4. Učenje iz biografskih in avtobiografskih zgodb
Sodelovanje z drugimi kot vir inspiracije smo že omenili. Če sooblikujemo ideje, priložnosti in vire, imamo vse. Tudi v zgodbah vidimo, kako se na nevidne in opažene načine prepletajo avtobiografije in biografije. Običajno si bralec sam ustvari povezavo med biografijami in lastno biografijo. Nekateri kot Kirbiševa (Kirbiš 2005) pa pokažejo, kako so integrirali izkušnje drugih v lastne izkušnje ne glede na to, ali gre za versko področje ali za posvetno.
Na neviden način prehajajo izkušnje s preteklih generacij na sedanjo in prihodnjo. Ponavadi to pojasnjujemo s 'prenosom', čeprav je v tem 'petitio principii', ki predpostavlja za zgodeno to, kar naj bi se šele zgodilo in za pojasnjeno to, kar bi bilo treba pojasniti. Avtorji opisujejo, kako so sami kaj prevzeli, sami pa ne vemo, kako bomo mi. Ko se v tem stilu vedemo, ne vemo, od kdaj se je proces začel. Mistično stanje pojasnjuje Kraljičeva kot nadnaravna zna-menja, ki pričajo o božjem posegu. Oseba napreduj po poti svetosti. Vir inspiracije je za filozofa čudenje, za vernika pa je lahko zamaknjenje, ki ni isto kot trans in flow, čeprav je podoben obema zlasti po intuiciji s pomembnimi uvidi s pomočjo videnj. Kraljičeva opisuje, kako je že samo poglabljanje v biografijo Magdalene pomagalo pri ozdravljenju njene družine.
Biografska metoda učenja je bila znana že v antiki. Kot je Jezus 'dobival' verske navdihe iz pogovorov z očetom na samem in je učil svoje učence, tako jih tudi mi dobivamo iz branja evangelijev. Na spletnih straneh: http://www.ini.tv/ je opisano, kaj dela Global Media Training Institute. Izpolnjuje sanje Davida Cerulla in Inspiration Network International. Gre za medijsko posredovanje evangelijev Jezusa Kristusa.
Biografije in biografske zgodbe nastajajo iz lastnih in tujih najbolj tipičnih izkušenj. Ni dovolj razumeti življenje, če ga gledamo v preteklost, ampak ga razumemo tudi iz pogleda v prihodnost. Izobraževalna biografija upošteva, da je posameznik subjekt in objekt družbe. Z biografsko metodo proučujemo vplive, ki določajo življenje posameznika. Beck (986) opozarja na popularizirana spoznanja in biografsko učenje (nem. Biographisches Lernen), ki je značilno za njegov razvoj. Iz odnosa posameznika do sprememb in novosti lahko sklepa-mo, za katere se navdušuje in za katere se ne. Izobraževalna biografija je neke vrste izobraže-valna strategija – načrtovanje samoorganiziranja kot odgovor na potrebe njegovega osebnega razvoja. Ta strategija se v njegovih življenjskih obdobjih spreminja. Čeprav se da inspiracijo tudi didaktično načrtovati, to ne izključuje spontanega učenja in zgolj funkcionalne, neinten-cionalne vzgoje. Izobraževalna biografija je usmerjena na razvoj posameznika, spreminjanja njegovih vrednot, znanja in sposobnosti. Poteka v sistemski interakcijski komunikaciji. Z njeno pomočjo posameznik opisuje pomembne dogodke v svoji izobraževalni karieri. Sem sodijo njegovi vtisi, doživetja, interesi, vrednote. Smiselno je, da posameznik v vsakem obdobju življenja, ki je identično z njegovo razvojno stopnjo, poišče tiste objekte dejavnosti, ki so v skladu z njegovimi interesi, vrednotami in ne le z družbenimi normami. To pomeni, da ni le on v skladu z vrednotami in normami, ki so značilne za določen socialni sistem, ampak da zna izbrati takšen socialni sistem, ki je dovzeten za njegove interese in vrednote. Vprašanje je, ali izobraževalna biografija odkriva vez med izkušnjo in izobraževanjem. Ljudje imamo možnost prepoznati višji pomen svojih življenjskih izkušenj in jih uporabiti za zavestne spremembe sebe in sveta (Luhmann, 1994). Ni odveč pripomniti, da je prav ta višji pomen vsebovan (v NLP terminologiji) v Miltonovem jeziku. In ta jezik Dyer obvlada, saj prav njemu omogoča pisanje navdihujočih knjig. Seveda pa je treba upoštevati moralno kodo dobrega in zla, ker 'je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni'.
Je veliko prepovedi v zgodnjem otroštvu, ki nam prepovedujejo 'odrasti' v avtentičnem doživljanju. Te so: ne obstajaj, ne občuti, ne bodi (tak) otrok, ne razmišljaj o skrivnosti naše družine, ne smeš uspeti, ne odrasti, ne bodi ženska, ne bodi blizu, ne bodi pomembne, ne bodi dobro (Gulding, 2007). Te prepovedi vodijo sčasoma v psihosomatske motnje. Podobno bi lahko trdili za zanikanja (v TA discounts). Medtem ko stroki, ki pomenijo afirmativne izraze pozornosti, vodijo v zdrav način sožitja. Zato ni vseeno, kakšna prepričanja gojimo, ker ta predstavljajo naš program. Zato se za inspiracijo lahko programiramo tako kot za vsako drugo vrednoto ali vrsto dejavnosti. Da ima nova temeljna odločitev terapevtsko vrednost vedo tako zastopniki TA kot NLP. V NLP se ta metoda imenuje rušenje odločitev (decision destroying). Po krščanskem verovanju kesanju s trdno odločitvijo sledi novo življenje. 'Maloverni' ne verjamemo v takšno moč inspiracije, da z njo lahko premaknemo goro.
Otroci, ki odraščajo v trdih, togih družinah, v katerih se ne čutijo sprejeti in ljubljeni, iščejo sproščenih odnosov in sprejetja drugje. Pogosto ga najdejo v vrstniških združbah, kjer so doma droge. Iz svoje primarne notranje potrebe iščejo svobodo, v vrstniških družbah in pod vplivom negativnih vzorov (pozitivnih pač doma niso dobili) pa namesto svobode iščejo prostosti. Trenutno, začasno se počutijo osvobojeni, če lahko delajo, kar hočejo, če jim ni treba poslušati »teženja«, če lahko ubežijo vsem prisilam, v katerih so odraščali. Droga pride »kar tako, neopazno – pač kot izziv, kot preverjanje, koliko si zares upajo, koliko so zares» svobodni«.
Žorž (2008) našteva naslednje zasvojenosti mladih: z mobitelom, računalnikom in računal-niškimi igricami, s hrano, z glasbo, z idoli, z odnosi, z zdravili, s tobakom, z alkoholom in z drogami. Zanimivo je, da je že F. Bacon v renesansi opozarjal človeka na zasvojenost s štirimi idoli. Posameznik lahko odpravi le specifične idole, ki njega zadevajo, ne pa splošnih idolov vrste. Pravzaprav so zasvojenosti posledica zlorabljenega pehanja za užitki in učinki, vendar pa kaže upoštevati Baconovo opozorilo, da so le nekatere zasvojenosti odpravljive in to tiste, ki jih po novejši terminologiji lahko 'gensko zaklenemo'.
Iz družinskih zgodb se je mogoče celo transformacijsko učiti (Ličen, 2006), čeprav je kot je razvidno iz naše navedbe, to trdo delo, ki pogosto terja sodelovanje psihoterapevta. Primerov družinskega nasilja je veliko. Veliko je otrok, ki odraščajo v »normalnih« družinah. So odvisniki, ki svoje otroštvo opisujejo kot lepo, brezskrbno. Pogosto pravzaprav sploh ni jasno, kako so zašli v drogo. Eksperiment svobode brez omejitev je najdražji eksperiment. Kar zašli so, za »sceno«, ker so želeli živeti brez omejitev, svobodno, imeti in okusiti vedno več. Mar niso to razvajeni otroci? Barbarič (1998) piše o njih v Biserih ranjenega srca:
Marko je odraščal sem v krščanski družini. »S 15 leti sem že delal, kar sem hotel. Nisem več ubogal ne mame, ne očeta ... Mislil sem, da sem pametnejši od drugih, da se lažje znajdem. Hotel sem biti več vreden kot drugi. Predvsem pa sem hotel imeti denar, biti neodvisen ...!«
Rafael pa je odraščal »v preprosti, pošteni delavski družini in o njej ne morem reči nič slabega. Moja starša sta me zares ljubila in mi dajala vsega, kar je njima primanjkovalo. Tolikokrat sem slišal mater in očeta, da nam privoščita tisto, kar je njima manjkalo. Toda to mi nič pomenilo. Postajal znotraj vse bolj prazen in ošaben. Kar sem imel, mi ni zadostovalo. Hotel sem imeti vedno več ... Starša sta se zame žrtvovala. Hotela sta mi dati varno prihodnost brez mojega prizadevanja in trpljenja. Namesto mene sta hotela prevzeti vse to nase ...« V nekem trenutku postanejo gojenci ošabni.
Breda je začela v šoli uživati droge, kar pa nikomur ni bila pripravljena priznati. Bredin primer je eden izmed najtežje rešljivih, ker ni bila pripravljena na terapijo pri Žoržu in tudi ne na pogovor. Postopno sta se jo tudi starša začela drugače sprejemati s trdno pripravljenostjo, da bosta tokrat Bredo učila samostojnosti, da se bosta najprej sama učila, kako hčerko učiti samostojnosti.
Po zgodbah mladih, ki se še iščejo navedemo jih navedimo še nekaj iz življenja odraslih. Dr. Franc Pediček (1922-2008) je v svojem zadnjem avtobiografskem delu (2007) osmislil svoje osebno in poklicno življenje. Navaja vplive sorodstva,7 ki so ga spravili na znanstveno pot. V njem je pojasnil tisto, kar je bilo doslej sodelavcem in celo sorodnikom nejasno. Brez olepševanja je ljudi, s katerimi je imel stike, razdelil glede na svoje preference na empatike in zoprnike. Definicija zoprnika je, da tam, kjer je bil on, ni bilo mene in obratno. Zoprni so tudi fenomeni Sartrove absurdne kulture. Antropološka osnova zoprnosti je, da je človek to, kar ni in ni to, kar je. Vendar ima tudi empatija filozofske osnove. Za Husserla je empatija znotraj intersubjektivnosti. S tem pojavom so se ukvarjali še M. Scheler, M. Merleau Ponty, J. P. Sartre, psihoanaliza (S. Freud, M. Klein, E. Stein, W. R. Bion), analitična filozofija v navezavi na Chomskega. Od 60. leta dalje so ta pojav analizirale tudi kognitivne (nevro)znanosti. Za A. Smitha je simpatija moralno čustvo. Pravičnost je možna na osnovi empatije. Vplival je na Kanta. Darwin je menil, da vsi ljudje enako doživljamo čustva.
Takšno odkritosrčnost v drugih avtobiografijah težko najdemo. Pediček je bil kritičen predvsem do drugih, v tem delu pa je tudi kritičen do sebe. Priznal si je, da si je marsikateri 'kulturni trk' sam zakuhal. Avantgarden v teoriji podobno kot že pokojni dr. Anton Trstenjak hodi za človekom. Tako po pedagoško- kot po psihološko-antropološki poti pridemo do sklepa, da je človek sam svoja inspiracija. V postmoderni je črpanje človeških virov (human resources) prav tako navdihujoče kot je bilo nekdaj črpanje naravnih virov. Marx je našel revolucionarni navdih v uporu zoper izkoriščevalske razmere. Pediček je podobno kot frankfurtska šola marksistov iskal pot za vrnitev človeka k sebi iz jarma zoonpolitikonstva. Njegova še neizrečena misel je, da politika, ki si prisvaja šolo in učitelje in jih postavlja v svojo službo, tudi sama ni svobodna. Pot do pluralizma edukacijskih interesov se sicer odpira, vendar pa nastajajo novi vozli okrog (finansiranja in pomena) privatnega in javnega šolstva. Kot avantgardni mislec segajo njegove diagnoze do in prek našega časa. V današnje svetu, ki je navidez brez meja je toliko bolj treba paziti na skrite notranje meje. Kajti s svet s sovražniki proizvaja ene vrste navdihov, svet brez sovražnikov pa druge. Očitno nam Pedičkova avtobio-grafija kaže, da živimo v dveh svetovih. Po eni strani smo še v svetu ostrih meja, v katerem Berlinski zid še ni padel, po drugi strani pa že (posthumno?) živimo v občestvu, v katerem smo vsi eno.
Navdih prihaja iz iskrenosti. Do nedavna nisem vedel, da je moja osnovna dilema dvomiti zaradi nezaupanja ali verovati zaradi odrešenja od sicer neprekinjene nezadostnosti (oz. samozadostnosti) in ločenosti. Zanimivo je, da Pediček, ki je Ob prenovi razglasil načelo ločitve cerkve od države za zastarelo in se je zavzemal za verouk v šole, ni dal drugim vedeti za ta osebni preobrat. Čeprav je bil leta 2007 sprejet kot častni član Društva katoliških pedagogov, ni zapisal, da hodi za katoliško ali pa vsaj ignacijsko pedagogiko.
Gibran (1997, 71) kar dobro opisuje dvojno stanje: Suženj, ki ljubi s srcem, sanja o svobodi, čeprav dvomi v svojem duhu, dokler ga gospodarjev udarec z bičem ne zbudi. Če kdaj, sem ob tem udarcu spoznal, da ni dovolj, če nekaj dobim in dosežem, ampak je treba, da to zastopam in vzdržujem. Po vsej vzgoji otrok sem se moral vprašati, kaj je samovzgoja. Gibran sam pa pravi, da dvom ne bo spoznal resnice, ki ni le na njegovi strani, dokler se mu rane ne zacelijo. Šele očitno razodetje mu je dalo namig naj Jezusove roke položi v svoje rane. Kazni in nagrade za polovično emancipacijo so sicer (a)socialno realno stanje, ni pa to že izpolnitev osnovnega hrepenenja. Zato je takšna troedina avtobiografija postavljena ob bok srednjeveškim beginam, trubadurkam in mistikinjam, torej prav tistim duhovno revolucionar-nim junakinjam, na katere bi pokojni dr. Ivan Kosovel stresel ves racionalni bes in gnev (ali iracionalni grom in pekel), če bi jih poznal.
Že dejstvo, da obstajajo Jezusove besede in njegova dela, kakor jih pripovedujejo tisti, ki so ga poznali je Gibranu motiv reinterpretacije, pesniškega podoživetja in poskusa ponovne upodobitve neupodobljivega. Gibran je še eden izmed primerov posameznikov, ki so si z biografijo pomembnega drugega razložili vsaj del avtobiografije. Razlog za to pisno evalvacijo je našel v spoznanju, da je že prej »pil njegovo kri iz studenca večne mladosti kljub trpljenju. Zaradi večnega veselja ni nobenega trenutka škoda za pogovor z njim.« Zato opisuje najlepše kraljestvo onkraj videne lepote. Videti je, da mu je Jezus po eni strani prijatelj in svetovalec, ko mu pripisuje tudi besede, ki jih v evangelijih še ni izrekel, po drugi strani pa mu sle.
Janez Evangelist Krek (1865-1917) je kot vsaka presežna osebnost zarezal globoko znamenje v svoj čas, a ga hkrati s svojim duhom in delom presegel. Njegova veličina se zrcali v praktičnem delu za ohranjanje človeškega dostojanstva, ki ga je podpiral z izostrenim duhom in simpatijo do slehernega človeka. Zato njegov pomen sega daleč preko časovnih okvirov njegove dobe in nam lahko še danes služi kot motivacija in inspiracija pri oblikovanju pravičnejše družbe.
Darja Škraba Krmelj in Tomaž Krmelj pišeta, da ju je njuno 23-letno izkustvo nama govori, da je bistvenega pomena psihoterapevtova odprtost za duhovno, da bi zmogel širše, kot človek sam vidi, zaobjeti njegove poti. Pomembno je, da se tisti, h kateremu se človek zateka po pomoč, zaveda moralno-etične dimenzije odnosa in nujnosti spoštovanja drugega ter mu ne vsiljuje svojih psiholoških ali duhovnih pogledov.
Psihoterapevt mora biti sposoben oceniti, kdaj bi bilo nujno potrebno uporabiti duhovno dimenzijo v procesu zdravljenja, kadar prepozna, da ima človek, ki je pred njim, v sebi velik zdravilni potencial, ali obratno – je duhovnost morda celo izvor težav.
Po študiju številnih psihoterapevtskih tehnik glede na klientove človeške težave uporabljata eklektično različne pristope v osebnem odnosu do človeka v duhovni odprtosti. Ne v psihosomatiki, ne v psihoterapevtskih tehnikah, ampak v izkustvu najgloblje lastne nemoči in samote ju je čakal Kristus, Večna Ljubezen. Od tedaj izvajata duhovno terapijo pri klientih, ki so dovzetni zanjo. Podobno je že Tomaž Akvinski hotel ostati le še z Gospodom, ko ga je srečal. Maritain je pisal po Navdihih Tomaža Akvinskega.
Lahko bi nanizali še druge zgodbe. Vendar nam že ta pregled nekaterih biografij in avtobiografij pokaže, da ljudje s poslanstvom veliko dosežejo, ker bolj presegajo samega sebe kot drugi. Dajejo zgled – paradigmo, znajo se pobrati, če padejo, poiščejo nova pota, ko stara ne odgovarjajo več. Navedli smo tudi zgodbe, ki kažejo, kako mladina išče pota iz labirintov.
V nadaljevanju pokažemo verske zgodbe, ki kažejo, kako lahko postane sveto in posvečeno.
5. Verske izkušnje videnj
Biografska zgodba slovenske kristjanke in mistikinje Magdalene Gornik (1835-1896), o kateri poroča Kraljičeva (2008) po razpoložljivih dokumentih, postaja danes čedalje bolj aktualna. Napovedala je, da bo Gospod približno 100 let po njeni smrti začel deliti milosti na njeno priprošnjo. Rodila se je v kmečki, revni družini. Pomagala je pri domačih delih, vendar pa se je obenem vedno bolj posvečala mističnim doživetjem z Jezusom še pred 1. obhajilom. Po tem ko je prvič srečala Marijo, si je želela, da bi ga ljubila prav tako kot njegova mati. Izžarevala je preprostost in blagost. Kasneje je neozdravljivo zbolela. Zelo potrpežljivo je prestajala telesno in duševno trpljenje. Pri drugem srečanju ji je Marija8 obljubila, da bo ozdravela in prejemala namesto zemeljskega nebeški kruh – evharistijo. Vsak dan je podoživljala Kristusovo trpljenje s svojim trpljenjem. Pokazala je izjemno vztrajnost pri hoji po ozki poti svetosti.Hoji - haj marosimlarini toʻlatoʻkis bajargan shaxsning unvoni. Hajga borgan kishilar nomiga H. soʻzini qoʻshib aytish odat boʻlgan (mas, Ahmad hoji, hoji buva, hoji ota, hoji ona h.k.). Ayrim hollarda H. Imela je zamaknjenja. Njeni uvidi v božje resnice so duhovni biseri. Med drugim je napovedala, da bo slovenski narod udarjen, če se ne bo spreobrnil, kar se je med 2. svetovno vojno tudi zgodilo. njeno poslanstvo je bilo trpeti za grehe drugih in klicati k spreobrnenju in pokori. K njenemu grobu pri Sodražici danes vedno bolj romajo verniki.
Letos je 150. letnica lurških prikazovanj, ko se je Marija, Božja mati, prikazala preprostemu dekletu Bernardki Soubirours v Lurdu ob reki Gavi. Predstavila se ji je z izjavo »sem brezmadežno spočetje«. kot potrditev dogme o Brezmadežnem spočetju, ki jo je papež razglasil 1854. leta, torej štiri leta prej. Bernardka je bila najslabša učenka med sovrstnicami, danes pa ji je postavljen spomenik. Njeno glavno sporočilo je bilo, da svetu, ki je takrat že nakazoval smer proč od Boga z marčno revolucijo s številnimi nasprotovanji evangeliju in cerkvenemu oznanjevanju, pove, kje je tista rešitev, ki bo končno prinesla upanje in zmago dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo.
Podobe večnosti, glasovi neskončnosti. Gorske verige Pirenejev se stikajo z nebom. Že na vse jutro Marijinega vnebohoda so ovce so vidne na hribovju, človeške ovce pa v dolini. Prve so v animalični formi, druga pa so razbolele, trpeče, razdrobljeno zbrane in ubrane. Ponižno hrepenijo po dušnih pastirjih. Stoje pojejo, nanje pada nebeški dež, obliva jih nebeško sonce. Na desni strani neba se pojavi mavrica. Nato zazvonijo cerkveni zvonovi, duševni pastirji pa prihajajo v belih oblačilih, vijejo se kot kača, posedejo se kot sodni tribunal in nato odhajajo v dostojanstveni bleščavi mimo špalirja.
| NATO, Shimoliy Atlantika alyansi (ingl. North Atlantic Treaty Organization, NATO; frans. Organisation du traité de l'Atlantique Nord , OTAN; oʻzb. Shimoliy Atlantika shartnomasi tashkiloti) - Yevropa, AQSh hamda Kanada kabi koʻpchilik mamlakatlar birlashgan jahondagi eng yirik harbiy va siyosiy jamlanma, yaʼni, „Yevropani tashqi taʼsirlardan himoya qilish“ uchun ushbu tashkilotga 4-aprel 1949-yil AQShda asos solingan. Tashkilot yaratilgan paytda 12 ta mamlakat aʼzo boʻlgan, hozirgi kunda esa aʼzolar soni 28 taga yetgan. |
Procesije se po ulicah mesta Lurd vijejo v obliki množic s svečami. Pojejo, vzklikajo, vodje pa nosijo zastave. Organizirane so po nacionalnih skupinah. Ne gre več za športno olimpijado, ampak gre za versko olimpijado, na kateri različne nacionalne skupine tekmujejo za medalje večnosti. Kot športna olimpijada (npr. v Pekingu 2008) reprezentira omnipotentnost nacionalnih predstavnikov človeške vrste pod geslom višje, hitreje, dalje, tako verska olimpijada reprezentira in simbolizira internacionalo nebeškega kraljestva sedaj in tukaj. Razliko med njima vidim v razliki med predajanjem določenim posebnim sposobnostim in splošno sposobnostjo predajanja.
Za nova verska spoznanja so potrebne lastnosti ljubezni do boga, ponižnost in predanost. Uvi-de poljske redovnice Marije Favstine (1905-1938) navdihuje sv. Duh sam in jih jo uči zapiso-vati. Njeni zapisi v Osebnem dnevniku so podobni Terezi Avilski ali Janezovemu besedilu. Rojena je bila v preprosti kmečki družini. Tudi sama ni izobražena. Ne izhaja iz liturgičnih besedil. Predana veri je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam. V samostanu Magdalenk – mater božjega usmiljenega je postala redovnica. Opravljala je nižja dela vrtnarice, kuharice, prodajalke v pekarni in vratarice. Njeno sporočilo je, da človeštvo ne bo ne bo našlo miru, dokler se ne bo obrnilo k Božjemu usmiljenju. Jezus je leča njenih hrepenenj, je sonce njenih zvez. Vse pridobitve so že v njem, čeprav se zdijo srca izgubljena. Nenavadna so pota Gospodova. Vedno znova nas obhaja drugačna milost, drugačen čas se brati z nami, nekatere želje se preobražajo v večno hrepenenje in to nazaj v darove, ki jih sprejemamo s hvaležnost-jo. Favstina je sklenila, da bo ostala zvesta navdihom z nebes. Zaslutila je trpljenje narodov, zlasti poljskega v drugi svetovni vojni.
Favstina je začela razumeti poroko svoje duše z Bogom. »Vse moje bitje se použiva v oceanu ljubezni in neizrekljivem mučeništvu. Moja duša je potopljena v srečo, ki izvira iz svete trojice, ki domuje v meni» (Winowska 2000, 231). Pravi tudi » S to milostjo sem potopljena v ocean luči, v katerem spoznavam Boga in sebe.« (ibidem 232) Srebrnina morja je neizmer-na. Zdaj vem, da se v njej odsevajo žarki božje milosti – vsa svetost svetlobe, vsa iskrivost iskrenosti, kromoterapija barv. Trobojnica zmage nad zlom. Jezus se pokaže Favstini z dvema pramenoma žarkov, ki pomenijo vodo in kri. Ti žarki varujejo dušo pred jezo Očeta. Kdor živi v njihovi senci, ga pravičnost ne bo zadela.
Favstinin dialog z odrešenikom lahko parafraziramo takele: »Ker si s svojim trpljenjem svet odrešil, si ti že vsa naša zgodba, vse naše veselje, vse naše spoznanje, ki ga ta hip premoremo, ves naš zaklad, zlatnina ogrlice, srebrnina preproge na površini morja, doprinos izgubljenih časov.« Kot vsi veliki mistiki, se je tudi Favstina obračala po pomoč k Odrešeniku na skrajni meji svojih moči. Slišala je klice Usmiljenega Gospoda.
Legenda pravi, da so se pri Camargu v Provansi izkrcale tri Marije, ki so prišle iz Palestine in jim pravijo Maries de la mer in Sarah. Po pridiganju o Jezusovem vstajenju so v nekaj mese-cih umrle. Na njihovem grobu je nastala cerkev. Romi, ki so živeli v teh krajih so Sarah šteli za pravo Marijo, ker je bila temnopolta. Cerkev se je prepričala o njihovi svetosti, ko so odkopali njihov grob in v njem našli relikvije, ki so bili značilni za prvotno krščansko čašče-nje. Camargue ima poseben križ, ki ga simbolizirajo vera - križ, upanje – sidro in ljubezen – srce.
Socialni psihologi radi opisujejo odklonske posameznike. Obstajajo pa tudi odklonske razmere, ker je meja med normalnim in abnormalnim premična. Neprijetno je slišati, da odklonske razmere ustvarjajo prav odklonski posamezniki v funkciji slabih vladarjev in diktatorjev. Videnja talentiranih posameznikov in posameznic mečejo kritično luč nanje, zato se jih njihovi predstavniki branijo. Ko so papeži v 14. stoletju v Avignonu zavozili svojo kariero, je Katarina Sienska uvidela, da se morajo vrniti v Rim in ko so se papeži v Rimu pregrešno 'izrodili', so jim protestanti postavili ogledalo resnice. Na ta način v zgodovini cerkve prihaja do merjenja moči namesto do izkazovanja svetosti in do vračanja od posvetne moči k svetosti. Sekularizacija je imela več razlogov in nerazumevanje tega procesa je eden izmed njih.
Podobno kot se klin s klinom zbija, se tudi luč prižiga z lučjo. Zato serija navdihov služi za nov navdih, tako kot serija videnj za novo videnje in serija prikazovanj za nova prikazovanja. Werfel (2008) pripoveduje pretresljivo zgodbo o Bernardki Soubirours (1844-1879), ki sprva ni nihče verjel njenim videnjem: ne starši, ne tako imenovani strokovnjaki za duševne bolezni, ne državni organi pregona in ne lokalni župnik. Njen vzpon k svetnici se prične februarja l. 1858 ko doživi pred votlino serijo zaporednih videnj Marije. Okrog nje se začnejo postopno zbirati množice, ki pa niso ničesar videle. Če videnja ne bi imela posledic v čudežih, bi šlo za njene subjektivne privide. Tudi cerkev je šele po štirih letih potrdila verodostojnost videnj.
Benetke so bile vir različnih navdihov za morska osvajanja in za umetniške stvaritve. Zdravniki, ki so se pred s kugo okuženimi bolniki zaščitili z maskami z dolgimi kljuni, so bili kasneje posneti v pustnih karnevalih. Smrke (2007) piše o človeku kot posnemovalcu (lat. mymesis in homo mimecreticus), ki posnema originale na vseh področjih življenja.
V Svetem pismu je kar nekaj prilik – alegorij kot virov navdiha za razlage in iskanje novih primerov zanje. Poznamo prilike o nerodovitni smokvi, o gorčičnem zrnu, o izgubljeni ovci, o vdovi in sodniku, o cestninarju in farizeju (kdor se povišuje, bo ponižan in obratno). Jezus rad govori učencem v prilikah – alegorijah. Nekateri pa kot Janežič (2005, 2007) črpajo iz njih pesniške navdihe.9
6. Sklep
Spodbujanje inspiracija je predmet pozitivne psihologije, ki išče načine, kako človek doseže optimalna stanja. Izhodišče za razvijanje predstavljene teme smo našli najprej pri psihoterapevtu Dyerju. Precej njegovih del, ki smo jih navedli v literaturi je navdihujočih. Uči verovanje v resnično čarodejstvo. Inspiracija je najbolje vidna v (avto)biografskih zgodbah, ki so nastale na osnovi vse-življenjskega učenja. Inspiracija je podobno kot motivacija ambivalentna, ker se nahaja med dobrim in zlom, slabim in zasvojenim. Na začetku ne vemo, kam nas bo privedla, vendar pa nas privede do rezultata, če ji sledimo.
Biografsko proučujemo pomembne druge (significant others), da bi bili avtobiografsko pomembnejši tudi sami. Kot smo videli, je inspiracija sestavina motivacije in je pogojena s posebnim sklopom vrednot, po katerih je človek to, kar je, ker zna živeti v sedanjem trenutku in je optimalno samorganiziran in po možnosti tudi empatično povezan z drugimi. Nikakor ne doživi inspiracije oseba, ki živi v dveh ločenih svetovih po separatnem modelu, ki je le neprizadet opazovalec ali oseba, ki je apatična ali oseba, pri kateri prevladujejo motivi stran od nečesa. Zasvojene, motene in izgorele osebe izgubljajo izvirno inspiracijo. Čedalje težje si jo umetno ustvarjajo. Zato ni skrivnost, da se rojeva inspiracija v zibelki življenjskih modrosti, pozitivne naravnanosti in mišljenja. Afirmativno, integrativno stališče do življenja je boljše kot negativno, ker to v zadnji konsekvenci pomeni nihilizem, destruktivizem, nekrofilijo, totalitarizem.
Svetniško življenje izhaja iz vsakdanjega življenjskega izkustva, vendar pa ga s svojo sposob-nostjo samoodpovedi nepomembnim rečem in zavzetostjo ter predanostjo za božjo voljo in načrt, videnji in njihovo izpovedno močjo presegajo svoj čas. So na meji gnosticizma. Same brez posredništva cerkve želijo doseči stik z Bogom. Tedaj je veljalo: kdor je ekstatičen, je pod vplivom sv. Duha ali Satana.
Poslanstvo pomeni posvečeno življenje pa naj bo to z verskimi izkušnjami ali s posvetnimi. V obeh primerih opazimo doslednost pri zasledovanju ciljev. Inspiracija je zgolj naključni pojav, če se je sistematično ne učimo in je ne spodbujamo z usmerjenimi aktivnostmi. Poslanstvo terja nenehno inspiracijo ne glede na področje. Videli smo, da se biografske zgodbe prepletajo z avtobiografskimi, ker je življenje posameznika leviatansko spleteno iz mnogih življenj v eno samo preprogo sinergičnega učinka. Ta zapis je prav takšen. Različne izkušnje povezuje v eno celoto, ki naj bi kaj novega povedala tako tistim, ki že vedo, kako se učiti inspiracije kot tudi tistim, ki se tega še niso začeli učiti. Potem ni več problem učiti se na osnovi inspiracij. Pri opredeljevanju dejavnikov učne uspešnosti v šoli in izven nje avtorji običajno izpuščajo elemente pomenov, strukture in funkcije inspiracije. Ta prispevek služi kot izpolnitev te vrzeli.
Še neraziskano je, kaj je v procesu globalizacije vir inspiracije. Za Nietzscheja je vir veselja do življenja le zemeljsko in ne nadnaravno. Zato nadčlovek nastopa v vlogi rešitelja. V znanstvenofantastičnih filmih je večkrat treba braniti zemljo pred grožnjo uničenja s strani tujih izsiljevalcev in napadalcev.
Evropska birokracija se je v zadnjem času znašla pred dejstvom, da ljudi ideja Evrope prav nič ne navdušuje. T. im. ustava v smislu lizbonske pogodbe ne razumejo. Nekajkrat v zgodo-vini je bila Evropa vir vojnega navdiha.Yevropa (yun. Yeigore, osuriy tilida „ereb“ - gʻarb) - qitʼa, Yevrosiyo materigining gʻarbiy qismi. Maydoni 10507 ming km2; 730 ming km2 ni orollar tashkil etadi. Qitʼa Shimoliy yarim sharda joylashgan, Osiyo bilan chegarasi shartli ravishda Ural togʻlarining sharqiy etagi, Emba daryosi, Kaspiy dengizi, Kumamanich botigʻi orqali va Don daryosining quyilish joyidan oʻtkazilgan. npr. Tretja bitka pri Lepantu je potekala 7. oktobra 1571 med združeno krščansko floto Svete lige več držav in Otomanskim cesarstvom. To je bila zadnja večja pomorska bitka v svetovni zgodovini, v kateri so se borile le ladje na vesla.
Karl Martel (kladivo) je l. 732 med Toursom in Poatierjem premagal Arabce, ki so tako morali omejiti svojo posest le na iberski polotok. Iz tega ne bi smeli izpeljevati evropocentrič-nega anti-islamizma. Vojna v Afganistanu navdihuje tako muslimanske kot ameriške fundamentalistične vojake do popolne dehumaniziranosti, kar pa njihove voditelje ne skrbi, saj prav njim posvečajo svoje totalitarno poslanstvo.
Po vsem tem ni težko ugotoviti, da je inspiracija učinek sreče kot naključnega ali ponavljajo-čega srečevanja. Zelo pomembna razlika pa je med srečanji za skupno dobro ali z namenom netenja konfliktov, vojn in povečevanja zla v svetu. Na zlorabljanje potrebe po sreči v smislu nenehnega vzhičenja – euforije (gr. euphoria), je opozoril že Bruckner (2006) kot na neproduktivno držo sodobnika, ki stremi po kapitalistično zapovedanem užitku za vsako ceno in v vsakem trenutku.
Literatura
- Barbarić, S. (1998). Biseri ranjenega srca. Ljubljana : Uredništvo revije Mir – odmev Međugorja.
- Ben-Shahar, T. (2008). Sreča je v tebi. Naučite se skrivnosti vsakodnevnega veselja in trajne izpolnitve. Ljubljana, Karantanija.
- Bruckner Pascal (2006): Nenehna vzhičenost - esej o prisilni sreči. Ljubljana, Študentska založba.
- Chomsky, N. (2005). Profit pred ljudmi. Neoliberalizem in globalna ureditev. Ljubljana, Sanje.
- Hribar Sorčan, V. (2008). O empatiji in intersubjektivnosti. Anthropos, 2008, str. 11-25.
- Davidson, D. (1985). Handlung und Ereignis. Frankfurt, Surkamp.
- Dyer, W. (1996). Verjemite in videli boste. Kranj, Ganeš.
- Dyer, W. (2000). Resnično čarodejstvo. Kako uresničujete to, kar je navidez nemogoče. Kranj, Ganeš.
- Dyer, W. (2007). The power of intention. Australia, Hay House.
- Dyer, W. (2008). Inspiration. Your ultimate calling. Australia, Hay House.
- Epiney-Burgard, G. & Zum Brunn, E. (2004). Božje trubadurke. Mistikinje srednjega veka. Ljubljana, KUD Logos.
- Friedman, T. (2008). Izravnavanje sveta. Kratka zgodovina 21. stoletja. Tržič, Učila.
- Gelb, Michael (2002). Razmišljajte kao Leonardo da Vinči : sedam koraka do genijalnosti. Beograd : Finesa.
- Gibran, K. (1997). Jezus, Sin človekov. Njegove besede in njegova dela, kakor jih pripovedujejo tisti, ki so ga poznali. Celje, MD.
- Goethe, J. W. (1996). Trpljenje mladega Wertherja. Ljubljana, Cankarjeva založba.
- Govekar Okoliš, M. & Ličen, N. (2008). Poglavja iz andragogike. Ljubljana, FF.
- Gulding, M., M. & Gulding, R. (2007). Promeniti život. Terapija novom odlukom. Novi Sad, Psihopolis.
- Hribar Sorčan, V. (2008). O empatiji in intersubjektivnosti. Anthropos, 2008, str. 11-25.
- Jaksetič Dujc, Š. & Novak, B. (2008). Umetniška dejavnost dijaških domov kot primer dobre prakse.
- Janežič, S. (2005). Pot življenja : 85 pesmi ob 85-letnici rojstva. Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba.
- Janežič, S. (2007). Klicanje. Ljubljana, Slomškova založba.
- Jarc, I. (2006). Duhovna dediščina Katarov (katari ali čisti) in druge šole misterijev. Ljubljana : samozaložba.
- Kirbiš, N. (2005). Vsemu navkljub. Ljubljana, Stuart & Co.
- Kraljič, M. (2008). Magdalena Gornik. Ponova vas, Grafiko d. o.o.
- Lao Zi (2007). Dao de jing – življenje življenjske sile skozi izžarevanje notranje moči.
Ljubljana, Amalietti.
- Ličen, N. (2006). Družinske zgodbe, ki vzgajajo : transformativno učenje in samovzgoja odraslih v družinskih vlogah. V: Zbornik povzetkov / Pedagoško-andragoški dnevi 2006, [Ljubljana, 26. in 27. januarja 2006]. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za pedago-giko in andragogiko, 2006. – ISBN 961-237-143-1. - Str. 24-27.
- Luhmann, N. (1994). Kopierte Existenz und Karriere. Zur Herstellung der Individualitat. V: Beck, U. Riskante Freicheiten. Frankfurt, Suhrkamp.
- Musek, J. (2006). Motivacijski in emocionalni vidik inspiracije. Anthropos. Letn. 38, št. 1/2 (2006), str. 77-95.
- Myss, Caroline M. (2008). Pet mitov o zdravljenju : zakaj ljudje ne ozdravijo in kako bi lahko. Ljubljana : Iskanja.
- Novak, B. & Jaksetič Dujc, Š. (2008). Umetniška dejavnost dijaških domov kot primer dobre prakse.
- Peale, N. (1992). Moč pozitivnega mišljenja. Celje, MD.
- Pediček, F. (2007). Moja hoja za pedagogiko : 1950-2000. Radovljica, Didakta.
- Ross, S. & Carlson, C. (2005). Recite svojemu potencialu da. Ljubljana, Tuma.
- Salle, B. (2007). Zaigrajte melodijo uspeha. Simfonija zamisli, ki vam bodo pomagale docela izkoristiti vaš potencial. Ljubljana, Lisac & Lisac.
- Smrke, M. (2007). Družbena mimikrija. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede.
- Trochu (1966). Sv. Bernardka Lurška : življenjepis : 6. januarja 1844 - 16. aprila 1879 : lurški temelji. Ljubljana : Vinko Furlan.
- Tušak, M. (1994). Psihologija športa. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
- Werfel, F. (2008). Pesem o Bernardki (nem original: Das Lied von Bernardette). Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba, Celovec : Mohorjeva, Gorica : Goriška Mohorjeva družba.
- Winowska, M. (2000). Podoba usmiljenega Kristusa. Sporočila sestre Favstine. Ljubljana, Prenova v duhu.
- Žižek, S.(2007): Nasilje. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
- Žorž, B. (2008). Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti. Ljubljana, Ognjišče.
|
