Novak Bogomir
Učenje inspiracije in inspiracija za učenje
Povzetek
V članku dokazujemo, da je inspiracija izhodišče samomotivacije. Inspiracija – navdušenje ni samo sestavni del teorije ustvarjalnosti in še posebej umetnosti. Je tudi v funkciji umetnosti inspiracije. Pri razčlenjevanju strukture, namena in načina inspiracije se najbolj opiramo na razlago svetovno priznanega psihoterapevta Wayna Dyerja. Nekateri inštituti se učijo inspiracijo za določene namene vizualizacije, mišljenja, organizacije in učenja.
Inspiracijo predstavljamo kot alternativo apatiji in melanholiji. Pokazali smo inspirativno prepletanje biografskih in avtobiografskih zgodb s posvetnimi in verskimi izkušnjami. Danes je še kako aktualno vprašanje navduševanja, ker je treba gojiti odličnost na vseh področjih osebnega, poklicnega in družbenega življenja. Inspiracije se da situacijako, empatično in sistematično učiti. Razlikujemo med ovirami (alibični argumenti, motivacija proti, rutina, apatija, zasvojenosti, izgorelost) in spodbudami za navduševanje (živeti sedaj in tukaj, odlična kooperacija in organizacija, dobra socialna podporna mreža, zaupanje vase in v druge, zdravje, duhovne vrednote).
Uvod
Razlikujemo med umetniško inspiracijo in umetnostjo inspiracije. Prvo smo povezali z ustvarjalnostjo v umetnosti in znanosti,1 drugo pa analiziramo v tem prispevku. Dyer razlaga, da smo lahko vsakdanje navdušeni tako kot umetniki, ki ves čas ustvarjajo in sodobni filozofi, ki črpajo motiv filozofije ne le iz čudenja zaradi obstajanja sveta, ampak iz posameznih vprašanj v zgodovini filozofije. Znanstveniki prav tako črpajo svojo moč raziskovanja iz polja neskončnih možnosti. Kakor si to polje organiziramo, tako se v njem znajdemo, rastemo in minevamo. Škoda je, da smo se doslej premalo učili, kako je treba ravnati z različnimi energijami, ki so v nas in okrog nas. Dyer meni, da sta čarobnost in čudežnost lastnosti duše, na kateri zlahka pozabljamo, vendar pa iz njiju tudi najlaže črpamo. Dyer tako kot nekateri drugi, npr. Kojc, verjame v moč taoizma. Ponovno je treba odkrivati enostavnost življenja, ker je postalo vedno bolj kompleksno zaradi sofisticiranega razvoja tehnike in norm. Verjetno je odgovor za dejstvo, da tako malo ljudi sistematično goji inspiracijo, v tem, da smo pozabili, kako smo že bili navdušeni in kaj nas je navduševalo. Brez navduševanja ne bi bilo NLP tehnik ponovnega vtisa (reinprinting) in spreminjanja osebne zgodovine (changing history).
Odgovor na vprašanje, kaj je prej: motivacija ali inspiracija, je odvisen od tega, katero prej zaznavamo. Navdušenje seveda ni isto kot vzhičenost, čeprav obe sodita med ekstatične pojave. Musek (2006) uvaja empirično raziskovanje psihološkega konstrukta inspiracije v slovenski prostor. Izpostavlja hipotezo, da naj bi se inspiracija kot osebnostna poteza povezovala z najbolj stabilnimi in splošnimi dimenzijami motivacije in emocionalnosti. Gre za dvofaktorsko strukturo inspiracije, (motivacijskega) vedenjskega sistema in afekta. Rezultati raziskave so potrdili predpostavljeno pozitivno povezanost inspiracije z vedenjskim aktivacijskim sistemom in s pozitivnim afektom, pokazali pa so tudi signifikantno negativno povezanost z vedenjskim inhibicijskim sistemom in negativnim afektom. Rezultati raziskave glede na prejšnje raziskave kažejo bolj jasno odnose med temeljnimi dimenzijami inspiracije, vedenjskega sistema in emocionalnosti (afekta). Izraz navdih ima etimologijo v starogrškem izrazu enthousiasmos,2 izhaja iz enthousiazein, ki pomeni biti navdušen. Entheos pomeni navdušen, izhaja pa iz en- + theos v bogu. Entuziasti so bili verska sekta v Siriji že pred našim štetjem, tudi del protestantov se je imenoval tako. V srednjem veku je to pomenilo vero v sv. Duha. Pomeni verski fanatizem.3 je starejši kot izraz 'motiv' (lat. motiv, ang. motivation). zato bi bilo v skladu s tradicijo najbolje govoriti o božanskih navdihih in o človeško-osebni motivaciji. Zato je stališče, da je inspiracija le vidik motivacije že redukcija božanskega na človeško.
Kot je znano je motivacija proces spodbujanja k aktivnosti zaradi uresničevanja določenih ciljev, usmerjanja aktivnosti na določene predmete in reguliranje načina, kako bomo ravnali. Motivacijski procesi zajemajo različne silnice našega motiviranega delovanja (potrebe, nagoni, želje, motivi, cilji, vrednote, interesi, ideali, volja) - lahko tudi rečemo, da motivacijo predstavljajo vsi tisti dejavniki, ki spodbujajo ali usmerjajo naše obnašanje. Motivacija je pomemben faktor in oblikovalec vedenja, njen rezultat pa je vedno aktivnost. Značilnosti motiviranega vedenja so (Tušak, 1994):
· povečana mobilizacija energije,
· vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja,
· usmerjenost k cilju,
· motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv ojačitve).
Pogosto razlagamo motive iz potrebe, ki jih opredeljujemo kot pomanjkanje nečesa, aktivirajo organizem in so vir motivov. Motiv pa imenujemo doživljeno potrebo, usmerjeno na določene cilje, s katerimi bomo zadovoljili potrebo, kot pričakujemo. Motive lahko opredelimo tudi kot faktorje (gibalne sile), ki izzovejo določeno aktivnost, jo usmerjajo proti določenim predmetom, ciljem in urejajo, kako se bo aktivnost izvedla.
Ni vseeno, ali gre pri inspiraciji za spremembo ali tudi za transformacijo. Holdenova (Holden 2002) predvideva transformacijo življenja z milostjo in inspiracijo. Ne razlaga strukturnih funkcij inspiracije, navaja pa molitev o predanosti (nem. sich ergeben, ang. surending, fr. surrendre) (Holden 2002, 177), v kateri vse svoje dobre in slabe strani predamo bogu. Že v etimologiji besede predaja je ideja, da izgubljamo zato da bi dobili. Prav predajanje je način, kako vnesemo v življenje navdih. V zenu se ta postopek imenuje 'satori', ki je nenadno doživetje, ki je dosegljivo v vsakem trenutku (gr. kairos). Pogosto se ga opisuje kot preobrat (gr. metanoia) uma. Tudi pri satoriju gre za vstopanje skozi vrata. V krščanstvu poznamo trkanje na vrata in vstopanje skozi ozka vrata. Da pa je to možno, moramo paziti, da se ne predajamo silam zla, ampak dobrim namenom. Ker so meje med njimi pogosto zabrisane, je to že predmet vseživljenjskega učenja, najprej vzgoje staršev, kasneje samovzgoje. Tako za navajanje na predanost kot za inspiracijo je potreben pogum. Gre pa tudi za idejo obdajanja (surrounding) in objemanja (embracing). Dyer (2000) pravi, da se je začel predajati šele tedaj, ko je ugotovil, da mu ničesar ne manjka. Gide je to misel izrazil takole »česar ne morete dati, vas poseduje«. To je povezoval s slavljenjem, prebujenjem in veličastnostjo. Schubertova pa se je začela izročati Jezusu šele tedaj, ko je preživela raka kot bolezen na smrt. Navdihnjeni in navdihujoči posameznik je v objemu nebes. Je v stanju zamaknjenosti. Očitno je, da Holdenova tako kot Dyer šteje predanost kot navdih. Praktično ni razlike med navdihom za prednost in predanost navdihu. Potek satorija imenuje stopanje oz. prehod skozi vrata. Predanost pomeni prednost duhovnega jaza pred telesnim jazom. Duh že v indoevropejski etimologiji nakazuje inspiracijo, ker rauh' pomeni veter, dih in duh oz. dušo. Odtod izhajata izraza nav-dih in naduševanje. To pomeni, da se je ta prvotna povezava ohranila.
Navduševanje predpostavlja občudovanje (lat. admiratio). Občudovanje je posledica čudenja (gr. thaumadzein), ki izvor filozofije in modrosti. Proces ustvarjanja novega pa pomeni dobro organizacijo sebe in kooperacijo z drugimi. Sožitje (kohabitacija) predpostavlja funkcioni-ranje vrednot solidarnosti, kooperativnosti, komunikativnosti odnosov med ljudmi kot tudi mir, spontanost, samoizraznost, dialog, empatično znanje in priznanje legitimnosti različnih interesov. Nekatere ustanove trenirajo inspiracijo kot orodje vizualizacije, ustvarjalnega mišljenja, organizacije in učenja. Poznamo pa tudi enciklopedije modrih, navdihujočih misli o inspiraciji.4
|
