| Reasoner (1999) ugotavlja, da posameznik spozna svojo samozavest po naslednjih petih občutkih:
1. občutek varnosti,
2. osebna identiteta,
3. občutek pripadnosti,
4. občutek namena oz. smisla,
5. občutek sposobnosti, da zmore uresničiti zastavljeni cilj. Slednji pogoj poudarjata tudi Hayeva in de Angelis.
Ti občutki so seveda povezani z motivacijskimi cilji od varnosti, gregarnega motiva, ohranjanja osebne integritete do samoaktualizacije.V Sloveniji že šest let poteka projekt “Razvijanje pozitivnega samovrednotenja v šolskem okolju” na nekaterih šolah prek Inštituta za razvijanje osebne kakovosti po modelu Roberta Reasonerja, predsednika Mednarodnega združenja za razvoj zavesti o osebni vrednosti. Seveda pa moramo imeti samospoštovanje najprej odrasli do sebe.
Socialno se učimo z igranjem in s sprejemanjem socialnih vlog. Te vloge igramo po pričako vanjih ali zoper njih. Čim več partnerskih vlog (fr. contre role - proti igra) mora človek igrati, tem bolj površno jih igra in če igra le eno, se mu ta zdi nenadomestljiva. Partnerja lahko igrata različne vloge znotraj istega odnosa, vendar imata vsaj en glavni skupni interes. Odrasli ostanemo zagrenjeni, če ne znamo prilagoditi svoja pričakovanja sposobnostim in realnim možnostim. Neizpolnjena pričakovanja se slej ko prej pokažejo v agresiji navzven ali v regresiji osebnosti navznoter. Komunikacija je lahko v funkciji samoizpopolnjevanja v smislu prestopa iz kraljestva pomanjkanja (scarcity) v kraljestvo obilja (abundance). Komunikacija, ki predpostavlja slednje, sloni na odkrivajočem učenju, ki je usmerjeno k sprejemanju novih strani odnosov in stališč o njih.
NLP je tudi očitna socialna igra, s “prevzemanjem vedenja drugega.” Lahko bi govorili o treh virih učenja kot so: 1. lastne izkušnje, 2. izkušnje drugih in 3. kozmična energija in zgodovina človeštva. Te tri vire bi kazalo bolj sistematično uporabljati, ker je spreminjanje sveta vedno hitrejše, kar daje vtis, da je treba živeti samo v sedanjem trenutku (lat. carpe diem) in da je človek aktiven le v ‘teku življenja’ (lat. curriculum vitae), s pretokom dela, kapitala, storitev in informacij. Pri osebnem razvoju upoštevajmo obe strani: na eni strani gensko pogojenost, korenine, tradicijo in dediščino kulture in možnosti ter priložnosti lastne prenove. 7 virov osebne moči so predanost, disciplina, podporni sistem sodelavcev, notranje vodstvo, lahkotnost, ljubezen, resnica. Iz tega je Doblanovič Jimmy (1996; 73-83) sestavil vodeno vizualizacijo na osnovi zaznavnih kanalov kaj vidite, slišite. Ta je v NLP podobna potovanju po krogih odličnosti. za Doblanoviča prepovedano življenje postane dovoljeno, ko blagoslavljamo ovire in uresničujemo svoj seznam želja.
Človek se izkazuje kot aktivno (lat. vita activa) in kontemplativno bitje (vita contemplativa).
Zato rabi orodja delovanja navzven in orodja delovanja navznoter. Eno izmed takšnih orodij je meditacija, ki je iskanje središča v sebi za prehajanje sebe. Meditacija je antropohigienski pripomoček, je iskanje dinamičnega ravnotežja v skrajnostih, kamor nas sili takšen ali drugačen aktivizem, ki prelamlja s tradicijo.
Meditacija5 je lahko zdravilo za težave, ko
- spodbuja ustvarjalnost,
- omogoča celodnevno pozornost,
- jo občutimo kot blaženo stopnjo umne koncentracije oz. neprekinjen tok zaznave/misli, kakor tok vode v reki,
- jo rabimo kot vir modrosti in ljubezni,
- nam postane vir učenja, kako se lahko odpremo pravemu bistvu in spontano doživljamo lastno notranjost.
Osebna zrelost je tudi moralna in je posledica osebne rasti. Zreli (Kalin, 2004)6 in etično avtonomni (Novak, 1996, Novak, 1997) smo tedaj, ko skrbimo za druge enako kot zase. To pomeni vzajemno uresničevanje želja in potreb. Osebnostna zrelost je izredno koMPleksen pojem, ki vsebuje različne vidike. Govorimo o socialni, emocionalni, psihoseksualni, psihosocialni, intelektualni in moralni zrelosti (Kalin, 2004; 11). Pri osebnostni zrelosti je treba razlikovati med:
a) zunanjo - družbeno zrelostjo, da se ne zapletamo v nepotrebne konflikte in spore
b) notranjo - razumsko zrelostjo, ki sprejema tudi neprijetno resnico in se usmerja k reševanju problemov in emocionalno zrelost, ki pomeni obvladovanje zlasti negativnih čustev. Obe razumevanji zrelosti bi lahko poenotili v opredelitvi usklajevanja neskladnosti, ki se vsak dan pojavljajo. Za to rabimo znanje in spretnosti o reševanju konfliktov, kakor tudi modrost. Na splošno pomeni modrost sposobnost presoje, kaj je prav, primerno in za nas pomembno. Po Sternbergu (Sternberg, 1990) modra oseba zna poslušati druge, pretehtati nasvete in ravnati z različnimi ljudmi glede na svoje osebne interese, ne da bi od njih enostavno odstopil.
Žal je globlje presojanje pojavov v kontekstu z globljimi uvidi pri odraslih še redko in premalo razvito. Odraslost je obdobje, v katerem lahko posamezniki največ napravimo zase v smislu osebnostne rasti. V prvi socializaciji smo odvisni od volje staršev, v drugi od šole, v tretji pa od ustanove, v kateri smo zaposleni in od svoje družine, če smo si jo ustvarili. V vsakem življenjskem obdobju obstajajo tudi zunanji pritiski, vendar pa brez naše osebne rasti ni možno proaktivno delovanje. Socializem osebnostnega razvoja, kakor ga razumemo danes, ni priznaval in ga zato ni mogel spodbujati. V kapitalizmu pa je potreben zaradi zaostrovanja pogojev dela in zato, da delamo tisto, kar želimo delati. Nekateri dela z veseljem ne priznavajo, ker ga zamenjujejo s prostočasno igro, kar pa ni.
Če želimo reševati svoje probleme in konflikte, se ne smemo pustiti zasvojiti z njimi. Smisel osebnega razvoja posameznika je v tem, da obvladuje zasvojenosti tako kot sence in arhetipe, ker sicer vse to obvladuje njega. Ni dovolj, če dobro pozna te zasvojenosti, ampak mora poznati tudi načine osamosvajanja od njih. lotiti se jih je treba celostno, sicer se vrnejo v isti ali drugi obliki.
Samokritično bi morali ugotavljati kdaj in v čem smo zasvojeni. To pa lahko, če vemo, kaj je zasvojenost. Gre za škodljivo dejanje, ki ga prisilno ponavljamo, čeprav zaradi tega zbole vamo, trpimo in uničujemo svoje odnose z bližnjimi. Zasvojeni smo, če ne znamo postavljati lastne meje pred škodljivimi vplivi in se distancirati od njih, med zdravim in nezdravim, normalnim in nenormalnim. Zasvojenec je primer neuspešnega obvladovanja. Bolj ko se trudi obvladovati zasvojena dejanja, manj jih obvladuje, kar pomeni začaran krog.
Zasvojenost spoznavamo po naslednjih kriterijih (Rozman, 1998; 31):
- posvečanje nečemu preveč časa brez smotra, ali kljub temu, da so znani negativni učinki,
- preobremenjenost zaradi napačnih vrednot,
- selektivna nepozornost - sledenje senzacijam, umetnim potrebam in željam in nepomembnemu z očitnim pomanjkanjem samodiscipline,
- podleganje reklamam in potrošniški miselnosti.
Zasvojeni smo lahko tako od materialnih stvari kot od duhovnih ali odvisnosti od interneta in drugih medijev. Deloholizem, nakupovalna mrzlica, zasvojenost s hrano, narkomanija so stalne spremljevalke povprečnega, neprebujenega človeka. Odvisnost od duhovnosti kaže podoben obraz kot odvisnost od odnosov. Odvisnost od zunanjega in notranjega čiščenja pa je posledica prepričanja, da ni nikoli nič dobro. Kaže na neuravoteženost vplivov od zunaj in od znotraj, prevelikih pričakovanjih, upanjih in z njimi povezanih pogojevanjih, ki izhajajo iz omejujočih prepričanj. Če vemo, da je zdravje biopsihosocialno in duhovno blagostanje, se z razvijanjem teh ravni tudi zdravimo. Čedalje več bolezni je psihosomatskega izvora, zato je tudi več terapevtskih tečajev.
Z izboljšanjem pozitivne samopodobe in osebne kakovosti7 se lahko osvobodimo od zasvoje nosti. Kakovost življenja živimo iz naše nezavedne ustvarjalnosti in odličnosti, ker smo to vedno bili in ker je odličnost že v njej. Izjemnost je v naši nezamenljivi enkratnosti. Popolnost je v duhu. V empiričnem - polovičnem svetu smo kot duhovna, razumska in teles na bitja le nepopolno popolni, ne svobodno svobodni, neustvarjalno ustvarjalni, polizobra ženi in na pol socializirani. Kaj vse se lahko naučimo od sebe in drugih zvemo iz (avto)biografskih zgodb, ki jih prikazujemo kot študijske primere (case studies) v posebnem poglavju.
|
