6. Sklep
Spodbujanje inspiracija je predmet pozitivne psihologije, ki išče načine, kako človek doseže optimalna stanja. Izhodišče za razvijanje predstavljene teme smo našli najprej pri psihoterapevtu Dyerju. Precej njegovih del, ki smo jih navedli v literaturi je navdihujočih. Uči verovanje v resnično čarodejstvo. Inspiracija je najbolje vidna v (avto)biografskih zgodbah, ki so nastale na osnovi vse-življenjskega učenja. Inspiracija je podobno kot motivacija ambivalentna, ker se nahaja med dobrim in zlom, slabim in zasvojenim. Na začetku ne vemo, kam nas bo privedla, vendar pa nas privede do rezultata, če ji sledimo.
Biografsko proučujemo pomembne druge (significant others), da bi bili avtobiografsko pomembnejši tudi sami. Kot smo videli, je inspiracija sestavina motivacije in je pogojena s posebnim sklopom vrednot, po katerih je človek to, kar je, ker zna živeti v sedanjem trenutku in je optimalno samorganiziran in po možnosti tudi empatično povezan z drugimi. Nikakor ne doživi inspiracije oseba, ki živi v dveh ločenih svetovih po separatnem modelu, ki je le neprizadet opazovalec ali oseba, ki je apatična ali oseba, pri kateri prevladujejo motivi stran od nečesa. Zasvojene, motene in izgorele osebe izgubljajo izvirno inspiracijo. Čedalje težje si jo umetno ustvarjajo. Zato ni skrivnost, da se rojeva inspiracija v zibelki življenjskih modrosti, pozitivne naravnanosti in mišljenja. Afirmativno, integrativno stališče do življenja je boljše kot negativno, ker to v zadnji konsekvenci pomeni nihilizem, destruktivizem, nekrofilijo, totalitarizem.
Svetniško življenje izhaja iz vsakdanjega življenjskega izkustva, vendar pa ga s svojo sposob-nostjo samoodpovedi nepomembnim rečem in zavzetostjo ter predanostjo za božjo voljo in načrt, videnji in njihovo izpovedno močjo presegajo svoj čas. So na meji gnosticizma. Same brez posredništva cerkve želijo doseči stik z Bogom. Tedaj je veljalo: kdor je ekstatičen, je pod vplivom sv. Duha ali Satana.
Poslanstvo pomeni posvečeno življenje pa naj bo to z verskimi izkušnjami ali s posvetnimi. V obeh primerih opazimo doslednost pri zasledovanju ciljev. Inspiracija je zgolj naključni pojav, če se je sistematično ne učimo in je ne spodbujamo z usmerjenimi aktivnostmi. Poslanstvo terja nenehno inspiracijo ne glede na področje. Videli smo, da se biografske zgodbe prepletajo z avtobiografskimi, ker je življenje posameznika leviatansko spleteno iz mnogih življenj v eno samo preprogo sinergičnega učinka. Ta zapis je prav takšen. Različne izkušnje povezuje v eno celoto, ki naj bi kaj novega povedala tako tistim, ki že vedo, kako se učiti inspiracije kot tudi tistim, ki se tega še niso začeli učiti. Potem ni več problem učiti se na osnovi inspiracij. Pri opredeljevanju dejavnikov učne uspešnosti v šoli in izven nje avtorji običajno izpuščajo elemente pomenov, strukture in funkcije inspiracije. Ta prispevek služi kot izpolnitev te vrzeli.
Še neraziskano je, kaj je v procesu globalizacije vir inspiracije. Za Nietzscheja je vir veselja do življenja le zemeljsko in ne nadnaravno. Zato nadčlovek nastopa v vlogi rešitelja. V znanstvenofantastičnih filmih je večkrat treba braniti zemljo pred grožnjo uničenja s strani tujih izsiljevalcev in napadalcev.
Evropska birokracija se je v zadnjem času znašla pred dejstvom, da ljudi ideja Evrope prav nič ne navdušuje. T. im. ustava v smislu lizbonske pogodbe ne razumejo. Nekajkrat v zgodo-vini je bila Evropa vir vojnega navdiha. npr. Tretja bitka pri Lepantu je potekala 7. oktobra 1571 med združeno krščansko floto Svete lige več držav in Otomanskim cesarstvom. To je bila zadnja večja pomorska bitka v svetovni zgodovini, v kateri so se borile le ladje na vesla.
Karl Martel (kladivo) je l. 732 med Toursom in Poatierjem premagal Arabce, ki so tako morali omejiti svojo posest le na iberski polotok. Iz tega ne bi smeli izpeljevati evropocentrič-nega anti-islamizma. Vojna v Afganistanu navdihuje tako muslimanske kot ameriške fundamentalistične vojake do popolne dehumaniziranosti, kar pa njihove voditelje ne skrbi, saj prav njim posvečajo svoje totalitarno poslanstvo.
Po vsem tem ni težko ugotoviti, da je inspiracija učinek sreče kot naključnega ali ponavljajo-čega srečevanja. Zelo pomembna razlika pa je med srečanji za skupno dobro ali z namenom netenja konfliktov, vojn in povečevanja zla v svetu. Na zlorabljanje potrebe po sreči v smislu nenehnega vzhičenja – euforije (gr. euphoria), je opozoril že Bruckner (2006) kot na neproduktivno držo sodobnika, ki stremi po kapitalistično zapovedanem užitku za vsako ceno in v vsakem trenutku.
|
