Kakšna je lahko želja po sreči29? Najprej se zahvalimo za klic, ki nas je naredil božanskega, blaženega in blagoslovljenega. Srečo dojemamo kot Kristusovo kri, ki nas poživlja, odpravlja pomanjkljivosti naše podzavesti in nas pomlajuje. Sreče ni brez božjega kraljestva in vstajenja, prav tako kot tudi ne brez novega srca, novih nebes in zemlje. Zato bivanjska sreča ne more biti praznina niča. Treba jo je razumeti kot disciplinirano predajanje in služenje preobratu in preobrazbi.
In sedaj vzlet za pogled s ptičje perspektive. Bodite srečni kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli že boste. Podpiram in občudujem vas vse, ki stremite k sreči v obnebju uma in obenem stojite z obema nogama trdno na zemlji. Drug drugemu dajete podporo sreče, dokler se ne razbije kot val ob skali na tisoč drobnih delcev. Sreče tedaj ni več. Če pa že želite ohranjati predstavo sreče zase in za vse okrog vas v trajnem spominu, potem jo ohranjajte tudi tedaj, ko boste stopili na brezpotje življenjskih poti, v temo brezčasja (izven)šolskih časov in v horizont vseh horizontov v meje brezbrežnega oceana, ko boste od tam nekje gledali luči tistih svetnikov, ki vam iz onostranstva svetijo na ta svet in v vmesni svet prehodov.
Podpiram in občudujem vas vse, ki stremite k sreči v obnebju uma in obenem stojite z obema nogama trdno na zemlji. Bodite srečni v vseh preštevilnih (ne)uzakonjenih vlogah in pri vsej brezimnosti imen. Kot mati objame otroka, tako boste kot bralci doživeli objem nebes in poljub duha. Sami pa boste objeli svojo ustanovo in z njo svet, objeti od vseobsegajočega. V božji inteligenci ni nič vrednega izgubljeno, izgubilo pa se bo vse nevredno. Zase, za družino in za vse druge želim srečo, varnost in odrešenje od trpljenja.
Sreča je kot logos lepote, dobrote in ljubezni. Je kot val, ki zažari v iskrivih kapljicah mla dosti. Je kot milina, ki jo veter k obali nosi. Zasije preden se razlije, doseže najvišji domet doživetja, preden se vpiše v spomin, prej je podoba kot opomin, prej je zasnova kot je v ne vem kateri ponovitvi spet nova. Življenje je sestavljeno iz srečevanj vozil v prometu, srečevanj brez obžalovanj, hrepenenj brez nepotrebnih mnenj.
Predlagamo meditacijo sreče na trinome vrednot: 3b – (božanska energija, blaženost, blago slovljenost), 3č (čarobnost želja, čudežnost ljubezni, čudenje iz zavedanja enkratnosti bivanja in izpolnjenosti, 3p (predanost, praznovanje, prijaznost) in 3z (zvestoba, zaupanje, zaobljuba – sklep). Te meditacije bi Trkovnikova (2003) osmislila kot vibracijske energetske pretoke.
Vsak trenutek lahko doživljamo kot srečni trenutek – kairos: srčnost, nenehna blaženost, nenehno praznovanje, ostajanje v središču svojega sebstva, sreča kot entuziazem (v Bogu) in navada, brezpogojna ljubezen, ki se božansko menjava skozi nas do drugih in nazaj. Modrost 'živeti v sedanjem trenutku' je prav v tem. Ko se v hlevu rodi Jezus, doživimo kozmični kairos – božansko urejen trenutek.
Ananda village so šole po vsem svetu od Kalifornije do Indije. Povezujejo vzhodno in zahodno modrost. Ustanovil jih je eden od Joganandinih učencev Kriyananda (preimenovani Walters) že 1968. Njihova naloga je, da učijo pozitiven odnos do življenje, tako da adepti najdejo v sebi Boga. Njihova praksa je glasba, meditacija in joga. Z zrelostjo pride razume vanje, sprejemanje in modrost.
Choquette (2001) je prepričana, da se izpolni vsaka želja, če le opravimo zanje določene vaje oz. prav prosimo. Želje, ki je v temelju ni mogoče potešiti, je zavita je v neskončno zanko vnovičnega pojavljanja. Takšna želja je istovetna s hrepenenjem. Tantalove muke so želje, ki se same zadovoljujejo v nezadovoljenosti. V življenju je zato smiselno razlikovati pomembne želje od manj pomembnih.
Čuti, izkušnje in misli vplivajo na naš nevrokemični sistem, ta pa na druge sisteme v telesu vključno s hormonskim in imunskim. Raziskovalci so ugotovili, da je meditacija povzročila spremembe tudi na ostalih nivojih osebnosti – predvsem je vplivala na bolnikovo sposobnost premagovanja stresa. Pri merjenju osebnostnih dejavnikov so ugotovili, da je narasla njihova odpornost proti stresu in da zmorejo z veliko mirnostjo preživeti, zavedajoč se zelo težkih okoliščin. Podobne lastnosti so našli tudi pri preživelih v nemških koncentracijskih taboriščih.
Druga dva osebnostna dejavnika, ki so ju merili pri bolnikih, sta sočutje in sposobnost lastne koherentnosti – to je lastnega zavedanja in razumevanja situacije, v kateri so se znašli. Presenetilo jih je, da so se bolniki zavedali grozovitosti lastne izkušnje in svoje sposobnosti spoprijemati se z njo in da se je po dveh letih ta sposobnost pri meditatorjih povečala kar za 7 %. Meditacija tudi pot k večji in popolnejši sreči, pa četudi s posmehom gledate že na samo besedo sreča.
Čehovljansko samoodpovedovanje sreče v sedanjosti v imenu morebitne sreče v prihodnos ti je pokazalo, da človek ni cilj samemu sebi, če ni srečen sedaj in tukaj, pri čemer pa je že Kant pokazal, da gre pri tem za umni red, ne pa za srečo za vsako ceno.
V vsakem obdobju je treba izživeti simbole sreče, da ne bi ob koncu pre-bivanja ničesar obžalovali. Iz sebe živeti pomeni iz sebe izžarevati to, kar želimo od drugih sprejemati. Začetne in končne stvari, sprednje in zadnje plati, ki so kibernetsko gledano vhodne in izhodne postaje, nenehne menjave, ki jih simbolizira krog smisla.
3.1. Osrečevanje kot napor za uresničevanje bivanjskih vrednot
Za felicitologe, ki proučujejo pogoje in bistvo nastanka sreče, sreča ni nujno povezana z uspehom, ampak z ekstazo in naporom. Srečo kot stanje duha radi primerjamo z valom ali letom metulja. Srečnež je kot pijanec, ki pod vplivom tava v smeri izpolnitve njegovih sanj. Ljudska modrost pravi, da sreča lahko pozdravi. To še bolj velja za ljubezen, ki je največja sreča.
Večina nima načrta za nov način življenja. Brez znanja novih tehnik (npr. EFT – emotional freedom technic), ki osvobaja čustvene navlake, takšen načrt nima praktične vrednosti. Zaradi negotovosti vase so bili naši obrazci reagiranja doslej preobčutljivi. Takšna hipersenzitivnost je posledica ranjenosti in slabih izkušenj. Nehote smo si zaciklali začaran krog negativnih izkušenj in prepričanj. Zato nimamo odgovora na vprašanje, kakšen je odnos med 'srečo zdaj' in trajno srečo. Predpostavljamo, da se je to, kar imenujemo preteklost prav tako ustvarjalo s sosledji trenutkov kot se bo izpolnjevala prihodnost. Postati eno je sinergija in simfonija. Dejavnosti, ki terjajo visoko koncentracijo, lahko vedno znova spodbujajo nastajanje sreče.
Za doseganje trajne sreče sta potrebna telesni napor (kot npr. izločanje dopamina v možganih pri maratonu) in zelo disciplinirana duševna aktivnost. Če so cilji previsoko, notranjo zbranost prekrije strah pred neuspehom, če pa prenizko, postanejo nezanimivi. Vrhunski dosežki delujejo kot mamilo za srečnega človeka, ki je sposoben temeljitega dela, dokler ne doseže bistvenih sprememb na sebi in v svetu. adrenalinsko – dopaminski odvisniki postanejo v nor malnem življenju nepomembni. Lahko bi našteli vrsto nekdanjih vrhunskih športnikov, ki so danes že anonimni. Vendar prehodi so. Nekateri člani nekdanje nomenklature postanejo v kapitalizmu uspešni podjetniki. Ti so se iz lastnega primera nekaj naučili. Tako lastna rast kot sprejetje drugega terjata napor sodelovanja in partnerstva. Srečni smo lahko, če znamo doseči pravočasno zastavljen cilj. Cilj sreče je odpreti srce in dovoliti, da ljubezen teče nas. V tem primeru gre za predano služenje, ko prepustimo presojo toplemu srcu in hladnemu razumu.
Kjer ni srca gorečnosti in opravljanja določene dejavnosti z dušo in telesom, ne moremo več dajati in več sprejemati kot smo že. Nagnjeni smo k slabi samodisciplini in k odvisnosti od drugih. Moramo biti dovolj ustvarjalno usmerjeni reševanju problemov. Kot smo videli je za osrečevanje pomemben standard aktivnosti. V NLP poznamo dve vrsti tehnik. Nekatere služijo rehabilitaciji že doseženega pozitivnega stanja npr. Satir tehnika (s tremi nasprotnimi primeri) in rušenje sider (anchor colapsing), druge pa izboljšavam (npr. ponovni vtis – reimprinting, privlačna prihodnost – compeling future, modeliranje – modeling).
Sreča je v veselju do dela, dejavnosti in rekreacije iz duše. Na ta način opravljamo tudi dolžnosti. S pomočjo vaje nam bo napolnjevanje z višjo silo čedalje bolje uspevalo. Posta-nimo kanal za univerzalno. Znanje, redoljubnost in volja nam bodo pomagala, da se vedno znova uravnotežili. Sreča ni le Sizifovo delo, ker je njo povezan svetovni mir.
Doslej so z dogmo »človek je družbeno bitje« hoteli vse odnose spreminjati z družbenimi sredstvi. Kako ustvariti invokacijski prostor? Ustvarjanje je težavno in nevarno početje in zato terja žilavost in bojevitost. Jezika ljubljene osebe se učimo, kadar govorimo o sebi tisto, kar bi radi slišali drugi in poslušamo tisto, kar bi radi slišali sami. Izogibanje tveganju, računanje odziv, je psevdokompetentno. Pravi ustvarjalci tega ne delajo. Vsak dan urimo svojo sposobnost za spreminjanje svojih in tujih napak. Nihče ni imun proti miselni okostenelosti, vendar pa lahko poveča svojo prožnost z razširjenim ugodjem. Kesanje je podobno kot dobrota ali odpuščanje višek etične ustvarjalnosti.
Najbolj nam koristi, da se razumemo kot čudovitega in srečnega človeka, ker potem povsod najdemo razlog za srečo in prepričanje, da smo priložnost tudi izkoristili. Če smo prepričani v neizvedljivost nekega dejanja, se ga ne bomo lotili. Kje vse me čaka priložnost za srečo? Če sem sposoben, jo povsod najdem. Jasno je, da z osredotočanjem na srečo, le to povečujemo. Nastaja benigna spirala po odzivu na predmet in predmeta na nas.
Po Carter Scottovi (Scott, 2000) obstajajo zlata pravila za srečno življenje. Priporočljivo bi bilo znati na pamet pojme oz naslednja pravila, ki prispevajo k naši dobri odločitvi.
-
sprejmimo svoje telo – sprejemanje, odlična samopodoba, spoštovanje, užitek,
-
pridobili bomo odprtost, izbiro, poštenost in naklonjenost.
3. če ni neuspeha, tudi napak ni, so le lekcije: sočutje, odpuščanje nižje in višje stopnje sebi in drugim,
-
lekcijo oz. vajo ponavljamo, dokler je ne osvojimo,
-
vseživljenjsko učenje se ne konča: predaja, zavezanost, prožnost, ponižnost,
-
lekcija: tam ni bolje kakor tukaj – hvaležnost, nenavezanost, bogastvo, mit.
7. drugi so le naše zrcalo in projekcije – toleranca, jasnost, ozdravljanje, podpora.
8. od nas je odvisno, kaj napravimo iz svojega življenja – prevzeti polno odgovornost (pomeni, da ne krivimo drugih), osvobajanje, pogum, moč, pustolovščina
9. odgovori so v nas-poslušanje srca, kjer je skrivnost življenja, zaupanje, navdih – en- tuziazem,
10. ne pozabimo na vero, modrost in neomejenost.
Treba je upoštevati še naslednja pravila:
- ostriti svojo in duhovno odprtost za odkrivanje vedno novih možnosti,
- pozornost na tihi glas vesti pri vsaki odločitvi,
- krepimo voljo za dobre odločitve. Če se duhovne moči ne zavedamo, nas nesmiselne želje in slabi vplivi zavedejo. Vsaka dobra ločitev krepi drugo,
- udejanjiti dobre odločitve,
- v vsaki situaciji s 'kljubovalno močjo duha' (Franklov izraz) zavzeti stališče in poiskati smisel ali počakati, da se pokaže,
- s pomočjo samoopazovanja spreminjati smeri in cilje akcij,
- krepiti 'moč duha'.
Seveda pa ta 'pravila' ne smemo spremenimo v legalizem, strogo samokontrolo, ker nas to pripelje v nevrozo in depresijo. Usmerjajmo pozornost nase kot na odločno in ljubečo osebo. Izpolnjeni smo s harmonijo, ki se pretaka skozi nas. Ko smo eno z vesoljem, smo tudi s samim seboj. Ko postanemo sami ples, se osvobodimo in razsvetlimo. Blaženi smo, ker nas Bog blagoslavlja zaradi stalne misli nanj. Sreča je rezultat posrečene kombinacije serotonina, dopamina in endorfina.
Murphyjeva sugestija afirmacije za srečo je: ljubim se, sem poln energije, mir in harmonija se pretakata v meni. Ta notranja trdnost me osvobaja za pozitivno, srečno in uspešno življenje. Dobro in varno se počutim. Sebe dvigam iz nesamostojnosti. Z ljubeznijo spoznavam izvor svoje (nad)osebne moči in skrbim za svoje telo. Nauk te afirmacije je, da je sreča v ljubezni in občutku preplavljajoče energije (Klein, 2003).
Prisilna sreča seveda ne more biti popolna, čista in neskaljena. Ne moremo biti nenehno vzhičeni, ampak smo lahko nenehno motivirani za blaženost in navdušenje (Peale). Ne gre za to, da bi bil Rowland (2000) nekritičen do tega, do česar je Bruckner kritičen. Bruckner priznava le brezskrbnost, Rowland (2000) pa tudi popolno sproščenost. Gre tudi za preseganje analitičnega uma, ki ustvarja ločnice, kjer vidi pomanjkljivosti v členjenju in uporabi postop kov, nepravičnosti, nepravilnosti, nas dela nesamozavestne in ne priznava resnice na koncu, ker jo spodreže že pri koreninah. Človek potem ni drseči plaz, ampak vzpenjajoči, k Bogu stremeče temeljno sebstvo. Naključja – sinhronicitete se učimo razlagati avtentično.
Rowland (2000) piše o popolni sreči, ki je več kot nepopolno zadovoljstvo. Po moje je njegovo stališče, da je določene besede treba črtati iz svojega izrazoslovja vprašljivo. Posa meznik bi se moral čim bolje zavedati razlike med zavestnimi in nezavednimi (ne)kom petentnosti, sicer ni možno učenje v štirih fazah, kakor jih predvideva Bateson. Sreča je način reorganizacije in ciljnega prestrukturiranja življenja posameznika.
Izkušnje kažejo, da je srečo smiselno iskati v naslednjih smereh:
a) pozitivno mišljenje,
b) pozitivno čustvovanje,
c) eksplozija življenjske energije, volje do dela in ustvarjalnosti,
d) izraba ugodnih priložnosti in pozitivnih dogodkov.
Če sreče ne more zagotavljati takšen ali drugačen sistem ustanov, naj si jo osvoji človek sam. To pomeni da sreča ni odvisna zgolj od zunanjih okoliščin. Če bi si zagotovili notranjo varnost, zunanja ne bi bila potrebna. Ker običajno rabimo oporo, sta zunanja in notranja varnost združeni v interaktivni komunikaciji oz. dialogu. Zato sreča pomeni mirno vest. To je prav tako pomembno kot delovanje v skladu s svojimi sposobnostmi. Kadar pa pride do dileme: ali ohraniti mir ali obdržati prav, se je bolje odločiti za mir.
Sreča je tudi stvar domišljije. Sreča ni le v zadovoljitvi potreb, ker bi bili srečni le bogataši. Ne moremo zadovoljiti vseh potreb hkrati, ker so protislovne. Vendar pa je potrebno upošte vati vse štiri potrebe po Glasserju. Vsak človek potrebuje svobodo, ljubezen, moč in veselje. Če katera od navedenih potreb ni zadovoljena, njegova sreča ne more biti popolna. Pri tem ne bi smeli pozabiti na ohranjanje avtentičnosti (življenja iz duše) znotraj odnosa med svobodo in varnostjo. Glasser (2004) le predpostavlja, da odgovorna izbira vključuje tudi varnost. Kako se spreminjajo sredstva za zadovoljevanje potrebe po varnosti opisuje Kranjc (2013, str. 48-57). Stari vzorci varnosti izginjajo, pojavljajo pa se novi. Socialni kapital zagotavlja večjo varnost. Ljudje sodelujemo v različnih skupinah. S facebookom itd. izginja anonimnost. Globoke vezi ustvarja brezpogojna ljubezen, ki odpušča napake in slabosti drugega.
Kranjčeva meni, da je posamičnikov pogled na svet lahko pozitiven le, če je na svoji življenj ski poti doživel tisoče nagrajujočih trenutkov. V izobraževanju iz transakcijske analize je mogoče transformacijo pogleda in doživljanja doseči s transformativnim učenjem, ki se tam sproži, ko študent s pomočjo izobraževanja dobi uvid vase, druge in situacije, ko doživi, da je sprejet in da ga drugi razumejo in mu dajejo potrditev.
Kranjc (2013) se sprašuje po primernosti permisivne in represivne vzgoje ter njunega vpliva na razvoj človeka. Sprašuje se tudi, kako se v medsebojnih odnosih branimo. Odnos je vseka kor izmenično dajanje in prejemanje. Čustveno je izčrpavajoče – pa se tega morda niti ne zavedamo–, če smo v odnosu zlorabe. Ni vseeno, ali se v samopodobi vidimo lepe in dobre ali grde in slabe. Za reveže je značilen boj za priznanje, boljše materialno stanje in perfekcionizem postopkov, toksični sram, strah pred blamažo. To ne osrečuje. Bolečine nam poberejo veliko energije za rehabilitacijo. Prav je, da to prepoznamo in ukrepamo, četudi se zdi včasih težko in čutimo pa, da nam zmanjkuje moči. Obrambni mehanizmi so agresivnost, pasivnost in umik, zanikanje, sanjarjenje, laž, projekcija. To so nezavedni duševni procesi, ki jih posledično zaznamo. Sprožajo se, 1. da olajšajo doživljanje nelagodnih čustev, 2. da uravnavajo čustva, 3. da nam omogočajo prilagajanje na situacije in spremembe. Kranjčeva je zbrala in osvetlila razumevanje vrste avtentičnih primerov, primerov iz našega kulturnega okolja. To ni preprosto, ker si je treba zaupati zgodbe in primere iz življenja.
Sreča ni predstava, ker bi si jo lahko vsakokrat pričarali z uživanjem mamil. Sreča ni le bežno srečanje, kot si predstavljajo romantiki. Felicotologi poudarjajo, da je sreča bolj kot od družbenih odvisna od osebnih pogojev. Danes je težko govoriti o čisti, neskaljeni sreči, ker imamo pogosto mešane in ambivalentne občutke.
Konzumna kultura odgovarja na zahteve množic po sreči z afirmativnimi sugestijami za nakup osrečujočega izdelka. Pri tem sta tako občutek sreče kot občutek svobodne izbire le površinska. Razlikujemo med dvema ravnema učenja sreče – površinskim in globinskim. S tega vidika ni slabo usmerjati jadra svoje usode po vetru svoje poklicanosti. Verjetno je sreča res eden od tistih, nam nedosegljivih absolutov, saj smo ljudje vendarle vmesna bitja med čisto blaženostjo – božanskostjo in živalskostjo – nagonskostjo. Sreča ni lastnost bogov, je pa božanska kot ananda (veselje, blaženost), kot blaženost in blagoslov.
Blaženost (ind. ananda)9 in radost imata le en izvor in ta je v naših globinah 'življenja iz duše'. Radost nastopi, ko se duh umiri in pride v stik z globljim lastnim duhom. Gre za no ranjo pomiritev, zadovoljitev, ki vodi v mokšo – osvoboditev od vsega. V oblikah sreče, ki jo doživljamo v vsakdanjem življenju, vez z željami po objektih, različnimi od našega sebstva, ni povsem prekinjena. Zato je radost, ki jo doživljamo, nepopolna.
Prepoznajmo in reagirajmo na signale telesa. Rabimo uravnotežen način reševanja problemov ne npr. v izobilju ljubezni, nič pa moči. to pomeni, da je treba dosegati več ciljev. Intenzivno doživet trenutek abstrahiramo do skrajnih možnih meja in se potem od teh podamo v drug sedanji trenutek, ki postane zaradi tega postopka drugače izpolnjen, sicer bi bil prazen. Če ne uresničujemo pomembnih ciljev, se nam po V. Benetu zgodi, da življenje izgubljamo po delih iz minute za minuto, dan za dnem na tisoč malomarnih načinov.
Srečen postaneš tako, da izbereš Boga (ki dela za nas). Živimo preprosto. Delimo jo z drugimi kot zgodbe. Za Dalajlamo vse vrednote izvirajo iz notranje lepote in miru. Dosegajmo vertikalno ravnotežje na vseh ravneh našega bitja. Obvladovanje zunanjih okoliščin človeka izčrpava, ker se energije razpršijo. Zdravniki, ki pojasnjujejo fenomen izgorelosti to dobro vedo. Za Yoganando (2009) je humus sreče v skladnem gibanju duše in njeni notranji radosti pri gledanju-poslušanju lepih (pris)podob, predstav, daritev, obredov, v sproščeni, brezskrbni komunikaciji energij Kdor nima last ne inspiracije in iniciative je kot mrtev. Smo v sredini prehodov, v trenutkih večnosti ljubeče prijaznosti. Odkloniti je treba vse, kar nas onesrečuje. Razne skušnjave po pretiravanju in slabe navade so naperjene proti sreči.
Ruizovi (Ruiz, 2005) Štirje dogovori pomagajo hoditi po poti sreče:
1. ne jemati stvari (preveč!?) osebno,
2. ne uporabljati besede graje drugega,
3. ničesar domnevati,
4. dati vse od sebe, vendar ne preveč in ne premalo.
Ad 1) Če prvo točko razumemo kozmično podobno kot Chopra Boga, srečujemo sebe v vsem po vsem. V tem je v tem tudi sreča, ljubezen in resnica, kakor tudi razgraditev naših strahov. Vendar pa je krščanska sreča predvsem osebna. Kojc (2001) pravi, da ima vsaka želja kot volja prasile v sebi moč uresničevanja. Le počakajmo, da se uresniči sama. Meni, da je le naša nevednost ta, ki hoče, da je vse bolje. Dejansko pa prasila izloči vse nezaželeno. To bi videli, če ne bi gledali le z materialnimi očmi.
Ad 2) Uspeva metoda restitucije ali metoda združevanja. V določeni skupnosti je navada, da vzamejo 'zločinca' v krog in vsak pove nekaj najboljšega o njem. Na ta način sam preneha z dejanji, ki privabljajo negativno pozornosti.
Ad 3) domneve so že sodbe. In
Samoprevara30 nastane, če iz navade menimo, da se dobro počutimo, čeprav se slabo. Slabo počutje pomeni stres in ta vpliva na bolezen. Slaba volja ubija sive celice. Možgani so usmerjeni na happy end, kar pomeni, da ima smisel oditi z zabave, ko je še na vrhuncu – že en slab dogodek lahko pokvari celotni vtis. bolje je pričakovati manj, da nismo razočarani npr. 3. mesto na tekmovanju.
Samoprevaro tematizirajo naslednji sodobni filozofi:
- Sartre, J. P. (1943) v Bit in nič. (L'etre et le neant)
- Davidson, D. (1985). »Deception and Divison«
- Lockard, J. & Paulhus, D. (ed., 1988). Self-Deception: An Adaptive Mechanism?, Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall.
- McLaughlin, B. in Rorty, A. (eds., 1988). Perspectives on Self-Deception.
- Fingarette, Self-deception (integrira ideje Sartra, Freuda in Kierkegaarda) ter Dilman, I. in Philips, D.Z. (1971) Sense and Delusion, New York: Humanities Press. (zagovarja, da samozavaravanje spodkopava smiselno življenje)
- Pines, C. L. 1993 Ideology and False Consciousness, Albany, NY: State of New York Press.
Potrebe učinkujejo kot norme zlasti če se primerjamo z drugimi. Pogum in (za)upanje sta gotovo bližje sreči kot pa strah in dvomi. Plačilo za dobro vest je sreča. Boga dosežemo le tako, da nas dvigne k sebi. Napredujemo tedaj, ko se prepustimo Bogu, vendar pa mit o baje slovnem letalcu Ikarusu opozarja na nevarnost prevelikega zaupanja v lastno voljo. Železna volja (iron will) je v identifikaciji naše volje z božjo voljo.
Sreča je proizvod notranje dejavnosti pozitivnega intenzivnega življenja brez očitkov vesti. Krivda nas ne osrečuje, ampak pomeni blokado aktivnosti. So namreč tri vrste ljudi: 1. tisti, ki pravijo 'jaz bom' dosežejo vse, 2. tisti, ki pravijo 'jaz lahko' vsemu nasprotujejo in 3. tretji, ki pravijo 'jaz ne bom' pa v vsem propadejo. To pomeni, da krivi ustvarjajo 3. tip rešitve, entu ziasti pa prvega.
Iz tega je jasno, kdo lahko in kdo težko živi v sedanjem trenutku. Živeti sedaj (po Tolleju, 2005) je možno le v nebeškem kraljestvu, ki je v kronski sedmi čakri. Nebesa si ustvarjajmo danes! Vedno se vračajmo v kraljestvo enosti, če nas kdo prežene iz njega zaradi jabolka iz drevesa spoznanja. To, proti čemur smo, sami postanemo. Zato se je bolje usmeriti na srečen konec, kar pomeni, da ne smemo gledati nazaj. Delujmo v skladu z resnico, ki je v našem srcu. Samo živite, ljubite, smehljajte se in bodite srečni! Z srečo lahko tudi rešimo vse nape tosti in težave. Svetujejo nam pospraviti kramo, ki ni naša in se spoštovati, da nas bodo spoštovali drugi. Rast ni mogoča brez veselja, bolečine in svobode. Kar mislijo drugi o nas, ni naše. Od tega se zlahka odklopimo.
Za Freuda sta ljubezen in veselje do dela najpomembnejši v življenju. Zmotno je misliti, da se odrešujemo le s trdim delom. Mentalni trening (npr. rehearsing) je zelo učinkovita priprava na dogodek. To vedo zlasti športniki. Svojemu nezavednemu pošiljamo podobe zaželenega uspeha. Natančno si predstavljajmo potek dogodkov. Realizacija je le ena od inačic ciljnih predstavitev. Privlačimo pričakovano. Odločnost in vztrajnost sta vsemogočni sili. Zaradi aser tivnosti lahko rečemo tudi 'ne', ne da bi se počutili krive. Nekomu pomaga že en izrek iz Bib lije, drugemu pa kaj drugega.
Narcisu, ki trpi zaradi pomanjkanja ljubezni v najzgodnejšem otroštvu, je treba prisluhniti. Pomaga mu iskreno zanimanje zanj. Če narcizem kaže na odsotno mater, pa imamo danes opravka z odsotnim očetom. Ta mit kaže, da danes svet ne potrebuje duše očeta. Položaj današnje družine še spominja na Homerjevo Odisejo kot ep o razbiti družini. V njem družin-ski člani iščejo drug drugega, idealno so združeni, dejansko pa ločeni. Iz zaprtosti vase se rešujejo z ustvarjalnostjo in izumljanjem odnosa. Značilno za narcisa je, da idealizira svoje zunanje uspehe, prikriva pa rane in druge pomanjkljivosti svoje notranjosti. Za današnje narcisoidno stanje je značilna izguba globine. Potrošništvo ga spodbuja, da se prizadeti zateka k instant dobrinam.
Ameriški klinični psihiater in psihoterapevt Jeremy Holmes je zapisal: »Narcizem se začne v ogledalu – pri mami, ki zrcali topel nasmeh, ki odseva ljubezen do otroka, prek zapeljive, vendar klavstrofobične dvorane zrcal pretirano zaščitniških staršev ter prek bolnika s samomo rilskimi mislimi, ki se ogleduje v ogledalu prazne kopalnice, in nazadnje, v gladini izvira, v kateri se Narcisova slika razleti na tisoče delcev, ko jo poskuša objeti.« Mar ni to dispozicija za pravljico o Sneguljčici?
Pri osebnostnih motnjah je že tako, da bi večina med nami pri sebi nemudoma prepoznala kar nekaj simptomov, manjkajoče pa najbrž pri partnerju ali vsaj pri tašči. Koga od nas občasno ne najedajo idealizacija, razvrednotenje, nečimrnost, besni izbruhi, dolgočasje, zapeljevanje, hitra menjava razpoloženj, pobitost zaradi kritike, potreba, da bi veljali za nekaj posebnega, pomanjkanje empatije, krutost, nezvestoba, pretirano zatekanje v delo ali izogibanje delu, skrajna opreznost, potreba po pretirani intimnosti ali pretirani distanci do drugih, pretirana samostojnost, potrtost po koncu razmerja, perfekcionizem, neodgovornost, ukazovalnost, pretirana ustrežljivost, občutek zapuščenosti, strah pred samoto, želja po sprejetju s sočasnim strahom pred zavrnitvijo, kritičen odpor do avtoritet itn.? Vprašanje je, koliko teh lastnosti je potrebno, da jih označimo za značaj.
Ni vseeno, kako usmerjamo žarke pozornosti. Tudi v NLP vemo, da raste tisto, na kar usmer jamo pozornost. Vsak lahko izbira med žarki duše, ki ostaja isti, žarki osebnosti, ki se spremi nja iz enega življenja v drugega, žarki mentalnega telesa, žarki čustveno – željnega (astral nega) telesa in žarki fizičnega telesa. Vsak svetlobni žarek se izraža skozi svojo čakro. Ker smo svetlobna bitja, bi lahko tudi ugotavljamo, kako se žarki spreminjajo. Če ne vemo, kako doživljamo izžarevanje vrednot, poiščimo vire, s pomočjo katerih to občutimo. V NLP to pomeni delo na zaznavnih podrobnostih. V njem se že nekateri aksiomi nanašajo na srečo.
Npr: neuspeha ni, je le povratna informacija. Zato so uspešni lahko srečni. Aksiom 'zemljevid ni ozemlje' kaže na potrebo po distanciranju od nesrečnih okoliščin. V zemljevid vrišemo čim več poti do sreče, zato da bomo tem laže tedaj, ko bo kriza, katero od njih ubrali. Lahko si je predstavljati srečo mladosti (fr. juisanse de la jeuness), ki ga preveva elan vital. Vprašanje pa je, kako je s srečo ostarelih. Ali ni to samo še nostalgija,vegetiranje do groba? Starostniki morajo bolj sistematično poznati zakonitosti življenja in duha, se ravnati po modrosti izkušenj in se še bolj spodbujati za življenje v sedanjem trenutku kot mladostniki. Lahko bi celo ugotovili, da je sreča večji izziv za gerontološko družbo, v kateri starostniki prevladujejo, vladajo ji pa merila mladosti.
SUP je kratica za sistem smisla, užitka in prednosti. Odgovarja na vprašanja, kaj mi daje smi sel, v čem uživam, kje so moje prednosti in pomanjkljivosti. Tisti, ki so višje na hierarhični lestvici prej zaznavajo svoje delo kot smiselno in poslanstvo. Tisti, ki svoje delo občutijo kot pomembno, so srečnejši. Srečni smo toliko kolikor smo se odločili. Smo srečni in uspešni in dobri. To je holistično učenje sreče. Če je sreča še cilj našega življenja, k njej vodijo vse druge poti. Materialne dobrine niso najnujnejše za srečo. Različni ljudje kombiniramo različ ne vrednote s srečo. Sam sem jo večkrat povezoval z varnostjo kot z negotovo ljubezni jo, ki je bila plaha ptica. Kakor hitro naj bi izvedel kak premik, sem ovrednotil dano stanje višje.
Ker je socialistična revolucija jemala svobodo posamezniku, je vodila v nesrečo. Za Beatrice je bil svet kolo. Njena sreča in svoboda sta bili v zedinjenju z Bogom. Je sedem manifestacij svete ljubezni. Prvi je dejavna želja. Vzpenja se, raste k popolnosti. Življenje tu je bilo čedalje bolj videti kot izgnanstvo iz raja. Pribežališče je v slavi bogu. Tudi Ben Šahar vidi revolucijo sreče v obratu navznoter vase. Naloga pozitivne psihologije je napraviti most med teorijo in prakso.
|
