|
Središče in razsežnosti osebne rasti
|
| bet | 27/95 | | Sana | 01.04.2017 | | Hajmi | 2 Mb. | | #2654 |
3. Središče in razsežnosti osebne rasti
3.1. Mnogoteri pomeni sebstva v enem
Sebstvo je še danes neizčrpen vir raziskovanj z družbenega (npr. Mead), psihološkega, spiri tualnega vidika. Edinger (2004) ga raziskuje psihoanalitsko z vidika odnosa do jaza. Sebstvo je duševna avtoriteta, ki ji je jaz podrejen. Sebstvo je paradoksalno, ker predstavlja središče in obseg kroga. Samo če ustvarjalni človek postane svoja 'celota', postane svet in v tej enotnosti sveta in človeka se zrcali enotna resničnost.
Sebstvo ne more obstajati brez delujočega bitja, ampak prav tako bitje ne more obstajati brez okolja, v katerem kot strukturno odprt sistem dobiva potrebno energijo in snovi za ohranjevanje svojega obstoja. Mislim, da je odnos sebstvo-bitje resnično precej analogen odnosu bitje-okolje, kljub temu, da okolje samo po sebi ni avtopoetski sistem, bitje (povezano v jazstvo, nem. Ichheit) pa je. Avtonomnost sistema pomeni obstoj lastne dinamike, ki je ni mogoče reducirati na dinamiko njegovih komponent. Znotraj omejitev, ki jih postavlja okolje, se človeško bitje vede glede na svoje lastne zakonitosti in vse svoje spremembe podreja ohranjanju lastne organizacije. Popolnoma isto lahko rečemo za sebstvo, znotraj omejitev, ki jih postavlja bitje. Jasno je, da sebstvo za svoj obstoj potrebuje delujoče možgane, čutila in nasploh delujoč biološki organizem. Jasno je tudi, da značilnosti delovanja možganov pomembno določajo značilnosti sebstva. Ampak, znotraj teh meja dobi sebstvo, ko se enkrat vzpostavi, svojo lastno dinamiko in podreja vse svoje spremembe ohranjanju svoje lastne organizacije. S tem se lahko po Černigoju (Černigoj, 2002) bolj neobremenjeno posvetimo nekaterim pomembnim vidikom človekovega obstoja.
Prvi tak vidik je človekova "nenaravnost". Kako je mogoče, da se človek kot živo bitje, nastalo v naravnem evolucijskem procesu, naravi zoperstavlja? Zakaj človek samega sebe dejansko izvzema iz narave in jo doživlja kot nekaj z njim nepovezanega, kar lahko izkorišča sebi v prid? Zakaj človek kot vrsta tako težko vzpostavlja ravnotežje s svojim naravnim okoljem? Zaradi visokih kognitivnih sposobnosti? Vsekakor, vendar bi vzete same po sebi morale kvečjemu omogočati boljše ravnotežje med človekom in okoljem. Visoke kognitivne sposobnosti v interakciji z afektivnim doživljanjem pa oblikujejo sebstvo, ki začne živeti svoje lastno "življenje", odvisno predvsem od "hrane", ki jo dobiva iz socialnega okolja v obliki simboličnih potrditev lastnega obstoja in vrednosti. Ko je ta dinamika na ravni celotnega socialnega sistema enkrat vzpostavljena, se lahko razvija v smereh, ki s človekovim obstojem v stvarnem svetu nimajo več nobene prave zveze. Tako imenovana virtualna resnič nost, svet računalniških simulacij, ki ob uporabi primerne vmesniške tehnologije (očal z monitorji, podatkovne rokavice, podatkovne obleke ipd.) človeku dajejo vtis, da obstaja znot raj neke druge dejanskosti, v kateri zakonitosti, ki veljajo v običajni dejanskosti, ne veljajo več, in za katero Couchot (po Strehovec, 1992) pravi, da ni niti dejanska niti imaginarna, ampak virutalno eksistira, ne da bi dejansko eksistirala, saj se zgošča v možnem, je le zadnja manifestacija trenda, ki se je začel takrat, ko so prvi homo sapiensi začeli uporabljati osebni zaimek "jaz" za označitev sebe v nasprotju do vsega ostalega.
Drugi, s prvim tesno povezan vidik človekovega obstoja, ki ga lahko razložimo s takim razumevanjem sebstva, je vidik človekove "veličine". Človek je sposoben velikih dejanj: vzpenjanja na najvišje gore sveta in smučanja z njih, plava po svetovnih veletokih in obletava svet z ultralahkimi letali, če naj naštejem le nekaj nedavnih slovenskih dosežkov. Gledano širše daje nasploh celotna človeška zgodovina v veliki meri vtis, da je sestavljena iz herojskih naporov posameznikov, ki so posvetili svoje življenje doseganju določenih ciljev in ga pogosto zanje tudi žrtvovali. Kako je to mogoče? Od kod motivacija za preseganje svojih lastnih fizičnih zmožnosti, če ne iz nečesa, kar živi od biološkega organizma neodvisno življenje in ga dejansko izkorišča za doseganje lastnih ciljev in s tem lastnega obstoja? Tako razumljena človeška "veličina" tudi razkrije, da je pogled na zgodovino kot na sestavljanko herojskih podvigov posameznikov zelo omejen: zanemarja namreč vso anonimno maso, ki s svojimi vrednotami, manifestiranimi v dejanskem ali imaginarnem občudovanju, od časa do časa omogoči pojav sebstva s tako visoko stopnjo avtonomije nasproti lastnemu biološkemu substratu, da je zmožno veličastnih dejanj.
Človekova tragika je v tem, da na vsakega opevanega heroja pride namreč na stotine razočaranih; ljudi, ki so si želeli isto veličino, a jim ni uspelo. Največji triumf nad lastnim biološkim substratom, ki se ga lahko še nadejajo, je njegovo izničenje. Ti ljudje pa so spet le delček splošnejšega procesa, ki smo mu podvrženi vsi: človeštvo vso svojo zgodovino išče neko srečo, izgubljeni raj, ki je ves čas skoraj na dosegu roke, a nikoli zares v njej. Vedno vemo, kaj je narobe s sedanjo situacijo, ko pa to popravimo, vidimo, da to ni bilo res to. Ko smo zatirani, hrepenimo po svobodi. Ko jo dosežemo, ne vemo, kaj bi pravzaprav z njo. Prizadevamo si za svetovnim mirom, a če bi ga resnično vzpostavili, bi nam bilo dolgčas…
Če se zdaj s teh eksistencialnih vprašanj vrnemo k bolj znanstvenim, ki se tičejo samega razumevanja sebstva, lahko vidimo, da pojmovanje sebstva kot avtopoetskega procesa razreši praktično vsa vprašanja oziroma dihotomije, ki sem jih predstavil na samem začetku tega dela:
Združitev razumevanja sebstva kot strukture in kot procesa je seveda očitna. Sebstvo je kontinuiran proces vzdrževanja koncepta sebe kot posebne kognitivne strukture. Proces in struktura sta le dva različna vidika obstoja sebstva, ki pravi, da je obravnavanje avtopoeze z vidika sistema in z vidika procesa enakovredno. Hkrati pa pridobimo še nekaj. Sebstvo previdno in s pravim razumevanjem začnemo obravnavati kot entiteto. To je v nasprotju z večino sodobnih filozofskih trendov, ki self obravnavajo kot nekakšno "mitsko entiteto", s katero ustvarjamo iluzijo obstoja nečesa, kar je različno od človeka samega (Kenny), ali kot nekakšno "središče narativne gravitacije" (Dennett), ali če se vrnemo k Humu v 18. stoletje, tudi zgolj sistem različnih zaznav (glej Strawson, 1999). Vsa ta prepričanja seveda imajo določeno veljavnost. Sebstvo je proces in ne nekakšna "stvar". Toda ker je ta proces organizacijsko zaprt sam vase in sam ustvarja pogoje za svoje lastno nadaljevanje, dobi določene atribute, zaradi katerih ga lahko obravnavamo tudi kot entiteto.
Dihotomija med spreminjanjem in kontinuiteto se tudi razrešuje s sebstvom. Avtopoetski procesi oziroma sistemi se venomer spreminjajo, a ker vse svoje spremembe podrejajo ohranjanju lastne organizacije, hkrati ohranjajo svojo identiteto. Znani francoski pregovor: "bolj kot se spreminja bolj ostaja enako," tu ne bi mogel biti bolj na mestu.
Sebstvo razrešuje tudi dihotomijo med individualnostjo in socialnostjo. Je sebstvo atribut posameznika, ali pa gre zgolj za internalizacijo socialnega procesa v biološkem organizmu? Oboje! Sebstvo se oblikuje na podlagi internalizacije socialnega procesa v biološkem organizmu, ko pa je enkrat vzpostavljeno kot avtopoetski proces, dobi določeno avtonomijo, tako v odnosu do biološkega organizma (o čemer sem že govoril) kot tudi v odnosu do social nega procesa, znotraj katerega se je oblikovalo. Ljudje kot sebstva nismo sužnji nobenega konkretnega socialnega okolja, čeprav takšno ali drugačno socialno okolje, pa čeprav namišljeno, nujno potrebujemo za svoj obstoj. Vse to ima izjemno pomembne implikacije za razumevanje narave socialne motivacije in socialne resničnosti.
Sebstvo nekateri razumejo kot pot do brezpogojne ljubezni ali ljubezni do svojih strahov in svoje sence. Odkrivamo ga pri premagovanju strahu oz. anksioznosti, če ne reagiramo nanjo z begom od realnosti in od sebe ali z bojem. Dokler ne poznamo svojega sebstva bi raje videli, da bi na mestu, kjer bi bilo treba sprejeti odgovornost za dejanja, stal in jo sprejemal nekdo drug. Zato bi bilo treba znati tega nepomembnega drugega prevesti nazaj v ustrezno razmerje med jazom in sebstvom. Brez sebstva kot višjega jaza ne moremo uresničevati poslanstva, ki naj bi mu služili. Zato je vprašanje sebstva in z njim razmerja med jazom in njim tako pomembno.
Medtem ko se ego (jaz) nanaša na njegovo osebnost kot strukturo, o kateri lahko konstruiramo neosebna posploševanja. Po Freudu ego vsebuje izrinjene, nezavedne dele, ki jih self ne more prepoznati kot svoje. Jungu je sebstvo predstavljalo polarno nasprotje od jaza (Ich). Jaz je 'zavestni kompleks', ki zaobsega vse, kar vem o sebi in občutim, da mi pripada in lahko brez velikih težav odkrijem pri sebi. Za sebstvo pa je menil, da je bolj obsežen in celosten kot zavestni jaz, sestavljen je iz zavestnih in nezavednih vsebin (Možina, 1992: 169).
Sebstvo nekateri razumejo kot pot do brezpogojne ljubezni, ki je ljubezen do svojih strahov in sence. Bistveno je, da posameznik, ki nekaterih delov sebe ne pusti blizu, tudi nekaterih drugih ne pusti blizu, ker svoje sence projicira nanje. Nekateri ljudje to rešijo, drugi vsaj poskušajo reševati vse življenje, tretji pa se tega sploh ne zavedajo. Z njimi gospodarijo sence tako kot odsevi ognja na steni s sužnji v Platonovi votlini.
|
| |
