| 4. Sposobnosti osebnostnega razvoja
Razvoj osebnosti je organiziran v smislu pomoči različnih organizacij za našo samopomoč. Če so bili starši zaradi nas preveč zaskrbljeni, bomo tudi mi zaradi drugih. Takšni sprejemajo samorazvoj kot blagoslov za trpljenje. Drugi sprejemajo samorazvoj kot zabavno igro vodenja sebe (self-management), tretji kot osebno knjigovodstvo o željah in uresničenih ciljih z natančnim pregledovanjem tega, kaj imamo na bančnem in čustvenem računu, zaradi česar je možno (ne)smiselno tvegati nove akcije. Četrti sledijo zgodbi o sinovih, ki na osnovi očetove oporoke o nahajanju skritega zaklada preorjejo domačo njivo. Čeprav ne najdejo ničesar, preživijo s plodovi svojega dela. Ti sinovi simbolizirajo Robbinsovega (Robbins, 2000) 'spečega velikana' v sebi, ki ga lahko prebudijo tako da uporabijo svoje sposobnosti. To jih vodi k prepričanju, da delo na samem sebi prinaša največje bogastvo. Tudi pri osebnem razvoju se učimo na lastnih in tujih izkušnjah. Dokler ima moč zunanji človek, je notranji njegov suženj. Vtisom iz zunanjega sveta dopustimo priti do sebe na način, ki ga sami določamo.
Pri spreminjanju sebe rabimo sposobnost dela z dvema pozornostima kognitivno in meta-kognitivno. Prva je usmerjena vsebinsko-predmetno, druga pa pomeni samokontrolno stopnjo prve. Če vodi ena pozornost k vlogam, ki pomenijo trajno fokusiranje posameznika na to, kar družba od njega pričakuje in potrebuje in kar sam hoče, pa vodi druga pozornost samorefleksivno k središču (oz. svetišču - sanctury pri Gawainovi). Brez te druge pozornosti ne bi bilo nobene civilizacije in kulture in še manj osebnega razvoja, ker človek ne bi dobil prek zrcaljenja sebe povratne informacije o tem, kaj dela in kaj bi želel delati v smislu izboljševanja. Stalno iščemo ravnotežje med zunanjimi družbenimi potrebami in notranjim sebstvom. Brez te druge pozornosti ne bi mogli spreminjati prve. Od usmeritve pozornosti je odvisno, ali smo obrnjeni k revščini, v kateri nam ne pripada ničesar bistvenega ali k bogastvu, v katerem je sprejemljivo vse, ker “nas vesolje podpira” po Hayevi afirmaciji. Razlika v načinu življenja je očitna!
Bistvenega pomena je komunikacija v smislu notranjega in zunanjega dialoga, ki smo jo tudi opredeljevali kot možnost vplivanja nase in na druge. Odgovor na vprašanje, kolikšno moč vplivanja imamo, je odvisen od položaja in vlog, v katere se postavljamo. Najprej bi se morali zavedati, od česa vse smo odvisni, da bi potem lahko postali neodvisni oz. nenavezani in soodvisni (Coveyev izraz je codependency) zaradi kooperacije.
Ker v tranziciji nova solidarnost šele nastaja, prevladuje t. i. kultura 'cinične distance'. Zato je premalo ujemanja in približevanja k drugemu in preveč distanciranja, ki pomeni tudi disociiranje, dislociranje in odklapljanju od drugih posameznik se mora ponovno učiti postavljati svoje premične meje do drugih. Ni vnaprej jasno, kje je smiselno te meje najbolje ohranjati. Za
prte osebnosti imajo meje ozko postavljene, odprte pa široko postavljene meje. Potrebno je poznati podporne pomožne mehanizme pomoči v sebi in socialnem okolju za posameznikovo predajanje poslu. Tranzicija po svoji zmedenosti vrednot kar kliče k preokvirjanju (reframing) in modeliranju po odličnosti drugih. V naši kulturi je premalo vživljanja (empathy) v drugega, zato pa ni tiste varnosti v družbi, ki bi omogočala zaupanje in predajanje posameznika. Brez vživljanja ni vrednot sočutja, sožitja in sodelovanja, ki pa so pogoj za timsko delo, učečo se organizacijo in za razvoj (trans)nacionalnega gospodarstva. Wiliams (2003) poudarja, da nismo brezpogojno uspešni, če se ne učimo, kako biti srečen, ljubeč, bolj zvest in zaupljiv, ustvarjalen in navdušen. Pri tem ohranjamo dobro počutje, ki si ga ustvarjamo s kopičenjem sider na pomenske besede, metafore, prijetno glasbo (npr. Mozartovo), lepe slike, itd. V tem dobimo odzive na vprašanja, kaj me trenutno osrečuje, navdušuje, navdaja s hvaležnostjo in kje v telesu to občutim.
Osebno rastemo s pomočjo zbrane in smotrno uporabljene energije. Vsak lahko presoja svoj razvoj, tako da spremlja in ocenjuje uresničevanje zastavljenih ciljev.
|
