Sklep
Spodbujanje inspiracija je predmet pozitivne psihologije, ki išče načine, kako človek doseže optimalna stanja. Izhodišče za razvijanje predstavljene teme smo našli najprej pri psihotera pevtu Dyerju. Precej njegovih del, ki smo jih navedli v literaturi je navdihujočih. Uči verova nje v resnično čarodejstvo. Inspiracija je najbolje vidna v (avto)biografskih zgodbah, ki so nastale na osnovi vseživljenjskega učenja. Inspiracija je podobno kot motivacija ambiva lentna, ker se nahaja med dobrim in zlom, slabim in zasvojenim. Na začetku ne vemo, kam nas bo privedla, vendar pa nas privede do rezultata, če ji sledimo.
Biografsko proučujemo pomembne druge (significant others), da bi njihova izkustva vključili v naša življenja in bi bili avtobiografsko pomembnejši tudi sami. Kot smo videli, je inspiracija sestavina motivacije in je pogojena s posebnim sklopom vrednot, po katerih je človek to, kar je, ker zna živeti v sedanjem trenutku in je optimalno samorganiziran in po možnosti tudi empatično povezan z drugimi. Nikakor ne doživi inspiracije oseba, ki živi v dveh ločenih svetovih po separatnem modelu, ki je le neprizadet opazovalec ali oseba, ki je apatična ali oseba, pri kateri prevladujejo motivi stran od nečesa. Zasvojene, motene in izgorele osebe izgubljajo izvirno inspiracijo. Čedalje težje si jo umetno ustvarjajo. Inspiracija se rojeva v zibelki življenjskih modrosti, pozitivne naravnanosti in mišljenja. Afirmativno, integrativno stališče do življenja je boljše kot negativ no, ker to v zadnji konsekvenci pomeni nihilizem, destruktivizem, nekrofilijo, totalitarizem.
Svetniško življenje izhaja iz vsakdanjega življenjskega izkustva, vendar pa ga s svojo sposob-nostjo samoodpovedi nepomembnim rečem in zavzetostjo ter predanostjo za božjo voljo in načrt, videnji in njihovo izpovedno močjo presegajo svoj čas. So na meji gnosticizma. Same brez posredništva cerkve želijo doseči stik z Bogom. Tedaj je veljalo: kdor je ekstatičen, je pod vplivom sv. Duha ali Satana.
Poslanstvo pomeni posvečeno življenje pa naj bo to z verskimi izkušnjami ali s posvetnimi. V obeh primerih opazimo doslednost pri zasledovanju ciljev. Inspiracija je zgolj naključni pojav, če se je sistematično ne učimo in je ne spodbujamo z usmerjenimi aktivnostmi. Poslanstvo terja nenehno inspiracijo ne glede na področje. Videli smo, da se biografske zgodbe prepletajo z avtobiografskimi, ker je življenje posameznika leviatansko spleteno iz mnogih življenj v eno samo preprogo sinergičnega učinka. Ta zapis je prav takšen. Različne izkušnje povezuje v eno celoto, ki naj bi kaj novega povedala tako tistim, ki že vedo, kako se učiti inspiracije kot tudi tistim, ki se tega še niso začeli učiti. Potem ni več problem učiti se na osnovi inspiracij. Pri opredeljevanju dejavnikov učne uspešnosti v šoli in izven nje avtorji običajno izpuščajo elemente pomenov, strukture in funkcije inspiracije. Ta prispevek služi kot izpolnitev te vrzeli.
Še neraziskano je, kaj je v procesu globalizacije vir inspiracije. Za Nietzscheja je vir veselja do življenja le zemeljsko in ne nadnaravno. Zato nadčlovek nastopa v vlogi rešitelja. V znanstvenofantastičnih filmih je večkrat treba braniti zemljo pred grožnjo uničenja s strani tujih izsiljevalcev in napadalcev.
Evropska birokracija se je v zadnjem času znašla pred dejstvom, da ljudi ideja Evrope prav nič ne navdušuje. T. im. ustava v smislu Lizbonske pogodbe ne razumejo. Nekajkrat v zgodo-vini je bila Evropa vir vojnega navdiha. npr. Tretja bitka pri Lepantu je potekala 7. oktobra 1571 med združeno krščansko floto Svete lige več držav in Otomanskim cesarstvom. To je bila zadnja večja pomorska bitka v svetovni zgodovini, v kateri so se borile le ladje na vesla.
Karl Martel (kladivo) je l. 732 med Toursom in Poatierjem premagal Arabce, ki so tako morali omejiti svojo posest le na iberski polotok. Iz tega ne bi smeli izpeljevati evropocent ričnega anti-islamizma. Vojna v Afganistanu navdihuje tako muslimanske kot ameriške fundamentalistične vojake do popolne dehumaniziranosti, kar pa njihove voditelje ne skrbi, saj prav njim posvečajo svoje totalitarno poslanstvo.
Inspiracija je učinek sreče kot naključnega ali ponavljajočega srečevanja. Zelo pomembna razlika pa je med srečanji za skupno dobro ali z namenom netenja konfliktov, vojn in povečevanja zla v svetu. Inspiracija pa je tudi učinek prepričanja in prepričevanja. Lakhani (2008) predlaga naslednje tri korake do učinkovitega prepričevanja: 1. pozicioniranje, ki pomeni, da zasijemo že v pr vem stiku, 2. pozicioniranje občinstva, kar pomeni, da je treba občinstvo za svoje sporočilo ali primerno izbrati ali pa se nanj primerno pripraviti. 3. prilagodite svojo zgodbo za občinstvo. Predstravitev predmeta naj bo učinkovita. Stranke je treba znati voditi k najboljši odločitvi.
Ugotovili smo, da je odgovor na vprašanje, kaj je prej: motivacija ali inspiracija, odvisen od tega, katero prej zaznavamo. Izraza navdušenje in inspiracija smo uporabljali sinonimno. Navdušenje je mogoče na več načinov opredeljevati, ker je pluralen pojem. Navdušenje seveda ni isto kot vzhičenost, čeprav obe sodita med ekstatične pojave. Pri svetnicah vidimo, da izhajajo že iz vsakdanjega življenjskega izkustva, vendar pa ga s svojo sposobnostjo samo odpovedi nepomembnim rečem in zavzetostjo ter predanostjo za božjo voljo in načrt, videnji in njihovo izpovedno močjo presegajo svoj čas.
Literatura
- Barbarić, S. (1998). Biseri ranjenega srca. Ljubljana : Uredništvo revije Mir – odmev Međugorja.
- Ben-Shahar, T. (2008). Sreča je v tebi. Naučite se skrivnosti vsakodnevnega veselja in trajne izpolnitve. Ljubljana, Karantanija.
- Bruckner Pascal (2006): Nenehna vzhičenost - esej o prisilni sreči. Ljubljana, Študentska založba.
-
Cain, Susan (2014). Tihi : moč introvertnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati. Ljubljana : Mladinska knjiga.
- Hribar Sorčan, V. (2008). O empatiji in intersubjektivnosti. Anthropos, 2008, str. 11-25.
- Davidson, D. (1985). Handlung und Ereignis. Frankfurt, Surkamp.
- Dyer, W. (1996). Verjemite in videli boste. Kranj, Ganeš.
- Dyer, W. (2000). Resnično čarodejstvo. Kako uresničujete to, kar je navidez nemogoče. Kranj, Ganeš.
- Dyer, W. (2007). The power of intention. Australia, Hay House.
- Dyer, W. (2008). Inspiration. Your ultimate calling. Australia, Hay House.
- Epiney-Burgard, G. & Zum Brunn, E. (2004). Božje trubadurke. Mistikinje srednjega veka. Ljubljana, KUD Logos.
- Friedman, T. (2008). Izravnavanje sveta. Kratka zgodovina 21. stoletja. Tržič, Učila.
- Gelb, M. (2002). Razmišljajte kao Leonardo da Vinči : sedam koraka do genijalnosti. Beograd : Finesa.
- Gibran, K. (1997). Jezus, Sin človekov. Njegove besede in njegova dela, kakor jih pripovedujejo tisti, ki so ga poznali. Celje, MD.
- Goethe, J. W. (1996). Trpljenje mladega Wertherja. Ljubljana, Cankarjeva založba.
- Govekar Okoliš, M. & Ličen, N. (2008). Poglavja iz andragogike. Ljubljana, FF.
- Gulding, M., M. & Gulding, R. (2007). Promeniti život. Terapija novom odlukom. Novi Sad, Psihopolis.
- Hram, A. (2012). Molitev v procesu (samo)pomoči. Preprečevanje zasvojenosti in omam.
V: Vzgoja, št. 54, junij, str. 34-35.
- Hribar Sorčan, V. (2008). O empatiji in intersubjektivnosti. Anthropos, 2008, str. 11-25.
- Janežič, S. (2005). Pot življenja : 85 pesmi ob 85-letnici rojstva. Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba.
- Janežič, S. (2007). Klicanje. Ljubljana, Slomškova založba.
- Jarc, I. (2006). Duhovna dediščina Katarov (katari ali čisti) in druge šole misterijev. Ljubljana : samozaložba.
- Kirbiš, N. (2005). Vsemu navkljub. Ljubljana, Stuart & Co.
- Kraljič, M. (2008). Magdalena Gornik. Ponova vas, Grafiko d. o.o.
- Lakhani, D. (2008). Prepričevanje – umetnost doseči to, kar želite. Ljubljana, Lisac & Lisac.
- Lao Zi (2007). Dao de jing – življenje življenjske sile skozi izžarevanje notranje moči. Ljub ljana, Amalietti.
- Ličen, N. (2006). Družinske zgodbe, ki vzgajajo : transformativno učenje in samovzgoja odraslih v družinskih vlogah. V: Zbornik povzetkov / Pedagoško-andragoški dnevi 2006, [Ljubljana, 26. in 27. januarja 2006]. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za pedago-giko in andragogiko, 2006. – ISBN 961-237-143-1. - Str. 24-27.
- Luhmann, N. (1994). Kopierte Existenz und Karriere. Zur Herstellung der Individualitat. V: Beck, U. Riskante Freicheiten. Frankfurt, Suhrkamp.
- Musek, J. (2006). Motivacijski in emocionalni vidik inspiracije. Anthropos. Letn. 38, št. 1/2 (2006), str. 77-95.
- Myss, Caroline M. (2008). Pet mitov o zdravljenju : zakaj ljudje ne ozdravijo in kako bi lahko. Ljubljana : Iskanja.
- Novak, B. & Jaksetič Dujc, Š. (2008). Umetniška dejavnost dijaških domov kot primer dobre prakse.
- Peale, N. (1992). Moč pozitivnega mišljenja. Celje, MD.
- Pečjak, V. (1998). Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana, Znanstveni inštitut FF.
- Pediček, F. (2007). Moja hoja za pedagogiko : 1950-2000. Radovljica, Didakta.
-Periček Krapež V. (2010). Inspiracija. V: Soutripanje. http://www.duhovna-univerza.org/arhiv/264-inspiracija.
- Ramovš, J. (1990). Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana : Založništvo slovenske knjige.
- Ross, S. & Carlson, C. (2005). Recite svojemu potencialu da. Ljubljana, Tuma.
- Salle, B. (2007). Zaigrajte melodijo uspeha. Simfonija zamisli, ki vam bodo pomagale docela izkoristiti vaš potencial. Ljubljana, Lisac & Lisac.
- Smrke, M. (2007). Družbena mimikrija. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede.
- Šadl, Z. (1993). Razum in čustva v simboličnem interakcionizmu. Teorija in praksa. Let. 30, št. 7/8 (1993), str. 634-645.
- Trochu (1966). Sv. Bernardka Lurška : življenjepis : 6. januarja 1844 - 16. aprila 1879 : lurški temelji. Ljubljana : Vinko Furlan.
- Tušak, M. (1994). Psihologija športa. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
- Valens, M. (2005). Besede o neubesedljivem. Ljubljana, Litera.
- Virtue, D. (2005). Božje vodstvo : kako navezati pogovor z Bogom in svojimi angeli varuhi. Ljubljana : Govinda.
- Werfel, F. (2008). Pesem o Bernardki (nem original: Das Lied von Bernardette). Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba, Celovec : Mohorjeva, Gorica : Goriška Mohorjeva družba.
- Winowska, M. (2000). Podoba usmiljenega Kristusa. Sporočila sestre Favstine. Ljubljana, Prenova v duhu.
- Žižek, S.(2007): Nasilje. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.
- Žorž, B. (2008). Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti. Ljubljana, Ognjišče.
V. Vodenje osebnih aspiracij uspešnosti
1. Idejna zasnova uspeha
Problem pri nas je, da se zaradi nedavne uravnilovke, podjetnost v smislu poštene delovne prizadevnosti za razliko od situacije v ZDA šteje za nekaj slabega. Vsi vemo, da je za uspeh treba plačati ceno v potrošenem času, energiji, rabi prostora in orodja in celo finančnih sredstev. Razlikovati bi bilo treba med uspehom, da sploh živimo v sosledju trenutkov in poslovnim uspehom, ki terja posebne treninge in obvladovanje različnih stilov vodenja. Prvo je podlaga drugega, vendar pa prvo prepogosto le predpostavljamo, ne da bi se zavedali, kaj vidimo.
Einstein je menil, da bo vse pokopano pod entropičnimi razvalinami vesolja. Emu naj bi potem vztrajali? Ali ni bolje predpostaviti, da bo nekoč vse odrešeno. Odgovor na stališče, če ne bom uspel, je v sidru: nič ni prelepo, da ne bi moglo biti res, ni tako čudovito, da se ne bi moglo zgoditi in tako dobro, da ne bi moglo trajati. Bogu ni nič nemogoče.
Glavno področje psihologije uspeha je upravljanje z željami in prepričanji. Analiza uspešnih ljudi nam pokaže, da imajo artikuliran sistem odnosov do svojih želja: jasne definicije, ocena njenih realnosti, analiza možnih načinov realizacije, definicija podciljev, merljivost rezulta tov. Tu je značilno za S.M.A.R.T. tehniko. K njej je treba dodati tudi usklajevanje svojih ciljev in ciljev drugih kot tudi usklajevanje med nameni naših podosebnosti.
Najpomembnejša so naša prepričanja, verovanja (beliefs), ki so lahko samoomejujoča ali pozitivna. Naše samoomejujoče prepričanje nastane zaradi strahu pred uspehom ali neuspe hom. Lahko nas je strah kar obojega, ker se uspeh in neuspeh izmenjujeta in ker uspeh terja nove napore za ohranitev pridobljenega ugleda ali in finančnega stanja.
O razliki med delom, ki ga moramo opravljati delom, ki ga radi opravljamo govori Celestin ska prerokba (2001). Njeno sporočilo je, da vsako delo, ki ga lahko duhovno osmislimo in je za nas pomembno, radi opravljamo. Pri tem je jasno, da je naša samoaktivnost pred aktivnostjo za druge, samonadzor pred nadzorom in vodenje sebe pred tem, da smo vodeni. Družbe ne zanima več toliko proučevanje tradicije z njenimi začetki vred niti ne prognozi ranje prihodnosti, ampak soustvarjanje časa, v katerem živimo. Od tod izhaja zamisel, da je uspeh v sedanjem trenutku.
V zgodovini filozofije ne bomo našli smeri, filozofa ali pojma uspeha. Vendar pa je zlasti v novoveški filozofiji dejanja precej zasnov za razumevanje mentalitete uspeha. Filozofi so lahko prav tako protagonisti uspeha, ker opozarjajo na morebitne pomanjkljivosti sveta in človeka. Pri njih ne bomo našli slepe vere v uspeh, čeprav ga bo malokdo razglasil za nemogočega. Do vzpona ameriške civilizacije uspeh ni bila glavna tema. Prvi so ga zastopali protestanti v Evropi z delom za božjo slavo. V Ameriki se je ta vera le še okrepila in s širjenjem zahodnega vpliva prihaja v zadnjem desetletju tudi k nam.
Že v Aristotelovi etiki najdemo precej napotkov za uspeh v življenju svobodnega posamez nika. Uspešen suženj ni možen, ker je za uspeh potreben aktivno umni odnos (lat. spiritus agens), ne pa zgolj pasivno uboganje ukazov. Elementi za etični okvir uspeha so po Aristotelu premišljenost (pametnost), odločitev, zmernost, vaja, uporaba primernih sredstev za dosego cilja. V antiki je bil uspeh nezaželen in neetičen tako kot pretiravanje (gr. hybris). Stari Grki so cenili mojstrstvo v določeni veščini in ne uspeha, ki je povezan z ekonomskim dobičkom. Ekonomija sama jim je pomenila gospodarstvo doma in ne na trgu.
Ljudje trpimo zaradi nepristnih odnosov. Bržkone še prej trpimo zaradi neusklajenih priča kovanj. S spletanjem čim širših socialnih mrež naj bi bili bolj uspešni. Odvisnost od uspeha, ki se kaže v boljši plači ali profitu, pa nas obremenjuje in peha v depresije. Uspeha ne smemo zagovarjati za vsako ceno, ker ga na ta način instrumentaliziramo. Vprašanje je, kakšen uspeh si ljudje zaslužimo na način zmagam zmagaš. Vse druge inačice so slabše, najslabša je 'izgu bim – izgubiš'. Npr. postaneš zaslužni profesor, nimaš pa prijateljstva.
Za filozofijo uspeha56 je zanimiv celoviti ali totalni človek. Totalna mobilnost ni isto kot total-na eksistenca. Totalna eksistenca sicer vključuje totalno mobilnost, vendar je ta lahko pogoje-na le z minimalnimi tehničnimi sredstvi pri naši celoviti samoizpolnitveni aktivnosti. Vse živ ljenje je odvisno od nas samih, ker smo odgovorni za vsako dejanje in nehanje. Tako da sem sodijo ekstatične dejavnosti s petjem, plesi in vrhunskimi športi. Današnja totalna mobilnost pa je lahko le tehnični izraz za našo odvisno od drugih in smo mi lahko pri tem skoraj popolnoma pasivni npr. pri vožnji z letalom.
1.1. Osmišljanje uspeha od znotraj
Pogojujemo ga z zdravjem kot delazmožnostjo, dobrim počutjem, z navdihom. V času novoveške predstave o perspektivnosti trga obstajajo tudi misleci, ki ne prisegajo izključno nanj. Nenavadno je primerjati Nietzscheja in Coveya, ki izhajata iz različne idejne podlage in ne nazadnje tudi iz različne naravnanosti. Popularna psihologija se veliko ukvarja z uspehom kot pokazateljem in dejavnikom osebne rasti. Pri tem poudarjajo pomen pozitivnega mišljenja, pozitivne samopodobe in pozitivne naravnanosti.
Covey in Frankl nekoliko drugače razumeti smisel poslanstva. Pri obeh gre za uspeh od znotraj in ne prvenstveno od zunaj, iz notranjih motivov in ne zunanjih spodbud, iz zdrave tekmovalnosti in ne iz nevrotične, bolestne.
|
