| Kuhar (2007) analizira sebstvo, ki se izkazuje v medsebojnem komuniciranju. Skozi sebstvo naj bi se izkazovale vrednote, ki se drugače ne morejo. Walsch (2011) govori srcu vsakega človeka, ki je izgubil svoj smisel po veliki življenjski spremembi, in tistim, ki bi jim pomagali. Ponuja čudovito orodje za ozdravljenje in življenje. Walsch se pogovarja o soočanju z vsemi spremembami v našem življenju, ki so se zgodile in ki se šele bodo. Sami lahko izbiramo občutke, misli, predstave in življenjski smisel. To jer dovolj, da se premaknemo od nezaželenih sprememb k zaželenim.
Odkar smo dobili v poznih 60. letih posnetke astronavta o Zemlji kot modrem planetu, smo prepričani, da je vse z vsem povezano na tem planetu. Vemo, da smo vsi eno (lat. Gens una sumus). Globalni dan enosti (Global Oneness Day) je vsako leto 24. oktobra kot praznovanje medsebojne povezanosti. Nastaja planetarno sebstvo. Vsako leto več govorcev na ta dan pledira za svetovni mir.
Popularna perspektiva je še vedno mentalna ločenost nas od drugih. Očitno je, da živimo v kulturi strahu zaradi paradigme ločenosti v dobi negotovosti. Šola je del tega sistema. Strah se pri otrocih začne stimulirati že v prvem razredu. Učence je strah, ali bodo zadovoljili pričakovanja učiteljev, učitelji se bojijo pričakovanja staršev in ravnatelja, ravnatelj se boji ministrstva, staršev in inšpekcije, starši se bojijo, da otroku ne bo 'uspelo'. Iz tega ne nastane skupno dobro, ampak sistem preglasovanja namesto dogovarjanja. Če bodo učitelji otroke že v prvem razredu vzgajali v strahu pred slabo oceno, jim bodo onemogočili, da bi razvijali radost, igro, domišljijo, ustvarjalnost, iz katerih izhajajo dobre ideje. Strah pred slabo izbiro se bo še poglobil, če ne bo solidarnosti. Staršev je strah pred vzgojo, ker otrok ne morejo pripraviti ne na življenje, ki bo bistveno drugačno in ne na srečo, ki se izmika.
Z Gravesom je treba ugotoviti nov zavoj evolucijske spirale. Poznamo slabosti kolektivizma in neoliberalnega individualizma. Srednja pot je socialni oz. komunitarni liberalizem oz. socialni konstruktivizem. Na ta nov proizvodni način je mogoče v dobi dezorientacije najti kompas orientacije. Vse je z vsem povezano, kar ni namerno ločeno. Zato je v multifunkcio nalnosti možno več plastno branje, pa tudi večplastno poslušanje. Več stvari se dogaja hkrati, o čemer govori načelo sinhronosti, pa tudi na več ravneh, o čemer priča transformacijska pedagogika z integrativno paradigmo.
Učimo se duhovno biti šele v zadnjem obdobju življenja po 65. letu, ko sledimo osebno-etičnemu razvoju. Zato sta v tem obdobju najpomembnejši religija in umetnost. Dosedanji potrošniški hedonizem je razvojne meje ukinjal, kar pomeni, da posameznik vse življenje večinoma nosi različne maske, ki jih izraža v obrambnih mehanizmih (regresija, kompen zacija, racionalizacija, potlačitev…). Avtorji dokazujejo, da tisti, ki prihajajo k sebi, prihajajo tudi k drugim. Z meditacijo ustvarjamo vzdušje sočutja zase in za druge.
Šele v zadnjem času se zavedamo, da so pomembne vse inteligence in ne le razumska. Gardner daje pobudo, da dogradimo, kar nam manjka emocionalno in socialno, po Zoharjevi pa duhovno. V filozofiji in znanosti smo razvijali predvsem razumsko logiko. Zadnjih sto let je bil poudarek na razvoju razuma in šele v zadnjem času se zopet vračamo k srčnim vrednotam. Dozorel je čas za čustveno zorenje osebnosti (Goleman, Gardner).
Če ne čutimo, smo kot roboti. Čutenje povezujemo z bolečino in jo največkrat zavračamo. Lahko se vprašamo, ali imajo čustva in razum-logika isto osnovo? Fizični svet temelji na ločenosti, čustveni svet pa na povezanosti, po kateri smo vsi eno (lat. gens una sumus). Zato se smernice za čustveni razvoj močno razlikujejo od razuma, ki analitično ločuje, segmentira pojave.
Ljubezen, notranji mir, um in telo so le nekatere vrednote, h katerim nas uemerja Kališnikova (2013). Predlaga tudi vaje Osho meditacije, ki bralcu pomagajo k boljšemu počutju in koncentraciji. Je vodnik za pomemben preobrat. Ugotavlja, da zatiramo tista občutja, ki jih občutimo navznoter in jih ne izrazimo navzven. Obstaja pa še tretji način opuščanja, sproščanja. Občutimo radost že zato, ker smo pozorni nanjo. Pritrjujmo življenju, kolikor časa želimo, dokler ne pozabimo na tegobe. Negativna čustva naj izpuhtijo obenem pa molimo naj se v nas izlije sveti duh. Umetniki znajo ustvarjalno izraziti čustva. S hitrim življenjem se zastrupljamo, zato to upočasnimo.
Jaz sem, ki sem (starozavezni YHVH - Jahve) je brezpogojna osnova vseh vrlin in vrednot. V tem prispevku smo najbolj poudarjali pomen učiti se biti, ker je od tega odvisno učenje sožit ja. To je tudi najtežje, saj po apofatični antropologiji človek danes ne ve, kdo je. Nekateri avtorji, ki so preboleli hudo izkušnjo nas učijo iskrenosti križevega pota. Brown (2011) svetu je, naj ne beži mo pred sedanjostjo, ampak naj vstopimo v proces prisotnosti.« Rezultat nje govih raziskav je evolucijski postopek samozdravljenja na podlagi dihalnih vaj, ki ga je poimenoval proces prisotnosti.
Še vedno se moremo veliko naučiti o neprecenljivih človeških potencialih. Žal današnja družba, doma in po svetu, ne spoštuje dovolj potreb in izzivov, s katerimi se soočajo nadarjeni, da bi se lahko uresničili. Slovenija išče talente za izhod iz krize. Inštitut za razvoj nadarjenih na Ptuju jih raziskuje. Izpolnimo našo dolžnost do teh čudovitih mladih talentov, ki v svojih rokah, mislih in duhu nosijo najdragocenejšo človeško zapuščino. Kljub vsemu psiho loškemu preštevanju in definiranju inteligenc, velja predpostavka o neskončni inteligenci, ki je Bog. Brez nje omejujemo sami sebe.
Ljudje imamo različen odnos do sprememb, ker imamo različne identitete od togih do fluid nih. Togi ljudje s(m)o konservativni. Vedeti moramo, da ena izmed naših podosebnosti (dušev no telo pri Brownu) ne mara sprememb in se jim upira. Stalno smo se navajeni boriti proti nečemu v imenu nečesa. Na ta način sprejemamo dogodke le pogojno, ne pa brezpogojno. Negativna čustva, ki blokirajo našo pozitivno samopodobo, obvladujemo z odpuščanjem, sproščenostjo (Kališnik, 2009).
|
