6. Sklep
Globalizacija vrednot odpira vprašanje veljavnosti vrednot v dobi globalizacije. Ferrucci ne odpira vprašanja naprednosti vrednot, ampak njihove humanosti. Prepričan je, da smo v ledeni dobi srca, za katero je najpomembnejše zdravilo prav prijaznost, ki otopli dušo in srce. Zato je njegova svetost Dalaj Lama v predgovoru knjige Moč prijaznosti med drugim zapisal: »Ta knjiga je napisana po mojem srcu.« Kajti »prijaznost in sočutje sta osnovni zadevi, ki osmišljata naše življenje. Sta izvir sreče in radosti«. Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti.
Ferrucijeva knjiga nas navdihuje, da to storimo: z dotikom, s prijaznostjo, toplino, s sočutjem in empatijo, z odpuščanjem, hvaležnostjo in z zaupanjem. To je knjiga, ki jo poklanjamo drug drugemu, najprej pa - sebi. Treba jo je brati v Miltonovem jeziku, zato je vsaka vrednota pod krepljena z ustrezno zgodbo, iz katere so izvedeni 'moralni nauki kot definicije vrednote. Jasno je, da vrednote dosegamo iz odnosov za izboljševanje odnosov, ki so temeljno poduhovljeni, saj so materialni odnosi že tako razvpiti, da jih ni vredno vzdrževati zaradi njih samih, ker pomenijo le kopičenje neobvladljivega premoženja. Živeti po duhovnih vrednotah je vseživljenjski proces. V njem so dvigi in padci. Ferrucci (2007) kot psihoterapevt pomaga paciente dvigniti s tal, tako da jim z moralnimi nauki raznih zgodb, ki se vsakogar dotikajo, kaže, kako naj vstanejo. So odgovor na vprašanje, kako ohraniti duševno zdravje.
Moč prijaznosti predstavlja duhovno modrost, ki pa še ni vsa. Kajti sadovi sv. Duha so sado-vi srca. Ti pa so ljubezen, veselje, mir, potrpljenje, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje nasproti težnjam mesa – sovraštvo, ljubosumnost, jeza in nesramnost. Darovi so še govorjenje jezikov, dar razločevanja duhov, preroštvo, dar spoznanja učenja, ozdravljenje, vere, sposobnost duhovnega vodstva, sposobnost čudežev, nesebične skrbi za uboge. Merilo vseh karizem je ljubezen.
S tega vidika so nekatere druge lastnosti nezadostne. Čeprav je ponos še tako relativno upravičen nasproti neupravičenemu, je nepotrebna vrednota, ker nas usmerja na poveličevanje doseženega. Dogaja se mu podobno kot zadovoljstvu, ob katerem ugotavljamo, da nikoli ne moremo biti prav zadovoljni in z uspehom, ki mu nekdo postavlja še višje in težje dosegljive kriterije. Verjetno vse to ni združljivo z nobeno izmed Ferruccijevih 18 dobrih osebnih lastnosti, ki pa so združljive z dostojanstvom kot obliko spoštovanja. Kneževič (2005) priporoča dialoško komunikacijo kot vljudnostno. Ker je bonton danes skoraj zamrl, je smiselno presoditi vrednote tudi za ta namen. Človek vrednot je kultiviran, ker kulturo sestavljajo vrednote.
Vprašanje je, ali se običajni človeški duh, ki je za Lutra 'kot pijan kmet na konju' teh vrednot lahko nauči. Lastnost pijanca je, da se tedaj, ko ga z ene strani posadijo nazaj na sedlo, zvrne na drugo stran. Tako je človek od nekdaj kolebal med svojima dvema naravama. Enkrat so ga misli osvobodile čutnih vtisov. Drugič so čutni vtisi posrkali njegove misli. Ko smo osrediš-čeni v jazu se nam to po Ferrucciju ne more zgoditi. Ko našteva lastnosti dobrega uma, ki mu prehajanje iz enega v drugo nasprotje ne dela preglavic. Je prebivalec več svetov. To je tisto, kar so Stari Grki razumeli s panoramskim razgledom. Da ničesar ne sprejmemo za dokončno je tudi lastnost naše samozavesti v smislu 'znova poskusi'. To je vključeno tudi v refleksivno meditacijo. Zato se učimo vertikalnega pogovora z višjim jazom (Ferrucci 2005, 122). Lahko bi to definirali tudi kot ponižnost pred posameznimi vidiki in pogum za smiselno tveganje.
Ni toliko pomembno, ali gre za psihopatologijo v vojni ali v mirnem času. Kakšna investicija je propadla zaradi podlosti, kakšno gorje je nastalo zaradi neizpolnjenih upov! Ali se sploh zavedamo, koliko zla nastane zaradi nespoštovanja in nehvaležnosti in kaj pomeni pretrgati dogovor: Koliko nezaupanja je zaradi nedoslednosti, koliko pritlehnosti zaradi malicioznosti, koliko drobnjakarstva zaradi pomanjkanja velikodušnosti. Boj za vrednote je bolj za ohranitev najboljšega sveta. Zato se je treba vedno znova, čeprav sizifovsko soočati z dilemo vrednote ali propad. S psihosintezo je možno priti tako kot z NLP do duhovne ravni poslanstva. To pa je že področje nadzavednega sebstva kot templja za sveto srce Jezusovo.
Literatura
- Amalietti, P. (2007). Boben nesmrtnosti. Kratka zgodovina zena I. Ljubljana, Samozaložba Amalietti.
- Arendt, H. (2006). Med preteklostjo in prihodnostjo. Šest vaj v političnem mišljenju. Ljubljana, Krtina.
- Armstrong, T. (1999): Prebudite genija v svojem otroku. Spodbujanje radovednosti, ustvarjalnosti in učnih sposobnosti. Tržič, Učila.
- Bandler & Grinder (1989). The Structure of Magic Volume I.
- Borčić, M. (2014). Odstiranje pogleda. Spomini, izkušnje, spoznanja. Ljubljana
- Caillois, R. (1979). Igre i ljudi: maska i zanos. Beograd, Nolit.
- Ferruccci, P. (2005). Kdo sem in kaj lahko postanem. Ljubljana, CDK.
- Ferruccci, P.(2007). Moč prijaznosti. Nepričakovane prednosti sočutnega življenja. Ljubljana, CDK.
- Fink, E., 2000: Igra kao simbol svijeta. Zagreb, Demetra.
- Gerjolj, S. (ured., et al., 2000). Za vzgojo brez sovražnikov. Zbornik predavanj. Človek in kurikul. Ljubljana, Družina, str. 83-93.
- Heidegger, M. (1971). Evropski nihilizem. Ljubljana, Cankarjeva založba.
- Heidegger, M. (1991). Platonov nauk o resnici. Ljubljana, Fenomenološko društvo.
- Hicks, E. & Hicks, J. (2008). Prosite, dano vam je – naučite se uresničevati svoje želje. Ljubljana, Ara.
- James, E., S. (2004). Preprosto je boljše. II. Ljubljana, MK.
- Kingma, D. R. (2006): 365 dni ljubezni. 1. ponatis. Ljubljana : Govinda.
- Kneževič, A., N. (2005). Se znamo obnašati? Sodobno vedenje od A do Ž. Ljubljana, MK.
- Kobal Grum, D. & Kobal, B. (ured., 2006). Zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje slepih in slabovidnih otrok v Sloveniji. Ljubljana, DEMS.
- Lindahl, K. (2008). Sveta umetnost poslušanja. 40 razmislekov o tem, kako negovati duhovno vajo. Ljubljana, Govinda.
- Rosenberg, M., B. (2004). Nenasilno komuniciranje. Jezik življenja. Ljubljana, Društvo Samarijan.
- Ryan, M. J. (2005). Stališče: hvaležnost : kako dajati in prejemati radost vsak dan svojega življenja. 1. ponatis. Ljubljana, Govinda.
- Shinn, F. S. (2001). Igra življenja in kako jo igrati. Šmarješke Toplice, Stella.
- Sovre, A. (1946). Predsokratiki. Ljubljana, SM.
- Steiner, R. (1991). Teozofija. Uvod u nadosjetilnu spoznaju svijeta i određenje čovjeka. Društvo prijatelja waldorfske pedagogije, Zagreb.
- Sunčič, Maja (2007). Svoboda govora in prilizovanje v Plutarhovem Kako razlikovati prilizovalca od prijatelja. str. 193-218.
- Škraba Krmelj, D. & Krmelj T. (2007). Hvaležnost daje okus po življenju. Božje oko, 2007, št. 7, str. 20-32. na spletu: http://www.jesej.si/Clanki/Bozje%20okolje%204-2007.pdf.
- Virtue, D. (2006). Božje vodstvo. Kako navezati pogovor z Bogom in s svojimi angeli varuhi? Ljubljana, Govinda.
- Zohar, D. & Marshall, I. (2006). Duhovni kapital. Bogastvo, od katerega živimo. Ljubljana, Tozd.
- Žorž, B. (1998): Stiska je lahko tudi izziv. Gestaltistični pristop otrokom in mladostnikom v stiski. Nova Gorica Educa.
IV. Učenje inspiracije
1. Čarobnost, čudežnost, čudenje
Zaradi samozaverovanosti v kartezijansko-mehanicistično paradigmo, skušamo zavarovati "ločeni ego" in se izogibamo prepuščanju življenju. Ovirajo nas travme preteklosti. Zaprt sistem varnosti ne verjame niti obljubam prihodnosti niti praspominu na enost v preteklosti.
, kako smo ljubljeni in kako smo obdarovani bolj kot si moremo misliti. Koliko ponujenih reči izpuščamo, ker imamo omejen domet razuma, pa tudi kapacitet fiziologije telesa? Malokdo pomisli, da so čarobnost, čudežnost in čudenje izvor motivov. To so preddverje ustvarjalnosti.
V današnjem času je ponudba večja kot povpraševanje, nismo pa prepričani, da je tudo pbdarovanje večje kot plačevanje. Tega ne mislimo, ker imamo zaspano domišljijo, ker smo premalo hvaležni, premalo globoko dihamo (večina le z vršički pljuč). Na prošnje obstajajo trije odgovori boga: že, še ne, nekaj drugega (Virtue, 2003, Hram, 2012). Na Boga se ne obračajmo kot pogani s trgovino daj-dam, ker Bog ni storilnostni servis. Veliko nesporazu mov je v odnosu uslišati in biti uslišan.
Vemo, da brez inspiracije ne bi bilo nobenega odkritja na različnih področjih osebnega in družbenega življenja. Razlikujemo med umetniško inspiracijo in umetnostjo inspiracije. Prvo smo povezali z ustvarjalnostjo v umetnosti in znanosti45, drugo pa analiziramo v tem poglavju. Glagoli intuiere, admirare adorare pomenijo nagovoriti, občudovati, počastiti. Vse troje jen povezano.
Ker so naše možnosti neomejene, ustvarjamo čudeže iz na videz nemogočega. Iz te predispo zicije je jasno, zakaj Dyer (2000) pledira za inspiracijo iz intencionalnosti. Dyer razlaga, da smo lahko vsakdanje navdušeni tako kot umetniki, ki ves čas ustvarjajo in sodobni filozofi, ki črpajo motiv filozofije ne le iz čudenja (gr. thaumadzein, nem. Wundern, angl. wonderment) zaradi obstajanja sveta, ampak iz posameznih vprašanj v zgodovini filozofije. Znanstveniki prav tako črpajo svojo moč raziskovanja iz polja neskončnih možnosti. Kakor si to polje organiziramo, tako se v njem znajdemo, rastemo in minevamo. je, da smo se doslej premalo učili, kako je treba ravnati z različnimi energijami, ki so v nas in okrog nas.
Dyer meni, da sta čarobnost in čudežnost lastnosti duše, na kateri zlahka pozabljamo, vendar pa iz njiju tudi najlaže črpamo. Gre mu za vsakdanjost čudežnosti življenja. Dyer tako kot nekateri drugi, npr. Kojc, verjame v moč taoizma. Ponovno je treba odkrivati enostavnost življenja, ker je postalo vedno bolj kompleksno zaradi sofisticiranega razvoja tehnike in norm. Verjetno je odgovor za dejstvo, da tako malo ljudi sistematično goji inspiracijo, v tem, da smo pozabili, kako smo že bili navdušeni in kaj nas je navduševalo. Brez navduševanja ne bi bilo NLP tehnik ponovnega vtisa (reinprinting) in spreminjanja osebne zgodovine (changing history).
Odgovor na vprašanje, kaj je prej: motivacija ali inspiracija, je odvisen od tega, katero prej zaznavamo. Navdušenje seveda ni isto kot vzhičenost, čeprav obe sodita med ekstatične pojave. Musek (2006) uvaja empirično raziskovanje psihološkega konstrukta inspiracije v slovenski prostor. Izpostavlja hipotezo, da naj bi se inspiracija kot osebnostna poteza povezovala z najbolj stabilnimi in splošnimi dimenzijami motivacije in emocionalnosti. Gre za dvofaktorsko strukturo inspiracije, (motivacijskega) vedenjskega sistema in afekta.
Ugotavlja pozitivno povezanost inspiracije z vedenjskim aktivacijskim sistemom in s pozitiv nim afektom in tudi signifikantno negativno povezanost z vedenjskim inhibicijskim sistemom in negativnim afektom. Izraz navdih ima etimologijo v starogrškem izrazu enthousiasmos46, izhaja iz enthousiazein, ki pomeni biti navdušen. Entheos pomeni navdušen, izhaja pa iz en- + theos v bogu. Entuziasti so bili verska sekta v Siriji že pred našim štetjem. Tako se je imenoval tudi del protestantov. V srednjem veku je to pomenilo vero v sv. Duha. Pomeni verski fanatizem47. Je starejši kot izraz 'motiv' (lat. motiv, ang. motivation). zato bi bilo v skladu s tradicijo najbolje govoriti o božanskih navdihih in o človeško-osebni motivaciji. Zato je stališče, da je inspiracija le vidik motivacije že redukcija božanskega na človeško.
Kot je znano je motivacija proces spodbujanja k aktivnosti zaradi uresničevanja določenih ciljev, usmerjanja aktivnosti na določene predmete in reguliranje načina, kako bomo ravnali. Motivacijski procesi zajemajo različne silnice našega motiviranega delovanja (potrebe, nagoni, želje, motivi, cilji, vrednote, interesi, ideali, volja) - lahko tudi rečemo, da motivacijo predstavljajo vsi tisti dejavniki, ki spodbujajo ali usmerjajo naše obnašanje. Motivacija je pomemben faktor in oblikovalec vedenja, njen rezultat pa je vedno aktivnost. Značilnosti motivirane ga vedenja so (Tušak, 1994): povečana mobilizacija energije, vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja, usmerjenost k cilju, motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv ojačitve).
Pogosto razlagamo motive iz potrebe, ki jih opredeljujemo kot pomanjkanje nečesa, aktivirajo organizem in so vir motivov. Motiv pa imenujemo doživljeno potrebo, usmerjeno na določene cilje, s katerimi bomo zadovoljili potrebo, kot pričakujemo. Motive lahko opredelimo tudi kot faktorje (gibalne sile), ki izzovejo določeno aktivnost, jo usmerjajo proti določenim predmetom, ciljem in urejajo, kako se bo aktivnost izvedla.
Ni vseeno, ali gre pri inspiraciji za spremembo ali tudi za transformacijo. Holdenova (Holden 2002) predvideva transformacijo življenja z milostjo in inspiracijo. Ne razlaga strukturnih funkcij inspiracije, navaja pa molitev predanosti (nem. sich ergeben, ang. surending, fr. surrendre) (Holden 2002, 177), v kateri vse svoje dobre in slabe strani predamo bogu. Že v etimologiji besede predaja je ideja, da izgubljamo, zato da bi dobili. Prav predajanje je način, kako vnesemo v življenje navdih. Če nekaj zgolj vemo, to še ni doživeto, ker nismo v duhu ali v Bogu.
V zenu se ta postopek imenuje 'satori', ki je nenadno doživetje, dosegljivo v vsakem trenutku (gr. kairos). Pogosto se ga opisuje kot preobrat (gr. metanoia) uma. Tudi pri satoriju gre za vstopanje skozi vrata. V krščanstvu poznamo trkanje na vrata in vstopanje skozi ozka vrata. Da pa je to možno, moramo paziti, da se ne predajamo silam zla, ampak dobrim namenom. Ker so meje med njimi pogosto zabrisane, je to že predmet vseživljenjskega učenja, najprej vzgoje staršev, kasneje samovzgoje. Tako za navajanje na predanost kot za inspiracijo je potreben pogum. Gre pa tudi za idejo obdajanja (surrounding) in objemanja (embracing).
Dyer (2000) pravi, da se je začel predajati šele tedaj, ko je ugotovil, da mu ničesar ne manjka. Gide je to misel izrazil takole »česar ne morete dati, vas poseduje«. To je povezoval s slavljenjem, prebujenjem in veličastnostjo. Schubertova pa se je začela izročati Jezusu šele tedaj, ko je preživela raka kot bolezen na smrt. Navdihnjeni in navdihujoči posameznik je v objemu nebes. Je v stanju zamaknjenosti. Holdenova in Dyer enačita predanost z navdihom. Praktično ni razlike med navdihom za prednost in predanost navdihu. Potek satorija imenuje stopanje oz. prehod skozi vrata. Predanost pomeni prednost duhovnega jaza pred telesnim jazom. Beseda 'duh' že v indoevropski etimologiji nakazuje inspiracijo, ker rauh' pomeni veter, dih in duh oz. dušo, kar vsebujeta tudi izraza navdih in naduševanje. To pomeni, da se je ta prvotna povezava ohranila.
Navduševanje predpostavlja občudovanje (lat. admiratio). Občudovanje je oblika čudenja. Proces ustvarjanja novega pa pomeni dobro organizacijo sebe in kooperacijo z drugimi. Sožitje (kohabitacija) predpostavlja funkcioniranje vrednot solidarnosti, kooperativnosti, komunikativnosti odnosov med ljudmi kot tudi mir, spontanost, samoizraznost, dialog, empa tično znanje in priznanje legitimnosti različnih interesov. Nekatere ustanove trenirajo inspira cijo kot orodje vizualizacije, ustvarjalnega mišljenja, organizacije in učenja. Poznamo pa tudi enciklopedije modrih, navdihujočih misli o inspiraciji48.
Odprto vprašanje pa je, ali modrost vpliva na inspiracijo. Modrost je bila v vseh kulturah in dobah človeštva najbolj cenjena lastnost, vendar se je psihološki (in psihometrični) konstrukt modrosti v psihologiji pojavil šele pred nedavnim (Ardelt, 2003; Sternberg, 1990). Prav Sternbergova teorija modrosti nakazuje povezavo modrosti z ustvarjalnostjo. Ob tem pa je zelo zanimivo vprašanje, ali se modrost povezuje tudi s samo inspirativnostjo in posredno z ustvarjalnostjo kot njenim rezultatom. Domnevamo, da se bo modrost povezovala tako z obema dejavnikoma, ki sta medsebojno povezana.
2. Kakšen je navdušen človek?
Zgornje vprašanje je zastavljeno v pasivni obliki, čeprav je jasno šele v aktivni. Navdušen človek je tisti, ki se navdušuje in zna navduševati druge. Osnovna predpostavka teh novih poti je človek kot duhovno bitje, ki ima sposobnost videti nevidno. Kot vemo je Bog vir vsega stvarjenja iz nič. Omnipotentnost je prikladno izhodišče za črpanje človeških virov. Vsakdanje doseganje nebeškega in božanskega ni mogoče brez inspiracije. Inspiracija je enostavna, zato je treba gojiti enostaven odnos do življenja.
Kako se opolnomočiti (empowering) in osrečiti v navduševanju je razlagal že Peale (1992). Metoda za črpanje 'moči od zgoraj' je molitev. Človek kot celostni molivec se poslužuje govorjenja iz srca v srce, ki ga v sekularizirani kulturi zanemarjamo. Zato je zelo pomembno, da človek umiri razum, saj le tedaj morda lahko zasliši molitev. Če nekatere besede izgovarjamo prehitro ali prezgodaj, potem le besedičimo. Zato je med taizejskimi molitvami čas, posvečen tišini, ki jo mladi sprejemajo s tolikšnim veseljem, res ključnega pomena. Molitev pronica v tišino, ta pa besedam molitve omogoča, da postanejo drugačne od besed vsakdanjega govoričenja. Na ta način se človek prebuja za tišino, molitev in prijateljstvo in Taize postaja kraj, kjer nastaja Evropa Duha. Evropa je prepredena z romarskimi svetimi kraji, ki so usmerjene k poslednjim ciljem.
Navdušen človek je prepričan v zmago v sebi. Zmagovito držo zagovarja tudi Dyer, tako da apelira na senzibilizacijo – zavedanje in ostrenje občutkov. Branje misli (reading of taughts) je podobno kot notranji namig v nas. Učimo se zaupati notranji zmožnosti izumljanja in reševanja problemov. Če hočemo povečati intuicijo, so prav tako potrebne vaje s pove čanjem senzitivnosti, da pridemo do jasnovidnosti, jasnoslišnosti in jasnega občutenja (clairvoyance, clearaudience, clearsentience). Inspirativna misel je podlaga inspirativnega govora, avtomatskega pisanja ali inspirativne umetnosti. Navdušen človek je tisti, ki živi iz (svetega) duha in je predvsem duhovni – spiritualni človek.
Tabela (10) razlik med duhovnim in materialnim človekom
Multidimenzionalno mišljenje
|
Obstaja le vidni svet
|
Zaupa v ljubeče vodstvo
|
Verjame le sebi
|
Usposabljanje
|
Osredotoča se na zunanjo moč
|
Povezanost z vsem človeštvom
|
Paradigma ločenosti
|
Sinhronost
|
Monokavzalnost
|
Motivacija spokojnosti in kakovosti živ.
|
Posesivnost kot rezultat
|
Intuicija
|
Razum
|
Ve, da je nasilen odziv na zlo je del zla
|
Osredotoča se na to, proti čemur je
|
Počuti se odgovornega za vse
|
Nima tega občutka
|
Verjame v čudeže
|
Verjame le v omejitve
|
Kolikor bomo razvijali svojo duhovno in čustveno energijo, tako daleč bomo prišli. Salle svetuje, da naj nas motivira vizija našega najboljšega življenja. Umetnost inspiracije je v tem, kako aktiviramo svoje potenciale aktiviramo. Dyer zagotavlja, da smo vsi že v njej to, kar smo, smo božanski. Črpamo iz izvira. Z navdihom presežemo vse ovire, prekoračujemo meje v smeri brezmejnosti, privlačimo vse bogastvo. Zavest se razširi. Postanemo boljši kot smo kdaj koli sanjali. Slišimo notranji glas v tišini in ostanemo mirni. Smo neodvisni od neodobra vanja in nepriznanja drugih, ker ga sprejemamo. Ne smemo biti odvisni od rezultatov. To pomeni, da imamo navdih, kadar nismo odvisni od zunanjih okoliščin. Navdih dajemo in sprejemamo, kadar živimo v duhu.
Psihiater Dyer je učenec Maslowa in sledi programu samorealizacije. Je mojster motivacije in učitelj samoopolnomočenja (self-empowerment). Če spremeniš svojo zavest, spremeniš svet. Gre za enostavno življenje, ki ima tri sestavine: veselje, ljubezen in mir. Pomaga, če beremo biografije, gledamo filme znamenitih avtorjev, ki so z inspiracijo veliko dosegli. Preverjajmo, ali se približujemo duhu ali oddaljujemo od duha. Ali lahko vizualiziramo, kako bomo navduševali druge? Celo večina učiteljev ne doseže pomembnejšega odziva učencev, ker ne stori tega koraka. Dyer našteje naslednje vrednote kot pogoj navduševanja: prijaznost, hvaležnost, usmiljenje, velikodušnost, poslušanje, strastnost, vera v resnico.
Entuziazem49 pomeni božanski navdih. Nastane le z ekstazo v identifikaciji z Bogom oz. v predanosti Bogu, v kateri gre človek iz sebe in preko sebe. Za verske in politične funda menta liste je tudi vojna naslada. V vsaki vojni se nahajajo tudi takšni vojaki, ki jim je vojsko vanje edini smisel življenja. Nimajo več vesti, pa tudi ne refleksije, ker so dehumanizirani. Vseeno jim je, če cilji niso njihovi, pomembno je, da so se identificirali z njimi. Ekstaza je pogoj mistične predaje – izročitve duše Bogu. Božanska videnja in adrenalinski športi, so plod ekstaze. Mediji nas odvajajo od inspiracijami z oglaševanjem, strahovi, sarkazmom itd. zaupanje vase in višji ustvarjalni sili krepimo lahko s preizkušanjem preoblikovane Couejeve afirmacije 'vsak dan mi gre vedno bolje na vseh področjih udejstvovanja' v 'vsak dan sem bolj in bolj navdušen(a)'. Vsi vemo, da je to pot k ustvarjalnosti na vseh področjih osebnega delovanja.
Ujetost v ego ne daje navdiha. Obstaja 12 korakov k preprostosti: sprehod v naravi, meditacija in joga, razbremenitve od preobremenitev, vzeti si čas za zdravo življenje, razlikovanje med nami in kritiko in izogibanje navadam. Nič ni močnejšega kot ideja, katere čas je prišel kot smo pokazali na nekaterih primerih. V tej povezavi je inspiracija je poslednji klic in je eustres nasproti distresa.
Tabela (11) distresa in eustresa
Fiziološko nezdrave spremembe
|
Fiziološko ugodne spremembe
|
Nervoza, blokade, frustracije
|
Delovni zanos (flow) in veselje do učenja
|
Nizka in negativna samopodoba
|
Visoka pozitivna samopodoba
|
Nizka stopnja socialne podpore
|
Visoka stopnja socialne podpore
|
Prevladuje negativna in averzivna motivacija – stran od (motivation away from)
|
Pozitivna motivacija za (motivation towards)
|
Vedenje: reaktivno, nasilno
|
Proaktivno – iniciativno vedenje
|
Prisilno učenje
|
Spontano, transformacijsko izkustveno učenje
|
Konfliktni, uporniški človek
|
V reševanje konfliktov in problemov usmerjeni človek
|
Adrenalinski človek
|
Uravnotežen človek (Trstenjak)
|
Kdor pozna moč intence, pozna tudi moč inspiracije, ki jo dobijo tisti, ki poznajo dostope k duhovnosti. Po eni strani inspiracija celo nasprotna motivaciji in ciljno usmerjenemu mišljenju, ker se pojavi iznenada. Njenega nastanka ne moremo kontrolirati, lahko ga le pogo jujemo. Sprejeta je s strani nevidne realnosti duha. Upoštevanje vseh vidikov določe nega stališča je prvi korak k inspiraciji. Vemo, da sta velikodušnost (generosity) in sinhronost pogoja dajanja drugim in sprejemanja inspiracije od drugih.
Predanost pomeni vztrajanje na izbrani poti do konca. Pomeni tudi prežetost, potopljenost v enost (uneness), predanost božji volji, posvetitev, izpolnjenost in služenje. Proces prebujanja v smislu doseganja svojih najvišjih ciljev bi v krščanstvu imenovali proces vstajenja. Vstali Gospod odgovarja vstalemu človeku.
Zanimivo je, da Dyer (2008) ne navaja naslednjih faz ustvarjalnega mišljenja, ki so:
-
Preparacija (priprava): preučevanje problema, npr. študij literature.
- Inkubacija: Ustvarjalna rešitev se včasih ne pojavi takoj po preučitvi problema, pač pa šele po nekem "praznem času", v katerem se navidez ne ukvarjamo s problemom, gradivo ni v sre dišču pozornosti. Morda poteka podzavestno mišljenje ali pa se v odmoru misli “osvežijo” Znebimo se miselnih fiksacij in postanemo bolj odprti za nove možnosti. Tej vmesni fazi “zorenja rešitve” pravimo inkubacija.
-
Iluminacija – nastane ko se rešitev pojavi. Iluminacija (navdih, inspiracija, aha-izkušnja, vpogled, uvid): nenadna in nepričakovana rešitev problema.
- Zadnja faza je faza preverjanja ustreznosti rešitve. Tako so npr. Shaldrekovo teorijo morfo-genetskih polj preverili drugi. Danes se lahko ta polja merijo.
Seveda Dyer ne obravnava inspiracije z vidika družbenih sprememb, ampak le z vidika osebnih. To pomanjkljivost se da nadoknaditi. Sodobne družbe sledijo izzivom z odprtostjo in fleksibilnostjo. Doslej je bila v tem vodilna ZDA. Zadnje čase pa ni spodbujena k reševanju problemov, ampak predvsem k potrošnji. Ima premalo izobraženih naravoslovcev in tehnikov od zgoraj in od spodaj. Možgani, ki jih je privabljala lahko v ravnem svetu delajo doma.
Inspiracije kot sestavine ustvarjalnosti vodijo do odkritij (heureka) izumov. V bogu je vse mogoče. Zato zaupajmo v svojo intuicijo. Očitno sta si hevristika in hermenevtika blizu. Kaj vse že danes vemo o eni, drugi in tretji, kar nam je bilo nekoč zgolj skrivnostno in naključno. Kakšne spremembe se nam napovedujejo, o katerih niti sanjali nismo. Okrogel svet je prinašal ene vrste upov, raven pa druge. Zemlja postaja kar najbolj dinamična plošča. Kakor Dyer razlaga integracijo na duhovni ravni, jo Friedmann (2008) na tehnološki. Tako postaja ponovno resnična ugotovitev, kakor na zemlji tako v nebesih in obratno. Razlika med njima je v tem, da Dyer pokaže, kako je mogoče prenesti ugotovitve poglavij v praktično življenje posameznika, medtem ko Friedmann predpostavlja, da bomo ta pota odkrivali sami v skladu s svetovnim trendom. Njegova formula CQ + PQ > IQ pomeni, da vodita radovednost in strast k boljšim rezultatom kot sama inteligenca, kar pomeni, da sama sposobnost še ne pomeni ničesar, če je ne aktiviramo.
Aktiviramo pa se lahko za vsako vrednoto posebej npr. za svobodo ali srečo ali za celoten sklop vrednot. Ko smo zaljubljeni, ne vemo, kaj sproža naše nagnjenje. Vemo le za osebo, ki je naš navdihovalec. Psihologi takšne pojave razlagajo. Mladega Wertherja je navdihnila mlada deklica Charlotte zato, ker je bila podobna njegovi materi. Vendar pa se Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja (1996) nanaša na nesrečno ljubezen, ki je bila značilna za vsakega romantičnega junaka, ki že po dualni zasnovi svoje osebnosti ne more priti do ljubljenke. Ljubezenski objekt je le platonsko imaginaren. Danes poznamo veliko več teorij in praks ljubezni, tako da je (fluidni) jaz-ti odnos v vsaki kulturi subjekt-objekt ali bolje subjekt-subjekt odnos drugačen. V ljubezni spoznavamo, da nas bolj navdihuje darovanje kot sprejemanje, čeprav je oboje povezano kot da bi bilo laže stegniti roko kot odpreti dlan.
Inspirativno življenje je integrativno življenje. Na poklicnem področju pomeni, da poznamo specialiste, generaliste, ki imajo površno znanje o različnih področjih življenja in versatilisti (lat. versare – obrniti)50 – mnogostranski, ki opravlja različna dela s poglobljenim znanjem. Versatiliti se nenehno prilagajajo in se učijo in so zato ljudje s fleksibilno identiteto.
Čim širše interese imamo, tem verjetneje je, da se bomo na čim več stvari in ljudi navdu šujoče odzivali. Kot Hamlet mora biti tudi današnji delavec na trgu pripravljen na vse. Vendar športnik vsaj ve, v katerem športu bo nastopal, delavec pa tedaj, ko mora poprijeti za katerokoli delo tega ne ve. Versatilite se da primerjati s konvertiti, ki obračajo plašč po vetru in te s spreobrnjenimi, ki pričujejo iz globoke vere. Na ta način se vrača vsestranska osebnost v smislu večstranskosti, multifunkcionalnosti, ne pa multiple osebnosti. Vendar pa to ni isto kot kavalir v fevdalizmu in plemenit meščan v meščanski družbi. Na ta način iz samega navdiha še ne moremo sklepati, ali bodo naše reakcije površinske ali globinske, kakor tudi ne na to, kolikšen bo znanstveni, umetniški ali verski paradigmatski preobrat.
Ni mogoče ločiti plesalca od plesa, korenin od cvetov in boga od nas, čeprav vse to abstraktno razlikujemo. Jezik duha deluje tako da osvetli energijo naših misli z vibracijsko energijo nekoga drugega. Inspiracijske vibracije mnogih vodijo do resonance na višji razvojni stopnji, kar bi lahko pojasnjevali tudi s Shaldrekovimi morfogenetskimi polji (Shaldrake, 1984). Pogosto vprašanje pa je, ali zmoremo v sebi izvršiti preskok od nižje k višji ravni energije vesolja na višjo. Zmore-mo ga, če smo zasidrani v duhu ljubezni, ki nam daje polet, sicer pa smo v strahovih, ki nas hromijo. Nenehna inspiracija nam omogoča pretok ustvarjalne energije.
Duha vidimo v vsakem, ki ga srečamo, ker ne gledamo le z očmi, ampak s srcem. V duhu vemo za vsemogočno inteligenco. Ljubimo obkroženi s svetlobo. Danes gre za kombinacijo in skupne učinke tega, kar najboljše naredijo računalniki s tem, kar najboljše napravi človek v odnosih. Tako simbioza človek-stroja postane produktivnejša kot kdajkoli prej, vendar pa je tudi konkurenčno nevarna.
Danes so postale pomembne tiste sposobnosti, ki jih ljudje razvijajo s prirojeno motivacijo.
Zunanja delovna sila npr. v Indiji je cenejša in učinkovitejša kot v ZDA. Ljudje danes še ne vemo, koliko se bomo morali spremeniti, če bomo hoteli ohraniti to, kar imamo. Odgovor verjetno ni le v nižjih plačah, ampak na pripravljenosti za delo za skupni blagor.
Učenje inspiracije je reinvencija samega sebe. 'Jaz delam vse novo' je dejal že Jezus. Daje nam novo ljubeče srce, novo telo, novo nebo in zemljo. Vse je še lepše, bolj čudežno, bolj čudovito in veselo. Ljudje sami po sebi ne moremo povsem prekiniti s starim in preteklim. Verovanje pa nas usposablja za svobodo iz ljubezni, za polet duha na osnovi krsta z ognjem Notranji ogenj je starejši izraz za strast oz. trpljenje (gr. pathos, lat. passion). Zato ni tako nenavadno, da predstavo novega poznajo že v antiki v smislu sprememb, preobratov in premen. Pri Heraklitu dvakrat ne moremo stopiti v isto reko, ker k nam pritekajo nove in nove vode.
Dan pričnimo velikodušno. »Poiščemo dobršno mero racionalnosti pri tistih, za katere verjamemo, da razumejo to, kar govorijo in delajo, kajti, če v tem ne uspemo, ne moremo identificirati vsebine njihovih besed in misli. Prepoznavanje racionalnosti v drugih zadeva prepoznavanje naših lastnih norm racionalnosti v njihovem govoru in obnašanju. Te norme vključujejo norme logične konsistence, ravnanja v skladu z bistvenimi ali temeljnimi interesi akterja, in sprejetje pogledov, ki so razumni v luči empiričnih dokazov.» (Davidson 1985) Umni je vse umno, tako kot je svetemu sveto. Osnova zlatega pravila je v tem, da imamo stalno iniciativo v pozitivnem ravnanju. Zato ne povezuje zaman Davidson ravnanja z dogodki. Navdušen človek je tisti, ki goji veselje do življenja, ki se zahvaljuje za vsak dogodek, ki mu predstavlja doživljaj sreče.
|
