5. Verske izkušnje videnj
Biografska zgodba slovenske kristjanke in mistikinje Magdalene Gornik (1835-1896), o kateri poroča Kraljičeva (2008) po razpoložljivih dokumentih, postaja danes čedalje bolj aktualna. Napovedala je, da bo Gospod približno 100 let po njeni smrti začel deliti milosti na njeno priprošnjo. Rodila se je v kmečki, revni družini. Pomagala je pri domačih delih, vendar pa se je obenem vedno bolj posvečala mističnim doživetjem z Jezusom še pred 1. obhajilom. Po tem ko je prvič srečala Marijo, si je želela, da bi ga ljubila prav tako kot njegova mati. Izžarevala je preprostost in blagost. Kasneje je neozdravljivo zbolela. Zelo potrpežljivo je prestajala telesno in duševno trpljenje. Pri drugem srečanju ji je Marija8 obljubila, da bo ozdravela in prejemala namesto zemeljskega nebeški kruh – evharistijo. Vsak dan je podoživljala Kristusovo trpljenje s svojim trpljenjem. Pokazala je izjemno vztrajnost pri hoji po ozki poti svetosti. Imela je zamaknjenja. Njeni uvidi v božje resnice so duhovni biseri. Med drugim je napovedala, da bo slovenski narod udarjen, če se ne bo spreobrnil, kar se je med 2. svetovno vojno tudi zgodilo. njeno poslanstvo je bilo trpeti za grehe drugih in klicati k spreobrnenju in pokori. K njenemu grobu pri Sodražici danes vedno bolj romajo verniki.
Letos je 150. letnica lurških prikazovanj, ko se je Marija, Božja mati, prikazala preprostemu dekletu Bernardki Soubirours v Lurdu ob reki Gavi. Predstavila se ji je z izjavo »sem brezmadežno spočetje«. kot potrditev dogme o Brezmadežnem spočetju, ki jo je papež razglasil 1854. leta, torej štiri leta prej. Bernardka je bila najslabša učenka med sovrstnicami, danes pa ji je postavljen spomenik. Njeno glavno sporočilo je bilo, da svetu, ki je takrat že nakazoval smer proč od Boga z marčno revolucijo s številnimi nasprotovanji evangeliju in cerkvenemu oznanjevanju, pove, kje je tista rešitev, ki bo končno prinesla upanje in zmago dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo.
Podobe večnosti, glasovi neskončnosti. Gorske verige Pirenejev se stikajo z nebom. Že na vse jutro Marijinega vnebohoda so ovce so vidne na hribovju, človeške ovce pa v dolini. Prve so v animalični formi, druga pa so razbolele, trpeče, razdrobljeno zbrane in ubrane. Ponižno hrepenijo po dušnih pastirjih. Stoje pojejo, nanje pada nebeški dež, obliva jih nebeško sonce. Na desni strani neba se pojavi mavrica. Nato zazvonijo cerkveni zvonovi, duševni pastirji pa prihajajo v belih oblačilih, vijejo se kot kača, posedejo se kot sodni tribunal in nato odhajajo v dostojanstveni bleščavi mimo špalirja. Sledijo si mogočne besede v različnih nacionalnih jezikih. Prevzemajo nas prevzvišeni takti glasbe, izmenjujejo se napevi Ave Marija, hozane, glorije in alegorije. Obred je kot obed in obet in praznovalna manifestacija je kot manifest zadnjih bolnikov, ki bodo prvi pri Gospodu. Je že res, da različne oblike zavesti ne morejo shajati brez znamenitega izhodiščnega in končnega načela coincidentia oppositorum, toda tisto, kar se z njim in skozenj procesira, vedno znova preseneča, osupne in pomirja.
Procesije se po ulicah mesta Lurd vijejo v obliki množic s svečami. Pojejo, vzklikajo, vodje pa nosijo zastave. Organizirane so po nacionalnih skupinah. Ne gre več za športno olimpijado, ampak gre za versko olimpijado, na kateri različne nacionalne skupine tekmujejo za medalje večnosti. Kot športna olimpijada (npr. v Pekingu 2008) reprezentira omnipotentnost nacionalnih predstavnikov človeške vrste pod geslom višje, hitreje, dalje, tako verska olimpijada reprezentira in simbolizira internacionalo nebeškega kraljestva sedaj in tukaj. Razliko med njima vidim v razliki med predajanjem določenim posebnim sposobnostim in splošno sposobnostjo predajanja.
Za nova verska spoznanja so potrebne lastnosti ljubezni do boga, ponižnost in predanost. Uvi-de poljske redovnice Marije Favstine (1905-1938) navdihuje sv. Duh sam in jih jo uči zapiso-vati. Njeni zapisi v Osebnem dnevniku so podobni Terezi Avilski ali Janezovemu besedilu. Rojena je bila v preprosti kmečki družini. Tudi sama ni izobražena. Ne izhaja iz liturgičnih besedil. Predana veri je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam. V samostanu Magdalenk – mater božjega usmiljenega je postala redovnica. Opravljala je nižja dela vrtnarice, kuharice, prodajalke v pekarni in vratarice. Njeno sporočilo je, da človeštvo ne bo ne bo našlo miru, dokler se ne bo obrnilo k Božjemu usmiljenju. Jezus je leča njenih hrepenenj, je sonce njenih zvez. Vse pridobitve so že v njem, čeprav se zdijo srca izgubljena. Nenavadna so pota Gospodova. Vedno znova nas obhaja drugačna milost, drugačen čas se brati z nami, nekatere želje se preobražajo v večno hrepenenje in to nazaj v darove, ki jih sprejemamo s hvaležnost-jo. Favstina je sklenila, da bo ostala zvesta navdihom z nebes. Zaslutila je trpljenje narodov, zlasti poljskega v drugi svetovni vojni.
Favstina je začela razumeti poroko svoje duše z Bogom. »Vse moje bitje se použiva v oceanu ljubezni in neizrekljivem mučeništvu. Moja duša je potopljena v srečo, ki izvira iz svete trojice, ki domuje v meni» (Winowska 2000, 231). Pravi tudi » S to milostjo sem potopljena v ocean luči, v katerem spoznavam Boga in sebe.« (ibidem 232) Srebrnina morja je neizmer-na. Zdaj vem, da se v njej odsevajo žarki božje milosti – vsa svetost svetlobe, vsa iskrivost iskrenosti, kromoterapija barv. Trobojnica zmage nad zlom. Jezus se pokaže Favstini z dvema pramenoma žarkov, ki pomenijo vodo in kri. Ti žarki varujejo dušo pred jezo Očeta. Kdor živi v njihovi senci, ga pravičnost ne bo zadela.
Favstinin dialog z odrešenikom lahko parafraziramo takele: »Ker si s svojim trpljenjem svet odrešil, si ti že vsa naša zgodba, vse naše veselje, vse naše spoznanje, ki ga ta hip premoremo, ves naš zaklad, zlatnina ogrlice, srebrnina preproge na površini morja, doprinos izgubljenih časov.« Kot vsi veliki mistiki, se je tudi Favstina obračala po pomoč k Odrešeniku na skrajni meji svojih moči. Slišala je klice Usmiljenega Gospoda.
Legenda pravi, da so se pri Camargu v Provansi izkrcale tri Marije, ki so prišle iz Palestine in jim pravijo Maries de la mer in Sarah. Po pridiganju o Jezusovem vstajenju so v nekaj mese-cih umrle. Na njihovem grobu je nastala cerkev. Romi, ki so živeli v teh krajih so Sarah šteli za pravo Marijo, ker je bila temnopolta. Cerkev se je prepričala o njihovi svetosti, ko so odkopali njihov grob in v njem našli relikvije, ki so bili značilni za prvotno krščansko čašče-nje. Camargue ima poseben križ, ki ga simbolizirajo vera - križ, upanje – sidro in ljubezen – srce.
Socialni psihologi radi opisujejo odklonske posameznike. Obstajajo pa tudi odklonske razmere, ker je meja med normalnim in abnormalnim premična. Neprijetno je slišati, da odklonske razmere ustvarjajo prav odklonski posamezniki v funkciji slabih vladarjev in diktatorjev. Videnja talentiranih posameznikov in posameznic mečejo kritično luč nanje, zato se jih njihovi predstavniki branijo. Ko so papeži v 14. stoletju v Avignonu zavozili svojo kariero, je Katarina Sienska uvidela, da se morajo vrniti v Rim in ko so se papeži v Rimu pregrešno 'izrodili', so jim protestanti postavili ogledalo resnice. Na ta način v zgodovini cerkve prihaja do merjenja moči namesto do izkazovanja svetosti in do vračanja od posvetne moči k svetosti. Sekularizacija je imela več razlogov in nerazumevanje tega procesa je eden izmed njih.
Podobno kot se klin s klinom zbija, se tudi luč prižiga z lučjo. Zato serija navdihov služi za nov navdih, tako kot serija videnj za novo videnje in serija prikazovanj za nova prikazovanja. Werfel (2008) pripoveduje pretresljivo zgodbo o Bernardki Soubirours (1844-1879), ki sprva ni nihče verjel njenim videnjem: ne starši, ne tako imenovani strokovnjaki za duševne bolezni, ne državni organi pregona in ne lokalni župnik. Njen vzpon k svetnici se prične februarja l. 1858 ko doživi pred votlino serijo zaporednih videnj Marije. Okrog nje se začnejo postopno zbirati množice, ki pa niso ničesar videle. Če videnja ne bi imela posledic v čudežih, bi šlo za njene subjektivne privide. Tudi cerkev je šele po štirih letih potrdila verodostojnost videnj.
Benetke so bile vir različnih navdihov za morska osvajanja in za umetniške stvaritve. Zdravniki, ki so se pred s kugo okuženimi bolniki zaščitili z maskami z dolgimi kljuni, so bili kasneje posneti v pustnih karnevalih. Smrke (2007) piše o človeku kot posnemovalcu (lat. mymesis in homo mimecreticus), ki posnema originale na vseh področjih življenja.
V Svetem pismu je kar nekaj prilik – alegorij kot virov navdiha za razlage in iskanje novih primerov zanje. Poznamo prilike o nerodovitni smokvi, o gorčičnem zrnu, o izgubljeni ovci, o vdovi in sodniku, o cestninarju in farizeju (kdor se povišuje, bo ponižan in obratno). Jezus rad govori učencem v prilikah – alegorijah. Nekateri pa kot Janežič (2005, 2007) črpajo iz njih pesniške navdihe.9
|
