Izvori prevare v Platonovi votlini
Antika je pri marsikaterem junaku pokazala pojav samozaslepljevanja, ne gre le za mitologijo, gre tudi za epe in drame. Odiseja slepi petje morskih nimf, da si maši ušesa pred njimi. Ojdipa slepi njegov razum, ki mu ne razkrije bistva njegova odnosa z materjo. Poznamo Platonovo zgodbo o votlini. Oglejmo pa si še Heideggerjevo interpretacijo (Heidegger, 1991), ki bolj kot sam Platon izpostavi vprašanje slabovidnosti in nasilja. V Platonovi zgodbi o votlini gre za nasilje, ki izvira iz zaslepljenosti z resnico in iz samoprevare (self-deception), da je spoznana. Ljudje so zaradi prepričanja o pravilnosti svojih predstav pripravljeni tudi ubijati, tako kot vidcu grozi, da ga bodo umorili sužnji v votlini. Resnica v pomenu pravilnosti in pravičnosti je posledica starogrške besede aletheia v latinsko veritas in nemško Wahrheit. Osvoboditelj se v votlini ne znajde več. »V nevarnosti je, da podleže premoči resnice, ki je tam merodajna, t. j. zahtevi splošne dejanskosti kot edine. Osvoboditelju grozijo, da ga bodo umorili podobno kot Sokrata« (Heidegger, 1991; 18). Novost je, glede na Platonovo zasnovo teorije resnice, morda v tem, da ne ubijajo le tisti, ki so na domnevno nižji spoznavni stopnji zastopnike resnice, ampak tudi tisti, ki so navidez na višji stopnji, npr. (ne)pomembni drugi v nerazvitem svetu. Šola spominja na Platonovo votlino če učenci ne morejo razumeti razsvetljenega učitelja in mu skačejo po glavi, ravnatelj pa mu da odpoved.
Omenjena Platonova prilika kaže, da je človek že imanentno slaboviden, ker si mora za vsako spremenjeno situacijo prilagajati na novo zmanjšano ali intenzivnejšo svetlobo. To prilagaja nje je boleče, kar pomeni, da paideia ni samoumevno dana. Zanjo se je treba usmerjeno truditi. To vodi v konflikte, ki se lahko tragično končajo. Slabovidnost je povezana tudi s samozaslepljevanjem. Primer je kralj Ojdip, ki si je zaradi usodne zmote iztaknil oči. Obsodil se je na položaj slepca. Slepec ni tisti, ki bi se rodil kot slep, ampak kot tisti, ki je zaradi zaslepljenosti, ki bi ji danes rekli tudi odvisnost, namerno oslepel. Prevara je rezultat videza. Platon je kot idealist verjel v čisto zrenje bistva, ki je ločeno od videza in je na ta način problem samoprevare načelno rešil za svobodne, ni ga pa za sužnje. Sužnji se ga ne zavedajo in ga tudi ne poskušajo reševati. So večni odvisniki
Pri nas še prevladuje v javnosti stereotip o invalidih, ki ga prevzemajo nase tudi invalidi sami. Invalidi se nočejo upreti in odpovedati svoji invalidni (beri: okrnjeni) identiteti, ker je v njej dovolj varnega prostora za samozaslepitev in manipulacije, kjer so za vse krivi drugi, družba, država. V tem primeru vidimo, kako nas mp 'drugi' vodi k begu pred samoodgovor nostjo. Po tej shemi nikoli ni dovolj dolžnikov, darovalcev in storilcev dobrih dejanj tistim, ki invalidni s strani onih, ki niso. Ta identiteta jim nudi udobje in ugodje podobno kot bolnikom. Zdi se, da so prepričani, da vse to sodi zraven. Mislijo, da so zasužnjeni, izsiljeni in ustraho vani, tudi s strani tistih, ki naj bi jih zastopali in so si vzeli to pravico. To opazimo samo zaslepljevanje kot obliko sadomazohizma v podvrstah samozaničevanja, samoomalovaže vanja (kdo pa sploh si), samoponiževanja, samoodpovedovanja 'bleščeči' karieri in samoponiževanja pred tistimi, ki so si pridobili moč, kapital in oblast. Ni težko uganiti, da je samozaslepljevanje oblika napačnega ponosa, negacije življenja (reči življenju ne) in zasvojenosti z odnosi. Različne razprave o dinamiki samozavaravanja razsvetljujejo vpliv motivacije na prepričanja.
Gre za zapleteno vprašanje, ki zadeva vse glavne vidike človeške narave, vključno z zavestjo, racionalnostjo, motivacijo, svobodo, srečo in zavezanostjo vrednotam. V širšem smislu se »samozavaravanje« nanaša na intencionalne dejavnosti in motivirane procese izogibanja neprijetnim resnicam ali temam in mentalna stanja, ki so posledica tega: nevednost, napačna prepričanja, nezagotovljene naravnanosti in neustrezna čustva.
Gerjolj (2000) je analiziral odnos med ideologijo in vzgojo v socializmu. Pri vzgoji gre za oblikovavanje po vzoru oz. sliki (nem. das Bild). Slika kaže na dvoumnost videza in resnice. Ne nazadnje je slika resnica o človeku, o tem, kar je in bi morda radi bil. Videz tudi vara, zato je človekova samopodoba med resnico in videzom.2
Obstoj subjektivnosti v šoli je odvisen od kakovosti njene (emocionalne in socialne) kulture. Spoznanje samega sebe je subjektivno in odgovorno, ker posameznik sprejema nase tveganje za odločitve, morebitni ugovor vesti in napačne rešitve. Nekateri ljudje zaradi samozasleplje nosti (self-deception) odklanjajo spoznavanje sebe in poslušanje resnice, ki osvobaja.
Slovenska javna šola učence premalo usmerja k uravnavanju subjektivnega, notranjega sveta. Pri izvenšolskih dejavnostih (out of school activities) in pri izbirnih predmetih so učenci podobno kot v društvih in klubih bolj sproščeni. Haight (1980) sicer zagovarja stališče, da je samoprevara nemogoča in James, da človek vedno izbere najboljšo rešitev, vendar pa sta obe stališči relativni in neverjetni, ker potem samokorekcijsko mišljenje ne bi bilo potrebno. Vendar pa mnenje, da vsak zase že pravilno misli in da imamo vsi dovolj razuma, ne omogoča moralnega razvoja.
Jung (2002; 62) razlikuje med potlačitvijo (Verdraengung) in izločitvijo (Unterdrueckung). Ni vsaka izločitev potlačitev, ampak le tista, ki se upirajo reprodukciji. Gre za umetno izgubo spomina, avtosugestivni amneziji zaradi izognitve bolečini. Potlačitev je izjemen in nenormalen proces.
Obstajajo stališča, da samoprevara ni mogoča in stališča, da je neizogibna. Krščanstvo predpo stavlja, da je greh neizogiben (če naš ded ne bi grešil), vendar je to srečna okoliščina, ki se imenuje felix culpa za pot k odrešenju. Priučena, že primarno socializirana nemoč je iluzija, ker si lahko pomagamo na več načinov. Obstaja tudi svetovanje za pomoči za samopomoč (nem. Hilfe zur Selbsthilfe). Takšno svetovanje je coaching. Sredstvo zoper samoprevaro je iskrenost, s katero si priznamo tudi kaj nismo.
Težko je postati to, kar hočeš postati, ker je že težko postati to, kar si. Videti je, da polna naravnanost na sedanji trenutek odpira tudi takšnega prihodnjega. Tisti, ki hlastajo za sedan jostjo to prezrejo. Prevare so tiste, ki nas zadenejo od zadaj, zato se je potrebno spraviti s preteklostjo. Znan je izrek, da imajo samo srečni narodi srečno prihodnost. Dogodek je vedno darilo in je radikalno presenečenje (Derrida). Vprašanje je le, ali smo sposobni sprejemati takšna darila. Odgovor je, da ne, dokler smo pod vtisom napovedljivih dogodkov. Z industrij sko dobo delimo iluzijo linearnega časa, čeprav je ta tudi cikličen (predindustrijsko obdobje) ali ukrivljen (Einstein).
Zlo ni nekaj relativnega, zato to tudi ni samoprevara. Obe sta pa relacijski, ker sta v odnosu.
Samoprevaro vežemo na videz, vendar je videz neločljiv od bistva. Zato se Jezus lahko drugič prikaže kot nočni tat, čeprav je njegov namen samo dober. K popolni pripravljenosti nas ne kliče le sv. Pismo, ampak tudi Shakespearov Hamlet. Vendar Hamlet ne premaga svoje razdvojenosti in tudi svoje samozaslepljenosti ne. Njegovo maščevanje očeta je že vnaprej obsojeno na neuspeh. Njegov cilj je spraviti svet, ki je prišel iz tira, nazaj v red. sam ne more premagati 'morja zla'. Ni ene same Pravičnosti, kar je bila tudi iluzija socialnih revolucij.
Njegova poslušnost očetu ni bila poslušnost božjemu Očetu. Kolikor več je (samo)prevare, toliko manj se o njej govori. Postala je normalno stanje stvari kot 'patologija vsakdanjosti' (Freudov izraz). Zato se tudi ne govori več o tragičnosti življenja. Psihosomatske motnje so postale bolj neobvladljive kot so bile, ker je večji delež psihičnega dejavnika v njih in zato tradicionalna medicinska znanja ne zadostujejo več. Lahko rečemo, da vsaka doba prinaša s seboj tudi specifična slepila. Danes je to iluzija vsega bogastva delavca, ki je le iluzija lažnega blišča konzuma. Vendar ne bi smeli pozabiti, da se v njem izraža vse, kar je bilo nakopičeno doslej in je pronicalo na dan le malo in redkokdaj. Slep je tisti, ki ne vidi tega sicer nevidnega globokega in širokega toka. Nevernih Tomažev je danes več kot kdajkoli prej in so simptomat ski za dobo, ki reducira vse nevidno na vidni svet. Prešeren je izpostavil dve slepili, da je zapustil Vrbo domačo vas in da je izbral poklic pesnika. Bil je pesnik v bornem času, v času bede duha in duha bede (Marxov izraz). Če je bil Prešeren slep za pridobitne motive (Erwerbsarbeit), pa je ostala večina slepa za lastne motive (Eigenarbeit). Gre tedaj za slepoto enodimenzionalnega človeka z enodimenzionalnim mišljenjem. Kolikor večja odprtost, toliko manjša slepota.
Kakšen obraz3 imamo drug pred drugim? Običajno pristopamo k enostranski dilemi 'smo del problema ali del rešitve' nereflektirano. Ta dilema je lahko razumljena banalno ali pa ima nentno filozofsko. Če smo del problema, je cilj falsifikacija rezultatov (če parafraziramo Popperja) in kritika pomanjkljivih realnih pogojev v imenu transcendentalnih, idejnih predpo gojev (če parafraziramo Kanta). Trivialno je, da smo negativno prepričanje, da nobena rešitev ni dovolj dobra za nas, ker smo narcisoidno zaprti in zazrti v svoj slonokoščeni stolp. Narci sov pa je danes toliko, kolikor je listja in trave. Nasprotno prepričanje, da smo del rešitve, je sicer produktivno, dokler vemo, da smo za njeno iskanje odgovorni sami. Če pa jo čakamo kot na Godota, da bo prišel od zunaj neznano kdaj, se nahajamo v iluziji kot samoprevari.
Če hočemo vedeti, od kod in čemu slaba vest, moramo vedeti, kaj vest pomeni. Kot vemo, nasilneži utišajo glas vesti kot glas notranje instance moralnega odločanja. Poglejmo, kako deluje njen mehanizem. Pogosto posameznik ne ve, ali bo izbral pravi poklic, ker ne zna prisluhniti notranjemu glasu in ne ve, kaj je v njem. Kadar posameznik naleti na pritisk zunanjih dejavnikov, ki oporekajo njegovi moralni integraciji, je rezultat ugovor vesti, ki ga posameznik lahko upošteva ali pa ne. Vest deluje brezpogojno in ne glede na čustva ugodja in državno zakonodajo.
Očitki vesti nastanejo takrat, ko posameznik dela v nasprotju s prepričanjem v obliki samo obtoževanja, kaznovanja, sramovanja, depresije, skrbi in zavisti. Poznamo veliko primerov, v katerih se posameznik ne ozira več na moralne sodbe, vest, prepričanje in identiteto. Izguba vesti je v tem, da se posameznik slepo identificira s kolektivom, stranko, narodom in z ideologijo. V totalitarnih režimih dela posameznik le v z najnižjimi oblikami vesti.
O slepi pegi vzgojnih vplivov bi lahko razpravljali danes precej bolj kvalificirano kot v Rousseaujevem času. Sklicevanje na plemenitega divjaka npr. Emil je sodobnik Petka na samotnem otoku, danes ne zadostuje več. Antropologi danes prej odkrijejo presenetljivo podobnost med agresivnostjo postmodernih sodobnikov z divjaki na Novi Gvineji. Danes se dogaja, da je katerikoli element represije mogoče razumeti v negativnem smislu, kar vodi v razpuščenost, anarhičnost in razvajenost otrok.
Po Vitujevi je komunikacija z Bogom možna po istih zaznavnih kanalih kot komunikacija z zunanjim svetom. Usliši vsako našo prošnjo, ki izhaja iz ljubezni. Zlo pa izhaja iz sovraštva in je zato treba vedeti, kako ga spoznamo. Po Žalcu se zlo sestoji iz treh sestavin: 1. zlobna moti vacija storilcev, 2. prekomerna škoda, ki jo povzročajo ta dejanja, 3. odsotnost sprejemljivega odgovora. Vemo, da se zlo pogosto skuša opravičiti z dobrimi nameni.
5.2 Strategije NLP za preseganje samozaslepljevanja
Pomembno je aktivirati duhovno ali tudi tretje oko (tratak) med očmi za jasno videnje, da vidimo vir samoprevare (hrv. samozavaravanja). Pri 'ponovnem vtisu' (Re-imprinting) gre za vprašanje, kako je nastal prvi vtis. Imprint je pomembna izkušnja ali perioda življenja v preteklosti, v kateri je oseba oblikovala prepričanje ali veriga prepričanj v odnosu do lastne identitete. Vtisi tudi pogosto vključujejo nezavedne vloge modeliranja ali pomembnega drugega. Cilj ponovnega vtisa je, da najdeš vire, ki so oblikovali prepričanja. Gre za to, da občutiš simptome in asociacije, ki so s tem povezane? Stopiš korak nazaj pred nastanek tega simptoma, potem korak iz časovne črte v sedanjost. Občutiš, kakšen učinek je imel prvotni vtis nate.
Pomen vaje 'prvi vtis' je v veri, da je bila in je določena dejavnost smiselna. Distanciranje nastaja po modelu ločenosti, empatija pa po modelu integrativnosti. Distanciranje nastaja v času ločevanja, empatija v času združevanja. Distanciranje je v času 'iti skozi', empatija pa biti v času na arabski način. Za distanciranje je primernejši meta-jezik, za empatijo pa Miltonov jezik moči. Ker distancirani ne verjame v sposobnosti drugega, igra vlogo dvomljivca. Distanciranje ustvarja notranji kritik, nergač, empatijo pa tihi glas ljubezni. Realist je povezovalec med kritikom in sanjačem. Za distanciranega drugi nikoli ne zna dovolj in ne pove prav, zato uporablja strategijo boja ali bega. Kritik v nas ustvarja nepotrebna 'samoomejujoča prepričanja' (limiting beliefs), ki se izražajo v omejevalnih stavkih oz. sodbah. Ta nas odvračajo od predvidene dejavnosti. Kritika je stvar razuma, empatija je stvar srca. Srce in razum sta združena empatija in distanca. Distancirani kritik ničesar ne odpušča in tudi ne dopušča npr. popravljanja prvotnega vtisa oz. osebnega prepričanja. Empatija je po metodi učenja kot sprejemanja, distanciranje po metodi zavračanja. Empatija nas povezuje, distanca osamlja.
Prožni postanemo:
- s spreminjanjem metaprogramov,
- z igranjem različnih vlog (pri Satirjevi),
- s prisvajanjem različnih tipov vpraševanja in učenja (4 MAT),
- s spreminjanjem odzivov (pozitivno sidranje),
- s preokvirjanjem samoomejujočih prepričanj,
- spreminjanjem zaznavnih položajev,
- po vaji ponovni vtis,
- po vaji privlačne prihodnosti, itn.
Pravzaprav ni teme v nlp-ju, ki ne bi omogočala razvoj prožnosti. Adeptu v pomoč je tudi pregled 12 stopnic razvoja zavesti: Priznati si zasvojenost, ne glede na to, kakšna je, 2. Priznati si, da so sile, ki so močnejše nas, 3. Zaupajmo božji moči, 4. Inventura notranjosti, 5. Zmote povejmo sebi in drugim, 6. Ponižno prosimo za pomoč, 7. Odpreti srce in svoje seb stvo na stežaj, 8. Napišimo seznam ljudi, ki smo jih oškodovali in tistih, ki so nas, 9. Odpustimo sebi in drugim, 10. Nadaljujmo z inventuro, 11. Molitev, 12. Prenos daru prero jenja še na druge.
Za poslušanje svojega notranjega glasu rabimo veliko potrpežljivosti in napredovanja od manjšega vprašanja k večjemu problemu. Šele sčasoma se navadimo zaupanja in odločanja na osnovi tega glasu. Ravno tako le postopno ali sem ter tja spreminjamo stare navade.
Tabela (9) razlik med višjim in nižjim jazom (Virtue, 2006; 79)
Ljubeč
|
Ljubosumen
|
Samozavesten
|
Negotov
|
Zadovoljen
|
Verjame, da mu nekaj primanjkuje
|
Poslanstvo – izpolnitev namena
|
Ne želi se posvetiti namenu
|
Integrativen – kar je dobro za vse vpletene
|
Zmagovalci in poraženci
|
V partnerstvu se počuti varnega
|
Boji se, da bo zapuščen
|
Ima čisto vest
|
Preganjajo ga občutki krivde
|
V dejanja ga vodi ljubezen
|
Spletkari in manipulira oz. se čuti manipuliranega
|
Živi v sedanjosti
|
Živi v preteklosti ali prihodnosti
|
Dosleden
|
Nagonski
|
Topel in zaščitniški
|
Hladen in nevaren
|
Radodaren
|
Pohlepen
|
Zanesljiv
|
Nestanoviten
|
Iz tega je razvidno, da naša naravnanost odloča o tem, ali se zasljujemo ali ne. Očitno je bolje reči življenju da kot ne, bolje zaupati (trust, confidence, belief) kot ne zaupati, bolje gojiti pozitivno mišljenje kot negativno itd. po Virtue (2006) nam božje vodstvo daje pozitivne nasvete, nižji jaz pa ima negativne ugovore. Npr. vse se bo dobro izteklo. Ugovor je 'kaj pa če se ne'. Ker pa se v Nlp izogibamo nikalnic, bi bilo 4. vprašanje (what if) po 4Matu, kaj pa, če bi se še bolje izteklo. To uporabimo v sendviču moči kot konstruktivno kritiko med dvema pohvalama. Božji glas je ponavljajoč, topel, zaupljiv, radosten, apel na služenje drugim, daje občutek moči. Nlp pozna Disneyevo tehniko, v kateri se sanjač, kritik in realist pogovorijo o kompromisni rešitvi. To je za nekatere bolj prikladno kot samo izbirati med da in ne.
Samozaslepljevanja ne bi bilo, če bi znali sebe in druge najprej pohvaliti. Brez deleža (samo)kritike bi zopet padli na izpitu realnosti, ker bi gledali na dogodek hvalisavo, preponosno in megalomansko. Drugega pa bi idealizirali. Negativen odnos do sprememb izhaja iz nižjega jaza, dokler ne vidimo v njih nič dobrega. To je samozaslepljevanje z obstoječim stanjem. Zato so njegovi odzivi reaktivni, ne pa proaktivni, samoiniciativni, pogumni.
Stanje je celovita enotnost telesa in duha, emocij, razpoloženj, pogojenosti čustev, je celota vseh nevrologičnih in fizikalnih procesov v vsakem času. Vse je odvisno od tega, kako usmerjamo pozornost. Paziti je treba na dobro svoje stanje in stanje skupine. Gre za odkrivanje tudi vire moči v sebi. Stanja opazujemo zaradi spremljanja, branja, vodenja v ožjem in širšem smislu (pacing, reading, leading, leading – prll), dela na podmodalnostih, ki so nekakšne fasete. Nlp še posebej zanima spreminjanje stanj tudi zaradi sinhronije in sinergije, kar pomeni večjih učinkov komuniciranja. V nlp mislimo s stanjem najprej na zaznavne podrobnosti zaznav, na dober ali slab stik in na stanja zavesti (npr. alfa, beta, theta), ki so primerna za trans.
Samozaslepljeni in razsvetljeni voditelji
Hitler
|
Havel
|
Milošević
|
Genscher
|
Husein
|
Schroeder
|
Pinochet
|
Drnovšek
|
Salazar
|
Ghandi
|
Tuđman
|
Kučan
|
Lista voditeljev ne more biti zaključena. Izbral sem le nekaj primerov za ilustracijo. Vidimo, da so prevarani in prebujeni voditelji komplementarni v sinhronem (npr. Tuđnam - Kučan) ali diahronem smislu (Hitler – Havel).
Slepote se ni dobro izogibati, ampak se je smiselno soočiti z njo. Izogibanje nas vodi do tega, da nadomeščamo eno z drugo, tako dogmo kot iluzijo. Odprtost je že zaželena, a ne za vsako ceno. Pred predajanjem nerazumnim strastem so svarili že starogrški misleci. Kljub temu se povečujejo smrtne žrtve prav iz tega motiva (nesreče v gorah, prometne nesreče na cestah, samomori). Kot smo videli slepo sledenje diktaturi vsak dan prinaša nove žrtve kot tudi zvijača4 zamenjevanja demokracije za totalitarizem.
Paradoksalno bi bilo, da samozaslepljeni po lastni krivdi dobijo celo več družbene podpore kot slepi in slabovidni po naravi, zlasti če se znajdejo med politiki. Glucksmann vprašanje, kako se uveljavljata samovolja in razvrednotenje, pojasni z dvojnim zanikanjem preteklosti v imenu sedanjosti in narobe, kakor tudi z zanikanjem zla zaradi slepote za dobra dela.
Žorž (1998) razvajenih ne šteje med samozaslepljene že zato, ker tega izraza ne uporablja. Verjetno pa bi se strinjal, da je ta pojav kot rezultat napačne oz. slabe vzgoje.
Danes po Steinerju (Steiner, 1991) človek ne more priti do samospoznanja z askezo slabljenja telesa in z umikom iz življenja. Danes ne združuje več mišljenja z ritmom dihanja, ampak ga razdvaja. V čem se živo, muzikalno-ojačano mišljenje razlikuje od abstraktnega, običajnega? Tako, da vase prenese ritem vsega-npr. sliko živali, človeka. Izhajati iz notranjih omejitev drugega. Nihče ne more priti do višjih spoznanj brez bolečine in trpljenja. Človek začne sam iz sebe delati to, kar so na njem delali drugi. Kot žrtev se zlahka prelevi v rablja, ker je že prej rabelj poskrbel, da sodeluje z njim. Kot človek točno vidi zunanji svet s telesnimi očmi, tako vidi duhovni svet z duhovnimi očmi. Zato Boga zaznavamo po VAKOG sistemu od znotraj.
Steiner je proti dogmam vsake vrste, čeprav je praktično to težko doseči, saj bi bili v tem primeru brez predsodkov, iluzij, lenobe. Meni, da se bo kmalu lahko še tako mistično spozna nje znanstveno pojasnilo. Pri Platonu je nadčutno spoznanje spominjanje. Duhovno gleda nje je kratkotrajno. Znan je Steinerjev (1991) izrek: »Vsako znanje je nevarno, če razpolaga z njim nezrela osebnost.« Čim bolj proučujemo živo, tem bolj nestabilno je ravnotežje in tem bolj so pojavi kompleksno povezani. V prihodnosti se bo po duhovni poti gibal le znanstvenik-umetnik oz. umetnik-znanstvenik.
Prevarani zaznava zvijačo kot škandal. Zvijače so tako kot intrige v službi (samo)prevare. Zvijačnost je celo dvojna. Po eni strani je zvijačnost zgodovinske logike v tem, da ljudje mislijo, da ravnajo v skladu z lastnim interesom, ko sledijo logiki zgodovine, po drugi strani pa tudi sami prikazujejo lastni interes kot obči. Tako je postal v Heglovih očeh Napoleon (ne)hote izvrševalec ukazov absolutnega duha, po drugi strani pa so mu sprva kot osvobo ditelju, kasneje pa kot nosilcu bonapartizma sledili tisti, ki so mu verjeli. Zvijačnost uma v znanosti se po eni strani kaže v tem, da strokovnjaki znajo napraviti naključne – kontingentne dogodke za nujne, po drugi strani pa tudi sami sledijo logiki znanstvenih odkri tij (Popperjev izraz). Zvijače tudi niso vedno in zgolj zlonamerne. Molierove Scapinove zvijače prikazu jejo, kako hlapec biča skopuštvo gospodarja. Če je konec dober, je to za vse dobro.
Naravo, ki se sama po sebi ni izpovedala, je človek pregnal v nedotaknjeno divjino, oazo miru brez deviške avreole. Izigranost je posledica slabe igre z ene ali druge strani. Igralec ne ve, na katere karte je igral. Pogosta napaka danes je zamegljevanje sredstev in ciljev. Novi cilji terjajo nova sredstva, to pa je za mnoge, ki so navajeni 'še več istega' že preveč. Takšen verspieltes Spiel so igrali tudi ruski romantični pesniki Lermontov, Puškin, Jesenin. Očitno ni mamilo samo delo za zaslužek, ampak tudi t. i. zastonjska ljubezen. Za Hugojeve Nesrečnike je sreča lepa le kot iluzija. Morda bi lahko govorili o samozaslepljeni osrečujoči nesreči kot Prešeren o prijazni smrti.
Vir samozaslepljevanja so filtri (gr. filters) z značilnostmi izbrisa, posploševanja in popače nja. Prva zožitev polja je izbris, ko iz potencialno panoramskega (lat. pan+horao – celovit pogled) pogleda preidemo v en zorni kot. Izbris (posamezni dogodki) je proces, pri katerem selektivno opazujemo samo nekatere dimenzije naših izkušenj in izločimo ostale. Tako na primer imamo ljudje navado, da v sobi polni ljudi, ki govorijo, filtriramo ali izključimo vse druge zvoke, z namenom, da poslušamo glas določene osebe. Izbris reducira svet na dimenzijo, ki še dopušča, da ga lahko upravljamo. Zato ne delajmo lastnih interpretacij pri vrzelih v informacijah, ker so lahko napačne, pri posploševanju iz izkušenj delamo splošna prepričanja, pri popačenju je izrečena sodba modificirana glede na tisto, iz katere je izvedena.
V stroki in vsakdanjem življenju je treba razlikovati med upravičenimi in neupravičenimi redukcijami, ki so vir bolečine v drugih. Monopolna ideologija socializma je vir takšne bolečine. Izbris predstavlja enega izmed treh temeljnih postopkov modeliranja (skupaj s popačenjem in posploševanjem), ki se pojavljajo v globoki strukturi in se transformirajo v površinsko strukturo. Posploševanje in posplošenje sta le še posledici izbrisa.
S psihološkega vidika je očitno, da nas psihični obrambni mehanizmi, ki jih uporabljamo za lastno zaščito, tudi samozaslepljujejo. To njihovo dvosmiselnost pogosto prezremo že zato, ker ne vemo, kdaj jih uporabljamo. Projekcija je obrambni mehanizem. Obrambni mehanizmi so včasih zavesten, še pogosteje nezaveden poskus delne, kompromisne rešitve frustacijske situacije ali konflikta. Zavestni 'jaz' (ego) uporablja številne oblike in načine reagiranja, s katerimi brani učinkovitost in integriteto svojega delovanja, zlasti takrat, kadar grozijo raz lični duševni pritiski in obremenitve npr. občutja strahu, krivde itn. Prototip takšnih obramb nih mehanizmov (reakcij, strategij) je potlačevanje, t j. potiskanje neprijetnih, konfliktnih vsebin v nezavedno. Učinek obrambnih mehanizmov je tudi razbremenitev samega sebe od soočanja s problemom ali konfliktom z namenom prenosa težave na druga ramena. Lastne negativne težnje ali značilnosti pripišemo drugim,da jih projiciramo v okolje (projekcija): češ, »saj nisem jaz takšen, temveč drugi«. Lastne pomanjkljivosti spregledamo, ker jih vidimo le pri drugih. S projekcijo si pravzaprav dvakrat pomagamo: 1. s tem, da ne priznamo lastnega greha, a tudi če bi ga morali priznati se nam ne bo zdel hud, ker so pač drugi »ravno taki«.
Sopomenke za samozaslepljevanje so samoprevara, slabo vodenje sebe, slepota, napačna odločitev, maska, zlaganost. V primerjavi s slepimi in slabovidnimi so samozaslepljeni naj bolj razpršena in najtežje ugotovljiva heterogena skupina. Vanje sodijo pripadniki verskih sekt in fanatičnih (terorističnih) gibanj. Samozaslepljevanje je stranski proizvod formalnega ali neformalnega izobraževanja, redkokdaj pa je to glavni cilj. Samozaslepljevanje ni individualno izolirano od določene (a)socialne realnosti, ampak je njen sestavni del, ker se prenaša na druge ali pridobiva kot nalezljiv virus od drugih. Z družbenega vidika gre za posledice slepilnih manevrov monopolne ideologije ali za sankcije restriktivnih norm. Slepa vera je prav tako nevarna kot ne verjeti ničemur, ker je to ena ali druga nihilizma.
Pokazali smo nekatere NLP poti za preseganje samoprevare, ki lahko vsakomur pomagajo za samopomoč. Prožnost rabimo zaradi pridobitve jasnega pogleda na vire blokad, da vemo, za kakšno ceno vzdržujemo star mp, filter ali sklop vrednot. Lahko čekiramo možno samozaslep ljenost po celi Diltsovi piramidi. O samozaslepljenosti se danes premalo govori in piše, je pa učno sredstvo osebnostne rasti, o kateri pa običajno več vemo načelno kot pa izkustveno. Zato bi preraščanje samozaslepljenosti lahko imenovali tudi kot iskanje zdrave skupnosti.
Jerićeva razlaga Bulgakovo igro Zarota svetohlincev. Pred gledalcem sta dve 'avtopoetski feedback zanki, dva kratka stika. 'Avtopoetska feedback zanka, ki jo v gledališko teorijo uvede v svojem delu Estetika performativnega je zanka, ko se med gledalci poruši gledališka fikcija odra, ko so ti prisiljeni dogajanje na odru dojemati skozi zavest o igralčevem fenomenalnem telesu, čisti materialni prezenci, ki učinkuje sama po sebi. Prostorski simboli in postavitve lahko s svojo dobesednostjo bodisi rušijo fiktiven prostor gledališke predstave ali pa rušijo kar celoten semiotičen sistem uprizoritve. Gre za zanki, ki gledalcu v predstavi odpirata sedanjost in pomen realnega prostora, v katerem se nahajajo, in v katerega so vneseni elementi, ki ga prekrivajo z novimi pomeni. Kakšno gibanje se ustvarja med starimi in novimi pomeni in kako je prostor te pomenske ambivalence uporabljen v sami predstavi?
Jerič piše o tem, da prostorska razdelitev v uprizoritvi poudarja samonanašalnost predstave, da v gledališču gledamo igro o gledališču, umetniku in umetnosti. To je seveda zanka, ki oko li samega dejstva, da smo v gledališču, ovije še en ovoj. Pred nami so dramski liki, ki so bili v preteklosti sami igralci, mi pa spremljamo njihovo življenje v zakulisju. Njihove maske igrajo dvojno vlogo. Opozarjajo, da ne gre za (njihovo) pravo življenje, čeprav vemo, da so bili po takratnih družbe nih konvencijah igralci s svojim poklicem zaznamovani na vseh področjih družbenega življe nja. Odločitev za igralstvo je pomenila odločitev za novo družino.
Molièra kot drugega v ideoloških trenjih ne moremo gledati samo kot žrtev ali trpečega umet nika. Njegova samovolja, ki se delno razkrinka v zaključnem prizoru, se najbolj neposredno kaže v odnosu do Boutona. Bouton je sicer lik, ki je prav gotovo najbolj komičen in se najbolj približuje likom commedie dell'arte, pa tudi vlogi dvornega norca, ki s pretiranim strahom in pozicijo popolne nemoči in brezvednosti neprestano karnevalizira dogajanje.8 Neprestano je žrtev Molièrovih izpadov, njegov prvi stavek je »tepejo me na kraljevi predstavi« (Bulgakov 1981: 89). Je refleksija Molièrovega odnosa s kraljem in okolico. Njegova karnevalskost pa poglablja sam Molièrov lik.
|
