Ali odrasli še osebnostno rastemo?
Uvod
Psihosomatske, socialne in spiritualne ravni človeka so tudi ravni (samo)vzgoje. Osebna rast je oblika samovzgoje. Človek postaja oseba v sinhronem pogledu ob vzajemnem delovanju posameznih dejavnikov oziroma plasti od biopsihosocialne do spiritualne. Obenem pa je razvoj posameznika diahron po fazah v vsakem obdobju življenja posameznikov od rojstva do smrti. S faznim razvojem se ukvarjajo vede kot so pedagogika (veda o vzgoji otroka), hebegogika (veda o vzgoji mladostnika), andragogika (veda o vzgoji in vodenju odraslih) in gerontologija (veda o vodenju in zdravljenju starih in ostarelih). Vsi ti posamezniki se iz naše psihofiziološke genske danosti z medsebojnim delovanjem sami pogojujemo, razgrajujemo in transformiramo. Razvoj postaja tedaj zaradi starajočega prebivalstva čedalje bolj gerontološki problem. V tej zadnji fazi je NLP verjetno pretežno spiritualen v funkciji sintetiziranja življenjske modrosti. Vplivanje nase postopno postaja bolj in bolj pomembno kot vplivanje na zunanje okolje. Z psihosocialnim opredeljevanjem vplivanja se pri nas ukvarja J. Bečaj, z razvijanjem sposobnosti vplivanja pa systemic coaching,2 ki poišče tisti vzvod (leverage), ki omogoča zamenjavo določene težave v timskem delu ali v življenju v dvoje z elementom primerjalne prednosti.
Systemic coaching je le ena izmed različnih vrst coaching-a. Poznamo še basic, expert, falitator, mentor in generic coaching. Slednji je med najbolj ustvarjalnimi, ker klienta spodbuja k lastni kreativnosti. Sistemski coaching rešuje koMPleksne probleme s sposobnost jo vplivanja za spremenjene, učinkovitejše obrazce vedenja.
Menimo, da je usklajevanje istočasnega vertikalnega razvoja z razvojem po časovni črti še odprto kompleksno vprašanje. NLP se s tem vprašanjem ukvarja na dveh ravneh 1. usklajevanje svojih aspiracij po Diltsovi piramidi, na kateri posameznik nabira vire za svoje cilje po poti od spodaj navzgor in jih testira po poti od zgoraj navzdol in 2. dela na časovni črti (time line therapy).
Ni vseeno, iz katerih in kakšnih izkušenj kot predhodnega primera (precedensa) izhajamo. Slabe izkušnje pogosto rabimo kot izgovor za negativne misli, čustva in dejanja. Zelo lagodno in varno se zdi ostajati pri starih vzorcih in v okvirih ozke identitete ter ozke lojalnosti z drugimi. Treba se je učiti premikati, preklapljati ali preusmerjati energijo in z njo pozornost tako, da dobimo s seboj dober stik z dobrimi nameni, pozitivnimi mislimi in čustvi.
Učinkoviti vodja je tisti, ki vodi druge z vidika njihovih potreb in želja. To pomeni, da se zna pogosto postavljati v 2. zaznavni položaj. Dobro vodimo, kadar verjamemo svojim besedam, kar izhaja iz 1. zaznavnega položaja. Ljudje sledijo tistim voditeljem, ob katerih se počutijo vredne, ker zastopajo njihove interese. To opazimo iz 3. zaznavnega položaja, ki oba prejšnja povezuje. Vodja tudi presodi, kdaj rabi pomoč drugih in kdaj se odloča sam. prvi zaznavni položaj označuje jaz sporočilo, drugega ti sporočilo in tretjega mi sporočilo. Vsakega se da razločevati (disociirati) od drugega in povezati z njim. Vsi nastopajo hkrati v naših zaznavah, vendar pa eden od njih prevladuje, česar se pa brez teh spoznanj ne zavedamo.
Razlikujemo tudi med tremi modalnostmi tretjega položaja. V prvem tretjem položaju opazovalec odstrani svojo drugo pozicijo in ohranja prvo (vase usmerjeno) na višji ravni, v drugem odpravi svojo prvo in drugo pozicijo, v tretjem pa celovito interaktivno pogleda na vse druge položaje. Vsak položaj ima tudi svoje slabosti, zato je naloga adepta, da ta položaj zamenja z drugim, ko uvidi, da se obremenjuje po nepotrebnem s težavami.
Že stari kitajski filozof Lao Ce je definiral opazovanje takole: “najbolje je opazovati, kako se nebo in zemlja držita večnega toka, kako ptice sledijo svoji poti v letu, živali pa gredo za čredo in kako se stebla držijo svojega mesta. Sledeč tem primerom, se boš naučil, kako prepustiti notranji sili, da ti usmerja korake in da slediš naravnemu toku.” ‘Tao’ (pri nas se je uveljavil tudi zapis dao) vodenja pomeni tudi prepuščanje prasili oz. pra-smislu. Šele opazovalec v meta-poziciji lahko uskladi namene in učinke obeh prejšnjih. Tega opazovalca lahko štejemo tudi kot četrti položaj, ker Dilts s tremi podtipi še ni prišel do po(po)lne praznine niča v ozadju zavesti.
Lieberman (2004) priporoča tudi presenečanje nasprotnika z nepredvidljivimi potezami brez opozoril, kar razprši njegovo pozornost. V tem primeru je negotovost sredstvo strategije pridobivanja razvojne prednosti na terenu. Vodja mora vedeti, da ima vsak zaznavni položaj od 1 do 3 svoje prednosti in pomanjkljivosti. Distanciran zaznavni položaj je ustvarjal občutek primanjkljajev pri drugih, predolga empatija pa odkriva pomanjkljivosti v nas samih.
Osebnostna rast vsebuje elemente tekmovalnosti, ki je “kot osebnostna lastnost motiv, pri katerem glavni poudarek ni na zmagi (nad drugim), temveč si posameznik z izkušnjami, ki jih je pridobil v tekmovalnih situacijah, pomaga k lastnemu osebnemu razvoju. Pri tem je bistveno odkrivanje samega sebe in svojih potencialov, stalen kritičen odnos do lastnega razvoja in sledenje standardom odličnosti” (Kobal, 2004; 79).
Če odrasli dozorevamo, nam bodo nekateri otroci hvaležni, drugi pa ne, ker ne bodo tako zlahka sprejeli zadolžitev lastnega dozorevanja. Gibran (1986) pravi, da otroci niso naši otroci, ker niso naša lastnina. Ne moremo misliti njihovih misli in živeti njihove prihodnosti, ker tudi oni ne živijo naše preteklosti. Po Gibranu gre za to, da odrasli dopuščamo, da s stvarnikom otrokom napenjamo lok toliko, kolikor ga moremo in smo pri tem srečni. Loka ne smemo držati ves čas napetega, ne da bi sprožili puščico. Lok, ki so ga starši napeli za otrokov razvoj, bi moral otrok napenjati naprej tudi za svoj lasten razvoj in razvoj svojih otrok. To je lok med življenjem in smrtjo. Gre za lok med menoj in drugimi. Toda kaj je lok (ang. bow, nem. Bogen)? Najprej gre za zenbudistični lok mirnega bojevnika, potem za lok (ne)privlačnih življenjskih priložnosti, ki so hkrati krize in za lok dvigov in padcev. Gre nadalje za lok, s katerim streljamo čim više in čim dlje. Zato je tako pomembno, kakšni horizonti se odpirajo in zapirajo in kaj je v zgodovinskem in avtobiografskem dogajanju še utopija in kaj je že dejanskost, katere zgodbe se šele začenjajo pripovedovati in katere se samo še ponavljajo v smislu nikoli izpete pesmi.
Medgeneracijski lok je skrivno orožje, zato ni vseeno, kdo in kako z njim upravlja in koliko časa ga uspe zadržati in z njim zmagovati. Iskanje napetosti pomeni napenjanje loka, zviševanje zahtevnosti in storilnosti prav tako. Če sva dve (ne)uglašeni struni na godalu, kdo je godec? 'Lok med nasprotji' (Rilkejev izraz) je tudi most kot premostitev ovir, kot medgeneracijska pogodba, kot povezava med večno ločenimi stvarmi. Kjer je most med dvema, se začenja tudi resnica. Lok je kot moč sintez, mavrice sinergij, sinonimij in sinhronij. Lok kot most je v indijskem ohmu (eno-vse), 'tat vam asi' (ti si jaz) in Kristusovi enosti z očetom. Naša puščica zadane cilj, ko uresničujemo želje drugih, zato da bi drugi uresničili naše.
Ni vseeno, med katere ljudi se uvrščamo. Nietzsche (2005) je tako plastično orisal razliko med zaostalimi in prehitevajočimi ljudmi, da nas to motivira za rast. Meni, da prvi izvirajo še iz časov postavljanja temeljev kulture in so zato nezaupljivi do tekmecev in vzkipljivi do odstopajočih mnenj, drugi pa prekipevajo od veselja, ko se nahajajo na najvišjih nadstropjih njene stavbe in ljubeče občutijo vse nastajajoče in rastoče. Prvi so kot rjoveče zveri zaprti v klenih prostorih, drugi pa ne uveljavljajo izključne pravice do edine resnice, ampak so med seboj prijatelji. Nietzsche pri tej oceni ni vedel, kakšno satiro na naše sodobnike je s tem napisal.
|
