3. Poti do inspiracije
N. Mulej uči nenehne ustvarjalnosti. Z njenimi metoda nanjo ni treba čakati. Goethe in Steiner sta hotela vedeti, kako raste roža. Le kako? Poglej, začuti, prisluhni - in vedel boš. Podobno je z inspiracijo. Gre za nekaj subtilnega, delikatnega, težko opisljivega. Ta procesnost dogajanja je vredna pozornosti.
Inspiracija je za Periček Krapeževo (2010) pozitiven psihološki pojav, tako kot so lepota, ustvarjalnost, smisel in sreča. Inspiracija je vir vsakovrstne ustvarjalnosti. Krapeževa se je z njo srečevala pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev. Vedno znova jo osupne, koliko inspiracije se skoznje preliva. Inspiracija brez meja vodi v zasvojenost.
Vsakega človeka navdihuje kaj drugega in z drugačno globino in kakovostjo in vsakokrat drugače. Na videz tako nedolžen pojav, kot je inspiracija, utegne imeti bistvene nazorske posledice: človeku omogoča, da spremeni svoja življenjska prepričanja, da bodo bolj v skladu z resnico življenja. Materialiste spreminja v srčno in umstveno bolj odprte ljudi. Tiste z nazorsko zamegljenostjo oziroma neopredeljenostjo pa spodbudi, da prečistijo svoj svetovni nazor. Inspiracija spodbuja razvoj večje plemenitosti in etičnosti.
Za Periček Krapeževo (2010) skozi navdihujoč pojav presežna bit sveta za krajši čas sozveni s presežno bitjo Boga. Inspiracija se razraste kot gorčično zrno. V inspiraciji se ustvarjalnih kali ozavestimo do neslutene radosti. Navdih je kot pomladni sončni pramen, ki prebudi seme duhovnega v človeku. Duhovni svet oziroma duhovna bitja skozi inspirativne pojave nagovarjajo duhovno jedro v človeku.
Zato Periček Krapeževa svetuje, naj raziščimo, kaj nas navdihuje. To je duhovni dih, ki ga potrebujemo, da smo res živi, izpolnjeni in ustvarjalni. A pri tem je dobro razločevati med nižjimi in višjimi vibracijami v sebi, med sentimentalnostjo in minljivo čustveno vzhičenostjo ter globljimi stanji zavesti - pristno inspiracijo.
»Inspiracija je ... gost, ki se ne pojavi na prvi klic«, je pisal skladatelj P. I. Čajkovski. Za vse tiste, ki navdih iščete predvsem kot bister vrelec ustvarjalnih idej, skladatelj svetuje, da je treba za inspiracijo vztrajno delati, ne se pa izgovarjati s slabim razpoloženjem ter apatično in lenobno čakati, da sama pride. V ustvarjalnem procesu je 10 % navdiha, 90 % pa vztrajnega dela. »Če bi se hotel prepustiti nerazpoloženju do dela, bi lahko, verjetno, vztrajal v tej nede javnosti prav dolgo. ... Biti moraš potrpežljiv, verovati in inspiracija pride ...«
Inspiracija vključuje kvaliteto globlje sreče: zanos, vzhičenje in zamaknjenost; občutke izpol nitve, zadovoljitve, pomiritve; zlitja in enosti. Oseba, ki je v zanosu, je popolnoma vpletena v to, kar počne, je povsem osredotočena in uspešna. Zanos spremlja občutek navdušenje, zlitja z dejavnostjo do te mere, da se pojavi celo občutek akcije brez napora, da se dela samo od sebe. To je tisto, kar v taoizmu imenujejo wu-wei (nedejavna dejavnost).
Vsebuje pa tudi izkušanje še neke bolj specifične kvalitete: bodisi presežne lepote (estetike), dobrote in plemenitosti (etike), resnice (spoznanja), miru, svetosti ... V globokem navdihu izgine občutek časa in prostora. Takrat pozabimo nase (na svoj mali jaz, nase kot subjekt, izkuševalca) in na druge (na morebitni objekt svojega doživljanja, izkušano). Vse, kar ostane, je eno samo žarenje in užitek zlitja, enosti v neskončnem trajanju trenutka. Vrtinec radostne izpolnjenosti.
Marsikomu inspiracija globoko osmisli obstoj, tako da živi in diha predvsem zanjo. Mnogi inspiracijo namensko, zavestno iščejo; si vneto prizadevajo, da bi jo redno izkušali in jim pri tem ni škoda ne vloženega časa ne denarja. Inspiracija izpolni življenje z neprecenljivo kvaliteto. Brez izkušnje sočnega navdiha je za večino ljudi življenje prazno, brez soli.
Kdor je enkrat izkusil globoko inspiracijo, vedno hrepeni po njej in si prizadeva, da jo ponovi. A inspiracija je 'skrivnostna in svojeglava ptica', ki prileti in odleti. Včasih vnaprej vemo, da pride, ker obstajajo zunanji pogoji zanjo, kdaj drugič pa se pojavi popolnoma nepričakovano in brez-pogojno.
Zato za navdih ni recepta, kaj ga sproža. To so lahko narava, umetniške stvaritve, odnosi in osebe (prisotnost dragih oseb, pogovori z njimi, njihov pogled - oči); ter tudi najrazličnejša obredja, najpogosteje religiozna; harmonija - skladnost in lepota; etičnost, srčnost, plemeni tost, svetost ljudi; svetost prostorov. Pogosto gre tudi za situacije, skozi katere pridejo do izraza kvalitete, ki človeku primanjkujejo oz. bi si jih želel razviti, so mu izziv ali pa jih ceni. Manifestirajo pa se lahko prek različnih oseb ali dejavnosti, 'spleta okoliščin', v mestu ali naravi, umetnosti ali naravoslovju ...
V osnovi pa sta dva temeljna načina dojemanja inspiracije. Bolj kreativni in morda bolj intelektualistični ljudje - jang ljudje običajno pod inspiracijo razumejo predvsem kreativni impulz oziroma ustvarjalne ideje. Bolj mistični, mehki - jin ljudje pa jo povezujejo z osrečujočimi, izpolnjujočimi in globokimi občutenji. Za večino pa velja neko razmerje obojega.
Za Stare Grke je navdih prihajal od bogov, prav tako denimo za nordijska ljudstva; tudi za Hebrejce je bila inspiracija duhovna zadeva; krščanstvo jo razlaga kot darilo Svetega Duha. Mnogi umetniki so opisovali in upodabljali navdih, med njimi tudi Marc Chagall, na njegovih slikah liki, ki doživljajo inspiracijo, postanejo lahki kot dih, da lebdijo.
Jezikoslovci vedo povedati, da slovenska beseda navdih najverjetneje izhaja iz starogrške 'deus' - bog. Tudi v besedi inspiracija je božanska prisotnost - duh, duša (spiritus). Zanimivo in pomenljivo je, da je ista besedna osnova tudi v besedah dihati in duhati. Potemtakem je navdih - dih božanskega, duhovnega, duše - ki se vdahne v nas oziroma ki ga mi vdihnemo vase. Je tisto, kar 'prinaša v telo božjega duha, življenje'.
Inspirativna izkušnja je vdih presežnega (transendence) in povzdignjenje vanj. Navdih napolni 'pljuča' naše osebnosti, tako našo čustveno-senzitivno kot miselno-ustvarjalno razsežnost, s plemenito esenco duha. Metaforično jo opisujemo kot darilo naše duše, njena oda radosti, poljub med človekovim snovnim in duhovnim polom, sladek spomin na našo pravo naravo.
Inspiracija je izjemno pomemben in dragocen pojav tako za človeka kot za razvoj zavesti znotraj našega planetarnega Enega življenja: v votlini materije je ena najmočnejših potrditev duhovne razsežnosti bivanja in duše.
V navdihu so vedno trije elementi: izvor navdiha, inspirator (oddajni, duhovni pol, duša); sprejemnik navdiha, inspirirani (sprejemni, snovni pol); ter sprožilec, ki oba pola poveže, da med njima steče 'elektrika inspiracije', učinkuje torej kot katalizator in vmesnik, posrednik.
Inspiracija je energijski pretok od duše k osebnosti; subjektivno, psihološko doživljanje tega pretoka; in poetično, vedno posledica žametnega dotika duše. Vključuje vse vidike našega bitja - čustveno, umsko, nagonsko-telesno in duhovno, poveže jih in uskladi med seboj, da zavibrirajo hkrati, v izpolnjujoči in razodevajoči izkušnji.
Sprožilec inspiracije je za večino ljudi nekaj objektivnega, zunanjega. Sprožilci navdiha pa so tudi subjektivni: vznikajo iz globin človekove psihe, kot globoka in pretanjena čustvena stanja ali spodbudne sanje. Močan in neizogiben prinašalec inspiracije je, zlasti za duhovne iskalce resnice, meditacija. Človek tako postane postopoma neodvisen od objektivnih ter tudi od psiholoških sprožilcev navdiha. Neizčrpen vir navdiha prične spoznavati v globinah svojega bitja, od koder prihajajo dih, življenje, zavest. Sam se navdihujem. Včasih nam uspe le vdihniti, pa smo že navdihnjeni.
Pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev se je srečala tudi z napuhom nekaterih. Marsi
koga prepriča šele tisto, kar je otipljivo in znanstveno preučljivo, preverljivo - je mar zato manj vreden? Ali je v naši pristojnosti, da določamo, kje in kako se nam bo presežno razode valo. Dovolimo Bogu, naj se kaže, kakor sam hoče! Na nas pa je, da se ga učimo prepoznati in sodelovati z njim.
Inspiracija ima veliko preobrazbeno moč. Po osrečujoči ekstazi - vrhuncu navdiha, ki je intenzivno in kratkotrajnejše stanje, se v človekovi psihi in življenju sprožijo kompleksni ter dalj časa trajajoči preobrazbeni procesi.
Najprej je tu globoko prepoznanje pristnosti in vrednosti izkušnje in globoka hvaležnost zanjo. Pojavi se hrepenenje - aspiracija po nadaljnji inspiraciji. Navdihujoča izkušnja postane merilo za razločevanje v življenju med pomembnim in nepomembnim, potrebnim in nepotreb nim, poduhovljenim in površnim. Pogosto si navdahnjenec želi podeliti svojo izkušnjo z drugimi (govoriti ali preprosto izžarevati), pa četudi je bolj zadržane narave.
Navdihujoča izkušnja močno motivira človeka, da pozitivno spremeni svoj življenjski slog. Dobi navdih bodisi za lastno moralno preobrazbo (za osebno in duhovno rast); za ustvarjalno izražanje; ali pa za nesebično delovanje (pomoč bližnjim, razdajanje v dobrobit širše skupno sti). Samorealizacija je odvisna od njegove šibke ali močne volje za spremembo, ukoreninje nih navad, karmičnih okoliščin, itd.
Prvi pogoj za inspiracijo so pozitivna oz. afirmativna stališča. V japonski in zahodni kulturi se ljudje negativnih sodb o drugih bolj izogibajo kot pri nas. Zato je pri nas sendvič moči (power burger), motivacijski sendvič ali vrnitveno sporočilo težje sestaviti kot v anglosaksonskem svetu. Ideja sendviča moči je ustvarjalna, spodbudna in pozitivna kritika. Ta cilj dosežemo s sendvičem iz besed, ki je sestavljen iz treh delov. Zgoraj je rezina kruha, enako je spodaj, vmes pa je vsebina. Sporočilo v sendviču pa ima v prvem in tretjem delu spodbudo, vmes pa je kritika. Tako nezadostna ocena učenca ni vir nadaljnjih stigmatizacij in frustracij, groženj katastrofe s strani staršev, ampak je priložnost za uvid v dosedanje pomanjkljive pristope in predloge za izboljšanje stanja. Sendvič je hrana zmagovalcev (oz. po modelu Bluesteinove zmagam – zmagaš), ker njegovo kompleksno sporočilo pomeni s stališča TA jaz sem O. K., ti si O. K.
Inspiracije seveda ni brez dobrega stika s samim seboj in po možnosti tudi z drugimi. Peternelova (Peternel 2005) izpostavlja naslednja pravila vzpostavljanja dobrega stika učitelja s skupino učencev v prvih petih minutah pouka:
1. oceni svoje vzdušje in vzdušje otrok v razredu,
2. uglasi se s skupino v skupni ritem, skupno dihanje,
3. vzbudi radovednost (nova igra, nova naloga),
4. vodi skupino z uporabo čutil, ki so vir podatkov o svetu,
5. vodi učenje z uporabo predstav in gibanja,
6. upoštevaj desno in levo možgansko polovico (konvergentno in divergentno učenje),
7. ves čas ure opazuj govorico telesa otrok, njihova zrcaljenja,
8. priredi svojo govorico telesa (visok nivo avtoriteta, nizek nivo prijateljski odnos),
9. upoštevaj ritem ure: premor, vrh, zaključek,
10 Ves čas se vživljaj v otroke in vase.
1. in 10. točka v naštetih alinejah zadeva vse tri zaznavne položaje, 2. točka opredeljuje tehniko dobrega stika, 3. točka opredeljuje vlogo animacije in motivacije, 4. točka se nanaša na zaznavni sistem petih čutov, ki ga imenujemo VAKOG. 5. točka se nanaša na izbiro stilov vodenja, 6. točka nas navaja k ugotovitvi, da danes šola ni več ustanova racionalnih argumentacij, ampak še marsičesa drugega, kar zadeva tudi razsežnosti mišljenja, 7. točka dopolnjuje 2. točko, ki zadeva vzpostavljanje dobrega stika, 8. točka pomeni definicijo kalibriranja – primernosti govorici sogovorca, 9. točka se nanaša na tehniko prekinjevalcev v NLP. 10. točka vsebuje nasvet za empatijo. V smislu zaposlitve t. im. desne polovice možganov pred stave učencev učitelji vzbujajo z metaforami, anekdotami, kratkimi zgodami, risbami, barvami, uporabo medijev. Na ta način se v šolo uvaja 'možganom prijazno učenje' (izraz Birkenbihlove).
Navdušiti pomeni tudi poživiti, napolniti z duhom, opolnomočiti. Ljudje, ki se morejo navdušiti, lahko prevzame ena beseda, en pogled, eno srečanje. Prepustijo se doživetju, da jih iztrga iz njihove odmaknjenosti. Od njih se širi življenje. Polni so idej in veselja do življenja. Želim ti, da bi te v tem letu angel navdušenja spodbudil, da se boš navduševal nad tem, kar boš doživel, srečal, nad tem, kar si!
Dober stik vsekakor omogoča prenos inspiracije na drugega zaradi sinergičnih učinkov skup-nih teženj. Seveda nas pot lahko vodi od pozitivnega izžarevanja energije do izgorevanja. Izžarevanje samo po sebi še ni pozitivni pojem. Film Izžarevanje je posnet po knjigi Stephena Kinga (z istim naslovom: The Shining) in je mojstrsko delo Stanleyja Kubricka, ki se je s pomočjo odličnega igralca Jacka Nicholsona vživel v situacijsko odlično prikazane odlomke.
Ta prevzame vlogo pisatelja Jacka Torranca, ki se z družino vseli v hotel visoko v hribih, kjer bo kot neke vrste hišnik pozimi skrbel za hotel. On, njegova žena in sin bodo v hribih izolirani do pomladi, saj je hotel zaradi izjemno težke dostopnosti čez zimo zaprt. Ko prvi snežni metež zapre vse poti, nakopičena energija zlobnih dejanj v hotelu povzroči, da Jack počasi, a zanesljivo izgublja duševno zdravje. Za njegovo ženo in sina mogoče ne bo izhoda iz nastalega kaosa, prepletenega z družinskim nasiljem.
Če mislimo z izžarevanjem na fizikalno radiacijo, potem vemo, da je le dozirana koristna, sicer pa je škodljiva. Po pokvarjeni atomski elektrarni v Černobilu jo je bilo preveč in so zato tamkajšnji prebivalci zboleli in pomrli. Seveda mislimo na nekaj drugega npr. sijanje od sreče ali sijanje od svetosti.
Skepticizem škodljivo deluje na ustvarjalnost, ker vodi k motivaciji stran od in ne k nečemu. Kartezijanski metodični dvom je smiseln za falsifirajočo znanost, ne pa za kulturo življenja. Zanjo je sprejemljivo vse, kar je vredno življenja, kar je Nietzsche interpretiral kot voljo do moči, ki ji je cilj povečevanje moči, v krščanstvu pa gre za božji načrt. Priporočljivo pa je uporabljati tehniko Walta Disneya, ki vključuje argumentacijo in motivacijo za in proti.
Življenje življenjske sile (lat. vis vitalis) se udejanja skozi izžarevanje notranje moči. Tako je sporočilo vseh najbolj znanih izvirnikov, čeprav se znanost danes s tem ne strinja. Lao Zi se je po ravnal po navdihu drugih mojstrov iz davnine človeštva in tako je izpolnil svoje življenje. Njegova knjižnica se je imenovala "Daojia", kar pomeni "kraj, kjer je doma Dao". Še danes ne bi smeli pozabiti, kako se hodi pot Neba – Dao.
Ne glede na to, za kakšen pristop se odločite, znanstveni ali mitološki, dejstvo je, da modrost življenja prihaja od Neba in ne od človeka. Če je Lao Zi realizirano in nesmrtno bitje, pomeni, da je eno z brezimnim daom in modrost resnično prihaja od njega. Ime samo je nepomembno in ločuje. Tisti, ki se realizira, lahko to opazuje in se umakne tistim, ki se o tem prepirajo. Ponižno in skromno se modrost nesmrtnega življenja lahko izrazi v naslednjem stavku: če je telo celovito v zavesti, je duh prisoten, življenje izpolnjeno, um izpraznjen in vitalnost je povrnjena. Svetopisemska besedila implicirajo s svojo motiviko različna izžarevanja.
Očitno besedna zveza izžarevanje ljubezni po svojem pomenu koga navduši. Sproža mu lepe občutke, ki ga vodijo v zaželena stanja. Soočajo se kompleksni personalni sistemi z rastočo kompleksnostjo družbenih podsistemov. Nekomu je najpomembneje, da je medijsko opažen, drugemu, da se preobraža v puščavi, tretjemu, da sestavlja govor na gori. Polnost ljubezni se izraža v božanski menjavi dajanja in sprejemanja, v poljubu duha in objemu nebes. Navdihujoča je barva osebnega izkustva, navdihujoče je ritmično valovanje (nebeških) teles. Ni navdih le opažen, je tudi skrit in prikrit. Je kakor mik in zamik, pulziranje celic v sožitju, poslušanje sebi in drugim.
Ljubezen izžarevam tako, da jo drugi začutijo, da jih pritegne in se pridružijo tudi sami temu izžarevanju ljubezni. Kompleks manjvrednosti je tu zato, da se odreši v vrednosti verovanja v njeno vsemogočno s(i)lo. Čudovite besede označujejo čudovita dela, pozornost do pozornosti, sij ali luč svetosti na svetost. Pozornost in z njo ljubezen pa krožita, krožita in svet je lepši, vse lepši! Prav zaradi pozornosti svobodo prej občutimo kot jo definiramo. Mislimo na to, da nas ljubezen človeka vse bolj opogumlja, da mu zagotavlja, da je v redu biti to, kar je, biti pristen in zato si tudi vse bolj drzne to pokazati in doživeti. Tako se medsebojno osrečujemo in medosebno rastemo. Ženski in moški se privlačimo na različne (ne)zavedne načine. Vendar pa še vedno več pesniških inspiracij in slikarskih motivov nudijo ženske moškim kot obratno.
Dyer (2000) svetuje, da se veselimo blaginje drugih. Če smo srečni in zadovoljni, potem to tudi izžarevamo. Izžarevanje nastane, kadar se postavimo v lastno središče, svetišče oz. sebstvo. Zaplavamo (z morskimi psi), tako da se prepustimo toku in zaupamo notranjemu impulzu. Dyer (2000, 123-127) navaja naslednjih pet pogojev:
-
poiščite osrednji, navdihnjeni cilj, ki daje pomen vašemu delu
-
sredotočimo se in zaprimo misli pred vsemi motnjami
-
predajte se energetskemu toku
-
izkusite zanos
-
opazujte se, kako brez naprezanja dosegate vrhunsko produktivnost.
To je torej univerzalna pragmatika inspiracije, njena metoda, njena veličina, poklicanost, predanost in vzpon od sreče kot zadovoljstva do najvišje sreče kot blaženosti (ind. ananda). Seveda je treba pri ad 2 opozoriti, da 'zapreti mišljenje' ne pomeni, da ne smemo pretehtavati razlogov 'za in proti'. Pomeni pa, da nas morebitne težave ne bi smele odvrniti od doseganja vrednega cilja. Ker inspiracije ni brez globokega doživljanja, se je treba tudi tega učiti.
Svojo karierno pot načrtujmo in uspešno izvajamo, kadar zadostimo varnosti, zdravju, socialni mobilnosti in globalnemu delovanju... Vedno pomembnejša je kakovost našega dela. Način, s katerim je bila kriza predhodnega obdobja rešena, se manifestira v načinu reševanja konfliktov in problemov v naslednjem obdobju. Vprašanje pa je, če vemo, kaj smo spremenili v našem načinu učenja. Kombiniranje idej, priložnosti in virov vodi do fantastičnih rezultatov tudi z ustvarjanjem sinhronosti.
Dinamično življenje je polno radosti, veselja in sreče, življenje brez strahu in skrbi, v katerem si prizadevamo za cilje, ki so vredni truda. Nekateri ljudje so celo radi bolni in depresivni, da vzbujajo sočutje. Težave so neizogibno. Način reševanja pa kaže na to, ali jih mi obvladujemo ali pa one nas. Magična formula za dinamično življenje je božja oprema in uspeh z visoko pozitivno samopodobo (Ross & Carlson 2005). Ta vzdržuje voljo, ker se brez nje nahajamo v območju priučene nemoči.
Ross & Carlson (2005) meni, da ne gre le za domišljijo, vero, ampak tudi za vsaj nekoliko navdušenja. Opozarja na prepričevalno moč besed, ki prikličejo (evocirajo) navdušenje. Navdušenja se lahko naučimo, da deluje kot navada, za katero smo se odločili. Ross & Carlson priporočata, da v to, kar delamo, vložimo vse, kar imamo. Energijo ohranjamo z vero vanjem v dinamično življenje. Med drugimi tudi Emerson zagovarja tezo, da smemo zaupati vase, ker je svet ustvarjen tudi za nas. Meni, da nič velikega ne nastane brez navdušenja. Odkrivanje novih stvari in ljudi nas navdušuje, številne podrobnosti, ki gredo narobe, pa nas od tega odvračajo. Čim večkrat uporabljajmo tehniko 'zakoplji se globlje'. Težko postanemo stalno navdušeni brez poslanstva.
Ross & Carlson (2005) vidita v navdihu osvoboditev ustvarjalnosti, afirmacijo potencialov, čustva v sliki in čustveno podprto predstavo v glavi. S tem se približamo tematiki videnj in vizualizacij. Ne zavedamo se dovolj, da z besedami prikličemo takšna ali drugačna prepriča nja, verovanja, odnose. Zanimivo je povzeti njuno dinamično definicijo navdušenja: »navdušenje je moč, ki vas bo popeljala od začetnega in počasnega vzleta v neskončno dvigajoči se val. Z njegovo nadzorovano eksplozivno silo boste izstrelili svoje sanje v orbito! 'nimam spremeni v imam, poražence v zmagovalce.« (ibidem, 115) oba zastopata stališče, da naj se najprej čim detajlneje ukvarjamo s tistim, kar nas ne zanima. Govoriti je treba z navdušenjem. Intenzivna motivacija je vnema. Prinašajmo sebi in drugim dobre novice.
Jasno je, da je pozornost pogoj vizualizacije in obratno. Če je tako, kako potem vizualiziramo pozornost. Predstavljam si, kako se je pozornost že pojavljala v našem življenju. V vizijo vlagamo veliko čustvene pozitivne energije. Če nam to ne uspeva, to pomeni, da nimamo velike želje. V NLP s pomočjo tehnike vizualne zloženke določene navade in nanje navezane želje odpravljamo, druge pa uvajamo. V alfa stanju zavesti za kaj prosimo in to dobimo (metafora – trkanje na vrata). Razlikujemo med alfa in beta refleksijo. Pri prvi gre za sinhronost. Beta je začetek realizacije. Kombiniramo obe refleksiji, če nočemo ostati v začetni fazi ustvarjalnosti. Pri alfa stanju vidimo le bliskanje, pri beta pa doživimo vso nevihto, ki je daljša. Beta prinese nove priložnosti, ki zadevajo stike z ljudmi, denar itd. Izvirna intenca pride v obliki spontane inspiracije ali prek drugih ljudi. Potrebno je nadaljevati idejo v beta refleksiji, ki pa je ne smemo preveč kontrolirati. Le jasne, razločne in pozitivne misli in prepričljiv govor izraža želje. Laže se navduši za lepoto in dobroto čustveno sproščen posameznik kot racionalno zavrt.
Roth (2004) nas uči potovanja od inertnosti, prek posnemanja, intuicije, domišljije do navdi ha. Inercija zvaja posameznike na življenje lenih živali (tudi lenega mišljenja – ignava ratio po Kantu). Inertnost ohranjamo v pasivnem spominu iz šole, v ločenosti od drugih in odklanjanju novosti. Lenoba nikakor ni zastarel pojem, ker se v njem skrivajo različni strahovi z izgovori, predsodki, stereotipi in samoprevarami. Podpira jo tudi neiskrenost v smislu “laganja sebi”. Takšnim ostane (prisilno) ponavljanje lekcij včerajšnjega dne. Tako si kot letargiki spodbujajo “psihosklerozo” kot otrplost misli oz. otopelost mišlje nja, ki vodi k ponavljanju včerajšnjega dne in stagnaciji pa je njena posledica. Če smo že pozabili na lenobo, to še ne pomeni, da smo jo presegli, ker se kaže v tisočerih odkritih in prikritih oblikah.
4. Učenje iz biografskih in avtobiografskih zgodb
Sodelovanje z drugimi kot vir inspiracije smo že omenili. Če sooblikujemo ideje, priložnosti in vire, imamo vse. V dogodkih in zgodbah vidimo, kako se na nevidne in opažene načine prepletajo avtobiografije in biografije51. Običajno si bralec sam ustvari povezavo med biografijami in lastno biografijo. Nekateri kot so Kirbiševa (Kirbiš 2005) in Warejeva pa pokažejo, kako so integrirali izkušnje drugih v lastne izkušnje ne glede na to, ali gre za versko področje ali za posvetno. Duhovne učiteljice posredujejo neformalno znanje, ki so ga pridobile v pogovoru s klient(kam)i in z refleksijo lastnih izkušenj pri spreminjanju lastnega življenjskega sloga.
Na neviden način prehajajo izkušnje s preteklih generacij na sedanjo in prihodnjo. Po navadi to pojasnjujemo s 'prenosom', čeprav je v tem 'petitio principii', ki predpostavlja za zgodeno to, kar naj bi se šele zgodilo in za pojasnjeno to, kar bi bilo treba pojasniti.
Avtorji opisujejo, kako so sami kaj prevzeli, sami pa ne vemo, kako bomo mi. Ko se v tem stilu vedemo, ne vemo, od kdaj se je proces začel. Mistično stanje pojasnjuje Kraljičeva kot nadnaravna zna-menja, ki pričajo o božjem posegu. Oseba napreduj po poti svetosti. Vir inspiracije je za filozofa čudenje, za vernika pa je lahko zamaknjenje. Kraljičeva opisuje, kako je že samo poglabljanje v biografijo Magdalene pomagalo pri ozdravljenju njene družine.
Biografska metoda učenja je bila znana že v antiki. Kot je Jezus 'dobival' verske navdihe iz pogovorov z očetom na samem in je učil svoje učence, tako jih tudi mi dobivamo iz branja evangelijev.52 Biografije in biografske zgodbe nastajajo iz lastnih in tujih najbolj tipičnih izkušenj. Ni dovolj razumeti življenje, če ga gledamo v preteklost, ampak ga razumemo tudi iz pogleda v prihodnost. Izobraževalna biografija upošteva, da je posameznik subjekt in objekt družbe. Z biografsko metodo proučujemo vplive, ki določajo življenje posameznika.
Beck (1986) opozarja na popularizirana spoznanja in biografsko učenje (nem. Biographisches Lernen), ki je značilno za njegov razvoj. Iz odnosa posameznika do sprememb in novosti lahko sklepa-mo, za katere se navdušuje in za katere se ne. Izobraževalna biografija je neke vrste izobraževalna strategija – načrtovanje samoorganiziranja kot odgovor na potrebe njegovega osebnega razvoja. Ta strategija se v njegovih življenjskih obdobjih spreminja. Čeprav se da inspiracijo tudi didaktično načrtovati, to ne izključuje spontanega učenja in zgolj funkcionalne, neintencionalne vzgoje.
Izobraževalna biografija je usmerjena na razvoj posameznika, spreminjanja njegovih vrednot, znanja in sposobnosti. Poteka v sistemski interakcijski komunikaciji. Z njeno pomočjo posameznik opisuje pomembne dogodke v svoji izobraževalni karieri. Sem sodijo njegovi vtisi, doživetja, interesi, vrednote. Smiselno je, da posameznik v vsakem obdobju življenja, ki je identično z njegovo razvojno stopnjo, poišče tiste objekte dejavnosti, ki so v skladu z njegovimi interesi, vrednotami in ne le z družbenimi normami. To pomeni, da ni le on v skladu z vrednotami in normami, ki so značilne za določen socialni sistem, ampak da zna izbrati takšen socialni sistem, ki je dovzeten za njegove interese in vrednote. Vprašanje je, ali izobraževalna biografija odkriva vez med izkušnjo in izobraževanjem. Ljudje imamo možnost prepoznati višji pomen svojih življenjskih izkušenj in jih uporabiti za zavestne spremembe sebe in sveta (Luhmann, 1994). Ni odveč pripomniti, da je prav ta višji pomen vsebovan (v NLP terminologiji) v Miltonovem jeziku. In ta jezik Dyer obvlada, saj prav njemu omogoča pisanje navdihujočih knjig. Seveda pa je treba upoštevati moralno kodo dobrega in zla, ker 'je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni'.
Je veliko prepovedi v zgodnjem otroštvu, ki nam prepovedujejo 'odrasti' v avtentičnem doživ ljanju. Te so: ne obstajaj, ne občuti, ne bodi (tak) otrok, ne razmišljaj o skrivnosti naše družine, ne smeš uspeti, ne odrasti, ne bodi ženska, ne bodi blizu, ne bodi pomembne, ne bodi dobro (Gulding, 2007). Te prepovedi vodijo sčasoma v psihosomatske motnje. Podobno bi lahko trdili za zanikanja (v TA discounts). Medtem ko stroki, ki pomenijo afirmativne izraze pozornosti, vodijo v zdrav način sožitja. Zato ni vseeno, kakšna prepričanja gojimo, ker ta predstavljajo naš program. Zato se za inspiracijo lahko programiramo tako kot za vsako drugo vrednoto ali vrsto dejavnosti. Da ima nova temeljna odločitev terapevtsko vrednost vedo tako zastopniki TA kot NLP. V NLP se ta metoda imenuje rušenje odločitev (decision destroying). Po krščanskem verovanju kesanju s trdno odločitvijo sledi novo življenje. 'Maloverni' ne verjamemo v takšno moč inspiracije, da z njo lahko premaknemo goro.
Otroci, ki odraščajo v trdih, togih družinah, v katerih se ne čutijo sprejeti in ljubljeni, iščejo sproščenih odnosov in sprejetja drugje. Pogosto ga najdejo v vrstniških združbah, kjer so doma droge. Iz svoje primarne notranje potrebe iščejo svobodo, v vrstniških družbah in pod vplivom negativnih vzorov (pozitivnih pač doma niso dobili) pa namesto svobode iščejo prostosti. Trenutno, začasno se počutijo osvobojeni, če lahko delajo, kar hočejo, če jim ni treba poslušati »teženja«, če lahko ubežijo vsem prisilam, v katerih so odraščali. Droga pride »kar tako, neopazno – pač kot izziv, kot preverjanje, koliko si zares upajo, koliko so zares» svobodni«.
Žorž (2008) našteva naslednje zasvojenosti mladih: z mobitelom, računalnikom in računal-niškimi igricami, s hrano, z glasbo, z idoli, z odnosi, z zdravili, s tobakom, z alkoholom in z drogami. Zanimivo je, da je že F. Bacon v renesansi opozarjal človeka na zasvojenost s štirimi idoli. Posameznik lahko odpravi le specifične idole, ki njega zadevajo, ne pa splošnih idolov vrste. Pravzaprav so zasvojenosti posledica zlorabljenega pehanja za užitki in učinki, vendar pa kaže upoštevati Baconovo opozorilo, da so le nekatere zasvojenosti odpravljive in to tiste, ki jih po novejši terminologiji lahko 'gensko zaklenemo'.
Iz družinskih zgodb se je mogoče celo transformacijsko učiti (Ličen, 2006), čeprav je kot je razvidno iz naše navedbe, to trdo delo, ki pogosto terja sodelovanje psihoterapevta. Primerov družinskega nasilja je veliko. Veliko je otrok, ki odraščajo v normalnih« družinah. So odvisniki, ki svoje otroštvo opisujejo kot lepo, brezskrbno. Pogosto pravzaprav sploh ni jasno, kako so zašli v drogo. Eksperiment svobode brez omejitev je najdražji eksperiment. Kar zašli so, za »sceno«, ker so želeli živeti brez omejitev, svobodno, imeti in okusiti vedno več. Mar niso to razvajeni otroci? Barbarič (1998) piše o njih v Biserih ranjenega srca:Marko je odraščal v krščanski družini. »S 15imi leti sem že delal, kar sem hotel. Nisem več ubogal ne mame, ne očeta ... Mislil sem, da sem pametnejši od drugih, da se lažje znajdem. Hotel sem biti več vreden kot drugi. Predvsem pa sem hotel imeti denar, biti neodvisen ...!«
Rafael pa je odraščal v preprosti, pošteni delavski družini in o njej ni govoril nič slabega. Starša sta ga zares ljubila in mu dajala vse. »Tolikokrat sem slišal mater in očeta, da nam privoščita tisto, kar je njima manjkalo. Toda to mi nič pomenilo. Postajal znotraj vse bolj prazen in ošaben. Kar sem imel, mi ni zadostovalo. Hotel sem imeti vedno več ... Starša sta se zame žrtvovala. Hotela sta mi dati varno prihodnost brez mojega prizadevanja in trpljenja. Namesto mene sta hotela prevzeti vse to nase ...« V nekem trenutku postanejo gojenci ošabni.
Breda je začela v šoli uživati droge, kar pa nikomur ni bila pripravljena priznati. Bredin primer je eden izmed najtežje rešljivih, ker ni bila pripravljena na terapijo pri Žoržu in tudi ne na pogovor. Postopno sta se jo tudi starša začela drugače sprejemati s trdno pripravljenostjo, da bosta tokrat Bredo učila samostojnosti, da se bosta najprej sama učila, kako hčerko učiti samostojnosti.
Biografske zgodbe se da predelati tudi skozi likovno izražanje. Dijaki, ki jih likovna dejavnost navdihuje, se ustvarjalno izražajo v različnih dijaških domovih, tako naših kot ameriških. Umetniško ustvarjalno navdušenje učenci izražajo v vsebinah likovnega izražanja pri slikanju, kiparjenju in prostorskem oblikovanju. V interakciji z učiteljem razvijajo zmožnost zaznava nja, vizualnega spomina, likovnega mišljenja, domišljije in gibalne spretnosti pri teoretičnem in nato v praktičnem delu. Pogovorijo se o pojmih kot so prostor, načrtovalec/arhitekt, načrt, oblika, velikost, naravni gradbeni materiali, stabilnost, različnost, oblikovanje, okrasni pred meti.. Zamisli v notranjem svetu učencev se aktivirajo najprej verbalno, nato pa se realizirajo v likovnem izražanju z različnimi odpadnimi materiali v naravi v oblikovanju izdelka tridi menzionalne oblike. Učenci tudi ocenjujejo svoje izdelke in tako razvijajo tudi zmožnost oblikovanja meril za kritično vrednotenje svojih in vrstnikovih del.
Pater Pavle Jakop nas na biblijski skupini 2012/13/14 ni vzgajal za odlikovanja, ne za donosno službo, ne za imetje, ne za premoč oblasti. Želel je podobno kot pater Rupnik le ubesediti Jezusov pogled, ki vsebuje večni mir, besedo, ki odpušča, hrepeni po njegovem/ tvojem poslušanju, ki bo slišalo mene v tebi. Zato blagoslavlja tvoje oči, tvoja usta in ušesa. Vse zato, da se plemenitim odpro sveta nebesa.
Po zgodbah mladih, ki se še iščejo navedemo jih navedimo še nekaj iz življenja odraslih. Pediček (1922-2008) je v svojem zadnjem avtobiografskem delu (2007) osmislil svoje osebno in poklicno življenje. Navaja vplive sorodstva,53 ki so ga spravili na znanstveno pot. V njem je pojasnil tisto, kar je bilo doslej sodelavcem in celo sorodnikom nejasno. Brez olepševanja je ljudi, s katerimi je imel stike, razdelil glede na svoje preference na empatike in zoprnike.
Definicija zoprnika je po njegovem, da tam, kjer je bil on, ni bilo mene in obratno. Zoprni so tudi fenomeni Sartrove absurdne kulture. Antropološka osnova zoprnosti je, da je človek to, kar ni in ni to, kar je.
Takšno odkritosrčnost v drugih avtobiografijah težko najdemo. Pediček je bil kritičen pred vsem do drugih, v tem delu pa je tudi kritičen do sebe. Priznal si je, da si je marsikateri 'kulturni trk' sam zakuhal. Avantgarden v teoriji podobno kot že pokojni dr. Anton Trstenjak hodi za človekom. Tako po pedagoško- kot po psihološko-antropološki poti pridemo do sklepa, da je človek sam svoja inspiracija. V postmoderni je črpanje človeških virov (human resources) prav tako navdihujoče kot je bilo nekdaj črpanje naravnih virov. Marx je našel revolucionarni navdih v uporu zoper izkoriščevalske razmere.
Pediček je podobno kot frankfurtska šola marksistov iskal pot za vrnitev človeka k sebi iz jarma zoonpolitikonstva. Njegova še neizrečena misel je, da politika, ki si prisvaja šolo in učitelje in jih postavlja v svojo službo, tudi sama ni svobodna. Pot do pluralizma edukacijskih interesov se sicer odpira, vendar pa nastajajo novi vozli okrog (financiranja in pomena) privatnega in javnega šolstva. Kot avantgardni mislec sega do in preko našega časa.
V današnje svetu, ki je na videz brez meja, je toliko bolj treba paziti na skrite notranje meje. Kajti s svet s sovražniki proizvaja ene vrste navdihov, svet brez sovražnikov pa druge. Očitno nam Pedičkova avtobiografija kaže, da živimo v dveh svetovih. Po eni strani smo še v svetu ostrih meja, v katerem Berlinski zid še ni padel, po drugi strani pa že (posthumno?) živimo v občestvu, v katerem smo vsi eno. Rotarjeve 'Maske so padle' le delno razkrivajo duha povojnega časa skozi avtorjevo pripoved.
Vendar ima tudi empatija filozofske osnove. Za Husserla je empatija znotraj intersub jektivnosti. S tem pojavom so se ukvarjali še M. Scheler, M. Merleau Ponty, J. P. Sartre, psihoanaliza (S. Freud, M. Klein, E. Stein, W. R. Bion), analitična filozofija v navezavi na Chomskega. Od 60. leta dalje so ta pojav analizirale tudi kognitivne (nevro)znanosti. Za A. Smitha je simpatija moralno čustvo. Pravičnost je možna na osnovi empatije. Vplival je na Kanta. Darwin je menil, da vsi ljudje enako doživljamo čustva.
Navdih prihaja iz iskrenosti. Do nedavna nisem vedel, da je moja osnovna dilema dvomiti zaradi nezaupanja ali verovati zaradi odrešenja od sicer neprekinjene nezadostnosti (oz. samozadostnosti) in ločenosti. Pediček je v knjigi Ob prenovi (1998) razglasil načelo ločitve cerkve od države za zastarelo in se je zavzemal za verouk v šole. Za njegov opis avtobiografske poti izvemo šele posthumno (v izpovedi Razklani čas, 2011). Čeprav je bil leta 2007 sprejet kot častni član Društva katoliških pedagogov, ni zapisal, da hodi za katoliško ali pa vsaj ignacijsko pedagogiko.
Gibran (1997, 71) kar dobro avtobiografsko opisuje dvojno stanje: Suženj, ki ljubi s srcem, sanja o svobodi, čeprav dvomi v svojem duhu, dokler ga gospodarjev udarec z bičem ne zbudi. Če kdaj, sem ob tem udarcu spoznal, da ni dovolj, če nekaj dobim in dosežem, ampak je treba, da to zastopam in vzdržujem. Po vzgoji otrok sem se moral vprašati, kaj je samovzgoja54. Gibran sam pa pravi, da dvom ne bo spoznal resnice, ki ni le na njegovi strani, dokler se mu rane ne zacelijo.
Šele očitno razodetje mu je dalo namig naj Jezusove roke položi v svoje rane. Kazni in nagrade za polovično emancipacijo so sicer (a)socialno realno stanje, ni pa to že izpolnitev osnovnega hrepenenja. Zato je takšna troedina avtobiografija postavljena ob bok srednje veškim beginam, trubadurkam in mistikinjam, torej prav tistim duhovno revolucionarnim junakinjam.
Že dejstvo, da obstajajo Jezusove besede in njegova dela, kakor jih pripovedujejo tisti, ki so ga poznali je Gibranu motiv reinterpretacije, pesniškega podoživetja in poskusa ponovne upodobitve neupodobljivega. Gibran si je z biografijo pomembnega drugega razložili vsaj del avtobiografije. Razlog za to pisno evalvacijo je našel v spoznanju, da je že prej »pil njegovo kri iz studenca večne mladosti kljub trpljenju. Zaradi večnega veselja ni nobenega trenutka škoda za pogovor z njim.« Zato opisuje najlepše kraljestvo onkraj videne lepote. Videti je, da mu je Jezus po eni strani prijatelj in svetovalec, ko mu pripisuje tudi besede, ki jih v evangelijih še ni izrekel, po drugi strani pa mu sle.
Janez Evangelist Krek (1865-1917) je kot vsaka presežna osebnost zarezal globoko znamenje v svoj čas in ga je obenem s svojim duhom in delom presegel. Njegova veličina se zrcali v praktičnem delu za ohranjanje človeškega dostojanstva, ki ga je podpiral z izostrenim duhom in simpatijo do slehernega človeka. Zato njegov pomen sega daleč preko časovnih okvirov njegove dobe in nam lahko še danes služi kot motivacija in inspiracija pri oblikovanju pravičnejše družbe.
Darja Škraba Krmelj in Tomaž Krmelj (2014) pišeta, da je bistvenega pomena psihoterapev tova odprtost za duhovno, da bi zmogel širše kot klient videti, zaobjeti njegove poti. Najpomembnejša je modrost sprejemanja, odpuščanja in hvaležnosti. Pomembno je, da psihoterapevt, h kateremu se človek zateka po pomoč, zaveda etične dimenzije odnosa in nujnosti spoštovanja drugega ter mu ne vsiljuje svojih psiholoških ali duhovnih pogledov. Odločitev za izboljšanje je pacientova. Vedno je vstajenje po padcih pod križem.
Psihoterapevt mora biti sposoben oceniti, kdaj bi bilo nujno potrebno uporabiti duhovno dimenzijo v procesu zdravljenja, kadar prepozna, da ima človek, ki je pred njim, v sebi velik zdravilni potencial, ali obratno – je duhovnost morda celo izvor težav.
Po študiju številnih psihoterapevtskih tehnik glede na klientove človeške težave uporabljata eklektično različne pristope v osebnem odnosu do človeka v duhovni odprtosti. Ne v psihosomatiki, ne v psihoterapevtskih tehnikah, ampak v izkustvu najgloblje lastne nemoči in samote ju je čakal Kristus, Večna Ljubezen. Od tedaj izvajata duhovno terapijo pri klientih, ki so dovzetni zanjo. Podobno je že Tomaž Akvinski hotel ostati le še z Gospodom, ko ga je srečal. Maritain je pisal o in po Navdihih Tomaža Akvinskega.
Coelho se je zanimal za različne alternativne načine življenja, med drugim za ideologijo Hare Krišna. Leta 1977 je skupaj s prvo ženo zapustil Brazilijo in eno leto živel v Londonu, kjer se je posvetil pisateljevanju, a ni požel uspeha. Po vrnitvi v Brazilijo je bil tri mesece zaposlen kot vodja založbe, nato pa tudi kot urednik glasbene revije in lastnega časnika. Nenadoma se je odpovedal poklicnim ambicijam in se ločil od svoje žene.
Coelho je v koncentracijskem taborišče v Dachau doživel vizijo, v kateri se mu je prikazal moški, ki ga je čez dva meseca zopet srečal v amsterdamski kavarni. V pogovoru ga je moški prepričal, da je prestopil v katoliško vero. Šel je na romanje v Santiago de Compostela. Med letoma 1980 in 1985 je Coelho živel odmaknjen v enem od starih španskih katoliških redov, kjer je študiral krščanski simbolni jezik. Nemara je šlo za red z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), ki je bil ustanovljen leta 1492. Leta 1986 se je naposled odločil za romanje v Santiago de Compostelo.
l. 2002 je Coelho prejel najbolj prestižno nagrado za brazilske pisatelje - postal je član aka demije z nazivom „Academia Brasileira de Letras“ (Brazilska akademija družbenih ved), katere naloga je med drugim tudi skrb za portugalščino. Je tudi svetovalec UNESCOvega projekta „Convergences spirituelles et dialogues interculturels“, ki se ukvarja z medkulturnim dialogom. Z lastnim premoženjem je ustanovil sklad „Instituto Paulo Coelho“, ki pomaga ubožnim otrokom in starostnikom ter podpira prevajanje brazilskega leposlovja v tuje jezike. Pogost motiv junakov Coelha je ljubezen do drugega, ki je v nasprotju z ljubeznijo do sebe.
De Mello je na začetku jezuitskega služenja pojmoval katoliško doktrino precej dobesedno, sčasoma pa je prerasel rigidnost in začel širiti srčno duhovnost. Do konca je bil lojalen cerkvi in ljubljenemu jezuitskemu redu, čeprav je njegovo pisanje presegalo vsakršne okvire organizirane religije. Združeval je krščanske koncepte z vzhodnjaškimi tradicijami, sodobno psihologijo in duhovne vaje Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitskega reda. Želel je narediti katoliško cerkev res namenjeno vsem ljudem, kristjanom, nekristjanom in dvomljiv cem.
Potoval je po celem svetu, pisal duhovne knjige, vodil duhovne vaje in seminarje. Njegove knjige so hitro postale uspešnice, ne samo pri katolikih, ampak pri ljudeh vseh verstev sveta kot tudi pri tistih, ki ne pripadajo nobeni organizirani religiji. Prevedene so v več kot 20 jezikov. Uspeh njegovih knjig in videokaset s predavanji, ki pogosto presegajo katoliško doktrino, je po njegovi smrti sprožil poskuse nekaterih vatikanskih kardinalov, da bi prepovedali izdajanje de Mellovih knjig.
De Mello je ljubil zgodbe: »Najkrajša razdalja med človekom in resnico je zgodba.« Njegova predavanja in seminarji so pri mnogih ljudeh pogojevala globoke notranje spremembe. Prikazoval je reči na neobičajne načine in vodil ljudi, da so prišli v stik sami s seboj in mnogi so poročali o doživetju globokega notranjega miru. Vedel je, da raje kot veliko besed o Bogu, ljudje želijo začutiti Boga. De Mello je uspel na eksistencialen način, tako da je izhajal iz svoje notranje zakladnice in ni učil nobene posebne metode, zastopal šole ali doktrine. to je pravzaprav tipično za avtobiografske primere, ki v zanamcih vzbujajo pozornost.
Avstralski film Poti (Tracks, 2013) je danes – glede na to, kako težko se je v naši dobi hiper po vezanosti povsem odklopiti – celo bolj aktualna kot v času prvega izida knjige. Poti so – ne da bi pri tem povsem zdrsnile v new age vode – vznemirljiv prikaz jasnosti in samospoz nanja, do katerih lahko pripelje umik v divjo naravo. Kako vseživljenjsko sam je vsakdo od nas, čeprav mu po božji milosti prihajajo pravi ljudje v pravem času na pomoč in ga začasno vodijo, se zave šele tedaj, ko se od vsega odklopi in zaživi z naravo. Premagovanje ovir je mogoče z ustrezno opremo. Junakinja prečka (it. transversare, ang. crossing) avstralsko puščavo s sredstvi iz projekta National Geographic. S tem izpolnjuje svoje življenjsko poslanstvo, napiše knjigo, posnamejo o njej film.
Gospa Petreski (2014) je spremenila ime in priimek, da bi uspevala neodvisno od okolja, ki jo je oviralo. Izpoveduje se kot človek, ki je življenje sprejel, objel in ga živi, ne skriva, ne spre neveda, ga ne olepšuje in se mu ne izogiba.. Tejčina monografija ni zbirka instantnih nasvetov in odgovorov. Pravi, „tukaj sem, pripravljena živeti in trpeti, z vsemi strahovi in vso ljubez nijo“. S to Ljubeznijo do same sebe, Ljubeznijo do svoje družine in prijateljev, z Upanjem zase, za vse bližnje in za življenje – izjavlja: „Sem bojevnica in boj je oče vsega!“ »Želimo živeti svoje želje, ki se nam porajajo v sanjah, pa se ne znamo otresti strahu, ki hromi naše telo in uničuje našo srečo? Imamo občutek, da smo obtičali nekje v lastnem nezadovoljstvu? Se preveč obremenjujemo z mnenjem okolice? Se dovolj spoštujemo in ljubimo, da si dovoli mo izstopiti iz povprečja? Doživela je veliko stresov, vendar je vedela, da je to zaradi zakona privlačnosti. Negativne misli pritegujejo negativne dogodke, pozitivne pa pozitivne. Mnogi se sprašujejo, zakaj naše želje ostanejo iluzija ter napotke, kako se znebimo ovir na poti uresničitve želja in kako zaživimo sanje, kjer resnično uživamo. Vztrajajmo pri afirmacijah, dokler ne začne podzavest delati za nas.
Mea Valens (2008) je eno leto potovala po Latinski Ameriki, kjer je iskala skrite zaklade v naravi in ljudeh, vključno s seboj. Po povratku je spremenila ime in priimek ter se odzvala klicu pisateljske žilice. V zbirki Uglašena jo vodi strast do divje ženske. Spoznavanje drugačnih dimenzij bivanja in odločitev za čutenje, ne le razumevanje življenja, je spodbudilo nastanek romana o duhovni odvisnosti Milost. Sin Bor ji je odprl nova področja njene duše.
M. Košir vidi v njej vizijo in perspektivo. Podaja se v vedno nove življenjske pustolovščine, zunanje in notranje. Je navdihujoč dokaz, koliko različnih stvari lahko počne, če le zmore izstopiti iz cone udobja, ko postulat osebne rasti to od nje zahteva. Prepričana je, da vsaka iskrena želja vsebuje načrt do svoje uresničitve, in ni ji odveč prehoditi mnogoterih pokrajin duše, da bi se tekoče naučila jezike srca, zaupanja, sanj, domišljije, poguma in ljubezni.
Mea (2014)55 naj spregovori sama v smislu medgeneracijskega dialoga, izmenjave njene avtobiografije z biografijo bližnjih v komunikativni interbesedilnosti: »Kar mi šepeta na uho, naj bi oznanjala s streh neustrašno, svojstveno, strastno in nežno hkrati. Dala sem mu nazaj svojo svobodno voljo in prosto pot, naj naredi z mano to, za kar me je poslal. Z željo, naj se smehlja skozi moj smehljaj in govori skozi moja usta in daje ljudem tisto, kar resnično potrebujejo.
Seveda se opotekam, življenje mi ni prizanašalo zadnji dve leti na nobenem področju in sem kar potolčena, z nule štartam z ZAupanjem in računam samo na srce in angele v človeški podobi, ki me bodo tako ali drugače podprli po Očetovi volji. Eden od njih si zagotovo ti, za kar ti srčna hvala.
Moj dedek je bil Valenti, zaslužen (tudi partizanski) zdravnik in častni meščan Maribora, čudovit človek, pa sem hotela ostati rodbinsko povezana z njim, valens je v lat. "pogumen, močen, vreden, silovit", enaka oblika je za ženski in moški spol in se deklinira: valens, valen tis, valenti, valentem. Torej je v deklinaciji priimka moj dedek, moja pogumna varovalka. Njegovo poslanstvo do mene je bilo, da je podpiral moje izobraževanje, umetnost, po potrebi mi je bil mecen in vedno steber zaupanja, da počnem prave stvari. Zapustil je telo pred nekaj leti, a ostal v meni. Spoprijateljila se je z Japonko Lee Chikako in je prevedla njen Sanjski dnevnik. Lee je patentirala metodo pisanja sanj, ki jih je treba vaditi. S pogumom za uresniče vanje sanj pridemo do uspeha. Avtorica trdi, če je »meni uspelo, bo tudi vam.« Dolgo časa je živela v Ameriki revno. Podprl jo je mentor, s katerim se je poročila. Mea zaupa sanjam in želi ustanoviti Valentijev sklad za podporo umetnosti in sanjam.
Val pomeni plimo in oseko, pomeni amplitudo, pomeni nenehno igro morskega valovja in gorskega gorovja. Pomeni življenjsko dialektiko prinašanja on odnašanja, nastajanja in minevanja, dajanja in odpovedovanja podpore.
Vprašajmo se še, kakšen izziv za navdihe predstavljajo posamezniku različna življenjska obdobja. Pomanjkanju zaposlenosti sili mlade k samozaposlovanju. Pečjak (1998, str. 5) je svojo avtobiografsko izkušnjo staranja opisal takole: "Pravzaprav nisem niti dobro opazil, da se staram. Vedel sem, da mi peša vid in da moram kupovati očala. Čutil sem, da me pri dolgi hoji bolijo kolena in sem namesto na Triglav začel hoditi na Šmarno goro. Na morju sem skočil v vodo, enako globoko, kot sem je bil vajen, a sem se udaril v glavo in si zlomil rebro. Čedalje pogosteje se mi dogaja, da ne najdem besede, ki jo imam na koncu jezika, pri branju pa moram dolge stavke prebrati dvakrat ali trikrat, da jih razumem. Težave imam s pomnjenjem številk. Še zmeraj rad pogledam lepe ženske, a te mi le izjemoma vrnejo pogled. Kljub temu pa se imam za mlajšega, kot sem v resnici, enako stare ljudi pa za starejše. Sebe vidim takega, kot sem v svojih spominih. Šele nevšečnosti in nezgode me opozorijo, da nisem več rosno mlad in da se primerjam z napačnim jazom." Tako je Pečjak (1998) tudi fiziološko opisal starostne spremembe. Nakazuje misel, da je naša duša večno mlada.
Tabuizacija starosti in smrti, do katere je prišlo pred nekaj desetletji, ko je zahodna kultura izločila dotlej popolnoma človeške lastnosti, kot so nemoč, osamljenost, šibkost, staranje, smrt in žalovanje, je po mnenju Jožeta Ramovša kolektivna patologija, ki škoduje vsem trem generacijam. Starejšim onemogoča, da bi si sproščeno priznali starost in jo sprejeli, zato se silijo v videz in življenjski slog, ki sta značilna za mladost ali srednja leta, to pa se prenaša na drugi dve generaciji, ki nadaljujeta začarani krog. Idealizacija večne mladosti sega od epa o Gilgamešu do Slike Dorijana Graya.
Pečjak (1998) sicer meni, da koledarska starost ne more biti zanesljivo merilo drugih vidikov starosti (starost namreč družba povezuje z rigidnostjo mišljenja, demenco, pešanjem fizičnih moči, spomina...). Priznava, da je z vidika mentalnega zdravja najbolj ustrezen starostni jaz, ki ni ne premlad ne prestar.
Lorber (2004) piše, da je duhovno očiščenje ves čas enak boj proti živalski naravi. Gre za samožrtvovanje sebe in strpnost do drugih. V videnjih Razodetja lahko po avtobiografskem pregledu najdemo svojo zgodbo. Verjeti je treba, da bo vsaki oseki sledila plima kot padcu pod križem vstajenje. Val pomeni plimo in oseko, pomeni amplitudo, pomeni nenehno igro morskega valovja in gorskega gorovja. Pomeni življenjsko dialektiko prinašanja on odnaša nja, nastajanja in minevanja, dajanja in odpovedovanja podpore... Ustvarjanje zaupanja je v Sloveniji dolgoročni projekt, ki ga je moč povezati z Inštitutom za družbeno odgovornost in gibanjem svetovni etos.
Lahko bi nanizali še druge zgodbe. Vendar nam že ta pregled nekaterih biografij in avtobio grafij pokaže, da ljudje s poslanstvom veliko dosežejo, ker bolj presegajo samega sebe kot drugi. Dajejo zgled – paradigmo, znajo se pobrati, če padejo, poiščejo nova pota, ko stara ne odgovarjajo več. Navedli smo tudi zgodbe, ki kažejo, kako mladina išče pota iz labirintov.
Kaj stori posameznik za svoje življenje? Če beremo (avto)biografije, protagonisti storijo veli ko. Warejeva je veliko pričakovala od sebe, zato je na svoji pustolovski poti doživljala dvige in padce. Potem ko je dosegala z zapornicami visoko raven (samo)zaupanja, prijazne iskreno sti in prijateljstva, je zaradi bolečih spominov na svoje starše iz otroštva (preselila se je v nji hovo bližino) zapadla v globoko depresijo, iz katere se brez ljubeče strokovne pomoči ne bi izkopala. V bistvu trdi isto kot Kranjčeva, da sebe spoznavamo v komunikaciji z drugimi.
Barbara Brennan je znanstvenica, zdravilka, psihoterapevtka. Po diplomi iz atmosferske fizike na vseučilišču v Wisconsinu je delala kot raziskovalka NASA v vesoljskem centru Goddard. Že več kot 15 let preučuje človekovo energetsko polje in sodeluje v znanstvenih projektih na vseučilišču Drexel na Inštitutu za nove dobe. Zdravljenja z bioenergijo se je učila na Inštitutu za psihofiziološko sintezo v skupini za celostnega človeka in na inštitutu za energetiko CORE pri Inštitutu nove dobe. Sodelovala je tudi z ameriškimi in indijanskimi zdravilci.
Brennan vodi tečaje in predava o človekovem energetskem polju, zdravljenju z bioenergijo in meditiranju. Predava po Združenih državah Amerike, Kanadi in Evropi. Ima tudi zasebno prakso v New Yorku in East Hamptonu. Brennan je članica skupnosti za življenjsko pot v Phoeniciji v državi New York. Zanimiva pri njej je povezava med naravoslovnim, energijsko medicinskim in socialnim področju delovanja.
Razlika med ekstraverti in introverti ni istovetna z ločnico med površinskim in globinskim učenjem. Je pa res, da tisti, ki se površinsko učijo v bistvu osebnostno ne rastejo. Za osebno rast ne zadostuje zgolj informacijsko znanje. Treba je biti pogumen, tvegati odriniti na globo ko, se podati na lov za novimi obzorji, uveljaviti novo vibracijo v odnosih. Pred goro vsega poznanega se počutimo nebogljeni, nemočni. Tišino globine izkušamo ponoči, v duši. Seveda razlikujemo čas odkritij in čas ponavljanja že znanega, ki naj bi bil značilen za srednji vek.
Susan Cain (2014) mi je s svojim delom dala dovoljenje, da sem to, kar sem. Introvertirana oseba, iščoča samoto, tišino in globino v svetu, ki mi tega ne daje sam od sebe – kvečjemu odvzema. Pravi, da je za pisanje knjige Quiet – The Power of Introverts in a World That Can’t Stop Talking potrebovala sedem let in je v tem neizmerno uživala. Sedaj vseeno prestopa meje svojega udobja in knjigo javno predstavlja. Kako pomembna so njena sporočila vedo tisti, ki so jih preizkusili.
Cain (2014) se je vprašala, kako njen temperament vpliva na odnos z otroki in možem. Še vedno se redno umika v samoto, da lahko svoje resnično stališče ali čustva pove šele po razmisleku. Materinstva se uči predvsem s pomočjo samospraševanja in knjig. Vprašala se je tudi, koliko prostora za samoto, tišino in razmislek daje v naši sedaj številni družini drugim članom. Ali naš bivalni prostor in naše navade to omogočajo?
Spominjala sem se svojih preteklih odstopanj od družbenih norm in pričakovanj: umikanja v prazen kupe na vlaku ali pa poglobljene jutranje pogovore s prijateljico med vožnjo v šolo; potrebo po tem, da po prihodu domov najprej za dve uri zaspim in se šele nato lotim domače naloge in učenja; svoj “boj” za lastno sobo; nesrečno počutje na fakulteti, ko je izobraževanje za prevajalski poklic, ki je močno samotne narave, dajalo tak poudarek na skupinskem delu; svoje tesnobe, kadar sem bila cele dneve na obisku pri fantu brez možnosti, da se umaknem v naravo in samoto.
Sam kar najbolj spoštujem samoto, ker le iz nje lahko ustvarjam. V otroštvu in mladosti sem bil pogosto osamljen, kar me je utesnjevalo. Do študija filozofije na filozofske fakultete praktično nisem imel sogovornika. Na faksu sem našel dolgoletnega prijatelja Medveša Zdenka. Potem se je to zaradi moške neiskrenosti razbilo. Na Pedagoškem inštitutu je po Janezu Kolencu, ki sem mu posvetil e-knjigo Energetski potenciali osebne rasti obstal še Darko Štrajn. Sedaj je kulturnega dogajanja še preveč, da ga nujno selekcioniram. Introverti niso toliko proaktivni kot so reaktivni. Novost je, da skušam v sebi najti in dajati iz sebe to, kar pričakujem od drugih. To pas je natančno tisto, kar predstavljajo na različnih ravneh druge biografske zgodbe.
Kako se boriti za več veselja do življenja? Manfred Lütz je teolog, psihiater in primarij ene od psihiatričnih bolnišnic v Kolnu v Nemčiji. Deluje na več akademijah in inštitutih, poleg tega pa je tudi objavil več del o mejnih medicinskih, psihoterapevtskih in etičnih vprašanjih.
gre za 'terapijo izkušenj', ki je naknadna, lahko pa jo uporabimo preventivno, če izhajamo iz tujih izkušenj. Biografski primeri so v tem primeru uvod v naše avtobiografske.
Režiserka, soscenaristka in igralka Valeria Bruni Tedeschi je začela ustvarjati delno avtobio grafski film Grad v Italiji (2013) takole: »Že od začetka je bila tu želja, da raziščem Čehova, natančneje Češnjev vrt. Želja, da povem zgodbo o družini, bolnem bratu, gradu, parku, spomi nih in prodaji posestva, ki simbolizira konec tega sveta. Češnjev vrt in muzikaličnost Čehove ga pisanja sta me spremljala ves čas pisanja scenarija, priprav, snemanja in celo montaže. Bolj konkretno pa se je pisanje začelo s kontrastom med dvema sekvencama, ki je dal filmu živ ljenjsko moč. Najprej je bil tu prizor z junakinjo Louise in njenim fantom Nathanom v avtu. Prepirata se, a ne vemo, zakaj. Dialog je skoraj abstrakten. Trenutek kasneje nam postane jasno, da sta name njena na in-vitro oploditev. Drugi prizor je bil tisti z Louise in njenim zelo bolnim bratom Ludovicom v bolnišnici. Pove mu, da je noseča. Tako imamo na eni strani upanje novega življenja, na drugi pa strah pred bratovo smrtjo. Soočenje teh dveh nasprotujo čih si elementov ustvari izhodiščno točko za zgodbo. Gre za precej nekonvencionalen par: razlikujeta se v letih, pripadata različnima družbenima razredoma in imata različne obsesije. Ona bi rada imela otroka, vendar je v resnici prestara; on ni prepričan v svoj poklic, čeprav mu gre dobro. Moč njune zgodbe pa po mojem mnenju izhaja iz nečesa bolj univerzalnega: sta kot utapljajoča se človeka, ki se oklepata drug drugega, da bi se rešila. Če pogledaš pod površje življenjskih situacij, burleska nikoli ni daleč. Cilj igralca je po mojem mnenju najti klovna v sebi in v Gradu v Italiji je to vsem igralcem uspelo. Bilo je zelo zabavno.«
Iz te predispozije se lahko učimo sledeče: na koncu je zgodba tudi zabavna. Par je nekoliko čuden, vendar pa je od njune odločitve odvisno, kako se bo situacija razpletla. Gledalec se vpraša, ali zgodba zadeva tudi njega ali ne. V čem ga in v čem ga ne? Alegorija čehovljan skega vrta nam pove, da obdeluje vsak svoj voterjanski vrt (ne)sreče. Vsak prehaja iz izgnan stva iz edenskega vrta v getsemanskega, v katerem učenci spijo, Jezus pa moli, da bi se duhovno prebudili in da bi bili sprejeti v Gospodove prostore vrtov večne pomladi.
-
|
