3. Psihosocialni in psihosintetični kontekst prijaznosti
Kdor prioriteto vrednot postavlja narobe, išče rešitev zunaj sebe, na površini, v soljudeh, v šolanju. Nikjer ne prepoznajo v sebi božjega odseva. Tudi šolanje je dostikrat kompenzacija za pomanjkanje lastne rednosti. Skušajo se reševati s potrjevanjem, z uspehom, tudi z izobrazbo. Problem vrednot se pokaže z globinskim občutkom nesprejetosti, vrednosti. To pa se kaže v različnih podobah, kot depresije, občutki napetosti, tesnobe, psihosomatske težave in različne težave v odnosih z ljudmi, v družini, skupnosti. V ozadju je strah in negotovost.
Mnogi nimajo izkušnje sprejetosti, niso doživeli potrditve in takoj, ko jih nekdo 1e malo kritizira, so v krizi. Današnji človek ne zmore globinske navezanosti. Ima premočan ego, da bi se spoznaval kot ljubljeno bitje. Ne zmore črpati gotovosti, stabilnosti iz vrelca čiste ljubez ni v sebi, ampak se zateka v vsa mogoča malikovanja.
Če primerjamo Ferruccijevih 18 vrednot z evropskimi, opazimo, da jih ni toliko med civilnimi vrednotami kot med religioznimi. Za evropski prostor so pomembne naslednje vrednote: sprejemanje človekovih pravic in parlamentarne pluralne demokracije, tolerantnost, spošto-vanje različnih mnenj, solidarnost in ljubezen do bližnjega (kot nasprotje egoizma in potrošništva), čut odgovornosti, odprtost do drugih kultur, ras in kontinentov.
Ker Evropa ni le multikulturna, ampak tudi multireligiozna skupnost, so univerzalne vrednote vseh religij ljubezen, sočutje (gr. eleos, angl. compassion, nem. Mitleid), zvestoba, skrb in solidarnost zidaki etike odpuščanja in medkulturne tolerance. Pri tem je treba opozoriti, da ima tako sočutje kot tudi druge vrednote ambivalentne učinke. Toleranco bi bilo treba kot civilizacijsko pridobitev gojiti na vseh ravneh zaradi nenehne nevarnosti dramatičnih prelomov, tako kot mir. Sodi med najteže priučljive vrednote, ker je rasno, nacionalno, ekonomsko in kulturno diskriminiranje je še vedno razlog za najhujše zločine.
Vrednostne usmeritve v laični šoli so po Evropski iniciativi naslednje: pravičnost, refleksiv nost, sposobnost anticipacije posledic delovanja, sposobnost sprejetja pluralnosti in protislovnosti sveta, človečanske pravice, čast in dostojanstvo, pripravljenost na odločanje v konfliktnih situacijah, demokratičnost in sodelovanje, ekološka zavest in ravnanje, interkultur nost, multikulturnost, toleranca do kulturnih, nacionalnih in nazorskih različnosti ter komunikacija. Iskrenost je olajšanje.
Za Ferruccija je »prijaznost sinonim za mentalno zdravje«. Ferrucci se pogosto sklicuje na raziskave, ki pa jih ne poimenuje in ne navaja empiričnih rezultatov. Na ta način ne vemo, katere raziskave kažejo, da tisti, ki darujejo prijaznost v njenih mnogoterih pojavnih oblikah drugih vrednot, kot so iskrenost, toplina, odpuščanje, zaupanje, pozornost, empatija, potr pežljivost, velikodušnost, hvaležnost, služenje itd., te vrednote kot darilo sami v obilju prejemajo. Zakonca Hicks ugotavljata ta efekt po zakonu privlačnosti (enakega z enakim), lahko pa bi ga ugotavljali že po etičnem zlatem pravilu.
Morda je pretirano reči, da so hvaležni ljudje bolj učinkoviti, vsekakor pa so pa bolj integrativ ni, ker sprejemajo spremembe v smislu povezav starega z novim. Ferrucci je prepričan, da tisti, ki zaupajo, živijo dlje. Vprašanje je, ali je to stališče še na ravni hipoteze ali pa je statis tično dokazano'. Stališče se očitno da dokazovati 'per negationem', ker Slovenci še vedno nimamo predpisanih dovolj visokih kazni, da bi večinoma vozili strpno, obzirno in uvidevno. Verjetno ima kultura nezaupanja visoke samouničevalne učinke. Naslednje posplošeno – filtri rano Ferruccijevo stališče je, da imajo starostniki, ki se več pogovarjajo, manj možnosti za alzheimerjevo bolezen. Nesebični ljudje so bolj zdravi seveda s predpostavko, da s svojim altruizmom že ne škodujejo sebi. Absolutizacija ene vrednote vodi k relativizaciji drugih.
S krščanskega vidika ni nobene skladnosti vrednot brez zlitja sv. Duha z objemom nebes. Gre za duh novega življenja in duha resnice. Gre za božji dih, za veter, ki je ujet v jadra vernikov, za hrepenenje po neskončni dobroti, odpuščanju in odrešenju. Gre za spočetje troedinosti, za luč in moč, za oporo in tolažnika, izvira miru in veselja, blaženosti in večnega življenja. Ni le cerkev, ampak je vsako telo tempelj tega duha. Posredovanje sv. Duha je uresničitev Kristusa kot točke omega (v jeziku Th. De Chardina).
Poštenje (fairness) je prav tako temeljna vrednota, ki je nujna za srečo človeka in dobrobit družbe. Poštenje je ključ do notranjega miru, ki omogoča svobodo duha, sproščenost uma in zaupanje med ljudmi. Le um, ki tvega laži, prevare in zanke, ki jih lahko popravi, je ustvarjalen. V družbi, ki je sprevržena od nepoštenja, je vsakdo ujet v mrežo strahov. V taki družbi gre večino energije v gradnjo zaščitnih ograj in zakonov, ki so podobni uroborosu – zmaju, ki požira lastni rep. Za vsako izmed Ferruccijevih karakternih lastnosti bi lahko ugotovili, da ni samo etični imperativ, ampak je racionalna nuja.
Ker Ferrucci predstavlja svoj vrednostni sistem iz svojega psihosinteznega psihotera pevtskega ozadja, je metoda psihološke rasti in samouresničevanja za tiste, ki nočejo ostati sužnji svojih notranjih prikazni ali zunanjih vplivov, za tiste, ki se nočejo pasivno podvreči notranji igri psiholoških sil, in so odločeni, da bodo obvladovali svoje življenje.
Zajema vsestranski pristop v razvoju človekovega potenciala. Pomaga nam prepoznati lastni ustvarjalni potencial, povečati zmožnost harmoničnega delovanja v sodobnem svetu in izpopolnjevati vse naše odnose. Skozi psihološki pristop s psihosintezo se učimo razumevanja življenja. Pomaga nam, da se spoznamo take kot smo v resnici in da zaupamo svojemu procesu rasti in razvoja.
Ljudje v današnjem hitrem in modernem svetu pogosto v različnih obdobjih svojega življenja padejo v eno od dveh poglavitnih kriz. Prva je kriza smisla ali udtujitve od notranjega jaza, ki je še posebej značilna za zahodni svet. Druga kriza je kriza dvojnosti, v kateri se ne prepoznavamo več kot celovita bitja posameznikov, ampak nas nenehoma razdvajajo različne želje in hotenja. S pomočjo psihosinteze ponovno uspemo svoje posamezne dele (podoseb nosti) usmeriti k večji ubranosti, prav tako kot dirigent usmerja svoj orkester.
V psihologiji obstaja veliko različnih tolmačenj zavesti, psihosinteza pa uporablja točno določen diagram, ki mu pravimo jajce biti ali preprosteje jajčast diagram. Služi nam kot nekakšen zemljevid, s katerim se sprehajamo po svojih duševnih stanjih, tako zavednih kot nezavednih. Kot nekakšen zemljevid nam pomaga določiti, kje smo, od kod prihajamo (preteklost) in kam potujemo (prihodnost).
Assagiollijeva shema (Ferrucci 2006, 45) pomeni:
ad1: Predstavlja nižje nezavedno, našo osebno psihološko preteklost, ki zajema potlačene komplekse, že zdavnaj pozabljene spomine, nagone in telesne funkcije, nad katerimi ponavadi nimamo nikakršnega zavestnega nadzora. Mislimo, da so naše šibke točke in težke situacije slabe. Mogoče pa niso tako zelo slabe. Če bi se soočili z njimi in jih dobro pogledali, bi lahko bili presenečeni. Morda bi ugotovili, da je tam veliko srca, da je tam veliko bogastva. To je osnovna ideja psihosinteze. Ničesar ne želimo vreči stran, vse je lahko nekaj zelo dragoce nega.
ad2: Predstavlja srednje nezavedno, ki jih je mogoče zlahka vnesemo v polje zavesti. V lažje dostopnem srednjem nezavednem nosimo najrazličnejše znanje in podatke, ki niso vedno potrebni.
ad3: Predstavlja nadzavedno ali našo razvojno prihodnost, področje, od koder prejemamo umetniški, znanstveni, religiozni ali filozofski navdih – nujo za humanitarna dejanja. Bržkone predstavlja najpomembnejše področje, ko si zaželimo uspešnejšega in jasnejšega pomika v prihodnost. Tu je izvor altruističnih čustev ljubezni.35
ad4: Polje zavesti ima obliko amebe, ki ponazarja, da se nenehoma spreminja. Polje zavesti oživljajo podobe, misli, čustva, občutki, želje in vzgibi, ki jih lahko opazujemo. Spreminja pa se, ko nam občutki, misli ali čutenja sporočajo podatke o okolju.
ad5: Osebnostni jaz doživlja vsa različna stanja zavesti. To je jaz, ki se doživlja kot nekaj, kar ima misli, čustva in občutke. V življenju ga po navadi izkušamo nekoliko nejasno.
Ad 6. Gre za transpersonalni jaz. Vse v nas se spreminja, naša čustva, ideje, naše telo. Poglej-mo se v ogledalo in videli bomo, da je to res.
Vendar je nekaj v nas, kar se ne spreminja in to je jaz. Jaz je naš center. Je kraj v nas samih, ki je miren, tih, zdrav in močan. In lahko se naučimo vstopati vanj. Podobno, kot ko se nau čimo voziti kolo, se lahko naučimo vračati v to notranje svetišče. Podoben je očesu ciklona. V ciklonu so lahko strehe in hiše, avtomobili in ljudje, ki jih meče na vse strani. V sredini ciklona pa je oko, tam je zrak miren. Če lahko najdemo ta prostor v nas, nam bo to zelo pomagalo.
Assagiolli je izumil metodo razistenja kot pot k višjemu jazu. Pogovor med jazom in višjim jazom lahko poteka dialoško. Jaz reče: imam telo, toda jaz sem več kot moje telo. Imam duševnost, toda jaz sem več kot moja duševnost. Imam razum, toda jaz sem več kot moj razum. Igram številne vloge, toda jaz sem več kot moje vloge.
Višji jaz & Boris: "Midva sva čista zavest." Jaz: "Ja, ampak veš na kaj si pozabil, Višji jaz? Midva izhajava iz ideje Cogito ergo sum – ideje, da je mogoče obstoj posameznika preveriti. Kako veva, da veva, da se zavedava midva? Premagala sva Reneja Descartesa, ki je podal aforizem "Mislim, torej sem." To sva storila, ko sva prepoznala, da sva več kot razum. Tako kot Kant sva se vprašala "Kdo je ta jaz ali on ali ono, ki misli, da je?". Praviva torej, da se intuitivno zavedava sebe. Ampak se ločiva od drugih. Pa je to res? Se res ločiva? Sva morda še več kot le to, kar nama intuicija pravi? Višji jaz: "Stari, jaz sem le Višji jaz. Če hočeš vedeti več, se boš moral povezati s celotnim stvarstvom. Ampak o tem piše v kakšnem drugem članku. Za enkrat je dovolj, da sva ugotovila, da sva energija, zavest. In da bova po smrti prešla v drugo stanje."
Ad7: Predstavlja kolektivno nezavedno, ki je skupno vsem živim bitjem. Med nami in vsemi drugimi čutečimi bitji poteka neprekinjena in dejavna izmenjava, če se tega zavedamo ali ne.
Psihosinteza je metoda psihološke rasti in samouresničevanja za tiste, ki nočejo ostati sužnji svojih notranjih prikazni ali zunanjih vplivov, za tiste, ki se nočejo pasivno podvreči notranji igri psiholoških sil, in so odločeni, da bodo obvladovali svoje življenje. Zajema vsestranski pristop v razvoju človekovega potenciala. Pomaga nam prepoznati lastni ustvarjalni potencial, povečati zmožnost harmoničnega delovanja v sodobnem svetu in izpopolnjevati vse naše odnose.
Skozi psihološki pristop s psihosintezo se učimo razumevanja življenja. Pomaga nam, da se spoznamo take kot smo v resnici in da zaupamo svojemu procesu rasti in razvoja. V tem prosesu se spoštujeta posameznika, pa tudi skupine, ki jim posameznik pripada. Čim bolj s psihosintezo spodbujamo svoj razvoj, tem bolj se povezujemo z osebnostnim jazom in bolj ga opredeljujemo kot živo, izkustveno resničnost v svoji zavesti. Lahko bi rekli, da postajamo bolj zdravi in celostni.
Tabela (8) značilnosti kompleksnih sistemov in duhovne inteligence
Kompleksni prilagodljivi sistemi
|
Duhovna inteligenca
|
Samoorganiziranje
|
Samozavedanje
|
Omejena nestabilnost
|
Spontanost
|
Pojavljanje – emergentnost
|
Imeti vizijo in vrednote
|
Holizem
|
Holizem
|
Odnos z okoljem
|
Sočutje
|
Razvojne mutacije
|
Praznovanj različnosti
|
Razdiralna moč zunanjega nadzora
|
Neodvisnost od polja
|
Raziskovanje
|
Vprašanja zakaj
|
Vnovična presoja
|
Preoblikovanje
|
Urejen kaos
|
Učenje iz hudih preizkušenj
|
|
Občutek poklicanosti
|
Človek kot najvišji kompleksni prilagodljivi sistem ima poleg racionalne in emocionalne še duhovno inteligenco, ki jo je treba trenirati, da ne zakrni podobno kot vsaka druga.
Videti je, da takšne sisteme, ki imajo razvito avtoregulacijo ne premorejo interakcije z oko ljem, ki ga sami ne določajo. Zato jim postane zunanja kontrola hitro moteča. Duhovni inteligentni se zavedajo da so v drami z močnejšimi soigralci. Medtem ko se razumsko inteligentni precenjujejo, se čustveno nepismeni podcenjujejo. Zohar D. & Marshall I. 2006 analizirata vsako lastnost tako, da si z odgovori na vprašanja odgovorimo, kako jo imamo razvito. Ker trdita, da je zanjo značilno, da pozna najgloblje vrednote, potem lahko upra-vičeno domnevamo, da jih je Ferrucci izpeljal iz sebstva, ki ustreza neskončni dobroti Boga. Ker so po definiciji skupne, so značilne tako za kristjane brez občutka krivde kot za ateiste.
Brez širjenja meja svojega ugodja in identitete jih ne moremo osvajati. Osnova je plemenitost, idealistični stil mišljenja, predanost, (samo)spoštovanje, služenje, intuicija. Zanimivo je, da avtorja Zohar D. & Marshall ne navajata prijaznosti, Ferrucci pa ne umetnosti poslušanja kot ključa za dober stik z drugim. Vsi trije navajajo nekaj enakih vrednot, med njimi je vsekakor sočutje. Vprašanja po njihovih izvorih, kontekstih in vsebinah vrednot je treba razumeti po vseh štirih tipih vprašanj po McCarthyjevi in štirih tipov učenja po Delorsu in ne le po 'zakaj'.
Lindahlova (2008) piše v sveti umetnosti poslušanja, ki vključuje vse razsežnosti od vsebin ske do duhovne ravni. Opredeljuje ga kot duhovno zavedanje. Prisluhnemo zato, da bi razumeli pomen, da bi uvideli. Prisluhnemo tujim izkušnjam, da bi bili skrbni, da bi razmislili, da bi se spremenili, se umirili, da bi bili deležni novih priložnosti, da bi se sporazumeli, izluščili pomen, našli okvir, da bi spoštovali drugega in navezali dober in globlji stik z njim. Posluša mo s srcem, z ljubeznijo, s ponižnostjo, da bi sin razjasnili, da bi prejeli vodstvo brez predsodkov. Poslušanje je darilo. Prisluhnimo svetemu ustvarjalno, da bi našli lastno človeč nost. Prisluhnimo s hvaležnostjo ne glede na preteklost in v tišini. Zato je Heidegger pisal o poslušanju biti. Glede na to meditacijo in vizualizacijo kar najboljšega poslušanja najdemo že v njem vse vrednote in celotno našo tu-bit-nost (Da-Sein). Avtentično poslušanje je katarza, spreobrnjenje k novemu in veselemu.
Tradicionalnemu strahu pred slabimi ocenami se pridružuje še strah, ki izhaja iz kvaziprijazne šole pred predobrimi ocenami, ki imajo dolgoročno slabe učinke. Učitelj(ica) navsezadnje ne bo vedel(a), kako naj učence ocenjuje.
-
Mit o prijazni šoli izsiljevanja
Že zaradi prevladujočega mita o prijazni šoli se vprašajmo, kaj prijaznost sploh je. Ali je to dežniški pojem, ki pojasnjuje vse in nič ali pa vrednota, ki bi jo kazalo gojiti? Za Ferruccija (2007) pristna prijaznost odpira vsa vrata.
Pristna prijaznost izhaja iz osebne usklajenosti. Prej ko ne splošno prilizljivost pogojuje (samo)všečnost, zgolj pričakovani rezultati, lojalno molčanje, podaniško klečeplazenje za pospešeno gospodarsko rastjo in spregledovanje napak gospostva. Je pa alternativa. Obstaja razločna meja med neiskreno, prilizljivo in hinavsko prijaznostjo na eni strani in iskreno prijaznostjo na drugi strani. Iskrena prijaznost ni kompenzatorična komunikacijska dejavnost za popuščanje, izogibanje, obotavljanje in prelaga nje odgovornosti na prihodnje rodove. Kot pozitivna pozornost do drugega je združljiva z vrednotami kot je pokazal psihosintetik Ferrucci (2007) v knjigi Moč prijaznosti.
Te vrednote so iskrenost (sirenity), človeška toplina, odpuščanje, medsebojni stik, občutek pripadnosti, zaupanja, pozornosti, empatije, skromnosti, potrpežljivosti, velikodušnosti, spoštovanja, prilagodljivosti, spomina, zvestobe, hvaležnosti, služenja in radosti. Prijaznost (kindness) je nenasilni način komuniciranja, ki je nekakšen začetek in konec dialoga, ki pa ni nujno prijazen v vseh svojih segmentih. Škoda je, da se celo posamezni intelektualci ne potrudijo dovolj za svoj osebni razvoj.
Kvaziprijazna šola je morda že za nami, toda šola prijaznosti v smislu komunikacijske etike je še pred nami, če bomo želeli razvijati demokracijo in (p)ostati intelektualci, ne pa zgolj robati butalci. Ne zavedamo se dovolj, da je vsaka etika komunikacijska dejavnost ker se dogaja v odnosih, ker je le tako komunikacija tudi etična.
V praksi se pogosto dogaja, da se igramo prijaznosti, ne da vedeli, da naše početje nadzoruje zavist ali jeza. V nas tiči nehvaležnost, igrate pa se igro skromnosti, dobrotljivosti ali dobro srčnosti in obenem pa pričakujemo, da bi bili drugi uslužni in nas ubogali. Ta primer je naj bolj pogost v družinskih razmerah, kjer starši pričakujejo in zahtevajo uslužnost ali pokorš čino od otrok. Ne vemo, da od otrok pričakujemo uslužnost, mi pa zastopamo kronično neza dovoljstvo, pohlep in nehvaležnost. Otrok uboga zaradi hvaležnosti staršem. Odrasli bi morali najprej sami odkriti pristno, iskreno, ali celo globoko hvaležnost v sebi, preden bomo na pošten način lahko dobili pristno uslužnost in uboganje otrok. Komercialna prijaznost šol do prihodnjih učencev, ki se bodo vpisali, je igrana.
V narcistični kulturi je pojem odgovornosti postal staromoden. Otroka ne vzgajamo iz osebne odgovornosti in zanjo, ampak iz ugodja za ugodje (če parafraziram dr. Vesno Godino). Sistem enostranskega prilizovanja poteka tako, da se vsi permisivno prilizujemo otroku, trgo vec kupcem, kandidat za zaposlitev delodajalcem, pacient zdravniku, strokovnjak financer jem, žena pa patriarhalnemu možu. Že od antike dalje je bil vladar občasno (pretirano) prijazen s podaniki. Prilizljivec kapitalu je današnji neoliberalni grešni kozel.
Zato še sami ne vemo, kako zelo smo prilizljivi. Običajno slovensko kritizerstvo v ničemer ne demantira teze o splošni prilizljivosti prioriteti materialnih dobrin. To je prilizovanje po nasprotju. Hlapec se prilizuje gospodarju, četudi si ne prizna, da dela marsikaj zgolj zaradi priznanja. Zato pozna mo danes pretežno kapitalsko obremenjene izbire (Salecl, 2010). Govorili bi lahko tudi o dolgih lovkah hinavščine. Žižek (2010) meni, da se kapitalizem naglo apokaliptično približuje h koncu. Njegovi jezdeci so: ekonomska kriza, ekološka kriza, socialni kolaps in genetski inženiring.
Eden izmed učinkov tehno-generacije je beg iz realnosti. Prevlada tehnike spodbuka demonično neodgovornost. Namesto osebe nastopa vloga, funkcija, maska. Mladi imajo prez godnje spolne izkušnje in se znašajo nad slabotnimi drugih, o čemer poročata tudi Galimberti in Mevesova. Zaradi praznine, ki jo občutijo, otopeva njihovo srce z oglaševanjem intimnosti. V konformistični družbi pomeni homologacija intimnosti 'vsakomur moje', ker je vsak skupna lastnina. Zapeljivost mamil je tem večja, čim večje je obupavanje nad bremeni. Alimres delamo zgodovino starejši namesto mlajših? Edino, po čemer »hrepeni«, je umik v lastni svet brez globine, ker je nenasiten. Pohlep (nem. Gier, ang. greed) postaja zanj neukrotljiva žival. Takšni se seveda ne potrudijo pridobivati nove vidike. Razširjenega mišljenja se učijo tisti, ki želijo razumeti svet in ne le streči svoji sebičnosti.
V tem duševno inženirskem duhu (Westerman, 2001), ki danes ne zadeva več stalinizem, ampak tehnologijo, pedagogika ni več posebna znanost (kar je trdil že pokojni Ivan Kosovel), ampak je samo od ene politične opcije do druge posebna prevladujoča retorika v vzdušju zoonpoliti konske evforije. Ta pa je povezana z iskanjem in obsojanjem grešnega kozla. Učitelji in vzgojitelji pogosto niso kos učencem, ki se ne pustijo več upogibati socializacij skim dejavni kom in ne upoštevajo pravil, meja. Igra ni več nedolžna otroška igra, marveč postaja vse bolj kopija videnega na televizijskih ali računalniških zaslonih, pred katerimi otroci preživijo povprečno več kot štiri ure dnevno. Divji, vulgarni kapitalizem je postal pedagoški svetovalec.
V okviru "PI pogovori" so o "Retoriki na Slovenskem - Med lepim govorjenjem in zavaja njem" govorili prof. dr. Igor Ž. Žagar, Tatjana Zidar, doc. dr. Janja Žmavc, doc. dr. Jonatan Vinkler, 13. novembra 2013 ob 19:00 v Trubarjevi hiši literature. Retorika kot veščina uspeš nega javnega prepričevanja ima dolgo tradicijo in je tudi po 2500 letih eno temeljnih orodij našega javnega delovanja. Zanimanje zanjo se je v Evropi povečalo kot tudi njena vloga v izobraževanju. Za slovenski prostor si zastavljamo vprašanja, ali je v slovenski šoli (in politiki) pripravljenost za sistematično poučevanje retorike? Katere tržno naravnane oblike takšnega izobraževanja so teoretsko utemeljene in ne le skupek »hitrih receptov«? kakšne so posledice njene prezrtosti v slovenski vzgoji in izobraževanju. Nastopajoči so problematizi rati tudi “slovenski odnos” do strategij prepričevanja, ki vsaj deloma vpliva tudi na to, kako uspešni smo v razumevanju slišanega, oblikovanju lastnih stališč, kritični izmenjavi mnenj in nenazadnje tudi v medosebnih odnosih.
Poznamo štiri atribute pretirano prijazne šole:
1. pragmatična razbremenjenost od napora za pridobivanje znanja,
2. neustrezno olajševanje in popuščanje,
3. predrznost in
4. nesramnost v smislu nespoštovanja kriterijev. Takšna šola ni bila šola treninga čustvene inteligentnosti, ampak je še torišče izsiljevanja, merjenja moči med različnimi vplivi.
V šoli bi rabili več emocionalnega in socialnega učenja, ki prispeva k boljši učni uspešnosti. Čustveno izsiljevanje se prenaša iz družine, kjer je registriranega nasilja čedalje več, na šolo. Čustveno izsiljevanje je ena izmed pogostih oblik čustvene zlorabe, ki se izraža kot psihična premoč ene osebe nad drugo. Pogosto ga je srečati v partnerskih razmerjih, neredko pa tudi v drugih odnosih (med otroki in roditelji; med sodelavci, med zaposlenimi in nadrejenimi itn.). Razumeti, kako deluje čustveno izsiljevanje ter nato skušati čustvene izsiljevalce spreobrniti v ljudi, kakršne smo poznali nekoč, je dolgo trajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Ko se stanje stabilizira, je treba paziti, da ne pride do recidive. Čustveni izsiljevalci so tisti bližnji, ki komunicirajo nasilno, ker manipulirajo, patologizirajo (npr. pa saj to ni normalno), stigmatizirajo (to je noro), dajejo negativne primerjave, postavljajo pogoje itd. Če trmastega otroka napačno vzgajamo, postane izsiljevalec tudi v šoli.
Navidezna prijazna šola tudi ni bila šola kompetenčnega znanja. Šolarji so v imenu visoke pozitiv ne samopodobe (selfimage) samo gojili občutek, kaj vse zmorejo. Le redkokdaj pa so bili v flowu, na višku svojih moči. Zato je manjkalo učenje z veseljem in z reševanjem problemov, kar zanima dr. Adamiča kot didaktika. Na to se nanašajo tudi Musek-Lešnikove kritike osnutka nove Bele knjige (2011).
-
Nekatere značilnosti prilizovanja36 v antiki in danes
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 2000) gre za prilizovanje (flattery, adula tery, blandishments, sycophancy) oz. priliznenje v smislu 'izkazovati komu pretirano prijaz nost, hvaliti ga z namenom pridobiti si njegovo naklonjenost'.37 Če so bili med tradicionalno poštenimi Slovenci tudi prilizovalci, ki so registrirani v SSKJ, nastane vprašanje, kaj danes pogojuje splošno potrebo po pretirani prijaznosti. Očitno gre za neustrezno prilagajanje in prilikovanje.
Že v antiki je znano, da prijateljstvo temelji na dobrem, prijetnem in koristnem ter na podob nosti značajev in okusov, vse to pa posnema prilizovalec, čigar izjemna spretnost je ravno oponašanje in priličenje zdaj enemu zdaj drugemu prilizovanemu. Zaradi tega je prilizovalec kot kameleon, kot polip, zdaj je tak, potem spet drugačen, ne kaže stalnosti, ampak je spremen ljiv in se vedno prilagaja okusu tistega, kateremu se želi prilizniti in predstaviti kot prijatelj. V nasprotju s prijateljem prilizovalec posnema tudi napake, medtem ko nas prijatelj zaradi napak ošteje. Prilizovalec se trudi, da ne prekosi prilizovanega, ampak se vedno kaže kot slabši in manj vreden, da bi tako bolj ugajal svoji 'žrtvi'. Smoter prilizovalca je ugajati, ne pa tudi biti koristen, kar je pomembna komponenta prijateljstva.
Naši starši so izhajali iz stališča, da hvala ni vzgojna ali moralna, saj hvaljenega pokvari. Hvala sama na sebi ni slaba, če je upravičena in zaslužena. Pomembno stališče za razume vanje ministrove izjave je, da prilizovalec hvali samo pomembneže in vplivneže, ne hvali pa dejanj nekoga nepomembnega oz. tistega, od kogar ne more pričakovati koristi.
Neustrašni govor je značilen za iskrenost in ne za prilizovanje. Če prilizljivec nekomu odpove duje naklonjenost, to ne pomeni, da je spremenil svojo držo. Če naj narod stremi k čim boljšim učnim rezultatom, to ne pomeni, da je prenehal biti hlapčevski denimo do tehnologije in birokracije in ostane povprečen v čem drugem.
Po Plutarhu prilizovalec celo grajo pogosto spreobrne v posredno hvalnico: t.j. namesto da bi grajal, prikrito hvali. Prijatelj nagovarja razumni del duše, prilizovalec pa nerazumnega, čust venega. Prilizovalec nam ponuja usluge in podporo tudi pri moralno spornih podvigih, med tem ko se pomoči pri vrlih dejanjih izogiba in nas od takšnih dejanj odvrača. Poskuša pa nas tudi odvrniti od pravih prijateljev, saj nam ti razodevajo resnico o nas samih, tudi če je ta neprijetna. V začetku drugega dela razprave se vrne k izhodiščni tezi o nevarnosti samoljubja in samozadostnosti. Kot vidimo je prilizovanje moralni problem hinavščine in izkrivljenih pohval. Hvaležnost je lepa čednost, hvalisavost pa ni. Za kvalitetno javno mnenje in za kvalitetno delovanje svoje vesti se je treba potruditi (Žalec, 2010).
Licemernost (pri nas prijazno izobraževalne šole z nizkimi kriteriji znanja) šole je glavna strukturna lastnost od začetka do konca kapitalizma, kar so pokazali Moliere, Shakespeare, Marx, Foucault kljub njenim površinskim velikanskim spremembam. Kapitalizem ima namreč inherenčno težnjo, da dela grde stvari za lepe, nemoralne za moralne. Godina je na primerih dobre prakse obsežno ilustrirala tezo, da mora biti otrok kaznovan za prekrške in da je v vsaki kulturi tudi poškodovan kljub ljubečim vzgojnim naporom staršev in učiteljev. Kot Milivojević tudi Saleclova ugotavlja perverije ljubezni v sovraštvo.
Samokritično bi lahko tudi umetniki šteli svoja umetniška dela za pohujšanje, a bolj pomemb no je, da razkrivajo nemoralo v družbi. Pohujšljivi prišleki ogrozijo hinavsko in sprijeno šentflorjansko družbo. Zaradi njihovih groženj o razkritju zatajenega dogodka iz preteklosti, ki simbolizira šentflorjanskega duha, se prebivalci doline tujcu pokorijo, a ne tudi spokorijo in soočijo s svojo pravo naravo.
Dvojnost človeške narave je nit, ki prepleta like in dogodke te žalostne komedije človeškega tkiva. "Vrli" Šentflorjanci so s svojo ne le dvojno, ampak multimoralo že pregovorno znani po svojih nečednostih, ki jih je naporno razgaljati in težko spreminjati. Danes nas umetnost grdega sili k pritlehnim dejavnostim. Oblastnikova muza, lepotica brez primere, niha med ljubeznijo in pridobitništvom, med razodevanjem naravnosti in zavajanjem v spolnost, med naivnostjo puhloglavke in premišljenostjo sive eminence. Svojo naravo hoče menjati celo zlodej, saj mu je v Dolini, ki je že zdavnaj pohujšana, pohujševanje zaradi tega zdi nepričakovano težko opravilo.
Sebičnost, ranljivost in sprejemljivost človeške narave je osnova za vsesplošno zapeljevanje oz. zadovoljevanje, ki pa uspeva bolj na osebni, celo telesni ravni kot pa na množičnem pohuj ševanju, ki je že v kali zatrt naklep, ali etičnem prerojevanju z naivnim pričakovanjem.
Prevrat in preporod sta onemogočena, naravnost in iskrenost pa se izgubita. Nerazrešljivo vprašanje je, kdo so torej pravi pohujšanci in kdo pohujševalci. Ali bodo zmanipulirani zmani pulirali manipulatorje tako kot ekspropriiranci eksploatirajo eksploatatorje? Ali je boj za čisto dolino šentflorjansko manihejsko neodločen? Zmagovalcem je v tej Dolini usoda intenzivno nenaklonjena, poraženci pa bodo: nekateri razočarani zbežali, drugi zaudarjajoče obviseli na svojih trohnečih trofejah, tretji pa si mogoče le pustili spustiti novega vetra v svoja scefrana jadra. Kdo je zdaj hlapec, kdo smrdljiva drhal? Premislimo in odgovorimo najprej sami sebi. Zgodovina je po drugi svetovni vojni pokazala oba obraza.
Tudi pri Girardu kaže enkrat bolje zlodeju, drugič pa njegovim preganjalcem. Hinavščina je nekakšna zgodovinska konstanta dvoličnost homo duplexa. Deklarira se za eno moralo, zastopa pa drugo ali celo nemoralo. Poznana je iz antike. Značilna zanjo je zvijačnost uma. Od antike do danes se dogaja zvijačnost uma (gr. meti, mechane, nem. List der Vernunft)38, po kateri je treba množico voditi tako kot da se sama vodi. V tem smislu je svoboda slepilo. T. i. svobodna ljubezen – eros je tudi slepilo, ker ne gre zanjo, ampak za fascinacijo, ki razočara.
Praktično tudi danes ne vemo, kdaj se nam odnosi spreobračajo v svoje nasprotje. Kralj Ojdip je moder vladar, ki nespametno spi s svojo materjo.
Tudi obstoj korupcije (lat. cum-rumpare skupaj - lomiti, razbijati) je zgodovinska konstanta. Slovenija velja za dokaj korumpirano državo, čeprav so sodišča začela poslovati nekoliko hitreje. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov je zelo velika. Ni je tako malo kot jo prikazujejo uradne statistike niti ne tako veliko kot nanjo kažejo javnomnenjske raziskave. V l. 2013 skoraj edini v EU nimamo gospodarske rasti. Ne samo v Italiji se gospodarstvo prepleta z mafijo. Korupcija se prepleta z vsemi kriminalnimi dejavnostmi. V nemoralnem smislu pomeni sprijenost, nepoštenost ter prevlado lakomnosti nad poštenostjo. Korupcija nastaja zaradi prilizovanja kapitalu.
Razdvojen človek ne išče dobrega in noče enega. Kierkegaard je izpostavil njegove naslednje značilnosti:
1. Išče priznanje zunanjega sveta in se boji njegovega zaničevanja
-
Da bi si pridobil slavo, se mora prilizovati,
3. Prosjači za naklonjenost tistega, ki ga zaničuje,
4. Zapušča tistega, ki ga ceni,
5. Trese se od strahu pred vsako spremembo. (cit po Nova ojkonomija odnosov, str. 91). Razdvojen človek ni nikoli zadovoljen, hrepeni po slavi in postaja brezčuten.
Razdvojen človek se boji: izgube premoženja ali položaja, ponižanja, sodbe sveta, posmeho vanja, kaj bodo drugi rekli, slepil. Zato je ena izmed najpomembnejših nalog osebne rasti preraščanje razdvojenosti. Zato je tudi cilj spovedi, ki ga Ošlaj spregleda, stik z Bogom.
Nasilje na delovnem mestu je, žal, velikokrat malodane samoumevni sestavni del marsikate rega delovnega okolja. Spolno in drugo nadlegovanje, fizično, psihično, ekonomsko nasilje ter trpinčenje so le nekatere izmed njegovih pojavnih oblik. Leta 2005 opravljena Četrta evropska raziskava o delovnih pogojih je pokazala, da so zaposleni na delovnih mestih v Sloveniji bolj kakor njihove evropske kolegice in kolegi izpostavljeni posebni obliki nasilja na delovnem mestu – trpinčenju . Ne gre za novo obliko nasilja (pojem je prvi uporabil leta 1984 nemški industrijski psiholog in medicinski znanstvenik Heinz Leymann). Pojav nima enotne definici je, vendar se z njim na tem mestu ne bomo ukvarjali. Za nas je pomembno, da se nekateri s prilizovanjem nadrejenim po zvijačnosti uma skušajo zavarovati pred vsiljivci. Prilizovanje izhaja iz koristoljubnega motiva, da bi si kaj pridobili npr. naklonjenost, materialno nagrado ali iz strahu, da ne bi česa za nas pomembnega izgubili. Manj pomembne osebe se prilizujejo bolj pomembnim. V Jugoslaviji je Kidrič ta pojav imenoval biciklizem, ker vključuje tlačenje navzdol ter klanjanje in kimanje navzgor. Na ta način sta ta pojav spodbujala tudi Hitler in Stalin.
Sunčič (2007) analizira vprašanje svobode govora oz. odkritosrčnosti, ki ga Plutarh analizira znotraj razprave o prilizovanju. Svoboda govora oz. odkritosrčnost je eden najpomembnejših znakov prijateljstva ne glede na privatni ali javni diskurz. Analizo in kontekstualizacijo Plutarhovega spisa Sunčičeva primerja s Foucaultevimi izpeljavami o parrhesia, ki pojma svobode govora oz. odkritosrčnosti ne bere v kontekstu obrata od prilizovalčevega neodkrito srčnega govora, ampak izpostavlja svobodo govora kot obrambo proti samoljubju, philautia.
|
