Uvodić Vranič (2014) kot psihoterapevtka izhaja iz štiri peresne deteljice duševnega zdravja, kot so: 1. samozavesti, 2. čustvenega polnjenja, 3. meja v medsebojnih odnosih, 4. dejavnega življenja. V bistvu pri samovzgoji uporablja McCarthyna vprašanja 4Mat – kaj, zakaj, kako in kaj če. Na osnovi lastnih izkušenj, refleksij in kritik bralk je napisala to novo knjigo za odrasle. Ve, da je prehod iz nizke na visoko samopodobo kot kvantni skok potreben.
Osebna razvoj7 je vrednota, kadar zavzamemo do nje pozitiven odnos. Odnos do vrednot8 je odvisen od kvalitete medsebojnih in medkulturnih stikov. Govorimo celo o kontaktni kulturi, ki je že psihosomatsko pogojena. Dober stik s seboj in z drugimi, ki ga pojasnjuje in trenira tudi NLP, je pomembnejši kot bi to sodili na prvi pogled. Dober stik je pogoj visoke pozitivne samopodobe, slab stik pa nizke. Na višji ravni je mogoče uresničiti druge vrednote kot na nizki. Posamičnik z nizko samopodobi bi bil najbolj potreben (samo)vzgoje s samo disciplino, a jo najbolj odklanja. Nekateri se postopno prebijejo, ko se zavedajo, kje so in kaj bi lahko storili. Tako kažejo nekateri navedeni biografski primeri.
Damasio (2008) na novo razlaga pomen naših občutij in čustev. Utrjeno prepričanje, da so čutni vtisi nekaj objektivnega, kar je podobno pri vseh ljudeh, ni osnovano. Raziskave Dama sia o jedrni zavesti se to prepričanje ovrgle drugače kot sta to biosistemsko ovrgla Maturana in Varela. Vsak čutni vtis je že od prvega hipa ciljno umeščen v občutenje odnosa do sebe in drugega. Organizem dojema, da se ga stvari tičejo, torej ničesar ne sprejema objektivno (dogaja se), temveč vedno osebno (dogaja se mi) in odnosno (to nekaj pomeni v mojem odno su z drugim, s svetom). Temu pravimo porajanje nuklearne ali jedrne zavesti, ki je osebno-čutna. Tip na primer vnaša v živčni sistem in možgane občutek, da se mi nekaj dogaja in to nikoli ni isto, kot da se dogaja nekemu objektivnemu ali tujemu telesu ki ni zlito z menoj. (Če bi čutili tako, bi lahko pomenilo, da je v teku depersonalizacija).
Za telesno občutenje in ohranjanje sebe je potrebno nenehno in natančno čekiranje – pregledo vanje oz. 'monitoriranje' celotnega organizma, kar možgani pretvarjajo v občutke o lastnem počutju: podatki, ki prihajajo iz čutil, obenem pa informacije iz vegetativnega in imunskega sistema: krvni sladkor, kisik, temperatura, voda v organizmu, stanje organov in obtoka, možne okužbe in zastrupitve vnetja, rane .... S tem je zagotovljena homeostaza, ki je bistvena za preživetje.)
Vrednote ne moremo uveljaviti brez izkoriščanja osebnih in drugih virov moči. Zato se je treba prebuditi (mindfulness) in opolnomočiti (empowerment). Opolnomočenje pomeni pro-ces usposabljanja da nekdo dobi moč avtoritete in vpliv na druge ustanove9 ali skupine.
Opolnomočenje vključuje naslednje sposobnosti:
-
sposobnost, da se lahko odločimo,
-
sposobnost, da imamo dostop do informacij,
-
sposobnost, da imamo izbire,
-
sposobnost postavljanja meja,
-
sposobnost pozitivnega mišljenja,
-
sposobnost, da izboljšamo osebno ali skupinsko moč,
-
sposobnost, da spremenimo percepcijo drugih,
-
sposobnost, da uvedemo proces osebne rasti.
Opolnomočenje običajno razumemo kot podelitev pooblastil in moči od zunanje avtoritete. V kontekstu osebnega zorenja in osamosvajanja pa pomeni živeti iz sebe, iz svoje edinstvenosti, po navdihu, ki vre iz njega, iz moči, ki so v njem, po sposobnostih, ki se v njem razvijajo in s pristnim občutenjem ter doživljanjem sebe in sveta. Takšno opolnomočenje lahko posamez niku podeli edino njegov osebni Bog, ki je vir moči (afirmacija: vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč). Kako je nemogoče mogoče je med drugim pokazal Kierkegaard. Ko prevzame mo z vso srčnostjo odgovornost zase, za svoje misli, odločitve in dejanja, postane opolnomočen, da živi svoje avtentično življenje.
Gre za pridobivanje novega znanja, sposobnosti in odnosa za spreminjanje sveta10. Vrednote izhajajo iz duha dobe (nem. Zeitgeist), ki ga prepoznavamo v družbeni klimi oz. iz svetega duha, ki pomeni delovanje Boga v zgodovini in osebnem življenju. Prebujenje pomeni tudi opolnomočenje z boljšim obvladovanjem distresnih situacij.
Samovzgojo kot vodenje samega sebe z usmerjenim delovanjem, treningom, vajami začenjamo iz sebstva, ki ga metaforično primerjamo s soncem kot zvezdo, ki sije na vse ljudi enako in njegovim žarenjem notranjega ognja, vira svobodnega odločanja med različnimi alternativnimi možnostmi. Sebstvo ima več opredelitev. Lahko je popolna platonska ideja v nas, pa tudi duša in duh (indijsko: atman, braman, puruša). Sebstvo je božanska iskra, Kristus ali Buda v nas, lahko pa je tudi brezimno ime, brezželna želja ali pot brez poti. Vse življenje se premikamo k njemu ali od njega. Odnos do sebe se da spremeniti s prehodom od navideznega k resničnemu jazu. Kaj to pomeni?
Sebstvo v smislu osebnega vodenja samega sebe ( self-government, self-direction) vodi k 'samoaktualizaciji'. Ta pa ni možna brez samokoncepta ali samopodobe, samozavesti in samoopazovanja, samosprejemanja, samozaupanja, visokega samoocenjevanja, samokontrole in samodiscipline, samospoštovanja, samoodpuščanja, samo napredovanja, samoizraznosti, samorazumevanja, samoosvobajanje, samoupravljanja (self-concept, self-image, self-cons ciousness, self-acceptance, self-confidence or self-trust, high self-esteem, self-control, self-discipline, self-respect, self- reliance, self-indulgence, self-iMProvement, self-expression, self-understanding, self-liberation, self-monitoring). Navedeni izrazi kažejo na načine in oblike pozitivnega komunici ranja s samim seboj in svetom. Poznamo tudi Assagiolijevo shemo sebstva. V ZDA obstaja Center for Self-determination.11
Pristni jaz je sebstvo, self, atman v vzhodnjaških mističnih tradicijah. V transkacijski analizi je to tisti jaz, ki se seli med ego stanji otroka, odraslega in starša. V humanistični psihologiji je to samoaktualizirana osebnost, v transpersonalni psihologiji pa je to jaz, ki je uglašen s transperosnalnim jazom. Stik s pristnimi občutki, čustvi, motivi, mislimi, ki prihajajo iz avten tičnega jaza in niso plod introjekcij, identifikacije z drugimi ali oponašanja drugih, ... ter predstavljajo njegov elan vital, ki ga žene v razvoju naprej.
Vrednote spoznavamo po specifičnih vprašanjih, imenovanjih, primerjavah, vrednotenjih, preferiranjih, nasprotovanjih in poenotenjih. Vprašanja za odkrivanje vrednot so: kaj je najpomembnejše zame ta trenutek. Sestavimo listo 'out of date values' in jo primerjamo s posodobljenimi. S katerim ravnanjem bi izpolnil izbrano vrednoto.
Poznamo naslednjih 12 vrednot NLP skupnosti: uporabnost, intergrativnost, spoštovanje, ekologija, ustvarjalnost, ljubezen, svoboda, različnost, eleganca, profesionalnost, fleksibilnost, ustvarjanje umetne skupnosti. Menim, da vrednote funkcionirajo tako kot kompleksne ekvivalence. Potrudimo se zanje le, če se z njimi identificiramo.
Pomembna vprašanja so: 1. katera so tista čustva, ki podpirajo naše vrednote, 2. tiste misli, ki jih okvirjajo in preokvirjajo in 3. tisti občutki, ki jih zaznajo iz ozadja. Vrednote ne le izbiramo, ampak jih še prej izvabljamo. Najbolj ciljne vrednote živimo v Miltonovem jeziku, instrumentalne pa v meta-jeziku. Vrednote nastopajo po celi vertikali našega bitja od čutne do duhovne ravni. Tudi zato so hierarhične. Večina ne ve, 1. katere vrednote ustrezajo njihovim stanjem zavedanja niti 2. Kaj bi še lahko storili za določeno vrednoto.
|
