Literatura
- Carnergy, D. (1999). Kako uživati v poklicu in življenju. Ljubljana, MK.
- Choquette, S. (2001). Vaše srčne želje. Pravila za ustvarjanje življenja, kot si ga resničo želite. Maribor, Trojnar Consulting
- Covey, S. R. (1997). Najprej najbolj pomembno. Ljubljana, MK.
- Covey, S., R. (1998). Sedem navad najbolj uspešnih družin. Ljubljana, MK.
- Covey, S., R. (2000). Načela uspešnega vodenja. Ljubljana, MK.
- Covey, S. R. (2000). Sedem navad najbolj uspešnih najstnikov.
-
Christiani, A. (1997). Weck den Sieger in dir. In 7 Schritten zu dauerhafter Selstmotivation. Wiesbaden, Gabler.
- Drucker, P. (1993). Managing for the Future. New York, Truman Taley Books.
- Eco, U. & Jay, G. et al. (1999). Conversations about the end of time. London, Penguin Book.
Le livre de serenite
- Everard, B., Morris, G. (1996). Uspešno vodenje. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
- Fuhrman, J. (2001). Zavrnite me – to imam rad. 21 skrivnosti, s katerimi zavrnitev spremenimo v usmeritev. Ljubljana, Amalietti.
- Greene, D. (2003). Premagajte strah in zmagajte. Ljubljana, Lisac.
- Goreya, R. (2001). Tam kjer je volja, tam je pot. Tudi vi imate vse to, kar so imeli oni, ko so bili na začetku. Ljubljana, Društvo invalidski forum Slovenije.
- Goreya, R. (2003). Življenjski diamant. Izbrusite svoj diamant in zaživite z vesoljem. Ljubljana, Roy Goreya management.
- Jeffers, S. (1999). Pogum odpira vsa vrata. Kranj, Ganeš.
- Jenson, R. (1999). Naredite iz življenja več. 10 večnih spretnosti življenja, s katerimi boste izpolnili svoje življenje. Ljubljana, Lisac.
- Kinslow, F., J. (2013). Skrivnost kvantnega življenja. Kranj, Zavod V.I.D.
- Kompan Erzar, L, K. (2001). Odkritje odnosa. Ljubljana, Frančiškanski in družinski inštitut.
- Korelc, T. (2002). Uspeh je za drzne. Filozofija zmagovalcev. Šmarješke toplice. Stella.
- Lakhani, D. (2008). Prepričevanje – umetnost doseči to, kar želite. Ljubljana, Lisac & Lisac.
- Manz, Ch. C. (2008). Moč neuspeha. Recepti za ustvarjalno uspešno in mirno šivljenje. Ljubljana, Tuma.
- Mori, S. (2002). Skrivnost motivacije. Motivacija za 21. stoletje. Maribor, Smiljan Mori Success.
- Pahl, R. (1995). After success. Fin – de Siecle Anxiety and Identity. Cambridge, Polity
Press.
- Pfeiffer, V. (2002). Pozitivno življenje. Vodič za pozitivno mišljenje in osebni uspeh.
- Quain, B. (2000). 10 pravil stran, 10 pravil na plan. Kako postati gospodar svoje usode. Ljubljana, Tuma.
- Redfield, J. (2001). Celestinska prerokba. Ljubljana, Samozaložba.
- Robbins, A. (1997). Sporočilo prijatelja. Ljubljana, Tuma.
- Robbins, A. (2000). Prebudite velikana v sebi. Ljubljana, Lisac.
- Rozman S. (1998). Peklenska gugalnica. Ljubljana, Vale Novak
- Scovel Shinn, F. (2007). Skrivna vrata do uspeha. Šmarješke Toplice, Stella.
- Siegert, W. Cilji, kažipoti do uspeha. Od temeljnih podjetniških ciljev do dnevnih, delovnih ciljev. Praktični priročnik z navodili za delo.
- Soče, I. (2001). Življenje je lahko še lepše. Maribor, Euronet.
- Solomon, P. (1992). Meta-človek. Priročnik za osebno preobrazbo. Ljubljana, Iskanja.
- Steiner, R. (2000). Kako doseči spoznanja višjih svetov. Ljubljana, Gnosis.
- Swieringa, J. & Wierdsma, A. (1992). Becoming a Learning Organization. Beyond the Learning Curve.
- Taylor, S. & Klinger, Sh., A. (2009). Skrivnosti uspeha. Znanost in duh resničnega blagostanja. Ljubljana, Avrora.
- Tracy, B. (1997). Pot do uspeha (maximum achievement). Preizkušeni sistem strategij in spretnosti, ki bo sprostil vaše notranje moči za uspeh. Bled, Verner Consulting.
- Ventrella, S., W. (2003). Moč pozitivnega mišljenja za poslovneže. 10 napotkov za najboljše rezultate. Ljubljana, MK.
VI. Iskanja smisla življenja
1. Uvod v vprašanje smisla
Posameznik (materialno) ni le samorealiziran, ampak je tudi samoosmišljen. Vprašanje o smislu in vrednosti človeškega življenja povzroča v mirnih časih malo skrbi, saj imata stanje in delovanje družbe tedaj določene cilje, ki jih tako razločno kažeta posamezniku, da pri njem praviloma ne prihaja do dvomov in vprašanj. Vprašanje o smislu in vrednosti človeškega življenja povzroča v mirnih časih malo skrbi, saj imata stanje in delovanje družbe tedaj določene cilje, ki jih tako razločno kažeta posamezniku, da pri njem praviloma ne prihaja do dvomov in vprašanj. Morebitna omahovanja in spori se ne nanašajo toliko na cilje kakor na poti do njih in se ne dotikajo skupne podlage življenja.
Šele tedaj, ko v življenju samem nastane zaplet in razcep, ko se življenje samo v sebi razkolje, dobi vprašanje smisla in vrednosti našega življenja oblast nad nami, sproži premišljevanje in povzroči spore. Kadar se pojavljajo različna iskanja in spori glede smisla življenja, ki odtujujejo ljudi med seboj, potem to očitno priča, da se življenje ne spaja v celoto, da v njem ni prevladujočega središča, ni skupne narave; delujejo popolnoma različni tokovi in podijo težnje v različne, pogosto ravno nasprotujoče si smeri (iz Nobelovcev – Eucken, 1977: 13).
Prehod iz 20. v 21. stoletje je zgodovinsko prelomen, kar označujejo tudi izrazi kot post moderna, postindustrijska družba, holistična paradigma ipd. Dobo organizacije zamenjuje doba orientacije z iskanjem smisla življenja. Danes živimo v času, ko se številna izročila drobijo in izginjajo. Tako nastaja vse manj novih vrednot z najdenjem edinstvenih smislov, ampak se dogaja prav nasprotno – splošne vrednote izginjajo. Prav zato je vedno več ljudi ujetih v občutja brezciljnosti in praznine, kar imenujemo po Franklu bivanjska praznota.
Vendar bi tudi tedaj, če bi izginile vse splošne vrednote, življenje ostalo smiselno, ker edinstveni smisli ostajajo nedotaknjeni, tudi če se izgubljajo izročila. Če naj človek najde smisel celo v času brez vrednot, mora biti opremljen z vso zmogljivostjo vesti. Zato je pametno, da v času, kot je naš, to je v času bivanjske praznote, najpomembnejša vloga vzgoje ni posredovanje izročil in znanja, temveč prečiščevaje zmožnosti, ki omogoča človeku najti edinstvene smisle, to je neodvisno in pristno odločanje.
Edino živa in živahna vest omogoča človeku, da se upira konformizmu in totalitarizmu, da se ubrani bombardiranju množičnih občil z nekakšnim prečiščevanjem, da se ne potopi in utopi v promiskuiteti. Človek mora razločevati med bistvenim in nebistvenim, kar pa temelji na odgovornosti, to je na odločanju pod vplivom vesti.
Kot je smisel življenja posameznika povezan z njegovim odnosom do materialnih in duhovnih vrednot, tako je njegovo bogastvo čutov v zadovoljevanju materialnih in duhovnih potreb. Premalo se zavedamo, da je tudi motivacija posameznika kot mobilizacija njegovih sposobnosti svetovnonazorsko (materialistično ali idealistično) pogojena. Vzgoja za svetovni nazor zato ne vključuje samo odnosa do religije, filozofije, znanosti na globalni ravni, ampak še prej odnos do mišljenja, dela/dejavnosti na mikro-družbeni, vsakdanji ravni. Svetovno nazorsko nedomišljen in praktično neizpeljan odnos med opredmetenjem osebnosti in njenim ponotranjenjem 'povzroča' različna življenjska neravnotežja in občutka nesmisla oz. odtujitve.
Človekov duh ima več rezerve kot ve o tem pedagogika-s pričakovanjem pritegnemo to, kar pričakujemo – kot atrakcija. Frankl pozna pojem 'pretirane pozornosti' – ko težava zaradi ukvarjanja z njo zasenči perspektive. Mladi zaradi odvisnosti od medijev počasi dozorevajo. Sreča je tako kot ne od nečesa, ampak za nekaj! Zakaj je v tem zmota psihologija polpretekle dobe.
Smisel so opredeljevale že antične praktične, moralne filozofske smeri in novoveški francos ki, britanski moralisti in novejše etike. Iskanje smisla ima etični pomen. Zaradi pospešenega razvoja se širi kontingentnost oz. kaotičnost dogajanja. To pa pogojuje razvijanje orientacijske sposobnosti človeka, čeprav še človek organizacije ni izčrpal svoje razvojne možnosti v vodstvenih funkcijah. Pri iskanju smisla so od starega veka do danes v konfliktu hedonske in asketske etike. Ljubezen ni edini smisel in najpomembnejša vrednota življenja, čeprav je zelo visoko. Največ je vredno življenje samo in zdravje, ki nam omogoča produktivnost.
2. Metodična izhodišča iskanja smisla v starem in novem veku
Ni vseeno, ali zastopamo svoja stališča ali stališča drugih. Prve lahko osmislimo, drugih pa ne. Prav tako ni vseeno, ali si zastavljamo bistvena ali nebistvena vprašanja. Tudi odrasli naj bi si zastavljali bistvena vprašanja, sicer lahko po Robbinsu in Clarksonovi le navzven uspevamo, v sebi pa se sesuvamo, ker nismo informirani (oblikovani), če sledimo le drugim.
Če smo le razpoložljivi za druge in naj bi bili v prihodnje še bolj, še nismo osmišljeni. Psihologi rešujejo posameznika za sistem, vendar pa priznajo, da osebnost rabi smisel. Včasih je dober umik v igrivost, v kateri vidiš, da glede na sistemske zahteve izgubljaš čas za bolj pomembno in ga na nek način pridobivaš. Mladostniki na končni zabavi prikažemo tudi to, česar niso mogli osmisliti. Mladostniki želimo postati čim bolj nam podobni, kar pa ni nujno ali najbolje za življenje.
Človek se nahaja na metodični poti (gr. methodos - pot) do sebe. Starogrški ideal kalokagatije – troedinosti lepega, dobrega in resničnega še danes ni presežen, kakor tudi ne brez krivde krivih. Smisel in upravičenost usode slehernika, ki je udeležen v svetovnem dogajanju rojstva in smrti, sta utemeljena v samem naravnem in družbenem toku tega dogajanja. V novem veku pa posameznik lahko išče in najde lasten smisel tega dogajanja, ki je v njem samem. Za takšen izrazito subjektivni smisel je odgovoren sam. Pogosto pa tega ne stori, ker ne zmore sam. To pomeni, da je posameznik po svoji telesni in družbeni eksistenci sicer pasivno udeležen v kriznih družbenih pojavih, vendar pa se duhovno lahko do njih distancira in jih presega.
Paradoksalno je bilo to, da je totalitarni režim najprej poteptal tiste, ki so najbolj verjeli v njegovo masovno in čredno moralno premoč nad krhkostjo osebnosti in duha posameznika. Usodno napako je napravil takšen krhek posameznik, ki je le zaničeval režim, ki ga je nameraval potlačiti in pohoditi. Ni bila rešitev v sovraštvu zaradi sovraštva, ampak v ljubezni do prihodnjega individualnega in skupnega smisla. Kot je pokazala H. Arendt se znotraj etabliranega ali akademsko priučenega mišljenja ne da vprašati, od kod izhaja zločinski režim. Bistveno je, da ne poraja nujno bolezni na smrt (po Kierkegaardu). Obup je za Huma bolezen duha, jaza, medtem ko sta upanje in strah že izvor boga. Upanje pa je potrebno na ravni posameznika, skupine in človeštva, da ne bi prišlo do samoobsodbe človeštva. Vprašanje je, kako v brezupu najti upanje, v dvomu nedvomno in v neveri vero. Zato kriza vrednot ni že sama po sebi nesmiselna kot ni bila pot čez Golgoto, ki je sinonim za najhujše trpljenje - trnova pot.
Moralni motiv vstajenja (Tolstoj) je v bistvu sekularizirano Jezusovo vstajenje od mrtvih. Poti so različne, cilj pa je en sam: reči življenju da (Nietzschejev Dioniz, ki inkarnira coincidentia oppositorum, Scheler, Fromm, Frankl, Jonas, personalisti). Nasprotje je med Nein-sager in Ja-sager. Prvi ne rešujejo problemov v skupnosti, ker jim ne zaupajo. Družbi so nevarni tisti, ki ji ne zaupajo in se podajajo na pot zla s svojo destruktivnostjo (Fromm: anatomija destruktivnosti). Hitlerjevi karizmi so ljudje verjeli.
Pozitivno mišljenje (imeti vero, ki gore premika) je možno kot preseganje negativnega. Ozvald piše o razliki med zakoreninjenci, za katere je značilen univerzalizem, socialna pripadnost in izkoreninjenci, ki so individualisti in uporniki zoper socialne norme. Giddens (1998) piše tudi o izkoreninjeni (po Toenniesu instrumentalizirani) družbi, v kateri se razvija novi individualizem ne pa še istočasno nova solidarnost. To da misliti, da laže osmišljajo življenje tisti, ki so že solidarni v družini kot to dokazuje B. Lee.
Osmišljanje si lahko razlagamo po različnih stopnjah duha. Pri Heglu je objektivni duh višja stopnja razvoja subjektivne duše. Po Nietzscheju se duh na ravni kamele-preobremenitve, leva, ki se nenehno bojuje proti zmaju, kar je njegova sveta dolžnost in raven igrivega otroka, ki dobi nekaj zase le, če izgubi svojo voljo.
Smisel je tudi razumski, saj je izvir logike dia-logos, ki pomeni hkrati misel in smisel. Ker je Venera hkrati Večernica in Danica, ima za Fregeja ta istopomenska beseda dva različna smisla. Smiselno je posnemati vzore, obujanje spominov, znamenj, simbolov, podob (Bild, image), (preroških) besed. Nimajo pa ga že sami dogodki. Imajo pa ga dejanja (lat. gesta) bogov in herojev, ki nam kažejo višino bivanja. Višina in globina bivanja nas spominjata na Ozvaldovo razlikovanje med zakoreninjenimi in izkoreninjenimi posamezniki. Kot je dokazovala Leejeva laže najdejo smisel zakoreninjeni, ki izhajajo iz toplega doma, vendar po Lukasovi tudi tisti (izkoreninjeni) odrasli, ki niso imeli srečnega otroštva niso odvezani naloge samovzgoje, da nekaj napravijo zase. Tisti odrasli, ki so narcisoidno prepričani, da so izgubili kompetenco iskanja smisla, so na begu pred samim seboj. Postajajo mrtvi duhovi po Rainerju, mrtve duše po Gogolju, nepokopani mrtveci po Sartru, nekrofili po Frommu, nevrotiki brez fleksibilnega prilagajanja, ljudje brez prsi po Lewisu.
Franklova metoda za spremembo frustracije je metoda, ki je potrebna za premagovanje stanja stagnacije, depresije, zavrženosti. Ta metoda pomeni le ustvarjalnost navznoter v smislu napora samopreseganja. Človek kot ustvarjalno bitje ustvarja tudi smisel. Čedalje bolj se izkazuje, da človek razvrednoti stvaritve, ki jih ne zna osmisliti. Zato je prej kot ustvarjalnost stvari pomembna ustvarjalnost smisla, zlasti če gre za destruktivno ustvarjalnost kot v primeru nacizma in fašizma.
Pot do celovitega smisla družine je Frankl opisal kot spoznavanje sebe skozi drugega. Toliko bolj si ti sam, kolikor bolj si drugi. To je izhodišče za prožno osebnost z zdravim, trdnim jedrom. Pogosto pa posamezniki v razpuščeni družini ne dobijo tega jedra, ampak ostajajo narcisoidno prazni. Zato jim tudi šolski uspehi in uspehi pri poklicnem delu ne pomenijo obenem rasti njihove osebnosti. Brez transakcijske analize, psihosinteze ali izvedbe kakega drugega treninga ostajajo v jedru razvajeni ali zatrti otroci. Odmiranje rasti osebnosti se vidi v tem, da ljudje niso več navajeni govoriti o osebnosti osebno in iskreno, ampak predvsem deklarativno, posplošeno, racionalizirano, ker se jim zdi, da so le po pripisovanju krivde drugim vsakemu razumljivi.
Prednost Drugega pomeni decentralizacijo jaza in skrivanje mesta nas samih. Namesto politiziranja iz polpreteklega obdobja je nastalo klišejsko psihologiziranje za vsakdanjo rabo. Ideal strokovnosti na področju vedenja o človeku jemlje strokovnosti nje no prednost pred nestrokovnostjo. Če smo vsi sami zase strokovnjaki (npr. psihologi, pedagogi ali zdravniki), potem ni nihče pravi strokovnjak. To je le nadaljevanje kulture nezaupanja z drugačnimi sredstvi.
Kot so 'strokovnjaki' v polpreteklem obdobju manipulirali z zunanjimi izkustvi, manipulirajo alternativci z notranjimi izkušnjami doživljanja osebnosti. Da starši ne bi imeli slabe vesti za slabo vzgojo se pojavljajo psihotehnike za odpravljanje krivde. Gnoza postavlja posameznika celo v položaj odrešenika, kar je pretirano.
Na videz podobna iskanja smisla imajo v različnih religioznih sistemih drugačne učinke. V pravoslavju Dostojevskega, Solovjeva in Berdjajeva izzveni smisel drugače kot v krščanstvu in tu spet drugače kot v budizmu, v katerem poznamo štiri poti trpljenja. Prav tako nekateri v umetnosti zastopajo katarzo, drugi ne. To, kar je bistvo Aristotelove tragedije ali krščanskega spreobrnenja, ni bistveno za eksistencialiste. Kajti iskanje nesmrtnosti duše, je popolnoma nasprotno zavedanju njene smrtnosti pri eksistencialistih. To pomeni, da je to, kar je za prve resnica, za druge iluzija.
Šele po koncu vojne je lahko Frankl uveljavil svoj izum logoterapije kot pot iskanja smisla. To pomeni, da si je najprej pomagal sam, da je lahko pomagal drugim. Logoterapija je pomoč za samopomoč. Ugotoviti je treba, kaj naša podzavest sprejema ali odklanja. Zato ima paradoksna intenca izvir v karikiranju. Ni primerna za tiste, ki podzavestno odklanjajo pretiravanja v isti smeri. V gestaltterapiji se od pacienta terja pretiravanje v občutjih. Postopek se rabi v družinski terapiji in transakcijski analizi.
Maslow jo je imenoval zakon nasprotnega napora. Že pred njim je Gurdijev pisal o zavestnem šoku-namesto upiranja in poskusov, da se osvobodite nezaželenega stanja, mu dodajte energijo in ga občutite v popolnosti. Ne vemo, v kolikšni meri je ta metoda uspešna za večino pacientov, vemo pa, da je pomembna alternativa. Če se volja do moči uveljavlja tako, da namen posvečuje sredstva, potem je nasprotni ukrep ravno razločevanje sredstev od namenov. Ideja paradoksne intence je, da posameznik ne bi deloval z namenom, s katerim deluje, če bi vedel za skrajne posledice svojih dejanj ali trpljenja. Nevrotik ne bi trpel, če bi vedel, da je njegovo trpljenje le navidezno, nadomestno za prave konflikte in probleme.
Trpljenje je manjše, če ga ne odklanjamo, ampak gremo čim hitreje skozenj. To je metoda pretiravanja po paradoksni intenci. Predmet Franklove metode je trpeči človek - homo patiens. Če je smiselno trpeti zaradi življenja samega, ne pa zaradi njegovih (tehničnih) nadomestkov, potem je odločilno pomembno, kako smo nanj naravnani (naperjeni, intencionirani), kakor so to odkrili fenomenologi. Bistvo njegove metode je reči življenju da ali ne (Nein-Sager pri Schelerju). Pri Husserlu je osmišljanje že znotraj spoznavnega procesa, ker je del ozaveščanja. Zavest ima sposobnost dajanja smisla (nem. Sinngebende Schicht). Pri Kantu je smisel izven spoznanja, ker je transcendentalen. Ni ga niti v čutih niti v razumu. S tem se približujemo najstarejšemu razumevanja smisla kot umne modrosti.
3.Kojc o pra-zaupanju v pra-silo
Prasila je pripravljajoča, vabljiva-povabljena, brezželno zaželena, dražestna, očarljiva-magična, opojna-popolna, omamljajoča-omamna, skrivnostno-razkrivajoča, ritmično plešoča, atraktivna, oplajajoča, ekstatična, ljubljena in ljubeča, peneči val, sinergična, prežemajoče-prežeta, sproščujoča, predajajoče predana, oblikujoče oblikovana, stapljajoče razčlenjujoča. Ustreza ji pra-zaupanje, popolno predajanje, ki je za racionaliste povsem nepredstavljivo in nedojemljivo mistično doživetje. Ideal je solidarnost z drugimi z vsemi ljudmi in na vseh plasteh osebnosti. To bi bila popolna harmonija pri Bogu, z njim in v njem.
Smo tudi sami in osamljeni, kljub temu, da je Jezus vedno z nami. S. B. Pogačnik (1989) navaja, da je na poti od maternice do groba, ki jo imenujemo življenje, vsakdo, kljub navidezni družbi, sam. V tem je tragičnost, izziv in tudi način bivanjskosti, povezan z neneh nim spraševanjem: 'Kdo sem?' Jung pravi, da človek ve, da ni žival, rastlina ali kamen, ne ve pa, kdo je. Da bi se človek spoznal in prepoznal, potrebuje veliko ogledal.
Vemo, da je človek danes znevrotiziran, pod stresom in narcisoiden. Sam si pogosto ne zna več pomagati. Integrativna psihoterapija je takšna pomoč za samopomoč. Uporablja psihološ ke metode za premagovanje različnih psihičnih stisk in težav, osebnostni razvoj in boljše spoznavanje sebe. V psihoterapiji skušamo ozavestiti skrite vzroke naših težav in jih postopno odpraviti. Temelji na zaupnem odnosu med psihoterapevtom in klientom. Zaupen odnos omogoči, da se klient lahko sproščeno pogovarja, psihoterapevt pa mu lažje pomaga raziskati in razumeti boleče izkušnje, občutke in čustva. Psihoterapija je proces, namenjen globinski predelavi težav, pri katerem lahko pričakujmo dolgotrajen učinek.
Če se posameznik ne pozna, ne ve, ali ga morda vbočena in izbočena zrcala – zrcalni nevroni ne kažejo takega, kot je. Nenehno potrebuje definitorje, pa naj si ga definirajo slabo ali dobro. V vsem in v vsakomur človek pozna le dualistično naravo med dobrim in zlim, med toplim in hladnim, med mladostjo in starostjo, med rojstvom in smrtjo. Polarnost pa je usodna za človekovo življenje, ponuja ga kot neizpolnjenega in rojeva hrepenenje po preseganju le-tega.
Kojc je eden tistih samoniklih psihologov, ki tudi psihoterapevtsko konceptualizira povratek iz razdvojenosti v eno(tno)st.
Kojc (2013) polemizira s Couejem, čigar formula vodi v samozaslepljevanje. Na osnovi Kojčevega prepričanja v prasilo, ki je pravzaprav dao, se nam želje same uresničijo. Zlo zanj ne obstaja. Vse, kar je dobro, je že harmonično predeterminirano, kar spominja na Leibniza. Nacizem in realistični socializem sta poudarjala močno voljo, kar pa se izjalovi. Zato Kojc ni bil priljubljen pri naši povojni oblasti.
Kojc nas uči, da samo po sebi utemeljeno prepričanje oziroma resnično znanje, doseže človek s spoznanjem. Ljubečega spoznanja se ne da izsiliti. Je izraz predanosti in zrelosti. Kot dejavnik dogajanja, postane njegov tvorec in ve, kako se mora vesti. Želja se človeku izpolni kot darilo. Zaradi nezaupanja začnemo hoteti, kar pa ni dobro.
Kojc (2013) navaja dva življenjska zakona:
1. Če hočemo . izsiliti zdravje ali uspeh, smo lahko vselej prepričani, da bo prišlo do bolezni ali neuspeha oz. bosta še trajala.
2. Če hotenje in hrepenenje po zdravju molči, smo lahko vselej prepričani, da imamo zdravje ali uspeh oz. da bosta prišla in trajala. Ali pozitivno formulirano: Če pustimo prihodnosti prosto pot se vselej in brez izjeme zgodi zaželeno.
Sreča pride šele po tem, ko smo se ji odrekli. Ničesar hoteti, pomeni vse zaželeno dobiti. Vse se razvija po predispozicijah. Razvoj pomeni nenehno pot k višji vednosti k popolnejšemu in boljšemu življenju. Nobene napake ne moremo spoznati, ne da bi zaradi nje trpeli. Vsak neuspeh, vsaka napaka in vse nezaželeno je samo most k novemu vzponu k novemu spoznanju. Zato se moramo vdati v vse naj pride kar hoče, ker je že vse sklenjeno z modrim predvidevanjem. V trenutku, ko človek dodobra spozna to vzvišeno resnico preneha njegovo trpljenje. S svojo voljo se namreč ne bori več proti temu in pusti izpolnjevanje želji prosto pot. Ni človek tisti, ki hoče, ampak je posamičnik predan v to, kar hoče prasila (božji načrt, pra-spomin, prazaupanje, praučinkovitost, Jungov arhetip, starokitajski dao, indijska karma) z njim. Izpolnitev želja prepuščamo prasili, ki ustvarja zaželeno v nas in zunaj nas. Kojc se kot samonikli duh ni primerjal s podobno ali različno mislečimi duhovi.
Kojc (2013) nas uči sproščenosti in spontanosti oz. tega, kar Heidegger imenuje Gelassenheit. Človek mora prasili zaupati in ji pustiti skrb za vse v svojem življenju. Ključ k temu zaupanju pa je spoznanje zakona vnaprejšnje določenosti našega življenja. Posamičnik postane miren, ko se vda v svojo usodo. Doživlja izključno sedanjost in načeloma dela samo to kar mu nare kuje prasila. To zaupanje prestavlja gore, vera sama po sebi pa je merilo vseh zmožnosti. Spo znanje, da prasila človeku izpolni vse želje, ga odreši občutka krivde. V okviru budizma je s tem spoznanjem odrešen vseh bolezni, nesreč in neuspehov. Zahodni (izkoreninjeni) človek pa bi moral takšno držo dolgo časa vaditi, da se mu ne bi razum kar naprej vmešaval v doga janje (kot nadležna opica, ki skače po vejah) in ga skušal preusmerjati. Kojc (2013) pribija, da ne moremo s svojim izsiljenim hotenjem ničesar doseči. Usodi moramo pustiti prosto pot, če želimo da gre vse gladko in po sreči. Seveda pa nevrotiki tega ne zmorejo.
Absolutno zaupanje se izraža v popolni brezbrižnosti za prihodnost, v popolnem duševnem ravnovesju, popolnem notranjem miru. Pri absolutnem zaupanju miruje človekova volja, ker človek ve da se bo vse, kar si želi tudi izpolnilo. Zato je miren in ravnodušen glede življenja.
Prepričanje, da se bo nekaj zaželenega zgodilo, se brez izjemi odraža kot ljubezen do okolice. Kadar koga ljubimo, smo notranje prepričani, da nam bo nekaj zaželenega dal, s čimer ga posredno silimo da nam to da. Dokler ga/jo ljubimo, nas to ne more razočarati.
Prepričanje, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega se izraža kot sovraštvo do okolice. Kadar nekoga sovražimo in slabo mislimo o njem, smo notranje prepričani, da nam bo nekaj zažele nega odrekel in ga s tem posredno oviramo, da nam bi to dal. Dokler sovražimo, nas to nujno razočara ne glede na to, ali gre za ljudi, živali ali druge stvari.
Fromm, Kojc itd. trdijo, da sta v nas tvorni pospešujoči element in rušeči, uničujoči element. Prvi vse spreminja v srečo, uspeh, zdravje in v rast. Uničujoči element vse spreminja v bole zen, neuspeh in propad. Pomeni sovraštvo do okolice. Vse dobro lahko ustvarimo le z dobrimi mislimi in ljubeznijo do okolice. Vse zlo povzročajo misli sovraštva. Z vzpostavitvijo ljubezni do okolice se rodi dobro in zaželeno. Upamo, da ljubezen vzbudi samo ljubezen. Najprej se naravnajmo na ljubezen, razumevanje, uvidevnost. Ljubezen in z njo dobrota ved no in brez izjeme zmagujeta. Brezpogojna ljubezen (agape) premaga vsako sovraštvo z njim vse slabo in ga napravi neškodljivega.
Človek, ki vse razume in o vsem dobro misli, je nenehen blagoslov, ki deli povsod pomoč, pospešuje uspešnost in širi srečo. Vse kar se dogaja je vselej modro in dobro in vseskozi služi našemu razvoju in izpopolnitvi. Šele ko gledamo iz tega vidika se zaželeno res zgodi. Na tej duhovni stopnji že lahko vse razumemo. Zato ničesar več ne sovražimo. Zato se tistemu, ki ničesar več noče in že vse razume, ljubi in vsemu služi, tudi vse daje.
Življenje je dar. Da ustvarimo v svojem okolju pogoje, da smo obdarovani, moramo samo ljubiti in obdarovati. Ni nam treba nič skrbeti, samo mirno moramo čakati, dokler zaželeno ali zavest o možnosti izpopolnitve zaželenega pride sama od sebe. Prasila nas sama oblikuje po želji, če ji zaupamo. Človek naenkrat postane plemenit in dober. Nihče ne bo več storil slabe ga dejanja zato, da bi izsilil boljše življenje. Pri tem ga moramo po najboljši vednosti podpi rati, ne pa ovirati. Tudi nikoli ne bo nikomur uspelo poboljšati človeka z očitki in obdolžitva mi. V takih primerih si samo ustvarjamo sovražnike. Predvsem moramo človeka razumeti in zato premisliti tudi njegovo stališče. Šele potem bo človek pripravljen poslušati tudi naše mnenje. To pa nam odpre pot, da mu lahko pomagamo z našimi nasveti oziroma s pojasnjeva njem resnice. Pa še to docela lahko uspe samo takrat, če je ta človek dosegel duhovno razvojno stopnjo, ko nas lahko razume.
Zlo obstaja le relativno. Pred tem življenjem smo živeli po reinkarnaciji že nešteto prejšnjih življenj. Vselej smo nezavedno prevzeli vsa pridobljena spoznanja v novo življenje. Čim bolj se razvijamo v tem življenju, tem lažje bo novo življenje. Zato je tudi nesmiselno napraviti samomor. Ubežati hočemo mukam tega življenja, pa vendar bomo morali v novem življenju spet začeti natanko tam, kjer smo v tem življenju prenehali. Vsak se more rešiti svojega trplje nja samo s spoznanjem resnice odrešenja. Samo trpljenje nas dela razmišljujoče, nam omogo ča spoznati svoje napake in zmote, samo trpljenje nas vodi k boljšemu in popolnejšemu življe nju. Torej je trpljenje edina pot k odrešitvi od trpljenja59.
Nihče ne občuti večjega hrepenenja po skladnosti in enosti kot razdvojen človek. Za Kojca lahko počakamo, da se bo problem sam uredil, ker je vaš višji jaz, kot del prasile vsemogočen in vseveden ter zato tudi povsem harmoničen. Za vsak uspeh v življenju smo dolžni zahvalo svojemu zaupanju v prasilo. Ker tudi naša okolica obstaja iz delov prasile, zaupajmo tudi svoji okolici. Zaupati pomeni prepustiti se tistemu, ki smo mu zaupali na milost in nemilost, da bo zaupano uredil, tako kakor se njemu zdi prav.
Postulati Kojčevega učenja so:
-pomenskost vzročnoposledične zveze,
- iz zaznav se grade stališča in s tem prepričanja,
- prepričanja tvorijo imagitivne slike, ki tem stališčem ustrezajo,
- imaginativne slike utrjujejo stališča,
- imaginativne slike vsebujejo motorični element, ki stremi k uresničitvi,
- obstoj reinkarnacije in karme.
Logika vzročno posledične zveze je zanj tudi temelj življenjskim modrostim. Vidi jo
smislu karme in reinkarnacije, za katero Kojc ve. Čeravno se zdi, da daje prednost predesti naciji človeka, pa kljub temu dopušča ustvarjalnost. Brez nje učbenik ne bi bil potreben. Priznati je treba, da je v tem malce nejasen. Najbližja polnosti življenja je wu wei. Gre za to, da prepuščamo, da se stvari zgodijo, da z voljo ne motimo naravnega reda.
|
