, Vale Novak.
- Košir, M. (1993). Moški, ženske. Ljubljana: Mihelač.
- Kranjc, A. (2014). Spoznaj sebe in druge. Ljubljana, Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje.
- Lubich, Ch. (2002). Vsak trenutek je dar. Razmišljanja, kako je živeti v sedanjosti. Ljubljana, Novi svet.
- Marden, O. S. (2005). Železna volja (an iron will). Šmarješke Toplice, Stella.
- McCabe, H. (2008). Dobro življenje. Etika in iskanje sreče. Ljubljana, Claritas.
- Mingjur Rinpoče, J. & Swanson, E. (2008). Radost življenja. Ključ do skrivnosti in znanosti sreče. Ljubljana, Trifilon.
- Moore, Th. (1998). Nega duše. Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja. Nova Gorica, Eno.
- Pamuk, O. (2006). Sneg. Ljubljana, Sanje.
- Perrentis, Ch. (2007). Zen in umetnost doživljanja sreče. Ljubljana.
- Rowland, M., D. (2000). Popolna sreča. Naj bo vaše življenje resnično izpolnjeno. Ljubljana, DZS.
- Ruiz, M. (2005). Štirje dogovori: tolteške modrosti: praktični vodnik na poti k osebni svobodi. Ljubljana.
- Ryan, M. (2007). Moč potrpežljivosti : kako se umiriti, da bi užili več sreče, uspeha in duševnega miru. Ljubljana, Govinda.
- Scott, C., C. (2000). Zlata pravila za srečno življenje. Tržič, Učila.
- Shea, S. (2007). Sreča je. Presenetljivi odgovor na vsakdanja vprašanja v nenavadnih časih. Ljubljana, MK.
- Taylor, C. (2000). Nelagodna sodobnost. Ljubljana: Študentska založba.
- Tolle, E. (2005). Živeti v sedanjem trenutku: temeljni nauki iz knjige 'Zdaj'! v praksi. Kranj, Ganeš.
- Tracy, B. (2000). Vrhunsko vodenje. Ključ za uspešno in učinkovito vodenje v 21. stoletje. Ljubljana, Konsulting.
- Trkovnik, M. (2003). V vrtincu med zemljo in kozmosom. Ljubljana, Kristina svetovanje.
- Trstenjak, A. (1992). Po sledeh človeka. Ljubljana: Mladinska knjiga.
- Yogananda, P. (2009). Kako biti vedno sreče. Ljubljana, Devi.
- Yongey, M., Swanson, E. (2008). Goleman, D. avtor dodatnega besedila. Radost življenja : ključ do skrivnosti in znanosti sreče. 1. izd. Ljubljana, Trifilon.
-
Yu Dan (2006). Le bonheur selon Confucius. (orig. Confucius from the heart. Ancient wisdom for Todays's Word). Paris, Belfond.
- Vene, B. & Grubiša, N. (2005). Karizma, samozavest in osebna moč 1. Ljubljana, Inisa.
- Walters, J. D. (1990). Vzgoja za življenje. Celje, MD.
- Ziglar, Z. (2005). Ostati pozitiven v negativnem svetu. Vsakodnevno upanje za vsakodnevne tegobe. Varaždin, Katarina Zrinski.
- Zohar, D. & Marshall, I. (2006). Duhovni kapital. Ljubljana, Tozd.
III. Med iskreno prijaznostjo in hinavskim prilizovanjem
1. Čarobno, čudežno in čudenje
Pogosto slišimo o 'prijazni šoli', ki naj bi bila to, kar šola danes v mnogih pogledih ni. Pod pojmom prijazna šola razumemo, da so vsi temeljni cilji šole doseženi v za vse udeležene prijetnem ozračju. To se sliši nekako tako kot Busheva reforma 'no child left behand'. To se zlahka izrodi v svoje nasprotje in se je že, ker skritega kurikula socialne neenakosti ni mogoče eliminirati. Dejstvo je, da je šola nekaterim učencem in dijakom najpogosteje muka, nujno zlo in Prokrustova postelja vedenja in znanja. Starši se pogosto pritožujejo, da šola otroke po eni strani preveč obremenjuje po drugi pa premalo nauči. Učitelji najpogosteje tarnajo, da so razmere nevzdržne. Politiki nezadovoljni s stanjem, šolo stalno spreminjajo. V čem je tedaj prijaznost takšne prijazne šole? Prijazna politika do šole je možna le kot avtopoezija in ne kot umazana pesem.
Prijaznost je prav tako dvosmiselna oblika manipulacije kot vsaka druga vrednota. Pri tem je treba poudariti, da je vsak poskus vplivanja na drugega manipulacija. Pomembno pa je ali je to pozitivna ali negativna manipulacija, ki je le kratkoročna, ker jo klienti hitro odkrijejo. Da bi se lahko učili prepričevati (persuase) moramo najprej vedeti, zakaj ljudje sprejemajo takšne odločitve, kot jih. Prepričevanje je kot gradnja hiše, ker naša osebnost daje prepriča njem strukturo in podporo. Upoštevajmo zunanji videz, glas in nastop.
Zakon čudežev je, da si sam sprememba, ki jo pričakuješ od sveta. S posledico pogojuješ vzrok. Temu bi rekli v krščanstvu postavitev v odrešeno stanje, gledanje na svet v vzvratnem ogledalu s konca vstajenja.
2. O moči prijaznosti
Humana šola prijaznosti je šola odnosov. Kako jih doseči in vzdrževati? Ferrucci (2007) opisuje naslednje vrednote prijaznega komuniciranja kot so iskrenost, toplina, odpuščanje, stik, občutek pripadnosti, zaupanje, pozornost, empatija, skromnost, potrpežljivost, velikoduš nost, spoštovanje, prilagodljivost, spomin, zvestoba, hvaležnost, služenje, radost. Najpo membnejša vrednota in nenasilni način komuniciranja je prijaznost (kindness), ki je nekakšen začetek in konec, ker se kot rdeča nit povezuje z vsemi drugimi vrednotami. V 18 poglavjih, od katerih je vsako posvečeno enemu od naštetih vidikov prijaznosti, se pomikamo od mitov, legend in osebnih anekdot, do znanstvenih raziskav in kratkih filozofskih razprav. Prijazni ljudje imajo več možnosti za uspeh, pomagajo uspeti drugim ter počasi in vztrajno odvračajo naš svet od nasilja, sebičnosti in samovšečnosti če se želite osebno, duhovno ali poslovno razvijati, je prijaznost dokazano najbolj učinkovit način za to. Vsako poglavje o vrednoti poglobi z drugo staro zgodbo. Njegov namen je, da skozi t. i. globalizacijsko ohlajevanje nehumanosti spet vpelje duha prijaznosti, ki pomeni globalizacijo s človeškim obrazom. Zanj se moramo boriti od znotraj.33 Razlikovati bi bilo treba med komercialno koristoljubno prijaznostjo, ki jo je veliko in iskreno prijaznostjo, ki jo je malo.
Kako prepoznamo prijaznost? Huxley se v duhovno zgodovino človeštva tudi z neizmerno filo zofsko radovednostjo; eksperimentiral je s širitvijo zavesti, saj ga je preseganje njenih običaj nih meja še posebej vznemirjalo. Prijaznost je lahko iskrena ali manipulativna. Zato stremimo k zaupni, intimni prijaznosti.
Ko so Ferruccija vprašali, katera je najbolj učinkovita tehnika za spreminjanje življenja, je odvrnil: Morda je nekoliko neprijetno, da moram po letih in letih raziskovanj in eksperimen tov reči, da je najboljši odgovor – bodite bolj prijazni«. Prijaznost odpira vsa vrata, ker je tudi povezana z vsemi drugimi pomembnimi vrednotami. Budisti govorijo celo o ljubeči prijaznosti.34
V tem vznemirljivem in nevarnem trenutku človeške zgodovine prijaznost ni razkošje, temveč nuja. Od nas je odvisno, kaj bomo v življenju številnih možnosti izbrali. Bomo stopili na pot sebičnosti in zlorabe ali pa na pot solidarnosti in prijaznosti? Prijaznost si ljudje velikokrat napačno predstavljajo, zlasti na Slovenskem, kjer živi veliko zadržanih, vase obrnjenih ljudi.
Številni samomori, vsako leto več depresivnih bolnikov, agresija na cestah in nasilje drugih vrst so dokaz, da prijaznost še ni splošno razširjen pojav. Prijaznost zaradi prijaznosti same, ko daješ, ne da bi v zameno kaj pričakoval, ko pomagaš, ne da bi računal na izkupiček svoje pomoči, ko se ljudem nasmehneš, ker si vesel samega sebe in zato tudi njih, ko sočutno skrbiš za otroke pa stare in bolne, ker tako hoče tvoje srce in ne sebična računica. Prijaznost je že oblika hvaležnosti za svoje življenje tudi tedaj, ko bivamo polno in radostno.
Ferrucci navaja izbran etični kodeks vrednot, ki so primerne za duševno zdravje. Zato se pozabavajmo z vprašanjem, kaj je duševno zdravje. Poznamo ljudi, ki so ali na invalidskem vozičku (npr. naš psihiater in pisatelj Jože Felc) ali kako drugače fizično prizadeti, pa jih občutimo kot zelo zdrave ljudi. In poznam ljudi, ki fizično delujejo kot namazan stroj, a se mi zdi, da so bolni. Ortodoksno medicino zanimajo predvsem bolezni, zlasti telesne, ki se jih da zdraviti po njenih vzorcih. In zdravi najpogosteje simptome, ker do vzrokov ne pride. Vzroki pa so najpogosteje duševne vrste, zato me zanima opredelitev duševnega zdravja.
W. Glasser, oče realitetne terapije in teorije izbire, opredeljuje duševno zdravje kot veselje do druženja. Večinoma ste srečni in povsem pripravljeni pomagati članom družine, prijateljem, kolegom, ki potrebujejo pomoč. Živite tako, da je čim manj napetosti, veliko se smejite. Uživate življenje in nimate težav s tem, da so drugi ljudje drugačni od vas. Zadnje, kar vam pade na misel, je, da bi koga kritizirali ali ga poskušali spreminjati.« Kako ljudje prepozna vamo svoje duševno zdravje? Kriterij zanj najde psihiater Glasser v napotku: »Ustvarjalni ste v vsem, česar se lotite, in uživate bolj, kot ste pričakovali.« Te pogoje lahko izpolnjujemo tudi tedaj, ko smo telesno prizadeti ali nesrečni. Budisti pravijo »ne prizadeni druge s tem, kar meniš, da bi prizadelo tebe, kar je inačica zlatega pravila.
Dobro bi bilo, da bi tudi na zahodu upoštevali etične norme, ki so znane že iz antike na vzhodu. Yama – samoobvladovanje vključuje petero etičnih zahtev:
- Ahimsa – nenasilje, ne prizadeti nikogar
- Satya – resnicoljubnost
- Asteya – ne-kraja
- Bruhmakarya – čistost
- Aparygraha – nenavezanost. (Milčinski, 2013, str. 205-206, Dyer, 2000, 2012)
Preprosta človeška prijaznost ni klečeplazenje, laskanje in še manj hinavščina. Ferrucci se ne ukvarja s tem, kako se jo da zlorabiti. Pokaže pa, da površinska prijaznost 's figo v žepu' ni dovolj. Tako prijetna je za vse, za prejemnike in ponudnike in vendar je tako težko dosegljiva. Nekateri so se že davno v antiki odločili, da želijo biti prijazni do vseh. Če se navadimo, se da. Ne sprašujte, kako. Pravilo je: »Do vseh bodi prijazen, tudi do tistih, ki so nesramni do tebe – ne ker so oni prijazni, temveč ker si ti prijazen.« Prijaznost koristi trgovcem. O trženju je tako ali tako napisanega izjemno veliko, kako iztržiti sebe, pa ne. Vsi, ki smo se kdajkoli potegovali za kakšen posel, službo ali kar je takega, smo morali prikazati sebe v pravi luči.
Pričakovanja so pomemben mehanizem zavedanja vrednot. Ni slabo, če vemo, kaj oseba na drugi strani pričakuje, da ji/mu realno predstavimo sebe in koristi, ki jih prinesemo s seboj.
Vajeni smo, da se imamo radi takšni kot smo, vzvišeni, oholi in bi kljub temu radi lepo živeli. Da bi lepo živeli, nas morajo drugi sprejemati. Da bi nas drugi sprejemali, moramo biti prijazni, celo iskreno prijazni. To pomeni, da so prijazni tisti, ki imajo radi sebe in potem tudi druge. Če pričakujemo, da bi se moral svet spremeniti, da bi ga mi imeli radi in bi bili posledično prijazni, smo razočarani tako kot bi bili v Huxleyevem 'krasnem novem svetu'. Od nas je odvisno, ali bo to začaran krog neupravičenih pričakovanj in razočaranj ali benigna spirala, ki nam jo odpira Ferrucci.
Ker očitno še manjka prijazna komunikacija vprašajmo se, s kom se raje družimo, s prijaznimi ali z onimi drugimi? Koga raje zaposlimo ali sprejmemo v svoj kolektiv? Delodajalec raje izbere prijazne ljudi, ker se s prijaznimi ljudmi da delati. So prijazni in priljudni, ne glede na položaj, ki ga zasedajo, ne glede na plačo, ki jo imajo. In so tudi taki, ki so žal neprijazni. Takih se vsi izogibajo. Če ste prijazni, pomeni, da se imate radi, da cenite sami sebe in se ne bojite, da vas bodo drugi imeli za manj pomembne. Še vedno se lahko postavite zase. Poudarite in »daste vedeti«, kaj je prav in kaj ne. Toda to lahko opravite z občutkom do sebe in drugih ali brez tega. Svet je veliko lepši in večji, če spremenimo perspektivo, ko se zjutraj, kljub dežju, nizkem pritisku, gneči na cesti, preprosto odločim za lepši dan. Vsak se sam odloči, kakšen bo dan in kako ga bo sprejel. Kakšno vlogo bo igral v svojem življenju, četudi le za 24 ur.
Prijaznost je tisto osebno, kar vnesem v dober stik s stranko, sogovornikom, partnerjem. V poslovnem svetu je še veliko neprijaznosti zato, ker so nekateri pozabili, zakaj so v poslu. Ne vedo, kaj je njihovo poslanstvo. V sami prodaji je prijaznosti precej več – tam dobri prodajalci vedo, da je prodaja intimen stik med dvema in če je razmerje plodno, se rodi še veliko prijaznih prodaj. Prijaznost nekoga, ki stoji pred nami, je sporočilo že samo zase. Sama prijaznost še ne odpre vrata v lepo prihodnost, jo pa nagovarja. Strah, monotonost in apatija jo odganja. Zato recite partnerju: »Užijva te skupne trenutke in narediva kaj iz njih.« Prijaznost je darilo, ki ga nenehno trosimo drugim in ga nikoli ne zmanjka. Tudi ko pišemo. Tudi jaz, tu in sedaj. Predstavljajte si zdaj, da odložite to navdiha polno avtomatsko pisanje in odprete pismo, ki so vam ga ravnokar prinesli. V njem so moje besede, prijazne, kakor je avtor sam. To pa je že tema prijaznosti na način vizualizacije ali transa.
Amalietti (2007) opisuje nauk o ljubeči prijaznosti kot metta sutra. Tisti, ki so dobri in radodarni, bi morali skrbeti za to, da so vedno dostojanstveni, neposredni in milih besed brez vsake ošabnosti skromni, zadovoljni in nezahtevni, da ji dolžnosti n4 preobremenjujejo na svojih poteh pa se drže sredine. Ne glede na stanje, v katerem kdo je, ga ne prezirajmo. Človek naj blagruje vse z brezmejnim srcem kakor mati otroke.
Prijaznost ima številne obraze, toda njeno bistvo je zelo preprosto. Prijaznost je način, ki zah teva manj napora. Prihrani nam veliko energije, ki bi jo drugače morda zapravili za sumničavost, skrbi, zamero, manipulacijo ali nepotrebno obrambo. Z izločanjem nebistvenega nam vrača preprostost bivanja. Oblike prijaznosti kot oblike gibanja duha je treba podobno kot manifestacije drugih vrednot izumljati vedno znova.
Ferrucci razkriva presenetljivo skrivnost srečnega življenja: bodite prijazni. Tega se navadi mo le z globinskim učenjem. Pri tem nas ne bi smela ovirati obtožujoča komunikacija okoli nas. Prijaznost je na prvi pogled v našem svetu videti kot razkošje, a postaja nuja smisla za nas vse. Knjiga, ki v času »globalnega ohlajanja« medsebojnih odnosov znova ogreje srce in nas spomni na vrednote, zaradi katerih smo kot človeštvo preživeli in se razvijali. Z njo lahko znova stkemo vezi iskrenosti, topline, zaupanja, zvestobe, pripadnosti, spoštovanja in solidar nosti
Duhovna inteligenca je kompleksni prilagodljivi, uravnovešen sistem (Zohar & Marshall 2006). Z vprašanjem, kdo deluje, zadenemo na najgloblje plasti našega samozavedanja. Upo števajmo načela samoorganiziranja, pomnenja, nestabilnosti, pojavljanja (holistike, prilagod ljivosti, razvojnih mutacij, razdiralne moči zunanjega nadzora, načelo raziskovanja, vnovične presoje, in načelo urejenega kaosa (ibidem, 111).
|
