Forum odličnosti
Berger in Luckmann 1999) sta ustrezna miselna podlaga tudi za t. im. Forum odličnosti. Delni pro jekt, ki analizira učinke orientacije v komunikaciji znotraj podjetij, je vodil G. Schmidt chen z Univerze v Zürichu. Moje razmišljanje bo zmoglo samo nakazati pomembnost poveza ve odličnost – komuniciranje, ki ste jo organizatorji foruma prepoznali za eno odločujočih razsežnosti sleherne organizacije, pa naj bo ta z gospodarskega, političnega, kulturnega, znanstvenega ali s kakšnega drugega področja. Na internetu so slovenski forumi donatorjev, inovacij, socialnega podjetništva…
Hribar (1985) je že pred tremi desetletji zaslutil zdajšnji čas kot čas orientacije. V poglavju Moč znanosti in prihodnost (Hribar, 1985, str. 308-315) je predstavil devetnajsto stoletje kot stoletje produkcije, dvajseto kot stoletje organizacije in21. stoletje kot novo dobo. Pokazal je, da produkcija temelji na delu, organizacijo obvladuje volja do moči, orientacija pa izhaja iz želje, ki je oprta na védenje. Gre za vprašanje ciljev in smisla, ki postaja glavno vprašanje naše eksistence« (Hribar, 2001: 1).
S tem premikom se je začelo spreminjati razmerje med znanostmi oz. vedami, kar pokaže tudi seznam uvodnih predavateljev na otoških forumih. Dolgo časa se je habilitiralo univerzitetne profesorje po merilih naravoslovnih ved in kvantitativnih kazalcih. Zato se ni čuditi, da je med njimi manj odličnosti, kot bi bilo za vrhunsko slovensko duhovno ustanovo pričakovati. Naravoslovje je primerljivo s tehničnimi vedami, podlaga organizacije družboslovje z organi zacijskimi vedami, nosilec orientacije pa bo modroslovje s filozofskimi in informacijskimi vedami. »Modroslovje v najširšem pomenu: ne samo v pomenu epistemologije ali kognitivnih znanosti, ampak predvsem v pomenu védnosti, reflektiranja vrednot« (Hribar, 2001: 2). Mod roslovje govori o modrosti in nravnosti (etičnosti). Pred našim štetjem so znali o tem kratko in jedrnato.
Zato pa sodobni čas v najrazličnejših strokah in ob vseh mogočih priložnostih poudarja bese do odličnost, ki je le ena od tvornih razsežnosti koncepta sreče/srečnosti oziroma smiselnosti človekovega bivanja in našega življenjskega sveta. Odličnosti same po sebi ni, odličnost je vedno v odnosu in v razmerju do nečesa. »Odličnost je največkrat opredeljena kot vrhunska kakovost, z visoko vrednostjo (ceno). Biti odličen torej pomeni biti boljši od drugih, izstopa joč, sijajen, prvi« (Kornhauser, 2000, 27). Gabrijelčič (1995, 20) povzema različne oprede litve odličnosti: je nekaj, kar ima veliko vrednost, nekaj vrhunskega, pomeni najvišjo kako vost, nekaj izjemnega in veličastnega itd. »Pojem odličnosti je vezan na nekaj izjemno dobrega in izredno privlačnega (…) in je kakovost samo izhodišče za odličnost«. SSKJ navaja izraze: lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov/ izrazna domiselnost in odličnost jezika; očarala ga je odličnost njenega vedenja; odličnost v oblačenju/ znamenje družbene odličnosti. V Sloveniji je dr. Demšar z ARRS zastopal znanstveno odličnost nasproti povprečnosti.
Ker Forum odličnosti ustanavljajo ekonomisti, je odličnost želeno analizirati in pojasnjevanti predvsem v kontekstu organizacijskega razvoja, vidnih in »nevidnih kapitalov podjetja« (Gab rijelčič), torej na ravni skupnosti, bo tudi moje izvajanje sledilo tej usmeritvi. Odličnost ni najprej dodana vrednosti izdelkov in blaga ali zgolj dobiček, ampak je ustvarjanje človeške ga kapitala, ki ga poleg psihologije in sociologije zadnjih nekaj let zavzeto preučujejo tudi eko nomska znanost in strategi podjetništva. M. Košir (2012) poroča, da v Nemčiji v začetku 90. let stekel projekt z naslovom Duhovna orientacija. Projekt »išče rešitve in izdeluje koncepte za krizo moderne družbe, ki bi jo lahko skupno označili kot izgubo orientacije. Kako lahko premagamo take krize, ki so tesno povezane s spreminjanjem vrednot in izgubo obzorij smis la, je eno od vprašanj, ki bodo odločilno oblikovala našo prihodnost« (Berger, Luckmann, 1999: 74).
Bertelsmannov sklad skuša najti odgovore na vprašanja:kako lahko pojasnimo izgubo orienta cije? Katere institucije naj zagotovijo orientacijo in kako? Kako reševati probleme orientacije v moderni družbi je podobno vprašanju, kako reševati vsakovrstno revščino, ki nas oropa dostojanstva?
Za diskurz o odličnosti je relevantna etika pristnosti, »ki je nekaj relativno novega in poseb nega za sodobno kulturo« (Taylor, 2000: 27). Analitiki (post)moderne vse pogosteje govorijo o razvoju jaza, posameznikovem sebstvu (Giddens, 1991) oz. sodobnih identitetah (Ule, 2000). »Osebna identiteta postaja predvsem problematična v modernem družbenem življenju, zlasti v novejšem obdobju. Danes je jaz vsekakor refleksivni projekt, bolj ali manj nenehno izpraševanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti« (Giddens, 2000: 37) Znotraj tega projekta je vprašanje pristnosti ključno.
Bodi, kar si! pravi Ošlak (2001), da bi spodbudil rojake na avstrijskem Koroškem k pogumu za zvestobo svojemu narodu in slovenskemu jeziku. Bodi, kar si, je glas pristnosti, ki je v moderni dobi po eni strani postavljana na prva mesta lestvic osebnih vrednot, po drugi strani pa nedosegljiv ideal. Niklas Luhhmann v luči te osrednje značilnosti moderne subjek tivnosti - ta nenehno stremi k razvoju individualnosti -- postavlja prav ta vprašanja. Zanimajo ga (po Ule, 2000: 19):
Prizadevanje po življenjski karieri v najširšem smislu. Samo odlični (mislim tako na posamez nike kot organizacije) zmorejo originalnost. Samo odlični ne iščejo modelov zunaj sebe in ne tekmujejo z njimi, temveč sami s seboj. Samo odlični ne posnemajo drugih, temveč gojijo svojo pristnost.
»Biti zvest samemu sebi pomeni biti zvest svoji lastni izvirnosti in to je nekaj, kar lahko izrazim in odkrijem samo jaz« (Taylor, 2000: 30). Samo jaz sem tisti, ki lahko odkrijem, v čem se pomembno razlikujem od ostalih in tako izstopim iz »Se« vsakdanjega rutiniziranega in avtomatiziranega življenja. Umetniško ustvarjanje kot vrhunska, odlična kreativnost je para digmatični način, na katerega lahko ljudje pridejo do samoopredelitve, zato pozdravljam gesto Foruma odličnosti, da počasti štiri naše vrhunske umetnike in s tem prizna in pokaže mogoč no pot izvirnosti in pristnosti kot pot k odličnosti. Za tako pot se je potrebno odločiti. Ko jo izberemo, postanemo odgovorni. Za pot in zase.
Ženska odličnost je sinteza notranje in zunanje lepote obrazov. Izhaja iz sinteze dionizičnih in apolonskih vrednot divje in modre ženske. Samo-vzgoja za moške je drugačna kot (samo) vzgoja za ženske. S stališča tretjega življenjskega obdobja oboje občudujem v podjetnosti. Duša potrebuje izkušnjo nasprotij za svoj razvoj. Obstaja tudi izraz 'čustvena odličnost' vis a vis 'čustvenemu izsiljevanju'. Odlično vedenje pa spominja na nemški Bildung, francosko galantnost in angleško gentlemestvo.
-
Je možna celovita (avto)regulacija vrednot?
Možna je, ni pa zelo verjetna zaradi konstantne razlike med zamislimi in doseženimi cilji. Za sodobne mislece vključno s Sloterdijkom smo končna bitja na poti k sebi. V bistvu se ne zavedamo svoje sebičnosti, kako smo grešni, grdi, umazani in zli. Fromm je sicer opozoril, da je vsak človek tudi zloben, vendar pa se individualno ne zavedamo, s čim prizadenemo druge. Zakaj drugi zaradi nas trpijo? Lokalne vojne v Siriji, Iraku, V. Ukrajini so indikator za to, kar se dogaja na individualni ravni. Strah pred razkrivanjem ozkih interesov naredi veliko škode. Napak nismo pripravljeni popravljati. To je kot Titanik. Ladja se potaplja, na njej pa še vedno igra orkester. Če že moramo delati škodo, kako naj bi čim manjša? Še tako lepa ideja ali dober namen ima za koga slabe posledice. Skupno dobro je tedaj skoraj nemogoče doseči, vendar pa je nujno potrebno za preživetje. Že teoretično je nevzdržno, da bi se kdo celovito samourav naval brez skupnega dobrega.
Problem je treba razumeti procesno. Sizifa pa si je treba zamišljati srečnega, celo radostno navdušenega. Znanje in modrost sodita med temeljna vodila stabilne in srečne družbe. Znanje zajema poznavanje informacij, dejstev, opisov, spretnosti in veščin, ki jih pridobimo z izkuš njami, vzgojo in izobraževanjem. Pomeni pridobljene informacije in spoznanja, s pomočjo katerih lahko oblikujemo življenje in medsebojne odnose in rešujemo probleme. Modrost je zmožnost upoštevanja univerzalnih načel, vrednot, razuma in znanja pri vodenju lastnega življenja in pri svetovanju drugim osebam. najdemo takšne rešitve življenjskih nalog in proble mov, ki so v okviru danih možnosti najboljše za nas in za druge. Znanje in modrost pa nista le splošni in družbeno pomembni vrednotni kategoriji, temveč tudi osebni, individualni: za mno ge je modrost sploh najpomembnejša osebnostna lastnost. Že antropološko se človek imenuje Homo sapiens, vedoči oziroma modri človek (naš ožji rod celo z dvakratno uporabo pridevni ka: Homo sapiens sapiens).
Gre za modro, premišljeno in etično uporabo znanja. Znanje z razumevanjem se povezuje z modrostjo. Modrost združuje znanje, razum in intuicijo z življenjskimi izkušnjami in uvidev nostjo v najbolj težavna, kompleksna vprašanja. Tako je modrost usmerjena v dobro sebi in v dobro drugim in njen smisel je v tem, da jo vnašamo v načrtovanje, urejanje in tolmačenje življenja, medosebnih odnosov in srečne ter pravične družbe.
Ni vseeno, kako se odločamo. Ni dobro niti to, da se odločamo po meri drugih niti to, da se odločamo po lastnih kriterijih. Večina upošteva le to, kako bo reagirala okolica, torej naš partner, družina in prijatelji, ne vprašamo pa se (ali pa premalokrat), kaj si jaz želim, kaj bi bilo pa zame najboljše. Naučeni smo bili, da je pomembno kaj bodo drugi rekli, ne pa kako smo mi, kako se mi ob tem počutimo. Zato smo razvili sposobnost sprejemanja odločitev, ki se ozira na našo zunanjost, ne na našo notranjost.
Menim, da je današnji egocentrizem in narcizem izpostavil nas same in nasvete drugih v imenu nas samih. Tudi v tem primeru ne vemo več, kdo smo, kaj si želimo in čigavo je življenje, ki ga živimo. O tem nam pripovedujejo tudi sanje, ki jih razumemo v duhu psihosinteze. Zaprti v kletko preteklosti ne slišimo želja in potreb drugih4. Ni dobro pozabljati niti nase niti na druge. To pa pomeni uporabo interaktivne komunikacije v praksi.
Modro odločanje sloni na usklajenih vrednotah. Pomembno je vedeti, čemu živimo in kako različne vrednote usklajujemo. Človek je hkrati volk in ovca (Fromm). Zato vrednote hkrati zlorablja in omogoča njihovo prenovo. Življenje poteka po različnih poteh, različni izobra ževalni sistemi zastopajo različne vrednote, gre pa zato, da se učimo drug od drugega. Na področje edukacije prodirajo nove vede, ki še niso našle svojega mesta upoštevanje tako kot tudi odnosi v šoli niso tako uravnoteženi, da bi se udeleženci sistematično učili drug od drugega.
Človek je bitje vrednot. V času praznine in osamljenosti bi se bilo potrebno zavedati, da ne živi po duhovnih vrednotah, ker z nevednostjo in z nezavedanjem še poglablja krizo. Vseživljenjsko se učimo zastopati svoje vrednote in jih braniti pred razvrednotenjem. V tej zlasti notranji duhovni bitki skušamo nenehno vzdrževati labilno ravnotežje. S samim seboj skladen človek je to, kar je, prav zaradi skladnega sistema vrednot.
V priročniku Kališnikove (2009) za duhovno rast najdemo tako teoretične razlage kot tudi veliko metod, s katerimi želi nam omogoča, da pozitivne učinke teorije uresničimo v praksi. Prepleta različne barve in odtenke naše duše. Ljubezen, notranji mir, um in telo so le nekatere teme. Vaje Osho meditacije bralcu pomagajo k boljšemu počutju in koncentraciji. Posamič nik naj bi premagoval tri elemente zla kot so ponos, strah in egoizem. Zanikanje zlatega pravila pravi 'ne bom, ker ne boš'. Na nas je da izberemo jezik ljubezni in ne jezik bolečine.
Vsaka generacija ima drugačen sistem kot prejšnja, čeprav postajajo otroci na starost podobni staršem. Gre tudi za paradigmatske spremembe vrednot. Razsvetljenska mehanicistična paradigma vprašanja vrednot ni celovito razumela. Zato so nastajali le polovični rezultati.
Kakor svet vrednotimo, takšne vrednote živimo. Ker nismo že kar sami po sebi v stanju prebujenosti kot bitja vrednot vrednotimo svet bipolarno glede na preference afirmacije – sprejemanja in negacije – odklanjanja, motive oz, razloge za in proti. Razdvojenost kliče po opolnomočenju, ki nas poenoti navznoter in s skupino. Opolnomočenje odpira vprašanje kompetentnosti uveljavljanja vrednot in kompetence kot vrednote znotraj potenčne teorije vrednot. Vrednote vrednotimo – razporejamo glede na vrhovno vrednoto. Kot univerzalna vrednota – merilo velja ljubezen, ki terja univerzalni dialog. Poleg individualnih mehanizmov avtoregulacije vrednot s tehnikami NLP smo opisali še šest mehanizmov obvladovanja vrednot po vzoru socialnih ved.
Vrednostnih sistemov je več. Vprašanje je, kako se orientirati med spremenljivimi sistemi vrednot. Različni družbeni in šolski sistemi poudarjajo različne vrednote. Krščanstvo in nekatere druge religije5 poudarjajo ljubezen, socializem enakost, kapitalizem privatno inicia tivo v inovativnosti in podjetnosti, totalitarni režim poslušnost in ubogljivost, postmoderna pa relativnost vseh vrst vrednot. Vrednot ne orientiramo le posamezniki, ampak morda še prej družba. Zato k vrednotam sodi tudi naša prilagoditvena sposobnost na spremembe.
Razdvojenost kliče po opolnomočenju, ki nas poenoti navznoter in s skupino. Odpira vprašanje kompetentnosti uveljavljanja vrednot in kompetence kot vrednote znotraj potenčne teorije vrednot. Vrednote vrednotimo – razporejamo glede na vrhovno oz. osnovno vrednoto. K temu nas navaja metafizika. Kot univerzalna vrednota ali merilo velja ljubezen.
Poleg individualnih mehanizmov avtoregulacije vrednot s tehnikami NLP smo opisali še šest mehanizmov obvladovanja vrednot po vzoru socialnih ved. Gre za mehanizme 1. soočanja, 2. Sočutja (Eleos – compassion – Mitleid), 3. osebne skladnosti, 4. sodelovanja, 5. Solidarnosti in 6. spoštovanja. Med temi kora ki je najtežji ravno prvi korak soočanja (coping, confron tation), ker smo prepovršni in večinoma delujemo v nepreglednih situacijah. Celostno obvla dovanje vrednot bo čedalje pomembnejše vprašanje, če bomo hoteli obvladovati nastale krize. V alternativnih socialnih skupnostih postajajo človeške vezi in medsebojna solidarnost najpomembnejše lastnosti.
Po eni strani je kritično mišljenje že vrednota, po drugi strani pa odpira pota k drugim vrednotam. Aksiologija je filozofska disciplina, ki na najsplošnejši ravni analizira vrednote in vrednotenje. Kdor niti ne poskuša avtonomno usmerjati uresničevanje vrednot, zelo verjetno ostaja zvest starim vzorcem. Krščanstvo postavlja v tem pogledu radikalno dilemo izvirnega greha ali spreobrnjenja.
Rebula (2007) meni, da se komunikacijske občutljivosti telesa in odzivnosti za čustva drugega naučimo v družini. Vloga družinskih odnosov v nastajanju čuteče, spoštljive, ustvarjalne telesne govorice je ne-nadomestljiva: nežnost do otrok, spoštovanje njihovega telesa, sočutje, sposobnost, da njimi delimo zdrave užitke in da smo jim vzgled srečne, čustveno bogate telesnosti, so bistvo vzgoje za ljubezen. Ob odraslih se otroci učijo, kako važno je prepozna vati in izražati svoje občutke in želje, drugemu pomagati, da nas spozna in nam ustreže, kadar je to za nas bistveno, gojiti sočutno, vedro, toplo, nenasilno telesno sporočanje in zaupanje v življenje.
Socialne naravnanosti se učimo od pomembnih drugih (starši, učitelji, sovrstniki, duhovni vzorniki). Občutenje varnosti in notranje moči samozavesti oz. visoke samopodobe zmanjšuje strah in jezo, ter nam omogoča miroljubno napadalnost. Zato nas Rebula (2008) nagovarja, da se lotimo prenove svojih občutij in odnosov, začeti pa je treba seveda pri odnosu do samega sebe. Da bi nam to uspelo je potrebno delati vaje vsak dan. Drug od drugega se učimo tudi novih navad, kar pa redkokdaj ozavestimo.
Rebula (2007)6 razlaga vir človekove erotičnosti in religioznosti obenem. Kajti v človekovi praizkušnji ima neznano oz. skrivnostno vedno tudi pridih svetega, nedotakljivega, presežne ga. Tudi ljubezenska strast v svoji najmočnejši fazi ima te značilnosti. Vez s tem občutenjem, ki ga poznamo od nekdaj, je v procesu modernizacije težko ohraniti in prevrednotiti, a če jo preziramo, bo izpodkopala naša vzgojna prizadevanja podobno kot mogočna podtalnica. Če popolnoma obidemo ta antropološki vidik, ko razmišljamo o uvajanju v spolno ljubezen, izpustimo nekaj ključnega. Seveda pa je naše telo tudi temelj vseh drugih vrednot, saj je edina hiša, v kateri prebivamo.
Zakaj se nekateri ne odločijo za osebnostni razvoj? Ker se odločijo za omejeno manjše zavedanje lastnih občutkov in ne vzdržijo bolečine, zato ne razvijejo duhovnih moči. Bolečina je neizogibna, ker brez križa ni odrešitve. Zlo nastane, ker se nekateri ne soočijo z lastno senco. Sprejel je enako metodo iskanja sebstva, vendar pa ne smemo vse psihiatrične motnje so motnje mišljenja oz. zavesti. Najprej je potrebno zavedanje kot prebujanje.
De Melo (1991) meni, da mnogi nezavedno spimo. Rodijo se speči, živijo speči, speči se poročijo, speči vzgajajo otroke, tudi umrejo speči, ne da bi se sploh kdaj prebudili. Nikoli ne razumejo lepote tega, kar imenujemo človeško življenje. Znano je, da so vsi mistiki – pa naj gre za katoličane, kristjane ali nekristjane in ne glede na to, kakšna je njihova religija, soglasni v tem: da je vse dobro, da je vse v redu, četudi je zmedeno. Nekateri (npr. Calderon de la Barka) življenje opredeljujejo kot sen, drugi kot hipnozo.
Potrebna je modrost. Mateja Kunc si jo je neformalno pridobila: "Odkar si predstavljam, kako na telo lahko vplivam, ker vem, kako deluje, razumem, zakaj so afirmacije lahko zelo učinkovita pomoč«. Afirmacije so v bistvu pozitivne misli kot preokvirjanje samoomejujočih prepričanj ali tudi odpisov, negacij. Z njimi delujemo tudi na vodo v nas in izven nas ter na socialno okolje.
Kar zadeva situacijsko, spontano odprto učenje je vrednota bivanje v sedanjem trenutku. Toda pomembno se je učiti tudi iz (osebne) zgodovine in iz prihodnosti (od tod izhaja NLP tehnika future pace). Toda če čuječnost dosledno premislimo, potem to pomeni konec pospešenega razvoja Zahoda, saj sloni na učinkovitost, ki na drugi strani poraja zaostajanje manj razvitih, bolezni deloholikov, njihove distrese in izgorevanje. Prebujenje je ideal e starih kultur.
Namesto idealiziranja vrednot in učenja na negativnih posledicah napačnih izbir, ki jih pogosto zastopamo v naših stališčih, predlagam tretjo, reflektirano pot. Gre za politiko celovi tega upravljanja z vrednotami na področju vzgoje in izobraževanja. Vzgoja za vrednote pred postavlja določen odnos med cilji in uporabo sredstev. Ker se tega vprašanja lotevamo pogosto preveč parcialno, nastaja strukturno neobvladovanje, ki se pokaže v nazadujočem napredku. V polpreteklem obdobju smo takšen relativni razvoj pojasnjevali z dialektičnimi zakoni, zlasti po zakonu negacije negacije, kar pa še ne zadostuje.
Loreau (2009) piše, da ne znamo več živeti preprosto, saj imamo preveč materialnih dobrin, preveč je možnosti izbire, skušnjav, želja in hrane. Z odpovedovanjem razsipnosti, ki zasuž njuje dušo, odpiramo nove možnosti poglobljenosti. Preprostost pomeni to, da imamo malo, ker smo tako odprti za bistveno in za pravo vsebino stvari. Naša garderoba naj temelji na slogu in preprostosti … Prednosti minimalizma so, (1) da moramo manj časa izgubiti, da ga bomo znali bolje izrabiti in (2) da mora postati denar naš služabnik in ne gospodar. Potrebna je lepota, čistost, zmernost in red. Priporoča jogo zaradi gibčnosti. Odkriti je treba lastno podobo, da zasije naša notranjost. Jejmo manj, vendar bolje. Telo je povezano tudi z našo dušo. Če hočemo najti ravnovesje in obvladovati svoje strasti, je za to potrebna popolna prenova mišljenja. In naša prva naloga pri tem je, da se posvečamo sebi, da prijateljsko ravnamo s seboj in se spoštujemo.
Naš cilj je samonadzor, izboljševanje nas samih. Tudi to poglavje je razdeljeno na tri podpog lavja, in sicer na (1) Vaša notranja ekologija (potrebno si je očistiti duha – predvsem skrbi in stresa; smo to, kar mislimo; zastopati je treba lastna načela, biti zbrani in meditirati); (2) Drugi (izbirati moramo, s kom se bomo družili in biti moramo strpni; v družbi se moramo naučiti zavračati, dajati, jemati, poslušati, paziti, kaj govorimo, ne kritizirati, se ne bahati; skrbeti zase, da bomo lahko ljubili druge in jih ne smemo poskušati spreminjati; posvečati se je treba umetnosti samskega življenja) in (3) obrusite se kot prod (odločiti se za spremembe in si zaupati; postati si najboljši prijatelj; veliko brati, pisati in se učiti; izvajati vaje za discip lino pri sebi; nadzorovati je treba porabo lastne energije. Avtoričine sklepne misli so: potujte, živite, smejte se, bodite srečni, najdite mir v svoji notranjosti, pričakujte najhujše in z nasmehom sprejemajte življenje, kakršno se vam ponuja, in cenite življenje.
Philippe (2011) priznava, da je duhovni boj za mir neizogiben, vendar pa ga je treba voditi miroljubno v božjem imenu. Živimo v času nemira in zaskrbljenosti. Ta težnja se odraža tudi v našem duhovnem življenju: naše iskanje Boga, svetosti, služenja bližnjim je nemirno in pol no skrbi, namesto da bi bilo zaupljivo in umirjeno. A kako naj premagamo trenutke zbeganos ti in strahu in hkrati ostanemo zaupljivi in prepuščeni? Prav o tem govori ta mala razprava o miru srca. Philippe nas prek konkretnih primerov iz vsakdanjega življenja vabi, naj se nanje odzivamo skladno z Evangeliji. Če je namreč notranji mir čisti božji dar, potem ga je treba nenehno iskati in si zanj prizadevati.
Umetnost preprostosti vključuje askezo, disciplino telesa in duha, post, čiščenje uma. Zenov ski minimalizem je potreben na vseh področjih našega okolja. Gre za notranjo in zunanjo ekologijo. Tempo vsakdana nam krati veselje do življenja, zato ga upočasnimo.
Musek navaja, da naj bi generalni faktor osebnosti – (akronim GFO) ali univerzalna inteligen ca pomenil osebnostno podlago spoprijemanja s stresom. GFO je povezan z načini spopri jemanja. To nedvomno pomemben vidik evolucijske psihologije. GFO pozitivno korelira s problemsko usmerjenim spopadanjem s stresom in njegovimi komponentami kot so pozitivna reinterpretacija, aktivnost, planiranje, negativno pa z emocionalno orientiranim spopadanjem s stresom in njegovimi podlestvicami kot so ventiliranje, zanikanje, pasivizacija in prenajeda nje. Prva tako pa je iz analiz razvid no, da so korelacije GFO s problemsko usmerjenim spoprijemanjem bistveno višje kot korelacije z emocionalno usmerjenim spoprijemanjem. Splošna osebnostna stabilnost in prilagojenost, merjena z GFO, je torej najmočnejši osebnostni dejavnik problemskega spoprijemanja. Prav tako pa je jasno, da je glavni dejavnik emocionalno usmerjenega spoprijemanja nevroticizem. Izsledki Muskove raziskave kažejo, da je GFO boljša mera problemskega spopadanja s stresom kot katerikoli od posameznih velikih pet. GFO naj bi tako na eni strani bil najmočnejši posamični prediktor problemskega spopadanja med osebnostnimi faktorji, na drugi strani pa je nevroticizem slej ko prej najmočnejši posamični prediktor emocionalnega spopadanja s stresom.
Buscaglia (2013) piše o ljubezni, nežnosti, sočutju, negi, deljenju in odnosih – najvitalnejšem človeškem vedenju. Kdor ljubi in je srečen, velja za naivneža, lahkomiselneža ali preprosteža. Velikodušnost je sumljiva, odpuščanje je znak šibkosti, zaupljivost pa neumnost. Ta zafrkljiv odnos je tesno povezan z razvojem družbe odmaknjenih, zadržanih ljudi, ki jih je strah prizna ti, kako trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni. »Vsi smo angeli z enim krilom – letimo lahko le v objemu drugega.“ Luciano de Crescenzo
Najboljše rešitve so preproste, treba jih je le tako živeti. Chikakojin Sanjski dnevnik je ključ, ki odklepa vrata naših skritih sanj. Ustvarja nje dnevnika svoje sanjske prihodnosti je zabav na, enostavna in učinkovita metoda uresničevanja sanj, podprta z globokim poznava njem človeške psihe in izkušnjami. Sanjska ekipa je prepričana, da je vredno živeti svoje sanje. O čem sanjamo: 1. o nečem, kar želimo imeti, delati ali doživeti, 2. kaj želimo biti – odigrati vlogo, 3. na kakšen način živeti ljubezen, odnose. Starši sami niso bili zadovoljni samo s kruhom, zagovarjali pa so samo to. Sanj in želja nisem smel imeti. Kako lahko spoznam samega sebe skozi sanje, je podobno vprašanju, kako se spoznam skozi tuje zgodbe. Najprej se vprašam, kakšne so, potem, v čem se v njih vidim in kaj lahko zaradi njih na seboj spreme nim. Chikako (2014) pozna metodo, kako odkrivati svoje sanje kljub njihovim plenilcem. Vidimo, da imajo samovzgojno vlogo. Knjiga je namenjena ženskam z odprtim srcem in poslanstvom, vendar pa moški z njeno pomočjo lahko najdemo notranjo žensko in z njo kongruentnost.
Najbolj pogoste teme sanj so letenje, izpadanje zob, beg pred neznancem, stati nag med ljud mi… Skrivnostno in neverjetno dejstvo, da različni ljudje, z različnimi porekli, različnimi izkušnjami, sanjajo enake oz. podobne sanje. Človeški možgani so sposobni generirati, preme tavati neskončno število slik in informacij in vseeno sanjamo podobno. Imamo podobne stra hove, skrbi, upanja in konflikte. Nekateri psihologi celo zastopajo tezo, da sanje povezuje jo človeško raso. Jung je razlikoval štiri tipe, ki izhajajo iz sebstva: 1. mislec (zrak), 2. čutilec, ki vse verjame le, če preveri, 3. intuitivec (ogenj) in 4. emocionslni tip (voda), ki vrednoti.
Salecl (2014) piše o zadregi sodobne družbe, da se vse več ljudi znajde na poti samouničeva nja. A žrtev običajno ni le posameznik, ki se samouničuje, ampak tudi drugi okrog njega. V Sloveniji skoraj ne mine teden, da ne bi brali, da je moški ubil bivšo partnerico, včasih celo še otroka, in si na koncu sodil sam. Vsaka takšna tragična zgodba je seveda izrazito individualna. Povečanje števila takšnih dejanj pa vseeno nakazuje na širšo družbeno težavo, ki zadeva mentalno zdravje ljudi in to, kako se spopadajo s stiskami.
Alain Abelhauser, profesor psihopatologije na univerzi v Renu, v knjigi Mal de famme: La perversion au féminine, da se oblike avtodestrukcije danes kažejo na zelo skrite načine. V svoji praksi je na primer srečal ženske, ki so trpele za nenehno anemijo. Sčasoma se je pokazalo, da so se rezale v notranjosti ust, kar se na zunaj ni nikjer opazilo.
Vrednotna regulacija je konfliktna. Vsak konflikt najprej pozdravimo, ker je to priložnost za učenje. Nismo brezkonfliktna družba niti brezkonfliktne osebnosti. ker si pogosto razlagamo konflikte od zunaj, ne vemo, s čim jih sami sprožamo. Ne poznamo vrednostnega dometa last nih dejanj. Religiozni sistemi ne priznajo, da z učenjem ljubezni sejejo sovraštvo do drugih. Nekateri celo govorijo o nasilju znotraj svetega. Že zato ker sveto terja skrajno spošto vanje do nečesa višjega, to ustvarja neravnotežje in neprizemljenost, odmaknjenost.
Avtohipnoza je sredstvo samoobvladovanja. Vsaka hipnoza je avtohipnoza, obratno pa ne gre. Ne vemo, kdaj hipnotiziramo. Hipnoza je vrsta avtosugestije. Pri osebnostnem razvoju je treba biti zelo sistematičen, da veš, kaj še delati na istem področju ali na drugih. Če na drugih zaostajaš, se to slej ko prej maščuje. Z načini uravnotežanja se rešujejo konflikti. Lahko gre za visoko šolo hipnoze. S samodejavnostjo se motiviramo za opravljanje te dejavnosti. Čim več jo opravljamo, laže, hitreje in z večjim veseljem jo opravljamo.
3. Odnos posameznika do samovzgoje
Temelji socialnega vplivanja so v komunikacijskem interaktivnem procesu identifikacije. Zanimivo je, da Bečaj (2000) v tem spletu ni našel samovzgojnega momenta. Vendar ta gotovo obstaja, saj pri vplivanju na druge vplivamo tudi sami nase, kakor spada k odzivu na zunanje vplive tudi vpliv nase. Pri tem je treba upoštevati svoje interese in pričakovanja in jih nenehno usklajujemo. Skozi identiteto socialne predstave mi usmerjamo zaznavanje, razume vanje in vedenje posameznikov kakor tudi obratno. Skozi socialno percepcijo spoznavamo druge ljudi. Tipični primeri so pojav prvega vtisa, proces kategorizacije, implicitne teorije osebnosti, proces antribucije ter predsodki in stereotipi. Predsodki ali stereotipi so stališča, ki so utemeljena bolj čustveno kot razumsko in so pogosto izvor konfliktov. V skupini se izoblikujejo mnenja in stališča, s katerimi dokaj skladno ravnajo in katere nekritično sprejemajo (konformnost). Manj pogosto zasledimo ravnanja, ki niso v skladu s pravili ali pa jim celo nasprotujejo (antikonformnost).
Kadar nam določena situacija predstavlja oviro, jo skušamo rešiti, ob uspehu nam predstavlja življenjsko pobudo, medtem ko neuspešen razplet vodi v duševno obremenitev, v ekstremnih okoliščinah celo življenjski zlom.
Danes veliko pričakujemo od sodobnih modelov managementa – vodenja. Nekje velja, da ta ko kot druge, vodimo tudi sebe. Za uspešno vodenje je predvsem rezultat učinkovite komuni kacije med vodjo in zaposlenimi, a je tudi rezultat temeljitih priprav. Nepredvidljive razmere, ki vladajo v poslovnem okolju, vodje postavljajo pred nove zahteve in večje, drugačne izzive kot kdajkoli prej. Menedžerji danes potrebujemo vsa razpoložljiva orodja za uspešno vode nje svojih zaposlenih do zastavljenih ciljev. Novi situaciji in številnim spremembam smo lahko kos le s premišljenimi pristopi in novimi orodji.
Z zbranimi orodji, nasveti, preglednicami iz enega izmed priročnikov lažje izvajamo vsako
dnevne aktivnosti in vsestransko izboljšujemo najpomembnejše veščine vodenja:
1. postavljanje ciljev in oblikovanje strategij,
2. reševanje konfliktov,
3. motiviranje zaposlenih in oblikovanje učinkovitih delovnih timov po timski uri,
4. vodenje učinkovitih sestankov,
5. delegiranje in vodenje projektov …
Takšno vodenje lahko opravimo tudi pri sodelovanju z našimi podosebnostmi. Tako kot pri zunanjih sodelavcih moramo tudi zase vedeti, kje smo najmočnejši in kje najšibkejši. Strategije so pomembne zaradi postavljanja rokov RP. E sami nismo motivirani za izpeljavo projektov, tudi sodelavci ne bodo. Tudi življenjska obdobja npr. tretje življenjsko obdobje je specifičen projekt. Znano je, da posameznik sčasoma svoje fazne identitete spreminja, zato lahko načrtuje svoje cilje v skladu z njimi. Vendar pa življenje ni zgolj racionalno, da bi to striktno lahko počel. Svoje življenje lahko živijo (fr. vivre sa vie) tisti umetniki, znanstveniki, filozofi, religiozni guruji, ki so relativno neodvisni od socialnega polja.
Stanfordski jetniški poskus, je dokazal, da se človekovo vedenje drastično spremeni, ko se znajde v ekstremnih okoliščinah, v katerih zaradi panike odpoveduje njegov razum (npr. Millgramovi poskusi). Povsem povprečni ljudje postanejo zlobni, zločinski, ko dobijo oblast. Stresni dogodki najbolj vplivajo na nastanek duševnih stanj, oblike strahu in nastanek težjih duševnih obolenj. V tem primeru bodo na naše vedenje vplivale okoliščine samo, če jim bomo to dopuščali.
Samovzgoja je plavanje proti toku, duhovna kljubovalnost zoper anomalije, konformizem, zlaganost, hinavščino, zaslepljenost v smislu državljanske neposlušnosti, ustanavljanja civilnih gibanj. Včasih je motiv za samovzgojo kakšna duševna motnja ali psihosocialna težava. Brez samovzgoje ni poti v zrelost.
Kako si sami lahko pomagamo pri blaženju nekaterih psihičnih motenj. Bournejev (2014) obsežni priročnik Anksioznost in fobije nam pomaga razumeti in obvladovati marsikatero neprijetno dušev no stanje, v katerem se v svojem življenju prej ko slej znajde vsak posamičnik. Na začetku avtor opredeli vrste anksioznih motenj in vzroke zanje. Ob popisu celostnih psiholoških metod zdravljenja fobij ne prezre niti fizičnih pristopov kot so metode sproščanja in oblik telesnih aktivnosti. Sledi cela vrsta nasvetov, ki naj bi anksioznemu človeku vlili potrebno samozaupanje in mu pomagali prebroditi psihično težavo. Med temi so tudi nasveti glede primerne prehrane, uporabe zdravil in meditacije oziroma duhovne opore. Gre za tipizacijo anksioznih motenj, hkrati pa je zajeto tudi človekovo (predvsem neposredno) okolje. To daje posamezniku, ki ga pestijo duševne težave, v roke celosten nabor pripomočkov za njihovo premagovanje. Kljub vsemu pa je ta knjiga priročnik za samopomoč, namenjen torej laične mu prepoznavanju fobij in samostojni pomoči zanje: od prvega spoznavanja svoje težave do praga psihiatrične svetovalnice. Naslednja stopnja je pa že strokovna pomoč v psihiatrični praksi.
Uvodić Vranič (2014) kot psihoterapevtka izhaja iz štiri peresne deteljice duševnega zdravja, kot so: 1. samozavesti, 2. čustvenega polnjenja, 3. meja v medsebojnih odnosih, 4. dejavnega življenja. V bistvu pri samovzgoji uporablja McCarthyna vprašanja 4Mat – kaj, zakaj, kako in kaj če. Na osnovi lastnih izkušenj, refleksij in kritik bralk je napisala to novo knjigo za odrasle. Ve, da je prehod iz nizke na visoko samopodobo kot kvantni skok potreben.
Osebna razvoj7 je vrednota, kadar zavzamemo do nje pozitiven odnos. Odnos do vrednot8 je odvisen od kvalitete medsebojnih in medkulturnih stikov. Govorimo celo o kontaktni kulturi, ki je že psihosomatsko pogojena. Dober stik s seboj in z drugimi, ki ga pojasnjuje in trenira tudi NLP, je pomembnejši kot bi to sodili na prvi pogled. Dober stik je pogoj visoke pozitivne samopodobe, slab stik pa nizke. Na višji ravni je mogoče uresničiti druge vrednote kot na nizki. Posamičnik z nizko samopodobi bi bil najbolj potreben (samo)vzgoje s samo disciplino, a jo najbolj odklanja. Nekateri se postopno prebijejo, ko se zavedajo, kje so in kaj bi lahko storili. Tako kažejo nekateri navedeni biografski primeri.
Damasio (2008) na novo razlaga pomen naših občutij in čustev. Utrjeno prepričanje, da so čutni vtisi nekaj objektivnega, kar je podobno pri vseh ljudeh, ni osnovano. Raziskave Dama sia o jedrni zavesti se to prepričanje ovrgle drugače kot sta to biosistemsko ovrgla Maturana in Varela. Vsak čutni vtis je že od prvega hipa ciljno umeščen v občutenje odnosa do sebe in drugega. Organizem dojema, da se ga stvari tičejo, torej ničesar ne sprejema objektivno (dogaja se), temveč vedno osebno (dogaja se mi) in odnosno (to nekaj pomeni v mojem odno su z drugim, s svetom). Temu pravimo porajanje nuklearne ali jedrne zavesti, ki je osebno-čutna. Tip na primer vnaša v živčni sistem in možgane občutek, da se mi nekaj dogaja in to nikoli ni isto, kot da se dogaja nekemu objektivnemu ali tujemu telesu ki ni zlito z menoj. (Če bi čutili tako, bi lahko pomenilo, da je v teku depersonalizacija).
Za telesno občutenje in ohranjanje sebe je potrebno nenehno in natančno čekiranje – pregledo vanje oz. 'monitoriranje' celotnega organizma, kar možgani pretvarjajo v občutke o lastnem počutju: podatki, ki prihajajo iz čutil, obenem pa informacije iz vegetativnega in imunskega sistema: krvni sladkor, kisik, temperatura, voda v organizmu, stanje organov in obtoka, možne okužbe in zastrupitve vnetja, rane .... S tem je zagotovljena homeostaza, ki je bistvena za preživetje.)
Vrednote ne moremo uveljaviti brez izkoriščanja osebnih in drugih virov moči. Zato se je treba prebuditi (mindfulness) in opolnomočiti (empowerment). Opolnomočenje pomeni pro-ces usposabljanja da nekdo dobi moč avtoritete in vpliv na druge ustanove9 ali skupine.
Opolnomočenje vključuje naslednje sposobnosti:
-
sposobnost, da se lahko odločimo,
-
sposobnost, da imamo dostop do informacij,
-
sposobnost, da imamo izbire,
-
sposobnost postavljanja meja,
-
sposobnost pozitivnega mišljenja,
-
sposobnost, da izboljšamo osebno ali skupinsko moč,
-
sposobnost, da spremenimo percepcijo drugih,
-
sposobnost, da uvedemo proces osebne rasti.
Opolnomočenje običajno razumemo kot podelitev pooblastil in moči od zunanje avtoritete. V kontekstu osebnega zorenja in osamosvajanja pa pomeni živeti iz sebe, iz svoje edinstvenosti, po navdihu, ki vre iz njega, iz moči, ki so v njem, po sposobnostih, ki se v njem razvijajo in s pristnim občutenjem ter doživljanjem sebe in sveta. Takšno opolnomočenje lahko posamez niku podeli edino njegov osebni Bog, ki je vir moči (afirmacija: vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč). Kako je nemogoče mogoče je med drugim pokazal Kierkegaard. Ko prevzame mo z vso srčnostjo odgovornost zase, za svoje misli, odločitve in dejanja, postane opolnomočen, da živi svoje avtentično življenje.
Gre za pridobivanje novega znanja, sposobnosti in odnosa za spreminjanje sveta10. Vrednote izhajajo iz duha dobe (nem. Zeitgeist), ki ga prepoznavamo v družbeni klimi oz. iz svetega duha, ki pomeni delovanje Boga v zgodovini in osebnem življenju. Prebujenje pomeni tudi opolnomočenje z boljšim obvladovanjem distresnih situacij.
Samovzgojo kot vodenje samega sebe z usmerjenim delovanjem, treningom, vajami začenjamo iz sebstva, ki ga metaforično primerjamo s soncem kot zvezdo, ki sije na vse ljudi enako in njegovim žarenjem notranjega ognja, vira svobodnega odločanja med različnimi alternativnimi možnostmi. Sebstvo ima več opredelitev. Lahko je popolna platonska ideja v nas, pa tudi duša in duh (indijsko: atman, braman, puruša). Sebstvo je božanska iskra, Kristus ali Buda v nas, lahko pa je tudi brezimno ime, brezželna želja ali pot brez poti. Vse življenje se premikamo k njemu ali od njega. Odnos do sebe se da spremeniti s prehodom od navideznega k resničnemu jazu. Kaj to pomeni?
Sebstvo v smislu osebnega vodenja samega sebe ( self-government, self-direction) vodi k 'samoaktualizaciji'. Ta pa ni možna brez samokoncepta ali samopodobe, samozavesti in samoopazovanja, samosprejemanja, samozaupanja, visokega samoocenjevanja, samokontrole in samodiscipline, samospoštovanja, samoodpuščanja, samo napredovanja, samoizraznosti, samorazumevanja, samoosvobajanje, samoupravljanja (self-concept, self-image, self-cons ciousness, self-acceptance, self-confidence or self-trust, high self-esteem, self-control, self-discipline, self-respect, self- reliance, self-indulgence, self-iMProvement, self-expression, self-understanding, self-liberation, self-monitoring). Navedeni izrazi kažejo na načine in oblike pozitivnega komunici ranja s samim seboj in svetom. Poznamo tudi Assagiolijevo shemo sebstva. V ZDA obstaja Center for Self-determination.11
Pristni jaz je sebstvo, self, atman v vzhodnjaških mističnih tradicijah. V transkacijski analizi je to tisti jaz, ki se seli med ego stanji otroka, odraslega in starša. V humanistični psihologiji je to samoaktualizirana osebnost, v transpersonalni psihologiji pa je to jaz, ki je uglašen s transperosnalnim jazom. Stik s pristnimi občutki, čustvi, motivi, mislimi, ki prihajajo iz avten tičnega jaza in niso plod introjekcij, identifikacije z drugimi ali oponašanja drugih, ... ter predstavljajo njegov elan vital, ki ga žene v razvoju naprej.
Vrednote spoznavamo po specifičnih vprašanjih, imenovanjih, primerjavah, vrednotenjih, preferiranjih, nasprotovanjih in poenotenjih. Vprašanja za odkrivanje vrednot so: kaj je najpomembnejše zame ta trenutek. Sestavimo listo 'out of date values' in jo primerjamo s posodobljenimi. S katerim ravnanjem bi izpolnil izbrano vrednoto.
Poznamo naslednjih 12 vrednot NLP skupnosti: uporabnost, intergrativnost, spoštovanje, ekologija, ustvarjalnost, ljubezen, svoboda, različnost, eleganca, profesionalnost, fleksibilnost, ustvarjanje umetne skupnosti. Menim, da vrednote funkcionirajo tako kot kompleksne ekvivalence. Potrudimo se zanje le, če se z njimi identificiramo.
Pomembna vprašanja so: 1. katera so tista čustva, ki podpirajo naše vrednote, 2. tiste misli, ki jih okvirjajo in preokvirjajo in 3. tisti občutki, ki jih zaznajo iz ozadja. Vrednote ne le izbiramo, ampak jih še prej izvabljamo. Najbolj ciljne vrednote živimo v Miltonovem jeziku, instrumentalne pa v meta-jeziku. Vrednote nastopajo po celi vertikali našega bitja od čutne do duhovne ravni. Tudi zato so hierarhične. Večina ne ve, 1. katere vrednote ustrezajo njihovim stanjem zavedanja niti 2. Kaj bi še lahko storili za določeno vrednoto.
Tabela (1) bipolarne strukture in funkcije vrednot
Preference: želim
|
Nočem
|
Področje ugodja
|
Neugodje in panika
|
Najpomembnejše
|
Manj pomembno ali nepomembno
|
Motivi za
|
Motivi proti
|
Apolonske
|
Dionizične
|
konfliktne
|
Kongruentne
|
Instrumentalne
|
ciljne
|
Družbene
|
Osebno individualne
|
tradicionalne
|
Sodobne
|
Poslanstvo s služenjem drugim
|
Samoaktualizacija – samozadostnost
|
Za svoje čustveno podprte vrednote je posameznik pripravljen investirati čas, denar in ener gijo. Da bi se vedno spominjali sadov duha, ki so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, samo obvladovanje, zvestoba, dobrotljivost, je treba najprej razločevati (sanskrt. vičara) zlega duha od dobrega, notranjega bogastva od zunanjega. Vičara je predvsem samo-poizvedovanje, ki izhaja iz močne želja izvedeti, kdo sem (kot Kristus). Vsa duhovna prizadevanja, da najdemo resnico, vodijo v isto končno dovršitev z različnimi imeni.
3.1. Individualni mehanizmi avtoregulacije vrednot v NLP
Vrednote lahko proučujemo v diahronem in sinhronem prerezu. V naših avtobiografskih zgodbah bi morali starši, učitelji, njihovi izobraževalci in mi sami upoštevati tudi faze moralnega razvoja osebnosti (Kohlberg, 1996) in krizne faz (ne)fleksibilnih osebnih identitet (Erikson, 1983)12.
Katere so naše vodilne osebne vrednote je razvidno iz vprašanj, kaj je za nas v življenju najpomembnejše v sinhronem prerezu Kaj vas osrečuje? Katere so tiste stvari in pojavi, za katere menite, da jih je treba ceniti in spoštovati? Vrednote so prepričanja, ki se kažejo v besedah, misli in dejanjih. Prav tako si ta vprašanja lahko zastavljamo diahrono za preteklost in prihodnost.
Najpomembnejša postavka meta-modela pri delu z vrednotami je kompleksna ekvivalenca. Vrednote so kompleksne ekvivalence, ki jih lahko pod vplivom okolij in okoliščin popačijo splošno osvojeni predsodki in stereotipi in jih sprejmemo kot nekaj veljavnega. S svojim vrednostim sistemom vrednotimo svet in ljudi okoli sebe in ustvarjamo svoj etični pogled. Vrednote so nominalizacije, zato dopuščajo osebne interpretacije. Ko se nekdo opredeli, da je zanj vrednota poštenost, bo to vrednoto dosledno živel v vseh okoliščinah, saj ne moremo biti malo pošteni malo pa goljufi.
Kriteriji ugotavljanja moči določene vrednote so v stališčih oz prepričanjih kot so: znanje je moč. Iskreni prijatelji so največje bogastvo. Vztrajnost mi prinaša upanje. Družina mi osmišlja življenje. Zdravje je moja sreča. Uspeh mi pomeni vse.
|
