Uspeh je odvisen od osebnih vrednot in vrednot lokalnega ali celo nacionalnega okolja. Kar je za Coveya proaktivno, je za Frankla derefleksivno, oboje pa pomeni premišljeno oz. načrtno odvajanje od starih obrazcev reagiranja. Za oba je pomembna prioriteta – prednostna naloga ali misija v življenju. Kot je Frankl presegel degradirajoče, destruktivne manire koncentracijskega taborišča, je Covey presegel površinski stil začasnih uspešnežev. Zunanja disciplina brez notranje ne zadostuje. Oba sta zagovornika samodiscipline in samokontrole po različnih metodah. Treba je poznati razliko med zunanjo in notranjo tekmovalnostjo (kompetitivnostjo). Pri prvi zaradi zunanje nuje zmanjšujemo pozitivno samopodobo sebi, pri drugi pa vsak zunanji primanjkljaj štejemo kot svoj osebni izziv. Uspeh je povezan s tekmovalnostjo s samim seboj in z drugimi. Covey izhaja iz Franklovega pojma smisla, iz česar sledi, da tekmujemo s samim seboj bolj kot z drugimi.
Nekatere Nietzschejeve izjave kažejo na to, da bi to lahko bil filozof uspeha. Izhaja iz volje do moči, ki sprejema najgloblje izzive življenja in nanje odgovarja. Volji do moči dodajajo protagonisti uspeha še sočutje, ker brez želje uspeha drugih ni lastnega uspeha. V Nietzschejevem Somraku malikov najdemo znameniti izrek: kar nas ne uničuje, nas krepi.
Nietzsche je skušal sprejemati življenje takšno, kakršno je. Pritrjevanje življenju (Schweitzer, Nietzsche, Frankl, Fromm) je zelo pomemben splošni pogoj za uspeh, ker omogoča pogumno reševanje problemov. Pri Jeffersovi pa je pogoj predano izpolnjevanje nalog. Za Nietzscheja je človek samopresežno bitje, zato lahko nenehno snuje nekaj novega. Na osnovi te predpos tavke Covey izpeljuje sinergijo kot ustvarjalno sodelovanje. Nietzschejev in Solomonov nadpovprečni človek sta hkrati v svojih omejitvah in nad njimi. Za Aristotela, Coveya, Maslowa, Rogersa itd. mora posameznik svoje veščine, spretnosti in sposobnosti, ki sodijo v zakladnico njegove profesionalnosti, nenehno vaditi, prakticirati in izboljševati, če jih hoče obdržati. Če ne napredujemo ali ostajamo na platoju učenja, nazadujemo. Zato je več kot zakonitosti ali pravila uspeha je uspeh sam. Znan je izrek “nič ni uspešnejšega kot uspeh”.
Samozaupanje je vir uspeha (Peale, 1992, Jeffers, 1994) kot tudi dosedanji rezultati, na kar opozarja že Biblija z ugotovitvijo: po njih sadovih jih boste spoznali. Osebni management je pot k samouresničitvi, ki pa je v sodelovanju in s tem dopuščanju uspeha drugih. Znanje napravi posameznika pametnega in delo marljivega. Posameznik je v stalni dilemi med potrebnostjo in odvečnost- jo, zamenljivostjo in enkratnostjo. Ni bližnjic v osebnostnem razvoju. Če nekaj dosežemo prej kot smo na to pripravljeni, to izgubimo. Zato je potrebna dolga pot, da oseb no dozorimo. Nadzavest nam zastavi preizkušnje, da se navadimo na pridobljeno. Varni smo znotraj meja udobja. Zato bi ga bilo dobro razširiti tako kot predlaga Jeffersova z iztegovanjem ven prek strahu v smeri svobode, luči, ljubezni. Priložnosti so skrite v reševanju problemov.
Perfekcionisti si ne dovolijo neuspeha in so zato nervozni. Edini neuspeh je, če se ničesar ne naučimo. Kako učinkovito komunicirati? Brez strahu, nezaupanja, kdor prizna krivdo, je lastnik. znati poslušati, (da bi si kaj zapomnili), besede so znamenja. Predsodki (racionaliza cije) zaprejo duha za novo.
Pogosto ne vemo, ali smo uspeli zaradi novih pravil, ki izhajajo iz novih navad, ali zaradi naše vztrajnosti pri starih navadah. Nietzschejeva dionizičnost nam navsezadnje kaže na ambivalenco uspeha – kakor pridobljeno, tako izgubljeno, ne pa na uspeh kot trajno kakovost, za katero se je treba sistematično, organizatorično in metodično truditi. Uspeh ne pomeni le enosmerno, v rezultat usmerjeno delovanje. Medtem ko sodobni ideologi uspeha skušajo spraviti uspeh v prepoznavne in predvidljive tirnice pa je videti, da Nietzsheju pomeni uspeh sicer enkraten, kratkotrajen, a originalen akt. Ideologi uspeha skušajo umetnost uspevanja približati vsakomur, ki bi rad postal nadpovprečen, odličen na svojem področju delovanja s pomočjo učenja ponovljivih obrazcev oz. modelov.
Medtem ko Covey izhaja iz značajske etike, pa izhaja Nietzsche iz vihravega temperamenta. Ker kot Dioniz ni mogel napraviti rekonstrukcije svoje uspešnosti, tudi ni odgovarjal na vprašanje kako. Za razliko od sodobnih gurujev uspeha, ki računajo na našega sicer spečega genija in naš praktični čut, ki ga je treba le še usmerjati po principih, pa Nietzsche ostaja zgolj na teoretski ravni diagnoze in prognoze časa. Dionizični plesi niso imeli komercialne vrednosti v Stari Grčiji. Imajo jih pa trebušni plesi danes na Bližnjem Vzhodu. Knjige Nietzschejeve filozofije se še danes prodajajo kot biblija življenja.
Zgodba o uspehu se začne z zavedanjem svojih potencialov. Ob tem, ko aktiviramo svoje notranje vire moči, lahko latentne sile v nas uporabimo v svojo korist in v dobro drugih. Skrivnost, za katero so naši predniki kradli, goljufali in jo prikrivali skozi stoletja, se skriva prav v vsakem izmed vas. Pomagala vam bo prepoznati in izkoristiti mogočne sile v vašo lastno korist, rast in razvoj. Karizmatična osebnost, doseženi cilji, uspeh, ... niso namenjeni le izbrancem. A le nekateri so prepoznali in izkoristili lastne sile, in so jih bili pripravljeni tudi uporabiti. Premagajte strah, tudi vi lahko zmagate. Resnični individuum, ki se skriva za masko osebnosti, ste vi. Mi vsi 'imamo tisto v sebi' – od nas je odvisno, da le to spravimo navzven, v izražanje. In ta individualni izraz leži v srcu 'Skrivnosti Uspeha.'57
Skrivnost uspeha sta hologramsko opisali Anne Taylor in Sandre A. Klinger (2009). Gre za razkrivanje skrivnosti življenja. V uspešnem odločanju se dogaja predelava problemskih situacij iz distresnih v pozitivne izzive. Vse se začne s spodbudnimi sanjami, željami, dodatki energetskih impulzov.
Anne Taylor in Sandre A. Klinger (2009) nas navdihujeta z uspehom! Zato govorita o duši kot gonilni sili uspeha. Zavedajmo se, kako naše misli, občutki in čustva tvorijo način življenja v sedanjosti in vplivajo na prihodnost. Edini način, da preoblikujete svoje življenje in pridete do rezultatov, ki si jih želimo, je, da spremenite svojo miselnost, svojo zavest. Prenova življenja je pospravljanje spominov, strahov, zlorab, da dobimo prostor za novo (v NLP changing history). Uspehe imamo lahko na več življenjskih področjih. Naučimo se pretočiti vesoljno energijo skozi pomembna energetska središča telesa. O tem razpravljam v posebni knjigi Energetski potenciali za osebno rast. Spoznajmo, kako lahko okrepite svojo intuicijo in se povežemo z višjimi energija mi. Zdaj je čas, da stopimo v svet neomejenih možnosti in obliku jemo svojo visoko pozitivno samopodobo. Ne zapirajmo se vase. Mnogi pozabljajo, da je občutek blagostanja pogoj za razdajanje drugim. Osrečujoče sosledje trenutkov je pogoj zunanjih uspehov. Avtorici opisujeta hologram uspeha po antropološki vertikali. Zato ne bi smeli odvisni od priznanja drugih.
Kvantna psihologija se ukvarja z analizo vzorcev (ne)uspešnosti posameznika. Svetuje avtore gulativno znanje za pozitivno spreminjanje sebe. Zagovornici te psihologije sta tudi avtorici Taylor in Klinger (2009), ki opisujeta metode prenove življenja iz duše. Kinslow (2013) pa je avtor uspešnosti in zdravja QE – čiste zavesti. Različne so poti do metodičnega življenja. Nekateri opredeljujejo smeri humanistične, evolucijske, transpersonalne, gestalt-psihologije, psihologije možnega, ki delajo preboje k osebni rasti, preraščanju samega sebe in k celoti. Meta-človek (Solomon), je s pokončno hojo in odrtim duhom sposoben preseči svet videza v samo-nadzoru, samo-disciplini in širjenju obzorja.
Ključi do uspeha in sreče so zbornik (ured. Pečnikar, 2013) izbranih odlomkov iz del, ki so jih napisali najbolj navdihujoči mojstri samouresničitve. Uspeh in sreča sta zagotovo témi, ki najbolj zanimata prav vsakogar. Zbrane preverjene in brezčasne modrosti vam bodo v pomoč pri premisleku o tem, kaj za vas pomenita uspeh in sreča ter kako doseči, kar si želite. Nekateri od avtorjev spodbudnih besedil so: Louise L. Hay, Wayne W. Dyer, Tony Robbin son, Henry Fonda, Thomas Edison, Deepak Chopra, Stephen Covey in drugi.
Pionirji gibanja za razvoj človeških zmožnosti, motivacijski govorniki in pisci literature za samopomoč so nam zapustili neprecenljivo dediščino - večno uporabne modrosti in navodila za samouresničitev, družinsko in poklicno srečo ter uspeh na katerem koli področju. Univerzalni ključi do uspeha in sreče so pozitivne misli in dobro načrtovanje, vztrajnost, sodelovanje.
2. Osebne mape58 uspeha
Seveda je pomembno, da štejemo svoje življenje za uspešno, ker smo se tedaj sposobni samomotivirati in sprejemati izboljšave pri usmerjanju naših po lastnem premisleku glede na določen ciljni model. Res je, da se zamisli o uspehu ne da uresničevati zgolj racionalno, ampak z velikim entuziazmom za določen cilj. Če se ne moremo zanj ustrezno motivirati(pridobiti energijo, dvigniti stopnjo duha, aktivirati (komunikacijske) za aktivacijo sposob nosti, je zadevo bolje opustiti. Gre za dolgoročno investicijo, ki slej ko prej izpostavi vprašanje podjetja v smislu ustanovitve svojega ali pridružitve že uspešnemu. Podjetje se pojavlja na več ravneh že v smislu samoorganiziranja, sodelovalnega sožitja v družini in šoli. Zato ni vseeno, za kakšen namen in s kakšnimi sredstvi (pravili) se lotimo podjetja večje uspešnosti. Znanje o uspešnosti nas usposablja, da laže analiziramo naše trenutno stanje, tendence in se ob njih vseživljenjsko učimo.
Uspeh pomeni z voljo doseči to, kar si resnično želimo. Nikoli ne moremo uresničiti vseh želja, zato moramo med njimi tako kot med potrebami izvajati selekcijo. Najprej je pomembno, kakšno osebno mapo delovanja imamo in kaj je v njej vpisano kot zares pomemb no in manj pomembno in nepomembno. V tem je selekcija. Večina avtorjev se vprašuje, ali smo sužnji ali gospodarji naših navad in nam kaže, kako bi postali gospodarji. Nadalje je pomembno, na katerih področjih želimo uspevati: športnem, izobraževalnem, poklicnem, privatnem, komunikacijskem pri delu z ljudmi. Nadalje je pomembno, kako zaznavamo in si predstavljamo priložnosti za uspeh zlasti v smislu preoblikovanja negativnih izkušenj v pozitivne zamisli, načrte oz. namene, odločitve in izboljševanja dosedanje aktivnosti.
Uspeh v javnosti je najprej poslovni uspeh s priznanjem drugih. Če druge spoštujemo, jih tudi priznamo in sklepamo posle, tako da se znamo pogajati. Če razvijamo svoje sposobnosti, se presegamo, prebujamo s širjenjem duhovnega obzorja in osrečujemo sebe in druge. Postanimo upravitelji lastnih resursov in potencialov. In se namesto z najmanj potrebnimi stvarmi ukvarjajmo z najbolj pomembni. Tudi v tej točki lahko navedemo Coveya s knjigo Najprej najpomembnejše (first the first). Duhovnega pristopa k uspehu se nismo učili v šolah, vendar to še ne pomeni, da se ga ne moremo naučiti vsak v svojem ritmu in na njemu lasten način. Na tej ugotovitvi temelji post-new age. Že stare modrosti nam povedo, da ne živimo zaman. Takšen občutek je napravil nase današnji narcisoidni posameznik, ki je izgubil globino in v poplavi dobrin dela samega sebe za odvečnega.
Seveda pa se ni mogoče izogniti življenjskih kriz v razvoju. Starokitajska knjiga Yijing opozarja, da se je treba pripravljati na to, da bo kriza morda terjala preobrat paradigme, ker ne moremo biti uspešni brez padcev. Danes je treba pri uspešnosti upoštevati globalne trende in lokalne razmere.
Samodiscipline in samokontrole kot poti do samorealizacije ni mogoče dosegati brez vsakodnevne vaje, kar je vedel že Aristotel. Čim bolj ustvarjalno rešujemo probleme pri izdelavi in prodaji, bolj smo uspešni. V sebi je treba ustvarjati ustrezno emocionalno, motiva cijsko klimo, navdušenje (entuziazem pri Pealeju), združenja dela in zabave (Quain), pozitiv ne naravnanosti (Maxwell). Samokontrola deluje negativno-selektivno le na negativne emocije, ne na pozitivne. Emocionalno samoobvladovanje pomeni pretvorbo negativnih emocij v pozitivne, integriranje svojih delov – aspektov v celoto. Celoviti pa smo, kadar upoštevamo duhovno inteligenco kot sintezo emocionalne in razumske (soul quality - SQ = intelectual quality IQ + emotional quality EQ, levo in desno polovico možganov. Lahko se vprašamo po pozitivni (ekonomski) vsoti vseh naših investicij in tako dobimo formulo: 1. EC (EC je angleška kratica za “emotional capital” - čustveni kapital) + IC (angl. kratica 'intelec-tual capital' – intelektualni kapital) + BC ('bussiness capital' - poslovni kapital) = TBC (total bussiness capital – skupna vrednost posla). Šele vse skupaj napravi podjetje konkurenčno. Čustva so vgrajena v biogenetsko kodo našega življenja.
Do uspeha vodita tudi naslednji formuli:
- postavljanje cilja + odločnost + koncentracija = uspeh,
- adekvatno delovanje = znanje + veščine + sprejemanje.
S preseganjem lastne ravni (platoja) dosedanjega učenja presegamo dolgoletno povprečje v smislu možnega (Slavinski), višjega (Steiner) ali meta-človeka (Solomon). Nekateri to imenujejo notranja revolucija. Dajejo nasvete za pridobivanje več energije (npr. kundalini) in hkrati za njeno humano uporabo z razvojem značaja. Mentalne moči rabimo, ko se učimo poslušati svoj notranji glas višje inteligence. Očitno je, da pomeni predaja notranjim konf liktom neznanje upravljanja z duhom v smislu vrednotnega kompasa. Ne moremo natančno vedeti, koliko notranje moči ali energije si kdo lahko pridobi glede na to, s kakšno razpolaga. Zase pa približno vemo, v kakšni energetski formi in fizični kondiciji smo.
Ko se zavedamo, kakšno odlično storilnost rabimo, čedalje bolje razlikujemo med pozitivno in negativno energijo, ko se čutimo izzvane. Delujemo iz preobilja (abundancy) energije, ko vemo, da je bogastva dovolj za vse. Tedaj smo sproščeni in mirni. Če preprečujemo negativ ne energije emocij, se to konča z znižanjem energetske ravni, zato je bolje, da stopnjujemo pozitivno energijo. Usmerjajmo pozornost na to, kar imamo radi s samozaupanjem. Sposob nost popravljanja napak je nujni del dobrega učenja z veseljem, pri katerem se tudi zabavamo. Kot je Camus dejal, da si je treba Sizifa pri valjenju skale po hribu navzgor zamisliti srečnega, bi si ga danes lahko zamislili v kakem priročniku za začetnike v spoznavanju eksistencializma tudi zabavnega, ko se mu skala v vsakem primeru zvali po hribu tudi navzdol.
Nekateri povezujejo uspeh in srečo, tako da imaš uspeh zaradi sreče (srečnega naključja) in srečo zaradi uspeha. K enotni sintezi tega razlikovanju naj bi nas navajala že angleška beseda LUCK, ki je obenem kratica ali akronim po razčlenitvi na labour, under correct knowledge – delo na osnovi pravega znanja. Pravo znanje pa pridobivamo z intuicijo na osnovi lastnih in tujih izkušenj. Cilji nas motivirajo, ko točno vemo, kaj hočemo in v tej smeri pridobivamo nove izkušnje. Rabimo tudi zunanjo podporo okolja. Učimo se pomagati sebi s samodisciplino, zdravjem, delom, razvojem osebnosti, vajami, itd. Izbirati je treba ustrezno družbo, uspešne ljudi in ne nergače, spodbujati se z izzivi.
Uspeh je povezan s pogumom, odločnostjo, sposobnostjo komunikacije, hitrostjo in natanč nostjo dela v smislu učinkovitosti, ustvarjalnostjo – inovativnostjo, odprtostjo za priložnost, sistematičnostjo in organizatoričnostjo, koncentracijo - meditacijo, treningom in vztrajnostjo. Nevarnost neuspeha pa predstavljajo strah, odlašanje, obtoževanje drugih, slaba selektivnost, prenizki cilji, obotavljanje, prevelik riziko neuspeha, dvom in neodločnost.
Za uspeh je treba zastaviti ustrezne cilje, programirati poti in vztrajati. Pogubno in ne pogumno se je predajati slepi strasti, čeprav je predanost nekakšen spontan zanos (flow) uspešnega procesa. Včasih se naše želje ne ujemajo s cilji, včasih pa ne vemo, kaj hočemo. Cilji naj bodo po S.M.A.R.T. sistemu realni in ne previsoki. Pustimo podzavesti, da jih po svoje uresničuje. Zanimiva je modrost, ko trdo delamo na sebi, je življenje lahko, če prelahko delamo, postane trdo.
Uspeh kot zahodno civilizacijska vrednota je sinergični oz. singenetski učinek vseh dejavni kov in je tako kot osebnostni razvoj odvisen od vseh sposobnosti-inteligenc, ki jih je osem po Gardnerju. Gardner (1995) opredeljuje naslednje vrste inteligenc: jezikovna, glasbena, logično-matematična, prostorska, telesno-gibalna, osebna inteligenca. Nekateri to povezujejo tudi s kvaliteto življenja in dela, ki bo v 21. stoletju med naj bolj pomembnimi vrednotami. Vsa umetnost je, kako odpreti srce, notranje videti, slišati in razumeti.
Če je uspeh v elementarnem smislu le to, kar sledi (lat. succedere – slediti), potem je treba vedeti, kaj pomeni živeti v sedanjem trenutku. Pri tem uporabljamo zakon “žanješ to, kar si sejal”, “najdeš to, kar iščeš” in »trkajte in se vam bo odprlo«. Uspeh je rezultat napora, vprašanje pa je, ali ga je res potrebno vložiti toliko, če velja načelo ekonomičnosti: čim manj za čim več.
Zunanji uspeh je že rezultat različnih notranjih dejavnikov kot so pozitivna samopodoba, pozitivno mišljenje, vztrajnost, koncentracija, ki vodijo k samodisciplini, samoorganizaciji, samoodgovornosti, samoobvladovanju časa, samodejavnosti in samopreseganju. Če iščemo pota, kako preseči samega sebe, lahko izvore samopreseganja lahko najdemo v lastni kulturni tradiciji. Za uspeh rabimo vizijo, energijo in finančna sredstva. Večini za uspeh ne manjka razumnosti, ampak samozavesti, samozaupanja in sposobnosti zamenjave negativne samopo dobe za pozitivno.
Sami se lahko motiviramo za uspehe in neuspehe. Od nas je odvisno, katerega sprožimo z zastavljenimi višjimi ali nižjimi cilji in osebno kulturo. Kakor se to nenavadno sliši, pa je to po kontrolni, konstrukcijski teoriji realnosti ali za nevrolingviste vendarle res. Najboljše rezultate res dosegajo tisti, ki se veselijo težkih nalog, vendar pa ne smejo teh reševati tistih, ki bi lahko rešili lažje. Nikakor ni res, da tisti, ki obvladujejo težje naloge, obvladujejo tudi lažje. Biti medsebojno skladen je sposobnost, ki jo je vredno gojiti. Rabimo predanost, odločenost in iskreno željo, da je to mogoče. Stopiti je treba v miselni okvir drugih in jim dati vedeti, da ga res razumemo.
Pogoji za razvoj samoaktualizacije so materialna sposobnost, visoka IQ, radovednost in čustvena stabilnost. Notranje negotovi težko razvijejo spoznavno-vrednotna razlikovanja. V mladosti je treba zadovoljiti osnovne potrebe, da s tem razvijemo tudi modele razlikovanja. Po moje gre za termostat, ki nam pove, kaj je oprav in narobe. Pravi vodja mora znati upravljati učečo se organizacijo v smislu vsak je pomemben. Neuspešnih ni. Pomembni niso le drugi (Meadova sintagma 'pomembni drugi'), od katerih se učimo, ampak predvsem mi sami v smislu ustvarjalcev novega vedenja (angleška kratica NBG). Tako smo prišli do novega dejavnika uspešnosti v smislu dejavnosti, ki je pomembna ta trg in zadovoljevanje družbenih potreb.
Ker človek živi v neodpravljivi ambivalentnosti, bi se moral vprašati, ali je pripravljen sprejeti negativne posledice svojih odločitev in zanje odgovarjati. Uspevanje terja pogum kot obvlado vanje strahu, da se lotimo česa novega. Danes rabimo metodična znanja, ki nam omogočajo hitro prehajanje od enega dela k drugemu in od poklica k poklicu. Mobilnost je tedaj pogojena s fleksibilnostjo in prilagajanjem. Laže je uspeti v integrativnem kot v separatnem modelu. Delodajalci stopajo v površni odnos do timskega dela. Problem je, kako razvijati zaupanje. Več tveganja si lahko privošči tisti, ki ima več denarja. Praksa nam pokaže, kako razlikovati med smiselnim in nesmiselnim tveganjem?
Emerson svetuje: (takoj) stori, kar je treba in imel boš moč! Za realizacijo vizualiziranih ciljev včasih rabimo drznost, ki združuje moč, čarobnost in genialnost. Izziv za težje naloge je smiseln, če smo prepričani, da imamo moč za izkoriščanje priložnosti. Ljudje sprva ne vedo, kako naj bi se vključili v sistem izkoriščanja svojih sposobnosti, ko pa zvedo, da gre za trdo delo na sebi, jim zmanjka vztrajnosti.
Čeprav je videti ideja nenehnega izboljševanja (permanent improvement) utopšična in celo iluzorična, pa ideja nenehne prenove ni. Jezus pravi 'jaz delam vse novo'. Nova spoznanja o možganih so orodja naših samoizboljšav. Povsod bi morali razločevati med nižjimi in višjimi nivoji bivanja in vedeti, kako se dvigniti navzgor. Prav tako je na področjih našega poklicnega dela- vedeti, kaj je odličnost - vrh in kako se zavihteti do tja. je res, da mi lahko nadziramo le vidne sile, nevidne pa kontrolirajo nas. moliti že preventivno, ne le kurativno. Kadar domišljijo kontroliramo, jo lahko uporabimo za ustvarjanje načrtov in volje, ki vodi do uspeha. Zaupati je treba v skrivnost življenja.
Vire pričakovanj razdelimo lahko med starše, direktorja, okolico in nas same. Smisel je v tem, da bomo zato napravili vse, da jih ne bi razočarali. Pričakujmo le najboljše in čudovi to. Človek je živi magnet. Dogodki so magija, mi pa smo lastni eliksir – poživilo. Odtod izhajata optimizem in sreča. Motnje izhajajo iz vplivov nižje kulture ali iz višje, ki jih prevajamo v negativni jezik. V tem primeru je treba oblikovati dejansko vzajemnost ali vzajemni afekt kot odnos, ki presega vse konkretne odnose (Kompan-Erzar, 2001). To je nov pristop do starih vzorcev. Če sta partnerja sposobna izpovedati svojo bolečino, ki ji je vsak odnos izpostavljen, se odpre pot razrešitve.
Za uspeh so pomembne naslednje lastnosti:
1. poln odnos do življenja.
2. pozitivni odnos do učenja
3. znanje o tem, kako se občutki oblikujejo in kako jih preoblikujemo, kako se varno odločamo za ljubezen, kako se izpolnjujejo srčne želje, itd.
4. okrepiti vero vase,
5. razdelitev časa od najbolj pomembnega k manj pomembnim opravilom,
6. znanje umirjanja in sproščanja.
3. Zakonitosti, pogoji in vaje uspeha
Različni avtorji navajajo različna pravila, pogoje, zapovedi ali zakonitosti uspeha, ki naj bi jih tisti, ki so manj uspešni uresničevali, da bi postali bolj uspešni. Kot primer naj jih nekaj navedem. Brezpogojni uspeh je odvisen od upoštevanja duhovnih zakonov. Chopra v smislu sinhrousode navaja naslednjih sedem duhovnih zakonov:
1. zakon čistih možnosti je operativiran v naslednjih navodilih: v meditaciji in tišini premišljujemo o sebi, govorimo z bogom, ne sodimo. Vztrajamo pri samospoštovanju.
2. zakon dajanja – navodila: obdarovati vsakogar z veseljem, mirom, prijaznostjo, material nimi darovi, sprejemati vse, kar nam življenje daje, da bo bogastvo krožilo
3. zakon karme: zavestno se odločati, komu bo ta odločitev prinesla koristi, pustiti se vodstvu srca
4. zakon najmanjšega odpora - navodila: sprejeti odgovornost, ne pa tudi krivde zase in za druge, ne pa braniti le svojega prav ali pomembnosti.
5. zakon namena in želje, navodila: ko se poglobimo v čiste možnosti, pripravimo prasilo (brezmejno urejajočo silo), da dela za nas, vse v naravi je energija in informacija, pozornost daje energijo, intencionalnost - namen pa jo preobraža. Iz tišine se prepustimo namenu, ven dar se odpovejmo navezanosti na cilj. Sedanjost je dar, kakor kaže tudi besedna igra z dvosmiselnost angleške besede 'present'. Za uresničitev želja je treba prositi.
6. zakon nenavezanosti, ki priznava gotovost le v negotovosti. Uspeh je rezultat tveganja stopanja v neznano.
7. zakon dharme ali življenjske dolžnosti, postave. Nasveti: odkriti svoj duhovni jaz, svoj edinstveni dar in pomoč človeštvu. stik z Bogom, spisek darov in vsak dan se vprašajmo, kako naj služimo.
Po Tracyju (Tracy, 1997) obstaja naslednjih deset dejavnosti, ki nas vodijo k uspehu:
-
razvijanje samozavesti in sreče
-
premagovanje (preseganje) nezadovoljstva in razočaranja sočutje, razumevanje, odpuščanje
-
razvijanje sposobnosti komuniciranja
-
predanost ciljem zaradi izpolnjenosti
-
razvijanje vztrajnosti
-
razvijanje pozitivno pričakovanje
-
prevzemanje odgovornost zase
-
pogumno sprejemanje in prevzemanje akcij za večje in težje izzive
-
razvijanje občutka sreče in poguma za življenje po lastni izbiri.
Zakon kompenzacije po Tracyju pomeni, da napravimo več kot drugi od nas pričakujejo, vendar ne več kot pričakujemo sami. Ciljati se splača više, ker sicer ne znamo osmisliti dogodka. To pa prinaša tudi nevarnost, da ostanemo v iluzije že doseženega.
Vsaka misel, načrt ali ideja, na katero stalno mislimo, bo uresničena s pomočjo nadzavesti. Zato pazimo, da to ne bo negativna misel. To imenuje Tracy zakon nadzavestne aktivnosti, ki deluje samodejno kot Kojčeva pra-sila. Vizualizirajmo prazen parkirni prostor in se bo spraznil pred našimi očmi, ko bo polno avtov. Rešitve se pojavijo kot intuicija, informacije drugih in nepredvideni dogodki. Rešitev deluje kot popolnost, preprostost, elan.
Tracy izpostavlja postopek miselnega programiranja, kar pomeni ponavljanje potrditev (afirmacij). Že zvečer si sugerirajmo: ko se zjutraj zbudim se počutim odlično, predstavljajmo si ugodne reakcije drugega preden z njim spregovorimo. V procesu vizualizacije si predstav ljamo doseganje ciljev vnaprej in se vnaprej zahvaljujmo za uspeh. Predstavljajmo si, kako bomo v uspehu uživali. Pozitivna energija nas dela pogumne.
Denny (1997) izhaja iz naslednjih devetih t.im. zakonitosti motivacije:
-
z motiviranjem sebe motiviramo tudi druge in z motivacijo drugih motiviramo tudi sebe.
-
za motivacijo je potreben cilj
-
motivacija ne traja dolgo
-
za motivacijo je potrebno priznanje (povratna informacija, nagrade, pohvale)
-
občutek koristnosti pri udeležbi na novih projektih motivira
-
če vidimo, kako napredujemo pri doseganju etapnih ciljev, nas motivira
-
izziv motivira, če vidimo možnosti za zmago
-
motivacijska “varovalka” pomeni, da lahko pregori (se podjetje z ene ali druge strani ne splača)
-
Vloga dobrega vodje je, da razvija občutek pripadnosti skupini kot motivacijo. Skupina motivira posameznika za odvajanje od zasvojenosti.
S. Mori (2002) piše o sedmih skrivnostih motivacije za uspeh:
-
pot nenehne motivacije s pozitivno samopodobo, duhovnim razvojem in vseživljenjskim izobraževanjem,
-
magnet motivacije (umetnost postavljanja ciljev kot sredstvo uresničitve sanj),
-
korenine motivacije (trije dejavniki čustev),
-
srce motivacije (zdravje),
-
vir motivacije (odnosi, študij, samozavest, ljubezen),
-
gorivo motivacije (čustvene strategije),
7. blagajnik motivacije (denar in kariera).
Za doseganje uspeha je treba biti odločen (ne obotavljajoč) in vztrajen. Biti odločen ne pome ni biti agresiven, pomeni način izražanja svojih občutkov, misli in odločitev. Brez oklevanja. Glavno je verjeti vase in zaupati vase. Najbolj nas motivira sam uspeh, ki ga želimo ponoviti, povečati, vendar je uspeh lahko demotivirajoč, kadar nas uspava. V tem smislu je nagrada celo znak, da odnehamo. Motiviramo se s pridobivanjem samozavesti, ki je neodvisna od trenutnih pogojev. V začetku vsake nove stvari-podjetja bomo čutili skrb, negotovost in pričakujemo kritiko. Sami do sebe bi morali imeti odnose obzirnega kritika – kot kritični prijatelji, tako kot jih po Carnegiju gojimo do drugih.
Uspeh vizualiziramo po naslednjih štirih elementih:
1. pogostost predstavljanja,
2. jasnost,
3. temeljitost čustev, ki je v navdušenju, intenzivnosti, moči želenja-kar pospeši realizacijo,
4. trajanje - dlje časa držati kaj v mislih. npr. javno nastopanje, afirmacije, najavljanje z besedami, kaj bomo storili, igranje vloge kot da bi.
Vizualizirati je treba potankosti in razvijati sposobnost vzdržljivosti pri dolgoročnih ciljih. Nekomu pomaga vizija nogometaša, ki se odmakne zato, da se prav postavi, da vsak odlo čilni trenutek zadane gol v svojo mrežo. Pozitivne misli obnavljamo s poslušanjem kaset, glasbe. Družiti se s pozitivnimi ljudmi in učiti druge, o tem, kar smo. O drugih govorimo z navdušenjem in optimizmom. Pri reprogramiranju rabimo zaupanje, potrpežljivost, vztrajnost. Dobri učitelji nas k temu spodbujajo.
Poznamo različne načine postavljanja ciljev kot so:
-
zastavljeni cilji naj bi čim bolj ustrezali našim vrednotam in življenjski usmeritvi,
-
naše področje odličnosti – vložiti srce v to področje,
-
poiskati svojo srčno željo,
-
načelo diamantnih polj – priložnost je v delovni obleki,
-
načelo ravnotežja na vsakem področju, da življenje gladko teče.
Pri zastavljanju ciljev upoštevamo družinske, osebne, telesne - zdravstvene, duševne, duhovne in intelektualne strani in kariero. Razsvetljenje je pogoj doseganja duhovnih ciljev. Nepretr gan tok napredovanja dosežemo tako, da se začnemo takoj, ko se ne ukvarjamo več z enim področjem, ukvarjati z drugim. Vztrajnost je isto kot tehnika neprekinjene akcije, ki se dopol njuje z neprestano korekcijo ciljev. Po Chinmoju je treba uporabljati idejo loka in puščice zaradi oblikovanja umetnine lastnega življenja. Cilji morajo biti med seboj skladni in izzival ni, da nas navdušujejo in da se zanje potrudimo. Nekateri ljudje si zaradi občutka navidezne svobode ciljev raje ne postavlja kot da bi si jih zastavljala vedno bolje.
Najučinkovitejša metoda za vgraditev cilja v podzavest je prepričljiv vtis, ki je natančen in jasen. Cilji so gonilna sila, goriva, motivirana vrednota, vznemirljive sanje, so odgovor na vprašanje čemu. Pridobimo si priznanje pri tistih, ki jih spoštujemo. Izpostavimo tudi začet no točko in rok. Narediti je treba seznam informacij, talentov, sposobnosti in izkušenj, ki jih bomo potrebovali, načrt za učenje in seznam ljudi za pomoč.
Tracy v knjigi Brezmejna moč mišljenja trdi, da imamo neskončne sposobnosti, s katerimi uresničimo lahko vse, kar želimo. Predpostavka je, da vse dosežemo, če imamo cilj in sredstva, med njimi je pomembna zlasti vztrajnost. Priučena nemoč in omejeno polje ugodja sta za uspeh premalo. Predsodki, iluzije in nezdravo prilagajanje pa nas usmerjajo tudi k uresničevanju nezaželenega.
Skušali smo znotraj ameriške kulture, ki razume uspeh le parcialno, izbrati tiste (Covey, Tracy, Gawain, Peale, Jeffers, itd.), ki se ga trudijo razumeti celostno. Uspeh nam pomeni toliko kot odličnost (excellency) in kvaliteta. Odličnost je kvaliteta kvalitet. Današnja preslabo razvita kultura uspeha za vsako ceno, četudi na najbolj brutalni način, je vir (mafijskega) nasilja. Zato je tako pomembno, da uspeh izhaja iz značaja. Vsi uspešni so začeli z občudo vanjem izbranega vzornika. Ne bi smeli čakati, da nas drugi občudujejo, da bi prenehali podcenjevati sebe. Boljše odločitve sprejemamo takoj, ko smo pripravljeni tvegati, zaupamo vase, se spoštujemo in dvignemo pozitivno samopodobo. Pomembno si je ustvarjati odprto, delovno klimo z dobrim stikom, dobrim počutjem. Prav tako se je treba naučiti razlikovati med notranjim glasom in strahom, ker smo le tako lahko v ravnotežju s samim seboj.
Covey (2000) je priredil sedem Gandhijevih grehov in je s pomočjo njihovega premagovanja opisal, kako smo lahko bolj uspešni pri vodenju sebe in drugih. Pitino je poudaril pomen prepričanja, da si uspeh zaslužimo in se sam postavi v vlogo (našega) trenerja ne le na šport nem področju, ampak tudi na drugih. Po transferju poučuje učence na drugih področjih življenja kako uspeti po analogiji s trdim delom v športni dejavnosti. Pomembna sta samodisciplina in samospoštovanje.
Če je postavljanje ciljev pedagoški pogoj uspeha zaradi samovzgoje, pa je samomotiviranje psihološki pogoj. Sem sodi tudi odnos med zavestjo in podzavestjo. So tudi neznana področja v nas, ki jih avtorji poimenenujejo z nadzavestjo – skrivno doktrino, neskončno inteligenco, Jung s 'nadzavestjo' in z univerzalnim mišljenjem. S pomočjo emocionalne inteligence je treba potegniti talente dol. Sistematično se jo moramo naučiti uporabljati, da bi dobili čim več idej, ker deluje stalno. Funkcije mišljenja so v primerjanju, določanju, analiziranju, podza vesti spravlja in obnavlja informacije in nadzavest je onkraj obeh. Kadar delamo to, kar nam veliko pomeni, imamo skoraj brezmejno 'živčno' oz. prosto energijo. Tudi Carnegy trdi, da utrujenost nastaja zaradi slabega odnosa do dela, stresov, negativnih emocij prej kot zaradi (intelektualnega) dela samega.
Ohranjajmo stik kljub konfliktom, tako da ostanemo naklonjeni. Znani pregovor pravi, da se hitro strinjajmo z nasprotniki, če vadimo brezpogojno sprejemanje. Samo nasmehnimo se, vadimo hvaležnost in občudovanje, pozornost, aktivno poslušanje. Razkritje samega sebe in svoje ranljivosti. Velik čustveni problem 20. stol. je krivda. Nastane iz občutka manjvrednosti in je rezultat škodljive kritike in napak iz preteklosti. Podobnosti privlačijo, temperamenta v ravnotežju, partnerja naj se v celoti obvežeta, da bosta skrbela za uspešno zvezo. Veliko zvez razpade, ker zamisli niso v ravnovesju, partnerji naj bi bili podobno srečni ali nesrečni.
Neprestano raziskujmo, kaj je za nas in za skupnost res pomembno. Pri tem upoštevajmo pravila:
1. izbrati med razpoložljivimi možnostmi,
2. pretehtati vse posledice, svoje zmogljivosti in omejitve,
3. izbrati po svoji volji (najboljša pot glede na svoje ime brez prisile, kazni),
4. ceniti svojo izbiro in jo s silo braniti, če smo izzvani ali se ji odpovedati,
5. javno spregovoriti,
6. upoštevati stanovitno delo za stalno napredovanje.
Ko si življenje izpolnimo z vero, ne popuščamo več, ampak ravnamo najboljše; čustveno izzove največ bojazni (spoznavamo ljudi, poglabljamo prijateljstva, prosimo za podporo, se razkrivamo v intimnih odnosih). Tveganje je možnost prizadetosti, škode ali izgube. Sodelovanje pomeni lahko pogum in podporo, nesodelovanje pa malodušje in stisko. Če nas okolje ne spodbuja, želje zbledijo in se umaknejo malodušju.
Vsak korak k (ne)uspehu pomeni prilagajanje okolice na nas in nas nanjo. Tisti, ki nam bi naj pomagali, imajo druge težave (npr. oče ne daje denarja otrokom, šef ni naklonjen predlogom delavcev). Ni napredovanja, če nimamo spretnosti, da bi okolje pripravili k sodelovanju. Vprašanje je, kako si je mogoče te spretnosti pridobiti. Carnegy odgovarja na vprašanje, kako si pridobimo prijatelje. Treba je razvijati samovzgojo za tekmovalno in sodelovalno pot k uspehu v sebi in izven sebe.
Gojiti je treba odločnost (moč in energijo) namesto omahljivosti po naslednjih psiholoških navodilih: začeti takoj, z vsem žarom, brez izjem in brez izgovorov z držo zmagovalca! Nagradimo se za vsak uspeh volje za nov obrazec, odpuščajmo si napake sproti, če nam posel ne cvete ali se podjetje ne razvija.
Svoboda je le eden izmed pogojev samovzgojnega procesa. Doslej smo se bojevali za svobo do pred težaškim delom, izkoriščanjem, svobodo volitev, svobodo mišljenja pred predsodki. Vsi ti boji so nastali zato, ker se človek izogiba bolečini in teži po sreči. Osebna rast in samovzgoja sta delo na sebi, disciplina za dostojanstvo, samospoštovanje, za osebno odličnost. Notranja pot k Bogu je pot k sebi.
Naslednji pogoj je managersko-organizacijski. Drucker v 'Učinkovitem vodji' piše: kjerkoli bomo videli kaj narejenega, bomo vedno našli tudi izvajalca z načrtom! Če nam kaj ne bo šlo, bomo našli tudi oviro z znanim izgovorom, ki ga lahko nadomestimo. Kako to storimo, pokaže Hayeva. Deloholik dela stalno to, kar rad dela in ima notranje mesto nadzora. Vzdrže vati je treba pozitivno energijo tudi tedaj, ko še ne privlačimo ustreznih ljudi in se pripravljati z vizualizacijo, da bi jih. Razvijati je treba sodelovalno kulturo v učeči se organizaciji v stilu dobimo se na vrhu.
Izbirajmo med naslednjimi načini sodelovanja:
1. bodimo naklonjeni predlogom in pomoči, ki nam jo ponujajo drugi,
2. ponudimo sodelovanje (pomagajo nam tisti, ki jim mi),
3. čim manj kritizirajmo in raje poudarjajmo veljavo,
4. računajmo z verižnimi reakcijami na spremembo,
5. prožno se prilagajajmo in spoštujmo medsebojne meje v pogajanjih,
6. bodimo realni - lažje je dobiti sodelovanje od več ljudi po malem kot od ene vse,
7. povprašajmo po tistem, kar res potrebujemo (kaj, zakaj, čemu),
8. pristanimo na pogajanja.
Raje se odločimo za delne, postopne spremembe kot za vse naenkrat in vsakokrat delajmo na odpravljanju ene slabosti pri pridobivanju novih navad. Če čakamo na pravi trenutek, popolne pogoje, vse razpoložljive možnosti, zadostni razlog za spremembo, jo v bistvu odklanjamo. Po Hayevi je vsak trenutek pravi in po Jeffersovi vsaka odločitev tudi. Če se odločimo igrati na vse ali nič, je to iz obupa ali iz slepe želje po zmagi. Ne bi smeli stremeti k popolnemu uspehu, kar je perfekcionizem, ampak k odličnosti in storimo korake, ki bi nas zavarovali pred porazom. stremimo k popolnosti, ampak k odličnosti, ki vsebuje fleksibilno prilagajanje. Strah pred tveganjem premagamo, ko se s svojimi pod-jazi oz. podosebnostmi dogovorimo za kompromis in razširimo polje zavestne ljubezni in varnosti. Kadar bi se bilo laže po skušnjavi vrniti k starim navadam, nas vztrajnost prisili, da izvedemo to, kar smo si zadali kot dolžnost s trdnim sklepom (sansrtsko: sankalpa). Uspešni ljudje delujejo v sedanjo sti, ker v njej črpajo moč za uresničitev.
Poznamo tudi pet etičnih usmeritev uspešnosti za posameznika in podjetje:
-
vest, ki vodi,
-
ponos je v uravnoteženem samospoštovanjem,
-
potrpežljivost – sprejemljivost,
-
vztrajnost – nikoli se ne vdajte,
5. jasen pogled naprej (cilji) (Blanchard, Peale, 1990: 58, 88).
To so napotki za premišljenega podjetnika, ki želi pošteno poslovati, pogosto ne ve, kako in katere so učinkovite in etične strategije. Človek probleme ustvarja in rešuje hkrati po modelih managerskih stilov od demokratičnih do avtokratskih. Iskrenost do sebe je pogoj razvijanja značajske etike. Najprej moramo sebe videti v domišljiji z vsemi zaželenimi značajskimi lastnostmi. Premišljeni podjetnik, ki želi pošteno poslovati, pogosto ne ve, kako in katere so učinkovite in etične strategije.
Po Greeneju (Greene, 2003) gre za razvijanje naslednjih 8 veščin: 1. odločnost (notranja moti vacija, predanost, volja do napredka). Zato je pri razlikovanju med normalno in optimalno energijo treba poskrbeti za slednjo, 2. pogled na svet (samozavest, notranji dialog, raven priča kovanj), 3. pogum – pripravljenost tvegati kljub strahu, 4. zbranost (pozornost na trenutek, 5. intenzivnost, 6. trajnost, mir, 7. zbranost (pogajanje, izvajanje več nalog hkrati), 8. prožnost (vztrajnost in prilagajanje razmeram).
Covey izpostavlja naslednje tri temeljne veščine: 1. upravljanje časa, 2. komunikacije in 3. re ševanje težav. Napisati je treba izjavo o osebnem in družinskem poslanstvu in gojiti visok čustveni bančni račun, ki presega obrazec boja ali bega. Prav tako je treba obliko vati prijetno delovno kulturo in biti zgled odličnosti. Vračajmo se k pravim virom – npr. stari modrosti, usposabljajmo se, , zaupnost, odpuščanje. Izjava o poslanstvu vsebuje 4 potrebe: 1. ekonom sko po denarju, 2. družbeno – po medsebojnih odnosih, 3. psihološko po osebnem razvoju in 4. duhovno po prispevanju drugim.
Za uspeh rabimo modrost, da vemo, kaj delati, znanje, da vemo, kako delati in samo motiva cijo s sposobnostmi, da smo na to delo pripravljeni. Sternberg (1999) razpravlja o tem, kakšne kompetence vključno z uspešno inteligenco rabimo za uspeh, Brajša (1994) o tem, kakšen stil vodenja in Savater (1998) o tem, kakšno etiko samoobvladovanja rabimo. Walters (1991) piše, kako vodimo sebe, Shine pa razpravlja o tem, kakšno igro igramo pred seboj in drugimi. Vse to se da nekako rekonstruirati iz drugih ugotovitev.
Izbirajmo tiste možnosti, ki nas čim bolj odprejo v svet in ne tiste, ki nas pred njim zapirajo.
Oblikovanje pozitivnih sugestij-podoživljati uspeh in ga znati ponoviti. Opazujmo, kako se oblikujejo naša pozitivna čustva. Iz sugestij nastanejo prepričanja. Naše vedenje je v skladu s prepričanji. Predstavljajte si veselje, ki nas bo prevevalo, ko se bo želja uresničila. Imeti vizijo je zelo pomembno, da nas ne zmoti vsaka malenkost. Kontrolo nad svojim življenjem prevzamemo, če smo odgovorni in ga načrtujemo.
Mediji uspešne sprašujejo, v čem je skrivnost njihovega uspeha, medtem ko se neuspešne prepusti njim samim in njihovim zameram. Ker je uspeh vrednota, vsi želijo vedeti, kako odpreti ta vrata. Dano nam je, da prekoračimo svoje Rdeče morje, da se zidovi (Jerihe) pomanjkanja zdrobijo in po božji milosti vstopimo v obljubljeno deželo. V svoje svetilke vplivajmo olje zaupanja. Scovel Shinn (2007) priporoča, da naj svoje življenje napravimo zani mivo za druge.
Christiani (1997) opisuje pomen samopodobe, vizije in treninga vizualizacije kot ključa, NLP tehniko postavljanja ciljev, analizo motivacije posameznika, ki se začne v glavi. Piše o razpoloženjskem vodenju (t. im. Stimmungsmanagement) v duhu in v telesu. Zakoni mišlje nja: 1. Na začetku je (za)misel, 2. Posnemanje je najhitrejša pot do učnega uspeha, 3. Motiva cija pride od znotraj oz. je interaktivna, 4. Vera v uspeh, ne zamenjujmo zmagovitega tima, in načelo samouresničene prerokbe, 5. Kontrola faz, 6. V konfliktu med razumom in občutki zmagajo slednji, ker 7. jih vodimo s slikami, vizijami.
Ameriška ideja, po kateri lahko uspe vsak predpostavlja totalno slojevsko mobilnost. Ta pa ne obstaja. Predpostavlja, da vsak z lahkoto premaga notranje omejitve. To ga vodi v depresije in celo samomor. Jasno je, da ni vsak svoje sreče kovač in tudi ne uspeha. Vendar pa so nekateri, čeprav je to manjšina, v položaju, da preizkusijo nasvete, ki smo jih navedli.
4. Zaključek
V tem odnosu do svetega oz. najbolj vrednega in posvetnega oz. vsakdanjega se ljudje kar najbolj razlikujemo med seboj. Nekomu že sama beseda uspeh pomeni, da je uspešen, drugemu je dragoceno vsako navodilo, ker nikoli ni povsem zadovoljen. Temu se bodo zdela našteta pravila (zakonitosti, pogoji) izredno pomembna. Tretji so raje brez pravil. Ti so podobni kmetu, ki je prekopal celo njivo zaradi prepričanja, da se v njej skriva zaklad. Pričakovanega zaklada ni našel, toda na koncu je spoznal, da je najdeni zaklad pravzaprav že njegov trud sam.
Lahko rečemo, da se uspešnosti vseživljenjsko in na vse razpoložljive (da ne rečemo možne) načine učimo. Vsak bi rad bil v čem pomemben. Pomembni smo za lastno eksistenco, za rezultate dela, za sodelovanje in za sožitje. Četudi bomo navsezadnje spoznali, da se nismo naučili vsega tistega, kar smo nameravali, nas že sama usmeritev, da se vse življenje učimo za štiri cilje in na štiri načine, dviga nad tiste, ki so prepričani, da se znanja ne splača pridobivati na noben način kot kmeta iz basni prekopana njiva dviga nad dvomljivce, ki so prepričani, da se njive ne splača prekopavati, ker ni rodovitna in se v njej ne skriva nikakršen zaklad. Sam se nagibam k ideji o nenehnem izboljševanju kakovosti, kar pomeni, da je treba vsakokrat ali vsaj v kriznih situacijah preverjati, katera pravila bi lahko upošteval, da bi bila naša uspešnost boljša in trajnejša.
Manz (2008) nas opozarja, da se učimo iz lastnih in tujih neuspehov. Predstavljajmo si, kako rastemo iz njih. Ko grdi raček spozna, da njegova drugačnost ni prekletstvo... Dovolimo si poraz in da nas prepihajo notranji viharji. Skrivnost uspešnega neuspeha ali uspešnega neuspeha je v potrpljenju, ki je most med vizijo in izvedbo. Ne gre le za nadarjenost, ampak za spoprijem z neuspehi, da se pripravimo na prihodnji uspeh. Ko drugi obupujejo, napredujmo. Nismo pozorni na dialektiko, po kateri včasih izgubljamo, ko zmagujemo in obratno. Uspešni smo tudi, ko pomagamo, da drugi zmagujejo. Umetnost je, kako si pomaga mo z nasprotovanjem in poiščemo veličino v malenkostih. Od Golemana dalje je znano, da emocionalna inteligenca pomaga k uspehu bolj kot racionalna.
Prizadevanje za uspeh ima dve neproduktivni skrajnosti: slepo poskušanje in neskončno načrtovanje. Narediti načrt in premišljeno poskusiti in če ne gre ponovno načrtujemo. S tem pridobimo izkušnje. Če ne ostanimo mirni in nenavezani na izid. Sicer pa se povežemo z uspešno skupino s sinergičnimi učinki. Več glav več ve.
Ni vseeno, kakšne vrste vodje smo zase in za druge, ker na nek način z njim vključujemo kakovost volje. Vodstvena nova pravila oz. vodila so: ljudi navduševati, pridobivati in spodbu jati k doslednosti – vztrajnosti pri doseganju ciljev. Seveda ni uspešen vodja-volja le ena sama. Ena izmed njenih opredelitev je, da je uspešna volja je ravnotežje med pozornostjo, ki ostane uprta v svoj predmet brez napora in sproščenostjo – mirno trdnostjo. To kaže na neurav noteženost enostranskega delovanja posameznika, ki vodi v nezdravo tekmovalnost. Občutek (ne)uspešnosti je odvisen od odnosa med doseženim in pričakovanim. Čim večji je razkorak med obema, tem večji je občutek neuspešnosti in obratno.
Vsak ve, da je samozaupanje vir uspeha (Peale, 1992, Jeffers, 1994), vendar je vsak ne doseže, ker je ne razčleni vstran (abducira). Tako lahko zaupanje sebi razčlenimo na zvestobo, zanesljivost, pogum in vztrajnost. Kot opozarja že Biblija: po njih sadovih jih boste spoznali. Do sadov pa vodi tudi osebni management, ki je pot k samouresničitvi, ki pa je v sodelovanju in s tem dopuščanju uspeha drugih.
|
