| 4. Učenje iz biografskih in avtobiografskih zgodb
Sodelovanje z drugimi kot vir inspiracije smo že omenili. Če sooblikujemo ideje, priložnosti in vire, imamo vse. Tudi v zgodbah vidimo, kako se na nevidne in opažene načine prepletajo avtobiografije in biografije. Običajno si bralec sam ustvari povezavo med biografijami in lastno biografijo. Nekateri kot Kirbiševa (Kirbiš 2005) pa pokažejo, kako so integrirali izkušnje drugih v lastne izkušnje ne glede na to, ali gre za versko področje ali za posvetno.
Na neviden način prehajajo izkušnje s preteklih generacij na sedanjo in prihodnjo. Ponavadi to pojasnjujemo s 'prenosom', čeprav je v tem 'petitio principii', ki predpostavlja za zgodeno to, kar naj bi se šele zgodilo in za pojasnjeno to, kar bi bilo treba pojasniti. Avtorji opisujejo, kako so sami kaj prevzeli, sami pa ne vemo, kako bomo mi. Ko se v tem stilu vedemo, ne vemo, od kdaj se je proces začel. Mistično stanje pojasnjuje Kraljičeva kot nadnaravna zna-menja, ki pričajo o božjem posegu. Oseba napreduj po poti svetosti. Vir inspiracije je za filozofa čudenje, za vernika pa je lahko zamaknjenje, ki ni isto kot trans in flow, čeprav je podoben obema zlasti po intuiciji s pomembnimi uvidi s pomočjo videnj. Kraljičeva opisuje, kako je že samo poglabljanje v biografijo Magdalene pomagalo pri ozdravljenju njene družine.
Biografska metoda učenja je bila znana že v antiki. Kot je Jezus 'dobival' verske navdihe iz pogovorov z očetom na samem in je učil svoje učence, tako jih tudi mi dobivamo iz branja evangelijev. Na spletnih straneh: http://www.ini.tv/ je opisano, kaj dela Global Media Training Institute. Izpolnjuje sanje Davida Cerulla in Inspiration Network International. Gre za medijsko posredovanje evangelijev Jezusa Kristusa.
Biografije in biografske zgodbe nastajajo iz lastnih in tujih najbolj tipičnih izkušenj. Ni dovolj razumeti življenje, če ga gledamo v preteklost, ampak ga razumemo tudi iz pogleda v prihodnost. Izobraževalna biografija upošteva, da je posameznik subjekt in objekt družbe. Z biografsko metodo proučujemo vplive, ki določajo življenje posameznika. Beck (986) opozarja na popularizirana spoznanja in biografsko učenje (nem. Biographisches Lernen), ki je značilno za njegov razvoj. Iz odnosa posameznika do sprememb in novosti lahko sklepa-mo, za katere se navdušuje in za katere se ne. Izobraževalna biografija je neke vrste izobraže-valna strategija – načrtovanje samoorganiziranja kot odgovor na potrebe njegovega osebnega razvoja. Ta strategija se v njegovih življenjskih obdobjih spreminja. Čeprav se da inspiracijo tudi didaktično načrtovati, to ne izključuje spontanega učenja in zgolj funkcionalne, neinten-cionalne vzgoje. Izobraževalna biografija je usmerjena na razvoj posameznika, spreminjanja njegovih vrednot, znanja in sposobnosti. Poteka v sistemski interakcijski komunikaciji. Z njeno pomočjo posameznik opisuje pomembne dogodke v svoji izobraževalni karieri. Sem sodijo njegovi vtisi, doživetja, interesi, vrednote. Smiselno je, da posameznik v vsakem obdobju življenja, ki je identično z njegovo razvojno stopnjo, poišče tiste objekte dejavnosti, ki so v skladu z njegovimi interesi, vrednotami in ne le z družbenimi normami. To pomeni, da ni le on v skladu z vrednotami in normami, ki so značilne za določen socialni sistem, ampak da zna izbrati takšen socialni sistem, ki je dovzeten za njegove interese in vrednote. Vprašanje je, ali izobraževalna biografija odkriva vez med izkušnjo in izobraževanjem. Ljudje imamo možnost prepoznati višji pomen svojih življenjskih izkušenj in jih uporabiti za zavestne spremembe sebe in sveta (Luhmann, 1994). Ni odveč pripomniti, da je prav ta višji pomen vsebovan (v NLP terminologiji) v Miltonovem jeziku. In ta jezik Dyer obvlada, saj prav njemu omogoča pisanje navdihujočih knjig. Seveda pa je treba upoštevati moralno kodo dobrega in zla, ker 'je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni'.
Je veliko prepovedi v zgodnjem otroštvu, ki nam prepovedujejo 'odrasti' v avtentičnem doživljanju. Te so: ne obstajaj, ne občuti, ne bodi (tak) otrok, ne razmišljaj o skrivnosti naše družine, ne smeš uspeti, ne odrasti, ne bodi ženska, ne bodi blizu, ne bodi pomembne, ne bodi dobro (Gulding, 2007). Te prepovedi vodijo sčasoma v psihosomatske motnje. Podobno bi lahko trdili za zanikanja (v TA discounts). Medtem ko stroki, ki pomenijo afirmativne izraze pozornosti, vodijo v zdrav način sožitja. Zato ni vseeno, kakšna prepričanja gojimo, ker ta predstavljajo naš program. Zato se za inspiracijo lahko programiramo tako kot za vsako drugo vrednoto ali vrsto dejavnosti. Da ima nova temeljna odločitev terapevtsko vrednost vedo tako zastopniki TA kot NLP. V NLP se ta metoda imenuje rušenje odločitev (decision destroying). Po krščanskem verovanju kesanju s trdno odločitvijo sledi novo življenje. 'Maloverni' ne verjamemo v takšno moč inspiracije, da z njo lahko premaknemo goro.
Otroci, ki odraščajo v trdih, togih družinah, v katerih se ne čutijo sprejeti in ljubljeni, iščejo sproščenih odnosov in sprejetja drugje. Pogosto ga najdejo v vrstniških združbah, kjer so doma droge. Iz svoje primarne notranje potrebe iščejo svobodo, v vrstniških družbah in pod vplivom negativnih vzorov (pozitivnih pač doma niso dobili) pa namesto svobode iščejo prostosti. Trenutno, začasno se počutijo osvobojeni, če lahko delajo, kar hočejo, če jim ni treba poslušati »teženja«, če lahko ubežijo vsem prisilam, v katerih so odraščali. Droga pride »kar tako, neopazno – pač kot izziv, kot preverjanje, koliko si zares upajo, koliko so zares» svobodni«.
Žorž (2008) našteva naslednje zasvojenosti mladih: z mobitelom, računalnikom in računal-niškimi igricami, s hrano, z glasbo, z idoli, z odnosi, z zdravili, s tobakom, z alkoholom in z drogami. Zanimivo je, da je že F. Bacon v renesansi opozarjal človeka na zasvojenost s štirimi idoli. Posameznik lahko odpravi le specifične idole, ki njega zadevajo, ne pa splošnih idolov vrste. Pravzaprav so zasvojenosti posledica zlorabljenega pehanja za užitki in učinki, vendar pa kaže upoštevati Baconovo opozorilo, da so le nekatere zasvojenosti odpravljive in to tiste, ki jih po novejši terminologiji lahko 'gensko zaklenemo'.
Iz družinskih zgodb se je mogoče celo transformacijsko učiti (Ličen, 2006), čeprav je kot je razvidno iz naše navedbe, to trdo delo, ki pogosto terja sodelovanje psihoterapevta. Primerov družinskega nasilja je veliko. Veliko je otrok, ki odraščajo v »normalnih« družinah. So odvisniki, ki svoje otroštvo opisujejo kot lepo, brezskrbno. Pogosto pravzaprav sploh ni jasno, kako so zašli v drogo. Eksperiment svobode brez omejitev je najdražji eksperiment. Kar zašli so, za »sceno«, ker so želeli živeti brez omejitev, svobodno, imeti in okusiti vedno več. Mar niso to razvajeni otroci? Barbarič (1998) piše o njih v Biserih ranjenega srca:
Marko je odraščal sem v krščanski družini. »S 15 leti sem že delal, kar sem hotel. Nisem več ubogal ne mame, ne očeta ... Mislil sem, da sem pametnejši od drugih, da se lažje znajdem. Hotel sem biti več vreden kot drugi. Predvsem pa sem hotel imeti denar, biti neodvisen ...!«
Rafael pa je odraščal »v preprosti, pošteni delavski družini in o njej ne morem reči nič slabega. Moja starša sta me zares ljubila in mi dajala vsega, kar je njima primanjkovalo. Tolikokrat sem slišal mater in očeta, da nam privoščita tisto, kar je njima manjkalo. Toda to mi nič pomenilo. Postajal znotraj vse bolj prazen in ošaben. Kar sem imel, mi ni zadostovalo. Hotel sem imeti vedno več ... Starša sta se zame žrtvovala. Hotela sta mi dati varno prihodnost brez mojega prizadevanja in trpljenja. Namesto mene sta hotela prevzeti vse to nase ...« V nekem trenutku postanejo gojenci ošabni.
Breda je začela v šoli uživati droge, kar pa nikomur ni bila pripravljena priznati. Bredin primer je eden izmed najtežje rešljivih, ker ni bila pripravljena na terapijo pri Žoržu in tudi ne na pogovor. Postopno sta se jo tudi starša začela drugače sprejemati s trdno pripravljenostjo, da bosta tokrat Bredo učila samostojnosti, da se bosta najprej sama učila, kako hčerko učiti samostojnosti.
Po zgodbah mladih, ki se še iščejo navedemo jih navedimo še nekaj iz življenja odraslih. Dr. Franc Pediček (1922-2008) je v svojem zadnjem avtobiografskem delu (2007) osmislil svoje osebno in poklicno življenje. Navaja vplive sorodstva,7 ki so ga spravili na znanstveno pot. V njem je pojasnil tisto, kar je bilo doslej sodelavcem in celo sorodnikom nejasno. Brez olepševanja je ljudi, s katerimi je imel stike, razdelil glede na svoje preference na empatike in zoprnike. Definicija zoprnika je, da tam, kjer je bil on, ni bilo mene in obratno. Zoprni so tudi fenomeni Sartrove absurdne kulture. Antropološka osnova zoprnosti je, da je človek to, kar ni in ni to, kar je. Vendar ima tudi empatija filozofske osnove. Za Husserla je empatija znotraj intersubjektivnosti. S tem pojavom so se ukvarjali še M. Scheler, M. Merleau Ponty, J. P. Sartre, psihoanaliza (S. Freud, M. Klein, E. Stein, W. R. Bion), analitična filozofija v navezavi na Chomskega. Od 60. leta dalje so ta pojav analizirale tudi kognitivne (nevro)znanosti. Za A. Smitha je simpatija moralno čustvo. Pravičnost je možna na osnovi empatije. Vplival je na Kanta. Darwin je menil, da vsi ljudje enako doživljamo čustva.
Takšno odkritosrčnost v drugih avtobiografijah težko najdemo. Pediček je bil kritičen predvsem do drugih, v tem delu pa je tudi kritičen do sebe. Priznal si je, da si je marsikateri 'kulturni trk' sam zakuhal. Avantgarden v teoriji podobno kot že pokojni dr. Anton Trstenjak hodi za človekom. Tako po pedagoško- kot po psihološko-antropološki poti pridemo do sklepa, da je človek sam svoja inspiracija. V postmoderni je črpanje človeških virov (human resources) prav tako navdihujoče kot je bilo nekdaj črpanje naravnih virov. Marx je našel revolucionarni navdih v uporu zoper izkoriščevalske razmere. Pediček je podobno kot frankfurtska šola marksistov iskal pot za vrnitev človeka k sebi iz jarma zoonpolitikonstva. Njegova še neizrečena misel je, da politika, ki si prisvaja šolo in učitelje in jih postavlja v svojo službo, tudi sama ni svobodna. Pot do pluralizma edukacijskih interesov se sicer odpira, vendar pa nastajajo novi vozli okrog (finansiranja in pomena) privatnega in javnega šolstva. Kot avantgardni mislec segajo njegove diagnoze do in prek našega časa. V današnje svetu, ki je navidez brez meja je toliko bolj treba paziti na skrite notranje meje. Kajti s svet s sovražniki proizvaja ene vrste navdihov, svet brez sovražnikov pa druge. Očitno nam Pedičkova avtobio-grafija kaže, da živimo v dveh svetovih. Po eni strani smo še v svetu ostrih meja, v katerem Berlinski zid še ni padel, po drugi strani pa že (posthumno?) živimo v občestvu, v katerem smo vsi eno.
Navdih prihaja iz iskrenosti. Do nedavna nisem vedel, da je moja osnovna dilema dvomiti zaradi nezaupanja ali verovati zaradi odrešenja od sicer neprekinjene nezadostnosti (oz. samozadostnosti) in ločenosti. Zanimivo je, da Pediček, ki je Ob prenovi razglasil načelo ločitve cerkve od države za zastarelo in se je zavzemal za verouk v šole, ni dal drugim vedeti za ta osebni preobrat. Čeprav je bil leta 2007 sprejet kot častni član Društva katoliških pedagogov, ni zapisal, da hodi za katoliško ali pa vsaj ignacijsko pedagogiko.
Gibran (1997, 71) kar dobro opisuje dvojno stanje: Suženj, ki ljubi s srcem, sanja o svobodi, čeprav dvomi v svojem duhu, dokler ga gospodarjev udarec z bičem ne zbudi. Če kdaj, sem ob tem udarcu spoznal, da ni dovolj, če nekaj dobim in dosežem, ampak je treba, da to zastopam in vzdržujem. Po vsej vzgoji otrok sem se moral vprašati, kaj je samovzgoja. Gibran sam pa pravi, da dvom ne bo spoznal resnice, ki ni le na njegovi strani, dokler se mu rane ne zacelijo. Šele očitno razodetje mu je dalo namig naj Jezusove roke položi v svoje rane. Kazni in nagrade za polovično emancipacijo so sicer (a)socialno realno stanje, ni pa to že izpolnitev osnovnega hrepenenja. Zato je takšna troedina avtobiografija postavljena ob bok srednjeveškim beginam, trubadurkam in mistikinjam, torej prav tistim duhovno revolucionar-nim junakinjam, na katere bi pokojni dr. Ivan Kosovel stresel ves racionalni bes in gnev (ali iracionalni grom in pekel), če bi jih poznal.
Že dejstvo, da obstajajo Jezusove besede in njegova dela, kakor jih pripovedujejo tisti, ki so ga poznali je Gibranu motiv reinterpretacije, pesniškega podoživetja in poskusa ponovne upodobitve neupodobljivega. Gibran je še eden izmed primerov posameznikov, ki so si z biografijo pomembnega drugega razložili vsaj del avtobiografije. Razlog za to pisno evalvacijo je našel v spoznanju, da je že prej »pil njegovo kri iz studenca večne mladosti kljub trpljenju. Zaradi večnega veselja ni nobenega trenutka škoda za pogovor z njim.« Zato opisuje najlepše kraljestvo onkraj videne lepote. Videti je, da mu je Jezus po eni strani prijatelj in svetovalec, ko mu pripisuje tudi besede, ki jih v evangelijih še ni izrekel, po drugi strani pa mu sle.
|
