Literatura
- Bennett-Goleman, T. (2004). Alkimija čustev. Kako um ozdravi srce? S predgovorom Dalajlame. Ljubljana, MK.
- Berger, P. & Lukmann, T. (1988). Socialna konstrukcija realnosti. Razprava o sociologiji
znanja. Ljubljana, CZ.
- Boffey, B. (1999). Umetnost samoprenove. Kako s kontrolno teorijo postaneš človek, kakršen bi rad bil. Radovljica, Regionalni izobraževalni center.
- Bokan, R. (2004). Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana, Zavod za izobraževanje.
- Brečko, D. (1998). Kako se odrasli spreminjamo. Radovljica, Didakta.
- Canfield, J., Hansen, M., V. (2001). Zgodba o Aladinu. Kako vprašati, da bi dobili, kar hočemo. Ljubljana, Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.
- Clarkson, P. (1996). Ahilov sindrom. Kako premagati izvirni strah pred neuspehom. Ljubljana, J. Pergar.
- Chopra, D. (2003). Hčere radosti. Nova Gorica, Založba Eno.
- Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne realnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
- Day, L. (1997). Praktična intuicija. Kako ovladati intuitivnom moći i postići da ona radi za vas. Zagreb, Barka.
- Doblanovič, J. (1996). Prepovedano življenje. Ljubljana, Avatar.
- Dyer, W. (1999). Verjemite in videli boste. Ljubljana, Ganeš.
- Edinger, E. F. (2003). Jaz in arhetip. Individuacija in religijska funkcija psihe. Ljubljana, Claritas.
- Eastwaran, E, (2004). Meditacija in še 7 stvari, ki vam lahko spremenijo življenje. Ljubljana, DZS.
- Fromm, E. (2003). Umetnost življenja. Ljubljana, MK.
- Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma. teorija o več inteligencah. Ljubljana, Tangram.
- Garnett, S. (2005). Using Brainpower in the Classroom. Five steps to accelerate learning. London, Routledge.
- Gibran, K. (1986). Prerok. Ljubljana-Maribor, Župnijski urad sv. Magdalena.
- Gilligan, S. (2004). Liebe dich selbst wie deinen Naechsten. Psychoterapie der Selbstbezie hungen. Heidelberg, Carl-Auer Verlag.
- Ginnis, P. (2004). Učitelj sam svoj mojster. Kako vsakega učenca pripeljemo do uspeha. Ljubljana, Rokus.
- Glasser, W. (1994). Kontrolna teorija. Ljubljana, Taxus.
- Glasser, W. (1994). Dobra šola - vodenje učencev brez prisile. Radovljica, Regionalni izobraževalni center.
- Glasser, W. (1994). Učitelj v dobri šoli. Radovljica, Regionalni izobraževalni center.
- Goleman, D. (2001). Čustvena inteligenca. Zakaj je lahko pomembnejša kot IQ.
- Gossen, D. & Anderson, J. (1996). Ustvarimo razmere za dobro šolo! Radovljica, Regionalni center.
- Grant, W. (2004). Vsakdanji nesporazumi, kako se jim izogniti ali jih razrešiti. Ljubljana, MK.
- Green, D. (2003). Premagajte strah in zmagajte. Ljubljana, Lisac.
- Holbeche, S. (1997). Prebujenje v spremembo. Ljubljana, Iskanja.
- Hay, L. Richardson, Ch. (2011). Ustvarite si izjemno življenje. Ljubljana, Primus.
- Holland, J. (2006). 101 pot do boljše intuicije. Ljubljana, Govinda.
- Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja konfliktov. Ljubljana, Rakmo.
- Jeršek, M. (1996). Svet čarovnije besed. Komunikacija kot umetnost stika in priročnik kreativnega pisanja. Ljubljana, Gnosis.
- Jeršek, M. (1999). Eliksir. Priročnik samozdravljenja. Ljubljana, Debora.
- Jeršek, M. (2001). Energija videnja. Ljubljana, Debora.
- Jeffers, S. (1994). Čar samozavesti. Ljubljana, Ganeš.
- Jeffers, S. (1999). Pogum odpira vsa vrata. Kranj, Ganeš.
- Joseph, F. (2004). Pomen naključij v vašem življenju. Vzporedna življenja, telepatija, številke in slutnje. Ljubljana, MK.
- Judith, A. & Vega, S. (1995). Sedemkratno potovanje. Združitev uma, telesa in duha skozi čakre. Ljubljana, samozaložba Pavko.
- Kalin, J. (2004). Osebnostna zrelost in modrost. Vzgoja, september 2004, št. 23, str. 11-13.
- Kobal, D., et al. (2004). Samopodoba med motivacijo in tekmovalnostjo: interdisciplinarni pristop. Ljubljana, Študentska založba.
- Kobal Grum, D. (ured. et al., 2003) “Bivanja samopodobe”. Ljubljana, i2.
- Kirschner, J. (1995). Umetnost manipuliranja. Ljubljana, DZS.
- Kyle, D. (2000). Štiri moči voditeljstva. Navzočnost, namen, modrost in sočutje. Ljubljana, Amalietti.
- Leboeuf, M. (1977). Creative thinking. How to generate ideas and turn them into successful reality. Piatkus.
- Lieberman, D. (2002). Z ljudmi je treba znati. Kako si pridobiti ljudi in obvladati vsako situacijo v poklicnem, družabnem in družinskem življenju. Kranj, Ganeš.
- Maltz, M. (1999). Psihokibernetika. Ljubljana, Amalietti.
- Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana, DZS.
- Maslow, A. (1954). Motivation and Personality. New York, Harper & Brother.
- Mead, G. H. (2004). Sebstvo in proces refleksije. V: Adam, F. (ured. et al.): KoMPendij socioloških teorij. Str. 89-104.
- Mesiti, P. (2003). Povežite se z ljudmi. Načela, praksa in portret voditeljstva v 21. stoletju. Ljubljana, Amalietti.
- Meško, S. (2001). Zdravilna mudra: priročnik za starodavno umetnost muder – položajev dlani za zdravljenje duše, telesa in uma. Ljubljana, Debora.
- Meško, S. (2004). Knjiga miru. Vodnik k notranjemu miru, bogastvu in zaščiti. Ljubljana, Debora.
- Millman, D. (2003). Zakoni duha: preproste in mogočne resnice o življenju. Ljubljana, iskanja.
- Murphy, J. (1977). Energie aus dem Kosmos. Ihre unversiegbare Quelle der Kraft. Linz, Genz Verlag.
- Nietzsche, F. (2005). Človeško, prečloveško. Ljubljana, SM.
- Novak, B. (1996). Poti do avtonomne osebnosti. V: Žerovnik, A., (ured.). Vzgoja,
vrednote, cilji. Zbornik simpozija v Cankarjevem dimu 7. 10. 1995. Ljubljana, Državljanski forum za humano šolo. Družina, Str. 58 - 86.
- Novak, B. (1997). Vprašanje avtonomne etike. V: Žerovnik, A. (1997). Etična vzgoja. Zbornik simpozija Svetovni slovenski kongres 24. in 25. oktobra 1996. Ljubljana, Družina, str. 27-47.
- Novak, B. (2003). Filozofija samovzgoje za uspeh. V: Entra 2003,
http//www.entra.si/NLP/objavljeno/uspeh.htm.
- Ogorevc, M. (2004). Integralna biorgonomija. Brežice, Enost.
- Ozvald, K. (1923). Smernice novega življenja. Ljubljana,
- Peale, N. (1992). Moč pozitivnega mišljenja. Celje, MD.
- Pečjak, S. (2004). Šolske psihološko svetovanje. Ljubljana, FF.
- Pergar, N. (2006). Vidne in nevidne poti. Ljubljana, Založniška hiša Chiara.
- Petrovič, N. (2001). Tri rdeče niti. Maribor, Spiritus.
- Pirsig, R., M. (2005). ZEN in umetnost vzdrževanja motornega kolesa. Raziskovanje vrednot. Ljubljana, Iskanja.
- Powell, T. (1999). Kako premagamo stres. Ljubljana, MK.
- Pšunder, M. (2004). Disciplina v sodobni šoli. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
- Raven, J. (1991): The Tragic Illusion: Educational Testing. Oxford Psyhologists Press. Oxford.
- Reasoner, R., W. (1999). Kako krepiti osebnost svojega otroka. Vodnik za starše. Ljubljana, Inštitut za razvijanje kakovosti.
- Robbins, A. (2000). Prebudite velikana v sebi. Kako prevzeti nadzor nad svojo duševno,
čustveno, telesno in finančno usodo. Lisac. d. o. o.
- Roth, (2004). Ples ekstaze. Ljubljana, ARA.
- Rowland, M., D. (2000). Popolna sreča. naj bo naše življenje resnično izpolnjeno. Ljubljana, DZS.
- Rozman, S. (1998). Peklenska gugalnica. Ljubljana, Vale Novak.
- Ryan, M., J. (2003). Stališče: hvaležnost. Kako dajati in prejemati radost vsak dan svojega življenja. Ljubljana, Govinda.
- Savater, F. (1998). Etika za Amadorja. Ljubljana, CZ.
- Siegert, W. (1996). Cilji – kažipoti do uspeha. od temeljnih podjetniških ciljev do dnevnih
delovnih ciljev. praktični priročnik z navodili za delo. Beltinci, VBU.
- Schilling, D. (2000): 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence. II. stopnja: za delo z mladostniki od 10 do 14 let. Ljubljana, Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.
- Simmons, S. & Simmons, J. (2000). Merjenje čustvene inteligence. Tehnike za osebni razvoj. Vodnik za razumevanje načel čustvene inteligence v vsakdanjem življenju. Ljubljana, MK.
- Smedes, L. B. (1999). Odpusti in pozabi. Kako zaceliti rane, ki si jih nismo zaslužili. Kranj, Ganeš.
- Solomon, P. (1992). Meta-človek. Priročnik za osebno preobrazbo. Ljubljana, Iskanja.
- Sternberg, R. J. (1990). Wisdom, Its Nature, Origins and Development. Cambridge, University Press.
- Sternberg, R. J. (1999). Uspešna inteligenca. kako praktička i kreativna određuju uspjeh u životu. Zagreb, Borka.
- Stoerger, G. , Reiter, W. (2003). (P)ozdravi svoje rane. Zakaj se določeni problemi ponavljajo in kako jih obvladamo? Žalec, Sledi.
- Škof, A. (2002). Brezpogojna ljubezen. Ljubljana, Keter - Center Boga.
- Walters, D. (1990). Vzgoja za življenje. Celje, Mohorjeva družba.
- Watzlawick, P. (2000). Menschliche Komunikation, Formen, Stoerungen, Paradoxen. Bern, Hans Huber.
- Weisbach, Ch. & Dachs, U. (1999). Razvijanje čustvene inteligence. Razmišljajmo s srcem. Ljubljana, DZS.
- Wiliams, N. (2003). Unconditional success. Lowing the work we were born to do. London, Bantam Books.
- Youngs, B. B. (2001). Obvladovanje stresa za vzgojitelje in učitelje: priročnik za uspešnejše odzivanje na stres. Ljubljana, Educy.
- Virtue, D. (2003). Čiščenje čaker. Ljubljana, Govinda.
- Zohar, D. & Marshall, I. (2000). Duhovna inteligenca. Tržič, Učila.
III. Učenje osrečevanja
Moto: Srečen je tisti, ki bere, da piše in o čigar delih pišejo drugi (Plinij).
1. Teoretsko praktična izhodišča sreče
Znan biblijski izrek je – pridobite si nebeško kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo. Za kristjane in druge vrste vernikov je najpomembnejša komunikacija s (svetim) duhom. Če imamo srečen in zadovoljen duh, smo srečni in zadovoljni; če pa imamo nezadovoljen duh, smo nezadovoljni. Vse naše želje, misli, nazori, občutki, nameni, spomini, itn. so del duha. Vse, kar storimo, je odvisno od duha. Pazljivo skrbimo za svoje telo in ga vsak dan hranimo, umivamo in negujemo, na potrebe svoje duševnosti – duhovnosti pa smo veliko manj pozorni.
Tri Taylorjeva in naša! nelagodja sodobnosti (modernity): »Prvi je strah glede tega, kar bi lahko imenovali izguba smisla, ovenelost moralnih horizontov. Drugi zadeva zatemni tev smotrov spričo besnečega instrumentalnega razuma. In tretji je glede izgube svobode« (ibidem, str. 14).
In kako je s koncepti sreče/srečnosti danes? Našli bomo na kupe psiholoških priročnikov za samopomoč, mnogi imajo besedo sreča kar v svojem naslovu. Zakaj? Trstenjak (1992: 238) ugotavlja: »Moderni človek ne zna biti srečen. Sploh ne ve, v čem je sreča. (…) niti tega ne ve, kaj je sreča, v čem naj jo išče. To je najhuje.« Trstenjak je koncept sreče postavljal s sleher nim svojim delom, in ga morda najrazumliveje predstavil v svoji »sklepni« knjigi Po sledeh človeka, v kateri je zadnji dve poglavji – V hoji za srečo in V hoji za smislom posvetil tej temi. Kot prej navajani modri tudi Trstenjak poudarja pomembnost »dobro misliti in dobro govori ti« (ibidem, str. 251), »biti nesebičen« (s. 252), »biti potrpežljiv« (s. 260). Sreča je pri njem pogosta beseda, kar je pri intelektualcih redek pojav. »Intelektualci so sramežljivi, kar se tiče te besede, kakor da je nekaj, nad čemer so dvignjeni. Jim je skoraj pod častjo govoriti o tako enostavni stvari, kot je sreča« (B. M. Zupančič v Košir, 1993: 30).
S treningom duhovne in drugih vrst inteligenc razumemo delovanje duha. Seveda ne znamo natančno odgovoriti, od kod duh prihaja (verjetno je v dihanju), kaj ga sestavlja, in kako deluje. Zakaj nekateri doživljajo pretežno pozitivna in srečna stanja duha, medtem ko so drugi običajno negativni in nezadovoljni, odgovarja s teorijo emocij tudi čustvena inteligenca.
Nasilja v naših šolah čedalje več, ne poučuje pa se nobenega sklopa znanj in veščin, ki bi omogočila otrokom in mladini, da bi se pri svojem druženju (gregarni motiv) počutili vsaj zadovoljni (well being), če že ne srečni. Nasilje kaže, da ni ustreznega medsebojnega sreče vanja. Lahko se za srečo trudimo, še bolje pa je, da pride sama. Sreča je celota brezmejne zemeljsko-nebeške stvarnosti v smislu nerazdruženo povezanih raznobarvnih prvin življenja. Vedno ista sreča se iskri v vedno novih podobah oz. obrazih.
Eliade razlikuje dve vrsti mitov: mite zemlje in mite nebes, ki jih interpretira Bratina (2008). Miti zemlje govore o zemeljski, domači, ženski, topli sreči. Ko vstopaš po vseh labirinti v svoje izvore, si srečen. Ob Hoelderlinovi poeziji meni Heidegger, da si vesel, kadar udomačen v bližini izvira. Gre za bližino, nežnost, domačnost, ljubeznivost, zaupljivost, tolažbo, sprejemanje. Vendar sreča ne more biti danes več trajna posest (kot so mislili sholastiki). Miti neba dajejo očetovsko srečo.
V eksodusu spoznaš srečo bolečine, pokončne hoje, trpkega slovesa in hrepenenja, moškega napora. Srečen si, ker potuješ dalje in presegaš meje. V sintezi obeh pa srečo vdihavamo in izdihavamo, soutripamo v kozmičnem ritmu, med toplo zemljo in visokim nebom.
Vsak želi verjeti, da bodo njegova dejanja rodila sadove. Če nam ta začasno ne dajo te ga, kar želimo, se ustavimo in potrpežljivo počakajmo, da se odpremo Bogu in vesolju. Prometne nesreče so dokaz, da nepotrpežljivost ne pomeni zdravja. Za Ryana (2006) ima potrpežljivost naslednje dobre posledice: odvrača nas od jeze, omogoča boljše odločitve, uči nas moči sprejemanja, sočutnosti, uglašenosti, duhovne rasti, odličnosti. Povezuje nas z upanjem in pomaga oblikovati boljše partnerske odnose. Pomeni še moč vztrajnosti, miru, dostojanstva, modrosti in celo navdiha. Za Stare Kitajce je bila potrpežljivost wu wei – nedejavna dejavnost. Danes prvič v zgodovini trpimo zaradi bolestne naglice. Čim hitreje se odvija dogajanje, tem bolj smo nepotrpežljivi. Zato je potrpežljivost potrebno gojiti kot uvod v doseganje vseh drugih vrednot in vrednosti, saj še vedno velja Anaksimandrovo načelo časovnega zaporedja menjave stvari.
Verjetno ne znamo živeti tako, da ne bi nikogar prizadeli. Zato norme utilitaristične etike, ki govori o sreči največjega števila ljudi, ne moremo v celoti uresničiti. Neusklajena in neuresničena pričakovanja so nevarna. Ne vemo, kdaj se neporavnani računi obrnejo komu v škodo. Malo ljudi zna razširiti polje svojega okolja iz ozkega egocentrizma in sprejemati vse od kraja. Vendar je sreča osnovno hrepenenje (Sehnsucht, ang. longing) človeka, nesreča pa je osnovno dejstvo, ki se ga učimo presegati. Pomembno je sanjati svojo srečo in ljubezen, kako nekoga osrečujemo in tisti osrečuje nas. Pomemben je tudi sprejem svojega potenciala (Mingjur Rinpoče & Swanson, 2008). Če vse, kar mislimo, rečemo in storimo, se nam povrne kot lastna izkušnja. Če nekoga osrečimo, bomo osrečeni podeseterjeno. Podobno velja tudi za druge vrednote, ki jih obravnavamo v tej knjigi. Sreča deluje na osnovi zakona obilja, ker se usklajujemo z visokimi vibracijami, ki nam ustrezajo. Zamere nas organsko onesrečujejo.
Sreča je kratkoročna, trenutna ali trajna, ker je vpisana v nevrone. Nagon po preživetju nas prej onesrečuje kot osrečuje. Pomaga pozornost do drugih, ki se razvija hkrati z vzajemnem sočutjem. Srečo se da doseči z limbično resonanco ali limbično revizijo (Rinpoče & Swanson, 2008). Resonanca je pogoj t. i. dobrega stika, ker pomeni sočutje z drugim, ujema nje v interesih. Revizija pa pomeni sposobnost spreminjanja nevronskega vezja. Meditacija vodi do delovanja celostnih možganov kot simfoničnega orkestra. Mingjur Rinpoče in Swanson menita, da ponavljanje spremeni zgradbo možganov. Spremembe se zgodijo sčasoma zaradi pogojenosti našega telesa. Sreča je socialno pogojena, kar izpričuje zlato pravilo v vseh svetovnih religijah.
Avtobiografska sreča je, če iz vseh neskončnih možnosti uresničimo svojo lastno možnost. Ljudje, ki niso skladni s samim seboj, se ne razkrijejo dovolj. Ni mogoče biti pozoren na vse. Psihiater Sullivan ocenjuje prilagoditve, ki so posledica napačnega gledanja “varnostni poseg”. To namerno slepoto imenuje “selektivna nepozornost”. Subjekt skuša ostati varen znotraj sebe, da bi ostal predvidljiv. To bistveno zmanjša sposobnost posameznika, da bi z novimi izkušnjami kaj pridobil. Žal preveč takšne usmeritve vodi v togost. Razumevanje in pomen zgodenega ali zgolj rečenega sta na koncu. Če ohranjamo prepričanje, da bi se moralo pričakovano zgoditi takoj in nismo pripravljeni spremeniti svojega prvotnega namena, smo nesrečni. Osmišljanje in osrečevanje je integrativno.
Seveda karizma ni enkrat za vselej dana. Vseživljenjsko se učimo spoznavati svoje telesne, čustvene, umske in duhovne meje. Po eni strani nas telo, po drugi strani pa možnost izgore vanja pri delu opozarja, kdaj smo šli predaleč. Poznamo različne definicije in vrste meja. Jasno pa je, da so meje spremenljive in odvisne od situacije. Meje razmejujejo in povezujejo v našem primeru srečo in nesrečo. Naši napori za celovito samoaktualizacijo se lahko vsak trenutek prekinejo zaradi nepredvidenih dogodkov, distresa19. Umske meje omogočajo razloče vanje med mojimi in tujimi željami in transformacijo enih v druge. Nadzor od zunaj to preprečuje. Kadar so meje podrte, govorimo o afektu, poškodovani vzajemnosti ali poškodbi organizma. Duhovne meje so poškodovane z religiozno krivdo, socialne pa s krivdo v socialnih odnosih. Že pozni Maslow je spoznal, da je samoaktualizacija omejena s socialnimi odnosi, v katerih se posameznik nahaja. Je poseben primer volje do smisla. Blagor tistim, ki se znajo sprostiti. Sreča jih sama poišče.
Videti je, da je asertivnost20 v smislu postavljanja, obrambe in premikanja meja pogoj samoak tualizacije. Asertivno komunikacijo rabimo za preprečevanje konfliktov in agresivnega vede nja. Asertivnosti se ne doseže le tako, da otroke spoštujemo, sprejemamo takšne, kot so in jim zaupamo, ampak tudi tako, da stojimo za svojimi stališči. Asertivnost je pogoj tudi za model zmagam – zmagaš (win – win), ki ga opisuje Bluesteinova (Bluestein, 1997) in je nasprotje prejšnjemu modelu zmagam – izgubiš. Oba se kažeta v odnosu do sebe, drugih in do stvari.21 Ta je povezana z notranjimi mejami asertivnosti. Kajti čim bolj smo odločeni doseči zastavljeni cilj s t. i. železno voljo, tem bolj le-ta deluje kot vzgon ali vzlet, ker smo zanj pri pravljeni veliko tvegati in vanj investirati. Tedaj smo tudi v vlogi samospodbujevalca (self-inducer).
Prvo vprašanje teodiceje je, ali je sleherni dogodek, ki me doleti, absolutno najboljši dogodek, ki se mi sploh lahko zgodi. Drugo vprašanje pa je, ali sem temu pripravljen dati priložnost. Sam Bog zagotavlja, da bodo dobra dela na koncu obilno blagoslovljena in nagrajena zlasti, ker smo oplemenitili svoje talente. Darovanje drugim je pravzaprav zakon vzajemnosti. Nekateri ga imenujejo 'moralni spomin človeštva'. To pravilo je prisotno v vseh kulturah. Japonski pregovor pravi, da ni nič dražje od podarjenega. Sproži hvaležnost, enakopravnost, pravičnost. Zato je izključevalnost – ekskluzivizem samozaščitniška izjema.
Zen je stanje razsvetljenja, osredotočenosti zavesti na sedaj in tukaj. Izkustvo enosti s kozmo som – bogom. Kot energična bitja smo ustvarjalci sedanjega trenutka, ki nosi nasled njega. Glede na to, ali razpolagamo le s trenutno ali trajno energijo, razlikujemo med trenutno in trajno srečo. Prvo je laže doseči kot drugo. Prva sreča je predvsem užitek (gr. hedone), medtem ko je drugo podobna zadovoljstvu. Potrebne pa so tudi trajne rešitve, da bi bili srečni v trajnih socialnih stikih.
Umetnost sreče je v trenutnem in trajnem resoniranju, sozvenenju po Hawkesovi (2012), ki pozna 10 vaj za doseganje tega stanja. Bistveno je, da spoznamo svojo ustrezno resonanco in v skladu z njo živimo kot s kozmičnim virom in izvorom. Frekvenca je energija, ki nas podpira, ozavešča in premakne, da razumemo in potem premaknemo tudi svoj način življenja. Ryan (2007) piše o prednostih potrpežljivosti, hvaležnosti,... Anita Kejžar se zavzema za naše višje vibracije, ki izhajajo iz očiščene, odpuščene preteklosti za svetlo prihodnost.
V zahodnem svetu se sreča povezuje z vsemi glavnimi željami, v taoizmu pa z brezželjnostjo. Seveda smo lahko srečni na več načinov, zlasti pa na dva temeljno različna. Choquette, Virtue in Hicksova svetujejo, kako se nam izpolnjujejo želje. Dosezimo resonanco z višjim jazom, pokličimo angele, zaupajmo kozmosu, doživimo božanski kairos. Marijina duša je oblikovana v vesolju za veselje želje, da so moje želje že v tebi. Vem, da je ne morem pooblastiti za svoj cilj, lahko pa jo sprejmem v zaznavi za apercepcijo. Razumem jo za povratek k sebi. Čeprav bi zapravil vse, bi zaradi njene velikodušnosti prišel na nebeško gostijo. Felix culpa je že ta presežnost grešnosti v počastitvi nebeškega rituala. Duh se neprestano inkarnira, da se materi ja v neki točki izgublja v duhu.
Življenje je božanska igra (Dyer, Quain, Shinn). Šele s stališča velikega jaza, sebstva, Boga razlikujemo prave želje od navideznih. Sreča je od antike dalje znana kot moralno zadržanje. Presegamo strahove, soočamo se s kolektivno senco, satanom, ki trasira pot v pekel z naslednjimi grehi: napuh, zavist, lakomnost, nečistost, požrešnost, jeza, lenoba nasproti sedmim krepostim: modrost, razumevanje, svetost, moralna moč, vednost, pobožnost.
Dyer (2012) je psihoterapevt, vzgojni svetovalec in guru osebne rasti. Dyer (1996) piše o celovitem mišljenju, enosti, obilju, nenavezanosti, po kateri ni odvisen od tujega odobravanja in odpuščanju. Vrednote rastejo, ko smo nanje pozorni. V NLP je po Diltsovi shemi sistematizirano načelo: „Če spremeniš način, kako gledaš na stvari, se stvari, na katere gledaš, spremenijo.“ To je najbolj osvobajajoča resnica v praksi. Življenje kot igra nas spodbuja, da oživimo svoje življenjske poti s pristno notranjo močjo in prožnostjo (nov pojem EU: flexecurity) na vseh področjih delovanja. Navduši nas, da prevzamemo pobudo za preseganje ovir in lastnih šibkih točk ter pričnemo zavestno, odgovorno in radostno sobivati s svetom. Treba je izhajati iz svojega notranjega otroka. Najbolj odprti smo, ko nismo na nič navezani. Vendar pa je to težko razumeti, ker nas družina in z njo človeški rod sili, da se navežemo na dediščino.
Robert B. Dilts je kot naslednik Bandlerja in Grinderja ustanoviteljev NLP. Ima samostojno univerzo - 'NLP University Califormia Campus' v Santa Crusu. Izobražuje za certifikate na vseh treh NLP stopnjah od praktika, mojstra do trenerja in svetovalca kot tudi za 'učenje na daljavo' (distance learning).
Koncept sposobnosti samoobvladovanja, ki je tudi pogoj sreče, poznamo že dolgo od antike do humanistične in do postmoderne transpersonalne psihologije. Nekateri psihologi menijo, da ima ustvarjalnost močno motivacijsko podlago. Angyal, Goldstein, Fromm, Rogers in drugi predstavniki humanistične psihologije zastopajo pritrjevalno stališče do življenja, ki vključuje smisel. Prepričani so, da je ustvarjalnost del splošne težnje po samoaktualizaciji, ki usmerja posameznika k vsemu, za kar se čuti sposobnega in do česar čuti veselje. Samo- aktualizacija je veselje do realizacije obstoječih sposobnosti, kar je mobilizacija sposobnosti pri zdravi ali nevrotični osebnosti.
Samoomejitve izhajajo iz ustreznosti našega delovanja z zakoni in zakonitostmi oz. norma mi. V egipčanskem jeziku je 'zakon' maat, v akadščini 'kittum, v grščini 'dike, nomos, v sanskr tu dharma, v kitajskem li. Vse to pomeni red. Grški izrazi 'moira, moros, aisa' so izrazi za omejitve posameznika, ki jih mora ta upoštevati, sicer je kaznovan, tako da se mu prekrški maščujejo (gr. nemesis).
Zohar, D. & Marshall, I. (2006) trdita, da je razvijanje duhovnega kapitala osnovna potreba človeka in ne zadnja kot pri Maslowu. Dokaz za to je, da človek zaradi nesmisla napravi samomor, medtem ko se lačni bori za boljše življenje. Duhovno življenje je srečno v preda nosti (arab. islam, ang. surrending, nem. ergeben) Bogu. Gre za podjetnost v poslanstvu, da znamo iz svojih porazov priti do dokončne zmage.
S precejšnjo verjetnostjo lahko trdimo, da se srečnim staršem se rodi srečen otrok, nesrečnim pa nesrečen. Tako naletimo na paradoks, da tisti, ki najbolj potrebujejo teorijo in prakso osrečevanj, najmanj verjamejo vanjo in jo zato najmanj uporabljajo. Podobno je v komuni kaciji. Veliko znanja o komunikologiji lahko le malo koristi v dani situaciji. Srečo večina razume kot (ne)verjeten zadetek na loteriji. Vprašanje pa je, kakšen je igralec, ki igra igro življenja. Ali igralec verjame v dober izid, kakšen (škrt ali razsipen) značaj ima, kakšna prepričanja (beliefs), vrednote (values), kakšno držo (poslovnež, uspešnež, zmagovalec)? Kot samoaktualizacija je tudi razvoj osebne zrelosti vseživljenjski proces.
Srečni22 ljudje vedo, kdaj delajo to, kar želijo in uresničiti svoje sanje. Sanjski čaj (ang. Dream tea, nem. Tee zu Traumen, fr. les moments du reve the). To je trojezičnost v enem dejavnem odnosu do čaja. Pri tem ne gre za Proustovo spominjanje izgubljenega časa (le temps retrouvee) ali za japonsko meditativno kulturo pitja čaja, ampak za specifično kulturo predstavljanja pitja opojne tekočine, sinergije vplivov cvetličnega sveta.
Srečo tematizirajo različni etično-vrednostni sistemi drugače. Za kristjana je v veri, upanju in ljubezni. Nikoli ne doživimo več socialne podpore zanjo kot v času novega leta in Jezusovega rojstva. To pomeni, da je treba zanjo v tem času dorasti. Sreča ne pomeni izpolnitev vseh želja, ampak notranji mir ob izpolnitvi bistvenih želja in potreb. Prisilna dvoumnost (ne)sreče je rezultat iluzije vsega dovoljenega.
Veliko filozofov vidi srečo v etičnem načinu življenja. Tistim (aristokratom), ki so ga sposob ni živeti, prinaša boljši družbeni status. Očitno je sreča v sposobnosti upravljanja samega sebe in družbene moči. Lahko bi govorili o imanentni in transcendentni sreči. Posebna sreča se je roditi srečnim staršem, v srečnem času (vzpona civilizacije in kulture), pripadati pravi strani, delati stvari, ki te veselijo. To pomeni biti svoboden. Za Platona, Aristotela, Hegla, Dostojev skega, Camusa itd pa je sreča sužnjev le fikcija. Vendar si je po Camusu tudi Sizifa če zamisliti srečnega. Ljudje z nizkim samospoštovanjem in samozavestjo ali samopodobo so zaradi razkoraka med svojimi zamislijo in dejanji, le transcendentno srečni. Živijo epizodno in obrobno – efemerno srečo na podlagi svojih negativnih nesrečnih prepričanj in vedenjskih obrazcev. Tudi v krščanstvu sama obljuba o onostranski sreči kot plačilu za tostranske napore ne pomeni ustvarjanje začasnega raja na zemlji.
Glasserjeva kontrolna teorija (Glasser, 2004), ki bi jo bolje imenovali 'samokontrolna', omogoča posamezniku reorganizacijo, reprogramiranje oz. preusmerjanje lastnega življenja. Nekateri ljudje imajo raje zunanjo kontrolo, drugi pa menijo, da s svojo usodo upravljajo sami s samokontrolo. Za prve so pomembna točno določena rutinska, drugi pa so sposobni sprejeti večje odgovornosti. Ker spoštujejo sami sebe, niso tako odvisni od drugih kot prvi. Z nediscipliniranim umom so odvisni od tistih, ki so svoj um disciplinirali in priredili okolje sebi. Glasser, Maslow in Frankl v bistvu izhajajo iz svoje notranjosti in predpostavljajo avtorefleksijo kot samovzgojni element osebnega razvoja. Samokontrola sama še ni sreča, ampak ena izmed ključnih pogojev zanjo.
Modelov samokontrole je več. Tako regulacija kot avtoregulacija dejavnosti poteka prek sistema spodbud in sankcij, ki jih priredimo temu, kar menimo, da je dobro za nas in naše otroke. Večina tega kar bo z njimi, učitelji ne nadzorujejo. Prav to, da je obdobje usmerjalo najprej k več nadzora in danes k manj nadzora je razlog, da ni jasne meje med represijo in permisijo v vzgoji. Vendar pa vsakdo meje sebi in otroku na takšen ali drugačen način mora postaviti (Bluestein, 1998) zaradi miroljubnega sožitja in sodobnega pojmovanja avtoritete kot omejene racionalnosti.
Pamuk (2006) ima zanimiv odnos do sreče, ko pravi, da je lepo globoko v sebi slišati klic nav- diha, edini zvok njegove muze, ki ga bo osrečil. Čeprav je moral šele slišati zven besede, je že vedel, da bo napisana. Že skrita je izžarevala moč in lepoto usode.
Srečni ljudje, ki smo samouresničeni, živimo v sedanjem trenutku, smo predani in odprti.
Odločanje je odvisno od namenov. Odgovorna odločitev upošteva posledice-vprašati se, kakšne reakcije bo povzročila. Vsaka odločitev terja izbiro, katere dele sebe želimo gojiti in katere opustiti (Bokan, 2004; 171). Ni samo ene povsem pravilne odločitve. Če smo po izidu še vedno negotovi, je to zato, ker se vsi deli še niso integrirali, poenotili.
Bokanova razlikuje med srečo 'čutiti' brezskrbnost, srečo 'imeti', srečo biti, ki domuje v duhovnem srcu. Pri doseganju vsega, nam še vedno nekaj manjka (npr. zaradi dolgčasa). Zato B. Russell pravi, da je nujno, da nekaterih stvari, ki si jih želiš, nimaš. Pomembno je, da ne se ne odpovemo selekcioniranih bistvenih želja.
Po Delorsovi četverokotni shemi učenja razlikujemo med srečo lasnega bivanja, srečo sožitja z drugimi (srečevanje), srečo imetja na osnovi dela in srečo sodelovanja. Podobno je tudi pri Glasserju sreča rezultat zadovoljitve teženj po svobodi, zabavi, imetju.
Ameriška psihologa John Mayer in Peter Salovey sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postavila teorijo čustvene inteligence s poudarkom, da imajo na inteligentno iznajdljivost v raznih življenjskih situacijah večji vpliv čustva kot pa hladno in objektivno obdelovanje podat kov. Ko prevladajo čustva, je lahko »akademska« inteligenca povsem brez pomena. Tako je inteligentno obnašanje v največji meri odvisno od tega, kako dobro upravljamo s svojim čustvenim umom.
Značilnosti čustvene inteligence so psihologi razvrstili v pet temeljnih področij: zavest o sebi, samokontrola, samomotivacija, empatija in iznajdljivost v družabnih stikih. Vse te značilnosti se kažejo v dveh tipih odnosov, ki ju človek razvija skozi življenje: odnos do samega sebe in odnos do drugih.
Zavest o sebi je pogoj za samokontrolo oziroma upravljanje z lastnimi čustvi. Znano je, da je temperament biološko dan, kar pa še ne pomeni, da ne moremo sami zavestno delovati na svoje doživljanje in odzive. Lat. temperamentia pomeni zmernost in oblast nad seboj, tako da nas že sam pomen te besede navaja k tistemu, kar moramo storiti s svojimi čustvi. Iz surove energije je treba narediti koristno sredstvo za izražanje človeške narave.
Upravljanje s čustvi ne pomeni njihovega nasilnega dušenja in potiskanja, temveč vzgojo nas samih v načinu doživljanja in odzivanja. Nagonski, impulzivni odzivi, ki so posledica nekon troliranega navala čustev, izzivajo nepredvidljive posledice, najpogosteje nasprotne tistemu, kar smo želeli doseči, in jih zato ne moremo označiti kot inteligentno obnašanje. Inteligentno obnašanje zahteva primerna čustva, ki ustrezajo situaciji, v kateri smo.
2. Možnosti za preseganje enostranskih dilem (ne)sreče
2.1. Brucknerjeva kritika nenehne vzhičenosti
Sodobniki razumejo danes svojo samoaktualizacijo ne le v opredmetenju s svobodnim delom – igro kot si je zamislil Marx, ampak tudi v nenehni vzhičenosti kot trajni omami. Bruckner (2004) se sprašuje, zakaj je postala sreča najvišja metafizična in religiozna vrednota. Aristotel je izpostavil tezo, da vsi ljudje težijo k sreči, vendar v zmernem smislu. Danes se je sreča sprevrgla v epidemijo, ki je podobna epidemiji kuge in drugim družbenim prisilnim ideologijam. Že iz Uvoda Brucknerjevega eseja izvemo, da je sreča (nem. Glueck, angl. Happiness, fr. bonhoeur) danes nevidna pokora. Bruckner (2004) nam skozi vso knjigo na nizu prime rov dokazuje, da se nam sreča toliko bolj izmika, kolikor bolj se ženemo za njo. Avtorja ne zanima zgodovina želje po sreči, razumljeni kot strasti, ki je značilna za Zahod.
Prisilno srečo razume kot ideologijo 2. polovice 20. stoletja, ki vse presoja po tem, ali ustvarja ugodje ali neugodje. Mehanizem funkcioniranja prisilne sreče je že v ekonomskem načelu, po katerem moramo iz življenja iztržiti čim več. V predmodernem času je veljalo, da lahko predamo naprej le toliko, kolikor smo prejeli. Umetna potreba po nenehnem vzhičenju se sprevrača v dejstvo nenehnega izmikanja (Bruckner, 2004). Brucknerjevo sporočilo je tudi to, da vzhičeni človek ne preneha sanjati o novih željah, četudi zaradi njih trpi Tantalove muke neizpol njenosti, t.j. žeje kljub obilju vode.
Nenehna sreča kot vzhičenje (gr. euphory, angl. exaltation) je le individualna ali kolektivna omama, odvisnost, ki bi se ji moral vsak predajati s pomočjo kemičnih, duhovnih, psihološ kih, informacijskih in verskih sredstev. Videti je, da med teoretiki in praktiki sreče obstaja nesporazum. Večina teoretikov trdi, da si sreče ne moremo zagotoviti in pridobiti od zunaj, ker se izmika vsakršni instrumentalizaciji. Večina ljudi pa rabi prav zunanje spodbude zanje.
Za srečo je boljši evstres kot distres, vendar pa pojma nista istoznačna. Eustres tedaj ni objektivna sreča, kadar se subjektivni občutek ne ujema s tem, kakor sami razumemo srečo in kakor jo razumejo drugi. Sreča ni samo občutek, vendar pa je za osrečujoče občutke treba bolj poslušati svoje telo. V NLP razrešujemo to vprašanje z metaprogramoma obrnjenosti k sebi in k drugim (jaz-drugi). Gre pa tudi za različne tipe osebnosti. Notranja (imanentna) sreča introvertov ni sprejemljiva za ekstraverte. Prvi kot vizualci in avditivci rabijo več razmiš ljanja, drugi – kinesteti pa več gibanja. Ker srečo na različne načine zaznavamo, se je tudi na različne načine učimo. Odnos do sprememb je tudi dvorezen. Po eni strani nam krajšajo čas (variatio delectat), po drugi strani pa se jih bojimo. Iz motiva iztrganosti iz vsakdanje rutine, dolgočasja, osamljenosti in trivialne vsakdanjosti izhajajo novi podjetniški in managerski izzivi, uresničevanje sanj in odpirajo pota do nas samih sploh.
Novo vprašanje je, ali se da mehanizme kot motive ali gibala najbolj popularnega doseganja sreče demontirati in rekonstruirati bolj celovite, ki so delno vsebovani že v tradicionalni modrosti. S samo težnjo človeka k sreči ne bi bilo nič narobe, če bi jo pojmovali tako, da bi bila dosegljiva trajno in globinsko.
Bruckner (2004) ne razlikuje med osebno, poklicno in medosebno srečo kot srečevanjem in komuniciranjem med ljudmi. V največji meri se ukvarja z osebno srečo z vidika meščanske družbe. Brucknerjev meščan je še najbolj podoben Fukuyaminemu poslednjemu človeku, ki je premagal komunizem, ni pa premagal samega sebe in je zato breztemeljno nezadovoljen s samim seboj. Ker je sreča meščanskega individua brez enotne osnove v Bogu, skupni ideologiji ali skupni državi – domovini, je prav tako razdrobljena, krhka in minljiva kot je on sam.
Vedno znova ugotavljamo, da še preslabo poznamo dialektiko preobratov iz sreče v nesrečo ali obratno. Kaj je osrečujočega v sreči, če v nobenem primeru ne more biti stalna sprem- ljevalka psihičnih dogajanj? Bruckner (ibidem, 2004) celo meni, da je v religijah sreča zavajajoč cilj. To ni točno. Smisel religij ni čutni užitek, ker bi jih sicer zvedli na orgiastične kulte, karneval, dionizične praznike, Oshove dinamične meditacije itd.
Menim, da je smisel svetovnih religij v iskanju odgovora na vprašanje, kako preživeti trpljenje. Sreča res ostane 'neulovljiva ptica', če nismo uspešni v boju in soočanju z lastno senco. Nobena ideologija ne prinese trajne sreče, ampak samo začasno iluzijo o njej. Takšen je tudi krasen novi potrošniški svet s samimi superlativi. Vera v premoč pozitivitete je bila značilna že za totalitarizem zlasti v stalinski obliki. Razlika med konzumno in socialistično družbo je glede poskusa zagotavljanja sreče le v tem, da je na mesto kolektiva stopil posameznik. Sreča, ki je oblikovana na preganjanju slabega, negativnega, bolnega, trpečega, letargičnega ali dolgočasnega je tudi sama vsaj v zadnji posledici nesrečna. Mehanizem stremljenja k ugodju in beg pred bolečino je znan argument antičnih hedonistov za redukcijo sreče na ugodje. Meščanski hedonist je za razliko od antičnega precej bolj sofisticiran. Bruckner kot realist kaže na paradoksne učinke današnjih prizadevanj po sreči, vendar pa sam ne živi in ne zagovarja asketične odpovedi vsakemu užitku.
Na vlogo mehanizma negativitete v zgodovini smo skoraj pozabili, vendar nas neizpolnjene obljube znanstvene razvojne epohe spominjajo prav nanjo. Duh časa je postal eklektičen, vsepovsoden. Je kot veter, ki piha z vseh smeri, samo da nam prinaša dobrine. Ideja, da je okvirjeno srečo moč kupiti, uvršča srečo med potrošniško blago. To pa odpravlja razliko med iluzije sreče in pravo srečo. Pravzaprav je sreča dvojni opij za ljudstvo in sicer kot tostranski mit o nenehni vzhičenosti in kot onostranski mit o večni blaženosti. Zanimivo je, da negativiteta, ki jo je filozof F. W. Hegel tematiziral kot pozitivno, na višjo stopnjo duha vodeč mehanizem ni deloval, ker so se družbene revolucije vključno z erotično revolucijo l. 1968 izjalovile.
Bruckner (2004) pripisuje krščanstvu mit o odmaknjeni, prihodnji, v sedanjem trenutku nedostopni sreči. Vendar pa Lubich (2002) dokaj prepričljivo piše o izpolnjenosti sedanjega trenutka s Svetim duhom, ker je dnevu lastna teža dovolj. Biblija nas navaja k misli, da naj se ne preobremenjujemo s skrbmi in naj bomo pozorni na to, kar je za nas 'vsakdanji kruh', ki je tudi smisel besede. Z vsemi močmi naj zaradi svoje (bodoče) svetosti odgovarjamo na božjo ljubezen. To pomeni osredotočenje iz najglobljih teženj. Kristjan se čuti eno v vseh treh časovnih razsežnostih, ker se v vseh identificira z nepozabno podobo Kristusa (imago dei).
Bistveno je, da tragičnega občutka življenja in trpljenja ne prikrivamo, ampak ga dopolnimo s felix culpa. Videti je, kot bi se hotel človek izneveriti svoji naravi. Človek kot smrtno, tragično bitje, ki bi si rad olajšal trdo in težko življenje. Samega sebe je 'povzdignil' na raven podjetja, ki mora povečevati svoje sposobnosti, zato da bo proizvajal čim več raznolikih proizvodov, ki se prodajajo na trgu. S tem je izgublja brezskrbnost in naravno sposobnost trpljenja, umiranja, smrti. Nevarno je, da bo to nadomestila pravica do evtanazije.
To težnjo po sreči za vsako ceno ocenjuje Bruckner (2004) kot obsodbo na srečo ali nesrečo. Kajti kdor ni srečen, je nesrečen. Z vidika disonance je nesreča le drugi obraz sreče. Če je sreča povezana le z uspehom, ugodje in prijetnostjo, potem je nesreča že vse, kar to ni. Sreča nas ne more obvarovati pred tegobami življenja. Družbo, ki na to zabrisano mejo pristaja, imenuje Bruckner infantilizirano. S pretanjenim občutkom za srečo se senzibilizira tudi občutek za nesrečo. Že majhni odstopi od sreče kot vzhičenja pri posamezniku sprožijo negativna čustva, depresijo in maščevalnost zaradi zavisti drugim, ki so v tekmi za čim boljše rezultate dosegli boljši položaj. Večina danes sprejema utilitaristični in še posebej Millov kriterij sreče je večinski, če ne množični. Utilitarno pripada sreča največjemu številu ljudi, hedonsko pa je sreča največja, če preživi posameznik z njo največje število trenutkov užitka. Prvotna sreča Starih Grkov je bila evdajmonija (zlasti v Aristotelovi Nikomahovi etiki), ki bi danes pomenila impulzivno spodbudo predelano v okviru razuma. Takšen je tudi ev-stres. Trstenjak je takšno držo pripisoval človeku v ravnotežju.
Pri tem ne gre le za odnos med sebično in altruistično moralo. Po eni strani sreča ni le drugo ime za avanturo in sebičnost hkrati pa tudi ni identična z altruizmom delovanja za druge. Gre za to, da svetovne religije v sekulariziranem obdobju niso izpolnile obljube sreče. Ne le v Brucknerjevem eseju, ampak tudi v glavah mnogih vernikov ostaja nespoznano, kako z osrečevanjem drugega osrečujemo tudi sebe. Avtorja predvsem zanima, kako ustaviti trend poglabljanja krize zahodnega človeka, ki nastaja zaradi naraščanja materialnega bogastva. V bistvu gre za eno izmed inačic nadaljevanja 'nesrečne zavesti' (Heglov izraz).
Nesrečna je v nepresežnem pomanjkanju, strahu, sebičnosti, ljubosumnosti, posesivnosti. Nesrečna je tudi zaradi svoje raztrganosti (danes bi rekli flickwerke, patchwork) in nerazvitosti. Odprave (nem. Aufhebung) nesrečne zavesti znotraj absolutnega duha materialis ti ne sprejemajo. Vendar pa tudi socialistična revolucija ni bila pot do trajne sreče, ampak le pot do začasne evforije pijanosti z oblastjo. Dolgoročno je bilo to družbeno destruktivno (ruska mafija, jugoslovanske vojne). Marx izrecno pravi, da je bolezen nesreča.
Fromm je že v 70. letih pisal o razliki med zdravo in bolno družbo. Prva predstavlja srečni, druga pa in nesrečni način življenja (lat. ars vivendi). Če živimo v bolni družbi kot njeni sotvorci, ne moremo iz duha časa niti enostavno izstopiti niti ga enostavno preseči.
Revolucionarni poskusi preseganja ekskluzivne negacije z inkluzivno afirmacijo kažejo na obremenjenost z negacijo, kar pokaže Bruckner v predstavljeni knjigi na številnih primerih. Možno je, da svoje vrednote prevrednotimo, ker bi v drugem sklopu sreča dobila drug pomen. Pomembnejše vrednote kot sreča so za avtorja življenjska strast, svoboda, zdravje, itd.
Čeprav se zdi neverjetno, ima Chesterton, ki je zapisal, da »pesimizem ni to, da si sit zla, tem več, da si sit dobrega. Brezup ni v tem, da te je utrudilo trpljenje, temveč to, da te je utrudila sreča. Ko dobre stvari iz enega ali drugega razloga ne delujejo več, družba hira, prav. Kaže na to, da imajo vrednote mejo. Zato preveč dobrega ni dobro.
Lahko je reči, da vrednota, ki je nismo dosegli, ni bila primarna. Vendar tudi v NLP poznamo 'prevrednotenje vrednot'. Vrednote je treba usklajevati s svojim poslanstvom – življenjska strast. Pri tem je po ravneh Diltsove piramide treba preverjati, v čem vsak nivo (okolje, naša fiziologija, vedenjski obrazci, sposobnosti, prepričanja) ustreza ali ne ustreza zastavljenemu cilju. Karizmatična, avtonomna in fleksibilna osebnost23 je gotovo srečnejša od poprečne že zato, ker zna optimalno izkoriščati svoje vire in vire okolice.
Če nam starši v zgodnjem otroštvu do 7. Leta omogočijo zadovoljitev primarnih socialnih potreb, smo prepričani, da smo močni, pomembni, vredni ljubezni, da lahko zaupamo drugim, smo srečni, sicer pa postanemo srečni, ko nam uspe negativna prepričanja preokviriti (reframing). Tako sreča kot nesreča sta tudi psihokibernetsko sad naših navad in (ne)zdravih misli. Značaj prepričanj je pomemben, ker upravlja naše dejavnosti. Zaradi njih avtomatsko izkusimo (ne)srečo in občutek (ne)zadovoljenosti potreb, ne glede na to, koliko jih teoretiki priznavajo. Maltzova ideja psihokibernetike deli prav to utopijo popolnega samoreguliranja. Podobno Glasser, ki je odpravil kontrolo s strani drugih v samokontroli. Potem bi vse sam moral najbolje vedeti. To pa je liberalistična iluzije, ki vse reducira na voljo posameznika. Ta dela, kar hoče, kar ga vodi v osamo.
Avtorji pogosto ugotavljajo, da hkrati ljubimo in sovražimo to, kar želimo, ker je to strukturna funkcija naših preferenc, naše psihe. Peale daje primerjavo z električnim tokom, ki se sestoji iz pozitivnih in negativnih elektronov. Zato ni možna popolna sreča brez nesreče, kakor ni samo dvigov brez padcev. Ta bivalenca pa ni pri vseh enaka. Prizadeti narcisi, nevrotiki imajo večje psihosocialne rane in bipolarnost intenzivneje občutijo kot izključujoča nasprotja. V zakonski zvezi sta lahko oba partnerja takšna, da imata rane iz otroštva tam, kjer bi imela spodbude. Takšna zveza je obsesivno-histerična. Čim bolj se obsesivni partner izmika, racionalizira in se pasivizira, tem bolj se mu histerično kompulzivni vsiljuje. Če takšnega malignega klopčiča vzajemnega onesrečevanja ne moreta sama razrešiti, rabita psihoterapevt ski tretma. Inglehardt je menil: ko je denarja dovolj, postanejo pomembnejši drugi dejavniki, kot so svoboda, kakovost življenja, zaupanje ter osebni in družbeni odnosi. A se je motil zaradi fenomena nenasitnosti.
Bruckner (2004) nam kaže na dvoumnost smisla in nesmisla doseganja sreče. Res je, da smo v ekonomskem procesu sledenja sreči po modelu pomembnega drugega pasivno in aktivno udeleženi kot zmagovalci in poraženci. Toda na vprašanje, kako kljub temu slediti osebni težnji po brezskrbnosti in notranjemu miru in temu prirediti vzgojo in izobraževanje nam odgovarja indijski mislec J. Krishnamurti (1895 – 1986). Sreča ni le sad aktivnega življenja človeka (lat. vita activa), ampak še prej kontemplativnega (lat. vita contemplativa). Nekateri so sploh prepričani, da jo najdemo le v notranjosti, ne pa v zunanjem svetu. Za vsak primer moramo razlikovati, ali jo jemljemo iz enega sveta ali iz drugega, iz zemlje ali z nebes. Vsepovsodnost je le začasen fluid, ki naknadno ustvarja zmedo.
Vsekakor je smiselno razvijati avtoreflektirane pristope, ki jih doslej nismo razvijali glede na ponujene alternativne terapije v terapevtski družbi v okviru lastnih možnosti. Sreča je prisilna tudi zato, ker permisivna družba, ki na videz vse dovoljuje, uporablja kar precej represivnih mehanizmov preprečevanja, preziranja in zanikanja. Kultura lagodja in ugodja se razkriva v čedalje večjem obsegu prikrivajočih in očitnih nelagodij, bolečin in trpljenja. Očitno je na delu nezdrava volja do moči, ki nas potiska v tem večjo nesrečo, čim bolj težimo k sreči. Očitno je, da nam Zahod sam, ki so mu nekateri že prerokovali propad (npr. od Spenglerja do Buchanana), ne more ponuditi celovitega odgovora na antropološko vprašanje sreče človeka kot biopsiho socialnega in spiritualnega bitja.
2.2. Bormansova medkulturna študija o sreči
Bormans (2012) se je povezal z več kot 100 najuglednejšimi izvedenci s področja pozitivne psihologije (vključno z Andrejo Avsec) z namenom, da prispevajo svoje rezultate raziskav o sreči. Njihovi izsledki se nanašajo na pozitivne in negativne dejavnike sreče v družbenih razmerah, zavzetosti posameznika in njegovih psihosocialnih odnosih brez duhovne filozofije. Njihove izsledke je strnil v modre nasvete za bralce. Ker knjiga obsega različne d4ržave bi jo lahko šteli za zasnovo sreče posameznikov in skupin v procesih globalizacije. Znano je, da so narodi, ki živijo v razmerah relativne enakosti bolj zdravi in srečni kot tisti, ki si manj zaupajo in imajo precejšnjo neenakost.
V Mehiki je letni dohodek na prebivalca približno 7000 dolarjev, v Avstraliji je 5 krat višji, pa vendarle se zdi, da so Mehičani bolj srečni. José de Jesús Garcia Vega z univerze v Monterre yu v Mehiki pravi, da je zanj življenje velika zabava, na katero smo povabljeni vsi. Naša naloga je, da smo srečni, edina vstopnina pa odgovornost. Tudi avstrijski sociolog in ekono mist Ernst Gehmacher je prepričan, da bomo srečnejši, če si bomo zagotovili tri osnov ne prvine: trdno zdravje, prijatelje in zabavo. Odprto vprašanje je, ali bi po utopičnem egalitar nem ekonomskem projektu univerzalni dohodek (UD) prinesel univerzalno srečo vsem prejemnikom, ne glede na njihove delovne zasluge. Povejmo še, da ne moremo imeti enakega občutka sreče. Za tajkune, ki so navajeni le kopičenja bogastva bi bil egalitarizem dohodka nesreča, za reveže pa sreča. Politična pripadnost ruskih krimskih prebivalcev matici Rusiji je srečna, nesrečna pa je za Ukrajino in za svet, ki Rusiji nalaga sankcije.
Različni narodi doživljajo srečo različno. Zahodne družbe se nagibajo k osredotočanju na sre čo posameznika, medtem ko ima v drugih deželah pomembnejšo vlogo družba npr. na Kitaj skem. Ko pride do krize ali navzkrižij, je za Kitajce izpolnjevanje družbenih obvez pomemb nejše kot uveljavljanje lastnih pravic, sicer niso srečni. Za občutke sreče mora biti prisotno oboje, osebna in družbena sreča, tej odnosni sili med dvema ali več partnerji pa pravijo Kitajci omrežja guanxi24. Guanxi ima pozitivne in negativne učinke. V pozitivnem smislu se občutki sreče v socialnih povezavah izražajo v navdušenju in ekstazi pa tudi v mirnosti in vedrini. Če se odnosi zbirokratizirajo, vodijo v korupcijo, ki je svetovni problem, ker jo v večji ali manjši meri najdemo v vsaki državi.
Alžirski prof. Tiliouine pravi, da so ljudje v manj razvitih predelih na jugu Afrike, kjer so se ohranile tradicionalne navade, srečnejši od tistih na severu, ki so bili deležni francoskega imperializ ma, zato je sreča odvisna tudi od zgodovine. Občutki življenjskega smisla so zanj pogoj za srečo, potrebujemo pa tudi nekaj stabilnosti za dobro počutje.
Bjornskov, danski ekonomist, pravi, da skrivnost skandinavskih držav ni v njihovem modelu socialne države, temveč v močnem občutku individualne svobode, ki omogoča tudi participa cijo v družbi. Zelo pomembno je tudi prepričanje, da lahko sam spremeniš, kar je narobe v tvojem življenju. »Ne počnite vedno tistega, kar bi morali početi,« še svetuje Bjornskov. Filozof Alain de Botton (2014) meni, da so bogati ljudje na zahodu malodušni, sovražni in depresivni. Množični mediji so danes potencialna umetnost, s katero bi lahko novinarji marsikaj storili za dobro družbeno klimo in osebno počutje (well being).
Nemški psiholog Michael Eid meni, če bomo redno razmišljali o pozitivnih stvareh v svojem življenju in čutili globoko hvaležnost, bomo našli pot do resnične sreče, je prepričan. Andreja Avsec pravi, da so za srečo pomembne tako proaktivne kot povezovalne lastnosti. Človek mora biti neodvisen, pogumen, se znati uveljaviti, obenem pa naj bi to usmeritev v sebi uravnovešal z lastnostmi, kot so dobrosrčnost, nežnost in sočutnost.
V čem je skrivnost skandinavskih držav, da so njihovi državljani po raziskavah najbolj srečni na svetu? Christian Bjornskov, danski ekonomist, pravi, da skrivnost ni v njihovem modelu socialne države, temveč v močnem občutku individualne svobode, ki omogoča tudi participa cijo v družbi. Zelo pomembno je tudi prepričanje, da lahko sam spremeniš, kar je narobe v tvojem življenju. Svetuje, naj ne počnemo vedno tistega, kar bi morali početi. Skratka, uživajmo v življenju, medtem ko ga živimo.
Sreča je za zahodnjaka v pozitivnem mišljenju, ker mu potrjuje dosežke, za vzhodnjaka pa v negativnem, praznem, ker mu potrjuje nedejavno dejavnost (kitajski: wu vei). Sreča je že v nas kot naša navada ali plod duhovne askeze. Navaditi se, da nam pripada najboljše, najbolj srečno življenje. Za nekatere to pomeni zmagovalen, vpliven način življenje, biti zelo pomembna osebnost (very important person – VIP). Vendar je bilo kar nekaj pomembnih (filmskih) osebnosti nesrečnih, ker z bliščem zunanje slave niso mogli prekriti notranje praznine in nerešenih konfliktov.
Strle zagovarja pogum iz ponižnosti in ponižnost iz poguma. Sposobnosti za potrpljenje se večajo, kolikor večja je modrost in sposobnost tolerance. Ponižnost se kaže v tem, da začneš, ko si na videz že končal pod geslom 'nikoli ne odnehaj'. Ko se zazremo vase in vidimo kaj čutimo, se fokusiramo. Trenutki nejasnosti nam dajo lekcijo o jasnosti.
Opogumljanje (encouragement) je cena, ki jo terja življenje od nas, da si zaslužimo mir (jud. šalom, nem. Ruhe, ang. peace).25 Če smo pripravljeni na samospreminjanje, potem smo se sposobni spremeniti! Srečo priznavamo, če jo občutimo, doživimo in znamo gojiti te občutke hkrati z načrti, nenehno ciljno motivacijo. Le-tako se nam zdi, da vse v življenju deluje, da smo vse sposobni doseči. Čim bolje ravnamo s telesom, bolje nam bo služilo.
Cilji delujejo dvosmerno – mi smo izpolnjeni z njimi, zato nas motivirajo, so merljivi mejniki, so motivirajoče vrednote, ki dajejo smisel našim dejanjem in vrednost delu, usmerjajo in povečujejo naše sposobnosti, določajo vrstni red prednostnih nalog, ohranjajo osredotočanje, usmerjajo nas na naše moči in dobičke. Razvijamo se v smeri vnaprejšnjega načrtovanja, k rezultatom usmerjenega delovanja s sprotnim merjenjem napredka, jasno vizijo, izjavo o namenu, globalni cilj razdeliti v etapne, napraviti pregled doseženih ciljev in slaviti oz. izraziti hvaležnost. V tem je določena duhovna askeza (vaja v disciplini). Sčasoma opazimo tesno prepletanje sreče in uspeha v smislu z uspehi (referencami) do sreče in srečo (naklonjenostjo socialnih razmer-podpornih posameznikov in skupin) do uspehov. Pri tem gre za sinergični učinek zunanjih in notranjih pogojevanj.
Med željami prihodnosti in obžalovanjem preteklosti, nam uide sedanjost, ki je vse, kar ima mo. Politika hrepenenja in nostalgije naj bi bila usmerjena tako, da ne izgubimo produktiv nosti v sedanjem trenutku in da bi ne bili niti ujetniki preteklosti niti vizionarji brez realizacije. Vendar odnos med socializmom in postsocialistično tranzicijo ni le v premiku smerokaza iz prihodnosti v preteklosti. Odvisno kaj se je realiziralo v sedanjosti.
Lorber (2004) prikazuje posthumne usode papeža, gizdalina, reveža, učenjaka, slavnega mo ža, generala, ministra, škofa Martina, itd. za vsakogar najde Bog še kakšno možnost odreše nja. Vsak ima drugačno pot do nebes. Nekateri so kot izgubljeni sinovi. Revež najhitreje doseže rajski cilj. skoraj vsak pa se še uči ljubezni. "Volenti non fit iniuria; kdor tako želi, ne trpi nobene krivice! Gospod nikogar ne obsodi mimo njegove ljubezni in želja.
-
Prakticiranje osrečevanja
Strah onesrečuje, ker blokira. Ovira nas na naslednjih deset načinov pri odločitvah za spremembo:
1. zastavljamo si napačne oz. lažne cilje
2. sprožimo notranje obrambne mehanizme z razlogi proti spremembi
3. krčimo si število razpoložljivih možnosti
4. postanemo neodločni, tako da ne vemo kaj hočemo
5. izkrivljamo lastne zaznave
6. ne prosimo za pomoč
7. pozabljamo na svoje avtentične zamisli
8. ohranjamo nezdrave navade
9. odstopamo tik pred ciljem
-
opuščamo smiselno tveganje.
Vrst strahov je toliko, da ne moremo vseh našteti. S strahom vzdržujemo čustveno ohrom ljenost in potlačenost volje. Strah premagamo z vajami za telesno in duševno sprostitev (npr. po Kojcu to pomeni prepuščanje prasili kot prvotni energiji. Popolni sprostitvi). Krishna murti je prepričan, da je treba le globoko v sebi najti veselje do življenja, če želimo premagati strah. Učimo se razlikovati med smiselnim strahom in neproduktivnim strahom, ki že prehaja v anksioznost in tesnobo.
Strah izhaja iz nevarnosti tveganja. Poznamo različne vrste tveganja: 1. razumsko (sprejem ljivejši postajamo za možnosti življenja), 2. fizično: prisili telo do meja zmogljivosti, pove čuje vzdržljivost (moramo biti spretni, vešči, izkušeni), 3. duhovno nas sili, da preizkusimo svojo vero in se soočamo z živim bogom na vseh možnih ravneh, tudi izven tradicionalne religije. Strah je sestavina zasvojenega ravnanja. Kališnikova (2009, 66-67) je zbrala listo 49ih strahov, a bi bila lahko še daljša. Po Rozmanovi (Rozman 1998; 36) je zasvojenost kronično prisilno ponavljajoče, škodljivo vedenje, omamljanje in potreba po nezmernosti, čustvena gugalnica (nihalo pri Zelandu) in začaran krog sramu. Če z njo prenehamo, nastane abstinenčna kriza. Šele dolgotrajna terapija rodi uspeh26. Po prepirljivosti se vidi, da smo Slovenci precej zasvojeni z odnosi.
|
