Ross & Carlson (2005) meni, da ne gre le za domišljijo, vero, ampak tudi za vsaj nekoliko navdušenja. Opozarja na prepričevalno moč besed, ki prikličejo (evocirajo) navdušenje. Navdušenja se lahko naučimo, da deluje kot navada, za katero smo se odločili. Ross & Carlson priporočata, da v to, kar delamo, vložimo vse, kar imamo. Energijo ohranjamo z verovanjem v dinamično življenje. Med drugimi tudi Emerson zagovarja tezo, da smemo zaupati vase, ker je svet ustvarjen tudi za nas. Meni, da nič velikega ne nastane brez navdušenja. Odkrivanje novih stvari in ljudi nas navdušuje, številne podrobnosti, ki gredo narobe,pa nas od tega odvračajo. Čim večkrat uporabljajmo tehniko 'zakoplji se globlje'. Težko postanemo stalno navdušeni brez poslanstva.
Ross & Carlson (2005) vidita v navdihu osvoboditev ustvarjalnosti, afirmacijo potencialov, čustva v sliki in čustveno podprto predstavo v glavi. S tem se približamo tematiki videnj in vizualizacij. Ne zavedamo se dovolj, da z besedami prikličemo takšna ali drugačna prepričanja, verovanja, odnose. Zanimivo je povzeti njuno dinamično definicijo navdušenja: »navdušenje je moč, ki vas bo popeljala od začetnega in počasnega vzleta v neskončno dvigajoči se val. Z njegovo nadzorovano eksplozivno silo boste izstrelili svoje sanje v orbito! 'nimam spremeni v imam, poražence v zmagovalce.« (ibidem, 115) oba zastopata stališče, da naj se najprej čim detajlneje ukvarjamo s tistim, kar nas ne zanima. Govoriti je treba z navdušenjem. Intenzivna motivacija je vnema. Prinašajmo sebi in drugim dobre novice.
Jasno je, da je pozornost pogoj vizualizacije. Toda, ali je tudi obratno? Če je, kako potem vizualiziramo pozornost. Predstavljam si, kako se je pozornost že pojavljala v našem življenju. V vizijo vlagamo veliko čustvene pozitivne energije. Če nam to ne uspeva, to pomeni, da nimamo velike želje. V NLP s pomočjo tehnike vizualne zloženke določene navade in nanje navezane želje odpravljamo, druge pa uvajamo. V alfa stanju zavesti za kaj prosimo in to dobimo (metafora – trkanje na vrata). Razlikujemo med alfa in beta refleksijo. Pri prvi gre za sinhronost. Beta je začetek realizacije. Kombiniramo obe refleksiji, če nočemo ostati v začetni fazi ustvarjalnosti. Pri alfa stanju vidimo le bliskanje, pri beta pa doživimo vso nevihto, ki je daljša. Beta prinese nove priložnosti, ki zadevajo stike z ljudmi, denar itd. Izvirna intenca pride v obliki spontane inspiracije ali prek drugih ljudi. Potrebno je nadaljevati idejo v beta refleksiji, ki pa je ne smemo preveč kontrolirati. Le jasne, razločne in pozitivne misli in prepričljiv govor izraža želje.
|
