4. Franklova teorija in terapija smisla
V današnjem času je čedalje več prikrajšanosti volje do smisla – bivanjska prikrajšanost, ki pomeni zavrtost na področju volje do smisla. Pojavi bivanjske praznine60 so dolgčas, naveliča nost, apatija, otopelost, depresija, brezciljnost. Deloma jo pogojujejo razni družbeni dejavniki kot so pohlep po lastnini, dolga obdobja brezposelnosti, razpadanje kulturnih vrednot, razšir jeni nihilizem. Med mladimi begunci iz življenja (sqoutters pri Galimbertiju) se bivanjska praznina pokaže v omamljanju, obupavanju, agresivnosti in drugih oblikah patologije, samo moru. Za razliko od negativne konotacije praznine kot ogrožajočega niča, imata v vzhodni bu distični misli nič in praznina pozitivni pomen, ker sta obliki nenavezanosti, uravnoteženosti in skladnosti. Sta sad kontemplativne drže. Na zahodu pa je nič rezultat izkoreninjenosti, osame, brezdelja, ločenosti, strahu. Pri Heglu se nič skupaj z bitjo ukine šele v na- oz. postajanju (nem. werden). Praznino na zahodu občuti tista osebnost, ki še ni postala to, kar je, na vzhodu pa tista, ki to že je.
Sicer pa Frankl (2005) sam pove, da bo napredek avtomatizacije povečal število prostih ur povprečnega delavca. Tak učinek ima danes brezposelnost po svetu. Veliko brezposelnih ne ve, kam investirati čas. Tudi pri zaposlenih se po koncu razgibanega tedna pokaže praznina v njih samih, nastanejo samomori, alkoholizem, mladinsko prestopništvo.
Pot do celovitega smisla družine je Frankl (1994) opisal kot spoznavanje sebe skozi drugega. Toliko bolj si ti sam, kolikor bolj si drugi. Izhodišče za prožno osebnost je družina z zdra vim, trdnim jedrom. Brez tega posamezniki v razpuščeni družini ostajajo narcisoidno prazni. Zato jim tudi šolski uspehi in uspehi pri poklicnem delu ne pomenijo obenem rasti njihove osebnosti.
Frankl (1994, 2005) meni, da je volja do smisla človekovo temeljno prizadevanje, da bi našel in izpolnil smisel in namero. Postavil jo je kot aksiom svoje psihoterapije, zatem pa je bila empirično preverjena. Logoterapija pacientu pomaga iskati smisel. To je osnovna motivacija v človekovi duhovni razsežnosti. Volja do uživanja (Freud) in volja do moči (Adler, 1999) sta le izpeljanki človekove glavne skrbi – njegove volje do smisla.
Osebna moč je sredstvo, ki nas pelje do cilja - smisla, uživanje pa je učinek. Prav tako je učinek tudi samouresničitev (Maslow, 1982), saj ni tisto, kamor bi bil človek dokončno name njen, niti ni njegov prvotni namen. In tudi sreča je učinek – učinek izpolnitve smisla. Mogoče je celo tragične in negativ ne podobe življenja, na primer neizogibno trpljenje, spremeniti v človeški dosežek, če se postavimo na pravo stališče do svoje težave. Smisel je celovito duhovno srečanje in sreča (Frankl, 2005).
Tudi predmet Franklove metode je trpeči človek – homo patiens. Zato poudarja Frank pomen naravnanosti oz. intencionalnosti na smisel. Zanj je smisel v pomenu, ki ga pripisujemo življe nju. Sožitje in sodelovanje sta zanj smiselni, ker se z njima izognemo nevrozi. Izvor nevroze kot neprilagojene sheme vedenja vidijo neoanalitične šole v iluzoričnih pričakovan jih, Jung v napačnih stališčih, Scott-Peck v motenem in popreproščenem mišljenju, Kojc v izkrivljenih prepričanjih. Zanj podobe, predstave ali slike ustrezajo stališčem in prepričanjem, pa naj gre za kakršenkoli odnos do sveta, ker ustvarjajo pogoje delovanja. Slika na mentalni ravni stremi k uresničitvi na fizični ravni. Nevroze izhajajo danes iz tehnoznanosti, ki ponuja medijem in nam svoje posebne podobe, zaradi katerih smo nenehno nezadovoljni in izgubljamo splošno sposobnost prilagajanja.
Smisel trpljenja je za Frankla v ljubezni do življenja. V premagovanju trpljenja je osebna rast (personal growth), ki jo dosežemo z delom na sebi. Pacienti tožijo o občutku praznote in nesmiselnosti, ki naj bi bila posledica dveh dejstev: (a) v nasprotju z živalmi človeku nagoni ne narekujejo, kaj mora delati (pogosto ne ve niti kaj si želi delati); (b) človek si bodisi želi delati, kar delajo drugi ljudje (konformizem), ali pa dela, kar od njega želijo drugi ljudje (totalitarizem). Šele tedaj, ko verjamemo, da je smisel možno najti, ga začnemo iskati. Smisel je noogen, kar pomeni, da ga iščemo in najdemo v duhovni plasti naše osebnosti, ki je najbolj imanentna in presega celo psiho.
Človek je duhovno bitje s svobodno voljo do smisla. Smeri iskanja smisla so v opredeljenih plasteh individualne osebnosti. Možno ga je najti v predanosti ustvarjalnemu delu, srečanju z drugimi ljudmi in sprejemanju (ljubezni, spoštovanju) samega sebe. Človek kot religiozno bitje sme upati na odrešenje. Iskanje smisla je brezpogojno, ker smisel dajemo ali ne dajemo, tretje ni možno. Zato je smisel lahko le celovit, ker ga lahko le občutimo ali ne občutimo.
Človek je bitje upanja in zato sme in mora najti smisel. Frankl (2005) ne pristaja na eksisten cialni absurd in eksistencialno praznino. Ta dva občutka nastajata le na površini osebnosti, ne pa v njeni globini, kjer biva skriti Bog. Smisel življenja obsega ustvarjanje, doživljanje in vrednote.
Po Franklu lahko v vsaki še tako težki situaciji najdemo smisel. Zanj je celotna stvarnost smiselna. Antropološka osnova iskanja smisla pri Franklu je, da je človek duhovno bitje s svobodno voljo in voljo do smisla. Z delovanjem navznoter delujemo navzven in obratno. Smeri iskanja smisla so v plasteh individualne osebnosti. Možno ga je najti v predanosti ustvarjalnemu delu, srečanju z drugimi ljudmi in sprejemanju (ljubezni, spoštovanju) samega sebe. Človek kot religiozno bitje sme upati na odrešenje. Iskanje smisla je brezkompromisno, ker smisel dajemo ali ne dajemo, tretje ni možno. Zato je smisel lahko le celovit.
Do iskanja smisla je treba biti strpen, ker se ga šele učimo odkrivati (discovery learning) in ga izumljati. Ni nam pa dan enkrat za vselej, ni ga mogoče dobiti na oglas in ni nadomestljiv. Če bi mladina vedela, da se sčasoma vse »uglasi in izpolni« (Lukas, 2002), ne bi bila tako nasilna v smislu izsiljevanja sedanjega trenutka za površinske zahteve.
Struktura smisla pri Franklu se sestoji iz treh delov;
1. svobodne volje,
2. volje do smisla in
3. smisla življenja.
Ad 1. Svobodna volja ali svoboda volje je filozofsko vprašanje, na katero logoterapija odgo varja pritrdilno. Vsak človek je pri odločitvah po lastni volji v bistvu svoboden, iz česar sledi, da je tudi osebno odgovoren in zmožen osebne zasluge ali osebne krivde. Seveda obstajajo bolezni, ki lahko spodkopljejo človekovo svobodo volje, obstajajo pa tudi starostne stopnje, na katerih svobode volje še ni ali je ni več, vendar to ne nasprotuje logoterapevtski predpostavki, da vsak človek vsaj potencialno nosi v sebi svobodo volje.
Ad 2. Volja do smisla je izvirno človeška značilnost, prirojena vsakemu človeku, izraža se kot želja, da bi svoje življenje lahko imel za smiselno. Kot taka je osnovna motivacija v človekovi duhovni razsežnosti in je bistveno drugačna od potisne motivacije gonov in potreb. Človeku odpira objektiven zunanji svet, v katerem so njegove možnosti, naloge in vrednote.
Ad 3. Smisel življenja obsega drugo trojko – ustvarjanje, doživljanje in vrednote ter stališča. Stališča pa se delijo na smiselna stališča do bolečine, krivde in smrti.
Zaradi minljivosti svojega življenja je človek odgovoren za to, da izrablja tekoče priložnosti za udejanjanje možnosti, za uresničevanje vrednot, pa naj bodo te ustvarjalne, doživljajske ali vrednote stališča. Človek je odgovoren za to, kaj dela, koga ljubi in kako naj trpi. Ko enkrat uresniči vrednoto, ko izpolni smisel, ga izpolni enkrat za vselej.
Lukas (2002) kot Franklova učenka postavi naslednji obrazec iskanja smisla: misel, čustvo, doživetje, očaranost, spoznanje, vizija. To pomeni, da je smisel celota sestavnih delov in raz vojnih faz, ne pa le misel, vizija ali doživetje, ki jim manjka spoznanje. Po Lukasovi (Lukas, 1999) se vzgoja za smisel začne v družini in traja vse življenje, ker se učimo izpolnjevanje negativnih polov s pozitivnimi poli nasprotja – skratka: učimo se ponovnega vstajenja, ko pademo.
Frankl61 je glasnik psihologije iskanja smisla, ki bo pomembno tudi v 21. stoletju. To stoletje naj bi bilo stoletje vzpona duhovne in demokratične dialoške kulture, če bo hotelo preseči del 20. stoletja, ki je potekal v boju dveh ekstremnih družbenih mega-strojev (vojaške uničevalne mašinerije), nacifašizma in komunizma. Razne oblike totalitarizma uničujejo individualne vesti, svobode in odgovornosti.
Naloga zahodnega človeka je, da poišče smisel v niču in nihilizmu. »Človek, ki ni nikoli glo boko doživel brezna niča, se ne more dvigniti k svetlobi neovrgljive smiselnosti bivanja. Enak je tudi položaj verujočega. Njegov najgloblji odnos do Boga je raz-pet med dihotomično nas protje biti za sebe sam v sebi in biti v Bogu izničen, da osvojiš samost samega sebe. Tu se odpira paradoks bivanja in še posebej paradoks krščanskega bivanja.« (Sile, 2006, str. 38)
-
Razmišljanje
Če se nekomu zaupamo v njem vidimo samo dobro, ta oseba izgubi vsako moč, da nas razočara oz. kot pravi Dyer: nismo odvisni od njenega odobravanja. Tudi Zeland verjame, da se mehanizmi sami uravnotežajo. Ker pa ne vemo, kako se bo dobro za nas izteklo se ne smemo zmeniti za zamude, domnevne neuspehe… Kot pokažejo Jobove tožbe iz Stare zaveze najprej marsikaj izgubimo, da potem zaradi hvaležnosti kaj zaželenega dobimo. Ker pozna zakon modre vnaprejšnje določenosti, ki izpolni vse želje se ne obremenjuje s tem kaj bo ampak enostavno prepusti vse svoje življenje višjim silam. Takšno zaupanje prestavlja gore in je v najvišjem pomenu besede vsemogočno. V človeškem življenju ni razloga za obup.
Marsikdo se ne strinja s Kojčevo tezo, da so največje zlo naše civilizacije obsežni ukrepi proti boleznim. Podobno najbolj onesnažujejo okolje čistilna sredstva. Milijarde bacilov lahko roji okoli nas. Epidemije pomenijo množični strah, ker se spomnimo srednjeveške kuge. Dolo čenost človeka ni v bolehanju, temveč pri vztrajanju pri svoji življenjskih ciljih in delu. Delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka. Če delamo, živimo v sedanjosti, kakršna je in se s tem čutimo srečne in zadovoljne. Če pa lenarimo in premišljujemo, hrepenimo po boljši prihodnosti, ki s tem ne more priti. V tej točki Kojc prista ja na koncept homo fabra. Danes poznamo tudi ustvarjalni pomen lenobe.
Dokler delamo in zasledujemo svoje življenjske cilje se vzpenjamo ne glede na to, koliko smo stari. Moč, ki more premagati vsako bolezen in nesrečo je v notranjem prepričanju, da smo varni pred vsako nesrečo in boleznijo. Danes govorimo o samozdravljenju. Vsaka skrb in bojazen izvirata iz občutka odgovornosti. Danes posameznik še bolj kot takoj po vojni misli, da je sam svoje sreče kovač.
Kojc predpostavlja globinsko učenje (deep learning), ker nam samo takšno omogoča dostop do enega pod fragmentarnostjo življenja. Za tiste, ki tičijo v izkušnji fragmentarnosti (patch work), je ta duhovna pot najtežja. Življenje se razodeva samo od sebe po zakonu ravnotežja, privlačnosti... V razne skušnjave sami od sebe zapademo. Za dobra dela se je treba potruditi. Zato je Kojčev koncept delno uporaben le pri sprejemanju, v smislu dajanja drugim so primerni drugi kot so Frankl, Lukasova…
Literatura
- Adorno, T., W. (1950). The Authoritorian Personality. New York, Harpers Brothers.
- Eden, D. (et al., 2013). Obljube energijske psihologije. Revolucionarno orodje za dramatične spremembe. Ljubljana
- Eucken, R. Ch. (1977). Smisel in vrednost življenja. Ljubljana, CZ.
- Frankl, V. E. (1994). Volja do smisla: osnove logoterapije in bivanjske analize. Celje, Mohorjeva družba.
- Frankl, V. E. (2005). Človek pred vprašanjem o smislu. Izbor iz zbranega dela. Ljubljana, Pasadena.
-
Goreta, R. (2012). Prebujenje srca in duše [Elektronski vir] : navdihujoče pesmi in misli. Brezje, Osebna rast.
- Kališnik, V. (2009). Duhovni priročnik za osebnostno rast in razvoj. Ljubljana, Skrivnosti.
- Kojc, M. (2005). Razsvetljeni človek. Ljubljana, Vale Novak.
- Kojc, M. (2013). Učbenik življenja. Das Lehrbuch des Lebens. 8. izd., ponatis. Ljubljana : Domus.
- Krystal, Ph. (2001). Odstranjevanje vezi, ki omejujejo. Kranj, Lotos.
- Kuhar, a. (2007). Sebstvo v medosebnem komuniciranju. Annales. Ser. Hist. Sociol., l. 17, 2007, št. 2, str. 429-440.
- Lukas, E. (2010). Priveži svoj voz na kakšno zvezdo : kaj nam v življenju daje moč. Binde deinen Karren an einen Stern. Ljubljana, Novi svet.
-Nhat Hanh, T. (2014): Delo; kako najti veselje in pomen v vsakem trenutku; Ljubljana, Založba Primus
- Rozman, S. (2004). Spremembe srca. Ljubljana, Studio Moderna, Revija Viva.
- Solovjev, V. S. (1996). Smisel ljubezni. Ljubljana, Družina.
- Sovre (1946). Predsokratiki. Ljubljana, SM.
- Štifter, J. (2002). Kdo sem? Komu sem potreben? Ljubezen! Družina! Otroci! Smisel življenja? Človek mora imeti nekoga rad. Ljubljana, Pogovorno motivacijsko informativno združenja.
- Taize, O. C. (1999). Življenju smisel. Celje, Mohorjeva družba.
-Uvodić Vranič, L. (2014). Pustolovščina osebne preobrazbe. Ljubljana, eBesede.
|
