2. Resonanca socialnega učenja v personanci osebnega razvoja
2.1. Česa se lahko naučimo o sebi in kako?
Resonanco razumem kot odmev in odziv naših vplivov v drugem. Če smo prej govorili o resonanci s samim seboj kot personanci, pa se sedaj vprašujemo po soglasju ali sozvočju z drugimi ljudmi. Personanca in resonanca se izmenjujeta tako kot MP v sebi in MP drugi in tako kot zaznavna položaja 1 in 2. rušenje negativnih sider (colapsing anchors) je koristno zato, da se ne odzivamo na nižje ravni vplivanja drugega ali svojih podosebnosti na isti ravni. Zaradi ponovnega vzpostavljanja visoke pozitivne osebne samopodobe in z njo osebne sklad nosti je včasih dobro napraviti sistemsko ali meta zrcaljenje (meta-mirroring), ki vključuje vse zaznavne položaje, da bi integrirali manjkajoče dele vase in nastalo situacijo tudi kontekstalno razumeli.
Osebni razvoj je tako kot zdravje naša moralna dolžnost in pravica do pomoči drugih pri tem. 'Delo na sebi' ni možno brez sposobnosti razlikovanja boljšega od slabšega vedenja, prepričanj, vrednot, identitete in svobodne izbire med alternativnimi možnostmi. Najlaže spoznamo sposobnost po nadarjenosti, znanju in izkušnjah.
Tako v teoriji kot v praksi še vedno le malo ljudi pristaja na popolno odgovornost za svoj razvoj. Lahko preverimo, če izpolnjujemo širi pogoje za občutek moči: 1. dogovor zmagaš - zmagam, 2. samonadzor - samoodgovornost, 3. koristnost, 4. odgovornost. Če sprejemamo teorijo krščanske svobode, po kateri smo sami odgovorni za razvoj, ne da bi prelagali to na gene kot nativisti ali okolje kot environmentalisti (environment = okolje), potem bomo zase tudi največ napravili. Na vseh ravneh se človekova osebnost lahko definira kot presežno bitje za stvari, ki presegajo biološko danost v smeri psihosocialne in spiritualne.
Umetnost je besede rabiti tako, da bodo tudi v drugem zbujale samozaupanje, v njem odzvan jale (resonanca) v 'živem znanju' (Einsteinov izraz) in da bomo z njimi gradili mostove. Nagovarjajo nas besede kot nosilke pomenov. Gre za prijazne besede, božajoče misli, imenitne zgodbe, pretehtane razlage. Ena izmed prvih teorij nastanka jezika je onomatopoija kot način posnemanja narave z besedami. Radi poslušamo, kako se besede rimajo, kako se njihov zven odbija od drugih besed. Tudi v NLP se poslužujemo posnemanja drugega kot načina spodbujanja lastne ustvarjalnosti.
Prva Beseda je bila in je beseda stvarjenja sveta. Ko besede izgovarjamo, ustvarjamo svet in s ponavljanjem ga poustvarjamo. Z njimi razpenjamo jadra svoje barke, vzletimo (take off) kot letalo ali kot letimo kot ptice. Povezujmo logos znanosti in logos biblijskih ter postmodernih zgodb. Kako blizu in kako daleč se spletajo zgodbe, v katerih smo in v katerih nismo, pa bi morda bili in si jih le ogledujemo, poslušamo? Skušajmo se zavedati, kdaj in kje se zgodi srečanje besed, misli in dejanj ter kdaj in kje se odigra simfonija v teofaniji našega življenja.
Z besedami prebujamo predstave (representations) odkritij novih pokrajin in z njimi novih obzorij. Prav je, da vsako potovanje kot homo viator opravimo najprej od znotraj. V nas se namreč stikajo različni prostori in časi, zato najprej subjektivno vizualizirajmo uprostorjanje prostora in časenje časa v 'čutno nazornih oblikah' (Kantov izraz). Jeršek (1996) v čarovniji besed vidi avtomatsko in terapevtsko pisanje.
Vemo, da trpimo zaradi pomanjkanja prostora, saj je prebivalcev zemlje vedno več in neizbo jevanega boja za teritorij. Vemo tudi, da trpimo tudi zaradi pomanjkanja časa, saj je tudi vedno več dela. Zgodbe so stkane iz besed. Škoda je, da si odrasli ne pripovedujemo več zgodb. Zanje so prikrajšani predvsem otroci. Ni dovolj 'reči le z besedo' in 'gledati v pravo smer', ampak je treba po Robbinsu (Robbins, 2000) vztrajati tudi z dejanji in si postaviti kak cilj več. Kadarkoli odnehamo, je to prezgodaj. To je samodisciplina odraslih kot zgled za samodisciplino otrok. To je tudi po Bluesteinovi največ, kar lahko storimo zanje, saj pomehkuženim otrokom manjka ravno vztrajnosti pri delu.
Osebni značaj še vedno pomeni, da se zaiskrim, če sem kremen in zazvenim, če sem zvon. Pomeni določeno zvestobo in zaupanje (trust) moči resnice. Značaj je spremenljiv ali nespremenljiv, trden ali fleksibilen glede na to, ali sem v sredini sedanjosti, ali pa si le v spominu predstavljam preteklost ali v domišljiji prihodnost. Pozornost značaj usmerja, osredotočenost ga kali, samodisciplina17 ga utrjuje. Značaj je proizvod stalne dejavnosti (nem. Handlung, angl. action), ki producira navade (habits). Če ne ustrezajo več, je dobro spremeniti stare navade. Fromm postavlja produktivni značaj med škrtega in razsipnega. Razlika med njima je ekonomska. Še nedavno smo iskali proizvode, ker so bili redki in je bilo povpraševanje veliko večje; danes pa je proizvodov preveč in proizvajalci iščejo kupce in odjemalce.
Če smo premalo motivirani za osebni razvoj, je vlaganje energije vanj več kot Sizifovo delo, ki ga začenjamo vedno znova. Osebni razvoj zaostaja za družbenim, kadar imamo premalo trajne notranje motivacije. Kriteriji kakovostne motivacije so naslednji:
-
vztrajanje pri določeni aktivnosti tudi brez zunanje kontrole,
-
odpornost proti neuspehom in oviram na poti do cilja,
-
kakovost učnih strategij z globinskim pristopom k učenju,
-
kakovost učnih rezultatov, ki pomeni, da je znanje trajno, razumljeno, uporabno po transferju,
-
pozitiven čustveni odnos do sebe in do naloge,
-
stopnja samostojnosti pri postavljanju ciljev in opravljanju nalog (Marentič Požarnik, 2000; 200).
Motive lahko členimo – klasificiramo še na tiste, ki spodbujajo dosežke, tiste, ki stremijo za oblastjo in tiste, ki so usmerjeni v družbenost, socialnost, sociabilnost. (glej McClelland, 1985; Murray, 1938, 1943). Motivacija za dosežke je usmerjena k trem ločenim ciljem, 1. k ciljem obvladovanja (mojstrstva), imenovanim tudi cilji učenja, ki so usmerjeni k pridobi vanju kompetence in obvladovanju novih znanj in veščin; 2. k ciljem usposabljanja, imenovanim tudi cilji utrjevanja jaza, ki so usmerjeni k doseganju normativnih standardov. Motiviranost je v tem, da hočemo narediti bolje kot drugi, ali pa da se nečesa naučimo odlično opravljati brez posebnega truda in 3. k socialnim ciljem, ki so usmerjeni v urejanje razmerij med ljudmi (glej Ames, 1992; Dweck, 1986; Urdan & Maehr, 1995). Jasno je, da so isti našteti motivi lahko usmerjeni tudi stran od ciljev. To pomeni, da so orientirani kot čustveno pozitivno ali negativno (k+ ali k-). Ni težko uganiti, da motive lahko členimo po ravneh Diltsove piramide od spodaj navzgor in po MP npr. lokacije, informacije, stvari, ljudje ali po odnosih, moči vladanja in doseganja.
Šele notranja motivacija omogoča celostno, refleksivno izkustveno, kvantno oz. osebnostno pomembno učenje vsakega udeleženca tečajev. Po Maslowu (Maslow, 1982) razvrščamo potrebe na 1. fiziološke, 2. potrebe po varnosti (strukturi in redu), 3. potrebe po pripadnosti in ljubezni, 4. potrebe po spoštovanju, 5. spoznanju, 6. estetske potrebe in 7. potrebe po samoaktualizaciji, ki so izražene v osebni rasti. Ta razvrstitev vključuje najprej zunanje (1-3) in potem notranje motive (4-7), kar pomeni, da motivacijo v tem smislu razvijamo. Seveda pa je treba notranjo motivacijo gojiti tako, da bo vsebovala lastnosti kakovosti. Kot ni 'kraljevske poti' do matematike, je tudi ni do prisvojitve gramatike razvoja motivov.
Tabela 2: Preoblikovanje različnih vrst motivacij
0-6 Averzivna motivacija stran od sprememb (deluje tangencialno glede na druge od 1 do 5)
|
1-5 Zunanja motivacija k spremembam
|
2 Notranja motivacija za osebno pomembno učenje
|
3 Samomotivacija s samoaktualčizacijo (po Maslowu)
|
4 Interaktivna motivacija za medsebojno komunikacijo in sodelovalno učenje
|
V tabeli točka 2 kaže na zunanjo motivacijo za nekaj, ki je v bistvu šele spodbuda, točka 2 je notranja motivacija, ki je nastala s ponotranjenjem, točka 3 je samorealizacija kot poglobljena notranja motivacija, točka 4 predstavlja interaktivno motivacijo, ki nastane v skupnem dialogu ali diskusiji, točka 5 nastane s povratkom k zunanji motivaciji za nove naloge in tangenta na krog predstavlja motivacijo stran od zastavljenih nalog bodisi zaradi stagnacije, izgoretja, bolezni ali nove službe. Vendar pa je možno tangencialno motivacijo stran povezati z eno izmed motivacij za nekaj od 1 do 5. Točka 0 pomeni, da do zavestnega stika s spremembami ne pride. Od strategije zastavljanja ciljev je odvisno, kako ju bomo povezali. Ljudje, ki se pretežno zavzemajo za motivacijo stran od zastavljene naloge, neradi sodelujejo, se ne poglabljajo v problem, ostajajo ob strani, na distanci ali v ozadju dogajanj, brez iniciative.
Razvoj si najprej sugerirajmo s Coue'jevo formulo, po kateri “sem vsak dan v vsakem pogledu boljši”. Coue´ je s to formulo že v 19. stoletju upošteval ideal najpomembnejše osebnosti v družbi podobno kot Covey na koncu 20. stoletja. Če vemo, da smo najpomemb nejši mi sami, bomo izkoristili vsak še tako neverjetni trenutek. Coue´ nehote civilizacijsko normo nenehnega napredka prenaša v osebnost posameznika. Vsak je sam odgovoren za lastni razvoj. Le tako je napredek posameznika pogoj napredka družbe. Svojo 'samouresničeno prerokbo' usmerjajmo nenehno izboljševanje (permanent improvement of quality). Če se odrasli ne spreminjamo zavestno, nas nujne spremembe prepričujejo, da nas življenje obrača po svoje. Jeffersova (1994) in Robbins (2000) svetujeta, kaj naj vsak dan storimo, da bo to povečalo naše območje ugodja in tveganja.
Lastno usodo si krojimo z odločitvami in odločnostjo. Robbins verjame, da so trajne spremem be nevroasociativne in da se lahko zgodijo ne le postopno, kot je to pogosto, ampak tudi v trenutku. Če verjamemo in si predstavljamo, da lahko premaknemo 'goro', jo bomo premaknili po Pygmalijonovem efektu samoprerokbe ali po izreku - pokažite mi Arhimedovo točko in premaknil bom svet s tečajev. Biti odločen pomeni ravnati iz poguma srca, značaja in intuicije. Recimo ‘ne’, kadar si asertivno zaželimo zagotoviti varne meje, ne da bi se počutili krive.
Odločnost je osnova za nepremagljivost in neustrašnost, zaradi katere imajo nekateri narodi v grbu leva, drugi pa orla ali kak drug mogočen simbol patriotizma. In kakšen simbol si izberemo posamezniki za ponazoritev svojega sebstva? Morda je to simbol mantre, simbol čakre ali mudre, prevladujočo barvo obleke in ankh, Davidovo zvezdo (imenovano tudi hebr. merkava – svetlobna kočija), križ, simbol krožne povezanosti yina in yanga? Mantre za čakre od spodaj navzgor so ram, vam, lam, jam (srce), ham, ksham, ohm (aum) - najvišje.
Reči “da ali ne” je dilema asociacije ali disociacije posameznika, ki se usmerja 'k ljudem ali od njih' ali tudi njegove motivacije “k in 'motivacije stran”. Različni ljudje imamo radi različne stvari in se na osnovi svojih 'preferenc' in se odločamo med različnimi stili komuniciranja kot so agresivni, pasivni in asertivni. Za prvega so značilne lastnosti: zaprt duh, vedno ima prav, je slab poslušalec, najraje vidi izvršitve brez vprašanja zakaj. Pasivni tip ne izraža svojih občutij, ne ustvarja valov, raje verjame drugim kot sebi in ne pove, kaj bi rad. Asertivni tip da prav sebi in drugim, aktivno posluša, se zaveda sebe, ne obsoja, je navdušen in se dobro počuti. Med vsemi tremi je treba vzdrževati vsaj dinamično, relativno ‘izravnoteženo ravnotežje’ (Trstenjakov izraz), če že ne povsem stabilnega.
Objektivne omejitve je zdravo upoštevati. Vendar je treba razlikovati med negativnimi in pozitivnimi (samo)omejitvami oz. pravili.Običajno preozka pravila je treba preformulirati oz. razširiti tako, da postanejo univerzalni pretočni kanali. T. i. samoomejujoče prepričanje je nezdravo, ker se oblikuje na osnovi notranjega sovražnika (sence po Jungu, notranjega kritika), ki funkcionira na dilemi jaz ali drugi, mi ali oni.
V NLP govorimo le o prepričanjih, čeprav v psihologiji razlikujemo med stališči (statements) in prepričanji (beliefs). Težko je oboje razlikovati, ker najprej vidimo podobnosti. V socialni psihologiji po Allportu poznamo več kot 20 definicij stališč. Ker podobno kot v NLP filtri oboji delujejo predvidljivo že vnaprej (aprioristično). Gre za oblike predsodkov kot nepreverjenih stališč. Kot prepričanja so tudi stališča tesno povezana s stabilnim vedenjem. Težje jih spreminjamo z drugimi stališči, laže pa z vedenjem. Stališča nastajajo že v času prve socializacije in imajo dispozicijski značaj. Vključujejo pripravljenost na določen način reagiranja. Opravljajo vrednotno-ekspresivno, prilagoditveno in kognitivno funkcijo (Ule, 1994).
Kakor stališča in prepričanja nastajajo, tako se tudi spreminjajo. Nekatere spreminjamo zavestno, druge nezavedno, tretja pa kažejo odpornost kljub spremembam. Poti do zavestnega samospreminjanja je več: 1. integracija, ki deluje kot posplošitev iz posameznih doživetij, občutij, izkušenj, 2. diferenciacija nastajanja novih stališč zaradi novih dogodkov, 3. travme in 4. imitacija.
Pojav priučene nemoči, ki rojeva izgovore (ne zmorem, kar gre lahko narobe, bo šlo narobe po Murphyju), pomeni prevladovanje strahu. Ta 'zakon' dopolnjuje Maxwell (1999) z drugim: kar gre lahko prav, bo prav tudi šlo. Zato tudi nekateri sklepajo, da imaš prav, če misliš, da zmoreš kakor tudi, če misliš, da ne zmoreš. Očitno gre za razliko med negativno in pozitivno samouresničeno prerokbo po maligni spirali, ki vodi navzdol ali benigni spirali, ki vodi navzgor. Glede na prevladujoč tip negativnega ali mišljenja in prepričanj živimo po eni ali drugi samouresničeni prerokbi in se nam tako dogaja še več istega. Zato se nekaterim dogajajo čudeži, drugim pa nesreče. Če se dobrim ljudem dogaja zlo in “pridne punce pridejo v nebesa, druge pa vsepovsod” je to zato, ker bog dela počasi in zamuja (kar pa še ne pomeni, da ne bo pomagal), hudič pa hitro. V vsakem primeru je dobro uporabiti vaje za povečevanje ljubezni do sebe in ohranjanje notranje varnosti, sicer je samopredaja precej omejena.
Prva naloga (samo)vzgoje odraslih je občudovanje, spoštovanje in ljubezen samega sebe na vseh ravneh naše osebnosti v celoti z vsemi prednostmi in slabostmi, ker je to tudi pogoj za enako stališče do drugih. Iskanje identitete poteka v smeri napredovanja ali nazadovanja. Socialno učenje je pogoj osebnega razvoja (Brečko, 1998; 104). Predstava o sebi nastane po Brečkovi v dvosmernem procesu med jazom in drugimi. Opira se na pomembnega drugega, da bi si tudi sami pridobili funkcionalne oz. profesionalne sposobnosti. Tudi Berger in Luckmann (1988) zastopata tezo, da si posameznik pridobi zavest, tako da aktivno sodeluje v intersubjektivnem procesu konstrukcije socialnega sveta. To pomeni, da so vrednote osebne rasti tudi socialni konstrukt.
Odrasli se pogosteje postavljamo v kognitivno disonanco (Brečko, 1998; 48) kot otroci. Ni vseeno, na kakšne načine se razlikujemo od drugih in v koliki meri kakor tudi ne, v čem se istovetimo z njimi po empatiji. Seveda jih presojamo pretežno po sebi. A ni se treba le primerjati in se soditi, ker to vodi v zaskrbljenost. Tretja socializacija odraslih poteka bolj heterogeno kot prva in druga, vendar pa tudi bolj homogeno, ker se mora odrasel posameznik identificirati z družino in podjetjem. Pri tem je zaradi napredovanja individuacije (Jungov izraz) najbolj on sam.
Osebnostnega razvoja ni brez spremembe samopodobe. Samopodoba je temeljni motivator vedenja. Zasvojeni so ljudje z nizko samopodobo. Samopodoba Slovencev je relativno nizka (Kobal-Grum, 2003) podobno kot čustvena pismenost. 4 Pozitivna samopodoba je funkcija občutka sposobnosti, da situacijo ali problem obvladujemo in da cilje obvladovanja imamo. Čim bolje nam to uspeva, tem bolje smo motivirani za nadaljnje dosežke naše dejavnosti in čim manj obvladujemo, tem nižja je tudi raven ciljne motiviranosti. To velja tudi za učne uspehe v šoli. Čim boljši so uspehi, tem bolj je učenec motiviran za nadaljnje učenje pri pridobivanju znanja in čim slabši so, tem bolj je verjetno, da je slabša tudi motivacija (več o tem: Novak, B., 2003). Na slabih in negativnih izkušnjah se največ naučimo iz neuspehov za uspeh, iz padcev za vzpone in iz zavrnjenosti za sprejemanje in sprejetost.
Pozitivno samopodobo se povezuje z višjim avtoimunskim sistemom, navdušenjem, nenehnim samomotiviranjem za delo in z vsem potencialnim kapitalom za uspeh, funkcionalno pismenostjo, itd. Individualna osebnost je socialno ranljiva. Samopodoba in toleranca se lahko ena z drugo povečujeta ali poslabšujeta. Za pozitivno samopodobo se je treba bojevati in jo potrjevati vedno znova, zlasti, če nam ni bila že kar v zibel položena, kar pomeni, da nismo imeli dobrih in ljubečih staršev.
Samopodoba je rezultat interakcijskega medkulturnega procesa v različnih kulturah. Če poznamo strukturo samopodobe, je ni težko prestrukturirati s pomočjo napora usklajevanja predstave zunanjega sveta s predstavo o sebi in obratno. V strukturi samopodobe in samospoš tovanja so tako razumske kot emocionalne komponente, zavestne in nezavedne. Prestruktu riranje pa pomeni popraviti to, kar je (bilo) narobe, očistiti to, kar je nečisto, prisvojiti si, kar nam je še tuje. Zaradi nenehnega prilagajanja potrebam in zahtevam okolja prihaja vsak posameznik v življenju skozi številne krize, ki jih mora premagovati, tako da prekuje poraze v zmage. Pri tem mora vedeti, da razlikujemo med akademsko (šolsko), telesno, emocionalno in socialno samopodobo. Na vsaki od teh ravni pa je samopodoba nizka ali visoka, negativna ali pozitivna, primerna ali neprimerna, realna ali nerealna in na vsaki jo je mogoče popravljati v smislu zastavljenega cilja.
Podobno kot samopodoba je tudi samospoštovanje posledica samoocenjevanja (self-esteem). Spoštujemo se lahko že zato, ker smo in potem tudi za to, kar delamo. Pri slednjem so dejavnosti, ki jih lahko opravljamo precej ali še posebno dobro in na podlagi tega smo vredni oziroma je naše življenje zaslužno.
Reasoner (1999) ugotavlja, da posameznik spozna svojo samozavest po naslednjih petih občutkih:
1. občutek varnosti,
2. osebna identiteta,
3. občutek pripadnosti,
4. občutek namena oz. smisla,
5. občutek sposobnosti, da zmore uresničiti zastavljeni cilj. Slednji pogoj poudarjata tudi Hayeva in de Angelis.
Ti občutki so seveda povezani z motivacijskimi cilji od varnosti, gregarnega motiva, ohranjanja osebne integritete do samoaktualizacije.V Sloveniji že šest let poteka projekt “Razvijanje pozitivnega samovrednotenja v šolskem okolju” na nekaterih šolah prek Inštituta za razvijanje osebne kakovosti po modelu Roberta Reasonerja, predsednika Mednarodnega združenja za razvoj zavesti o osebni vrednosti. Seveda pa moramo imeti samospoštovanje najprej odrasli do sebe.
Socialno se učimo z igranjem in s sprejemanjem socialnih vlog. Te vloge igramo po pričako vanjih ali zoper njih. Čim več partnerskih vlog (fr. contre role - proti igra) mora človek igrati, tem bolj površno jih igra in če igra le eno, se mu ta zdi nenadomestljiva. Partnerja lahko igrata različne vloge znotraj istega odnosa, vendar imata vsaj en glavni skupni interes. Odrasli ostanemo zagrenjeni, če ne znamo prilagoditi svoja pričakovanja sposobnostim in realnim možnostim. Neizpolnjena pričakovanja se slej ko prej pokažejo v agresiji navzven ali v regresiji osebnosti navznoter. Komunikacija je lahko v funkciji samoizpopolnjevanja v smislu prestopa iz kraljestva pomanjkanja (scarcity) v kraljestvo obilja (abundance). Komunikacija, ki predpostavlja slednje, sloni na odkrivajočem učenju, ki je usmerjeno k sprejemanju novih strani odnosov in stališč o njih.
NLP je tudi očitna socialna igra, s “prevzemanjem vedenja drugega.” Lahko bi govorili o treh virih učenja kot so: 1. lastne izkušnje, 2. izkušnje drugih in 3. kozmična energija in zgodovina človeštva. Te tri vire bi kazalo bolj sistematično uporabljati, ker je spreminjanje sveta vedno hitrejše, kar daje vtis, da je treba živeti samo v sedanjem trenutku (lat. carpe diem) in da je človek aktiven le v ‘teku življenja’ (lat. curriculum vitae), s pretokom dela, kapitala, storitev in informacij. Pri osebnem razvoju upoštevajmo obe strani: na eni strani gensko pogojenost, korenine, tradicijo in dediščino kulture in možnosti ter priložnosti lastne prenove. 7 virov osebne moči so predanost, disciplina, podporni sistem sodelavcev, notranje vodstvo, lahkotnost, ljubezen, resnica. Iz tega je Doblanovič Jimmy (1996; 73-83) sestavil vodeno vizualizacijo na osnovi zaznavnih kanalov kaj vidite, slišite. Ta je v NLP podobna potovanju po krogih odličnosti. za Doblanoviča prepovedano življenje postane dovoljeno, ko blagoslavljamo ovire in uresničujemo svoj seznam želja.
Človek se izkazuje kot aktivno (lat. vita activa) in kontemplativno bitje (vita contemplativa).
Zato rabi orodja delovanja navzven in orodja delovanja navznoter. Eno izmed takšnih orodij je meditacija, ki je iskanje središča v sebi za prehajanje sebe. Meditacija je antropohigienski pripomoček, je iskanje dinamičnega ravnotežja v skrajnostih, kamor nas sili takšen ali drugačen aktivizem, ki prelamlja s tradicijo.
Meditacija5 je lahko zdravilo za težave, ko
- spodbuja ustvarjalnost,
- omogoča celodnevno pozornost,
- jo občutimo kot blaženo stopnjo umne koncentracije oz. neprekinjen tok zaznave/misli, kakor tok vode v reki,
- jo rabimo kot vir modrosti in ljubezni,
- nam postane vir učenja, kako se lahko odpremo pravemu bistvu in spontano doživljamo lastno notranjost.
Osebna zrelost je tudi moralna in je posledica osebne rasti. Zreli (Kalin, 2004)6 in etično avtonomni (Novak, 1996, Novak, 1997) smo tedaj, ko skrbimo za druge enako kot zase. To pomeni vzajemno uresničevanje želja in potreb. Osebnostna zrelost je izredno koMPleksen pojem, ki vsebuje različne vidike. Govorimo o socialni, emocionalni, psihoseksualni, psihosocialni, intelektualni in moralni zrelosti (Kalin, 2004; 11). Pri osebnostni zrelosti je treba razlikovati med:
a) zunanjo - družbeno zrelostjo, da se ne zapletamo v nepotrebne konflikte in spore
b) notranjo - razumsko zrelostjo, ki sprejema tudi neprijetno resnico in se usmerja k reševanju problemov in emocionalno zrelost, ki pomeni obvladovanje zlasti negativnih čustev. Obe razumevanji zrelosti bi lahko poenotili v opredelitvi usklajevanja neskladnosti, ki se vsak dan pojavljajo. Za to rabimo znanje in spretnosti o reševanju konfliktov, kakor tudi modrost. Na splošno pomeni modrost sposobnost presoje, kaj je prav, primerno in za nas pomembno. Po Sternbergu (Sternberg, 1990) modra oseba zna poslušati druge, pretehtati nasvete in ravnati z različnimi ljudmi glede na svoje osebne interese, ne da bi od njih enostavno odstopil.
Žal je globlje presojanje pojavov v kontekstu z globljimi uvidi pri odraslih še redko in premalo razvito. Odraslost je obdobje, v katerem lahko posamezniki največ napravimo zase v smislu osebnostne rasti. V prvi socializaciji smo odvisni od volje staršev, v drugi od šole, v tretji pa od ustanove, v kateri smo zaposleni in od svoje družine, če smo si jo ustvarili. V vsakem življenjskem obdobju obstajajo tudi zunanji pritiski, vendar pa brez naše osebne rasti ni možno proaktivno delovanje. Socializem osebnostnega razvoja, kakor ga razumemo danes, ni priznaval in ga zato ni mogel spodbujati. V kapitalizmu pa je potreben zaradi zaostrovanja pogojev dela in zato, da delamo tisto, kar želimo delati. Nekateri dela z veseljem ne priznavajo, ker ga zamenjujejo s prostočasno igro, kar pa ni.
Če želimo reševati svoje probleme in konflikte, se ne smemo pustiti zasvojiti z njimi. Smisel osebnega razvoja posameznika je v tem, da obvladuje zasvojenosti tako kot sence in arhetipe, ker sicer vse to obvladuje njega. Ni dovolj, če dobro pozna te zasvojenosti, ampak mora poznati tudi načine osamosvajanja od njih. lotiti se jih je treba celostno, sicer se vrnejo v isti ali drugi obliki.
Samokritično bi morali ugotavljati kdaj in v čem smo zasvojeni. To pa lahko, če vemo, kaj je zasvojenost. Gre za škodljivo dejanje, ki ga prisilno ponavljamo, čeprav zaradi tega zbole vamo, trpimo in uničujemo svoje odnose z bližnjimi. Zasvojeni smo, če ne znamo postavljati lastne meje pred škodljivimi vplivi in se distancirati od njih, med zdravim in nezdravim, normalnim in nenormalnim. Zasvojenec je primer neuspešnega obvladovanja. Bolj ko se trudi obvladovati zasvojena dejanja, manj jih obvladuje, kar pomeni začaran krog.
Zasvojenost spoznavamo po naslednjih kriterijih (Rozman, 1998; 31):
- posvečanje nečemu preveč časa brez smotra, ali kljub temu, da so znani negativni učinki,
- preobremenjenost zaradi napačnih vrednot,
- selektivna nepozornost - sledenje senzacijam, umetnim potrebam in željam in nepomembnemu z očitnim pomanjkanjem samodiscipline,
- podleganje reklamam in potrošniški miselnosti.
Zasvojeni smo lahko tako od materialnih stvari kot od duhovnih ali odvisnosti od interneta in drugih medijev. Deloholizem, nakupovalna mrzlica, zasvojenost s hrano, narkomanija so stalne spremljevalke povprečnega, neprebujenega človeka. Odvisnost od duhovnosti kaže podoben obraz kot odvisnost od odnosov. Odvisnost od zunanjega in notranjega čiščenja pa je posledica prepričanja, da ni nikoli nič dobro. Kaže na neuravoteženost vplivov od zunaj in od znotraj, prevelikih pričakovanjih, upanjih in z njimi povezanih pogojevanjih, ki izhajajo iz omejujočih prepričanj. Če vemo, da je zdravje biopsihosocialno in duhovno blagostanje, se z razvijanjem teh ravni tudi zdravimo. Čedalje več bolezni je psihosomatskega izvora, zato je tudi več terapevtskih tečajev.
Z izboljšanjem pozitivne samopodobe in osebne kakovosti7 se lahko osvobodimo od zasvoje nosti. Kakovost življenja živimo iz naše nezavedne ustvarjalnosti in odličnosti, ker smo to vedno bili in ker je odličnost že v njej. Izjemnost je v naši nezamenljivi enkratnosti. Popolnost je v duhu. V empiričnem - polovičnem svetu smo kot duhovna, razumska in teles na bitja le nepopolno popolni, ne svobodno svobodni, neustvarjalno ustvarjalni, polizobra ženi in na pol socializirani. Kaj vse se lahko naučimo od sebe in drugih zvemo iz (avto)biografskih zgodb, ki jih prikazujemo kot študijske primere (case studies) v posebnem poglavju.
|
