Gilligan (2004) izhaja celo iz dvojnega sebstva – jaza. Sredina je neuničljivo nežno, mehko mesto ali jedro (Trungpa, Gillingan). Ker je teh sredin več, obstaja povezava med sebstvom (enost telesa in duha) in čakrami.
Pomembno je ponovno iskati stik s sebstvom, ki smo ga imeli kot otroci. Gre za središče naše osebnosti kot božansko modrost. Jaz in sebstvo naj bi bila v ravnotežju, poškodba iz otroštva ali kasneje se kaže v tem, da se uveljavlja eden na račun drugega. Po Edingerju (2004) se inflacija jaza kaže v poskusu prevlade jaza nad sebstvom, na kar kažejo tudi tri Kristusove skušnjave.
Sebstvo pomeni naše notranje, socialno in kozmično jedro. Nekateri ga izenačujejo z višjim jazom nasproti nižjemu – egu. Začutimo ga z raznimi vrstami meditacije. Po refleksivni meditaciji delamo sintezo med dobo dvoma in dobo posvečenja. Verjetno naša doba ni doba uma, ampak je duh dobe (nem. Zeitgeist) 'organizirana blaznost' (Brandtov izraz). Na to oceno odgovarja Osho z dinamično meditacijo. Če nam nori plesi niso blizu, se odločimo za prošnjo blaženega miru. Kot bi nam angel varuh rekel: “Vi, ki prihajate v nebo, ne bojte se več pekla. Bodite kot zvezde, ki blestijo v lastni svetlobi in ne kot planeti, ki svetijo v tuji. Svetloba zvezd bo vaša svetloba.” Goetheva težnja k ‘več svetlobe’ je težnja k prebujenosti in svetosti življenja, da ne bi bilo vsak dan bolj podivjano in manj vredno. Danes pomeni ‘svetloba’ to, kar je veda o humanem upravljanju. Paziti je treba da je zamenjamo z izkoriščanjem človeških virov (v angleščini kratica HRM - Human resource management). Za Murphyja se vse zdravje, resnica in dobrota skozi kozmično, božansko energijo pretakajo skozi mene. Smo energetska telesa na vseh ravneh. Energijo (indijsko prana in kitajsko či) črpamo iz vseh pojavov (Trkovnik), vendar razlikujmo dobro energijo od slabe. Bistvo življenja je sinteza vseh vrst energij, ki jih s skupnim imenom poimenujemo kot kozmična, zlasti bi morali govoriti tudi o psihični in duhovni energiji.
Sebstvo je kolektivno nezavedno, ki obdaja oz. obkroža naš jaz kot elipsa v Assagiolijevi shemi. Pogosto nam gre za usklajevanje (kongruenco) različnih podosebnosti manjka ljubeča volja. Vprašanje je, kako priti do celega polja nezavednih kompetenc, ki so po Jungu v kolektivno nezavednem. Sebstvo vsebuje vse od naše neposredne skupnosti do vseh ljudstev na svetu. V njem se nahaja naš skriti kurikul, šifrirana evolucija človeštva. Po eni strani predelujemo informacije iz tega področja, po drugi pa vanj vstopajo kot naš osebni prispevek. Ker ni vseeno, kako se to dogaja, to lahko vadimo s pomočjo analize sanj, meditacije na občutke, misli, čustva, vajami za razvoj intuicije itd.
Sebstvo kot najgloblji del nas pomeni sprejemanje sebe. Vsebuje naslednje sestavine: samospoštovanje z visoko pozitivno samopodobo, učenje ljubezen do sebe (z aspekti prijaznosti-skrbi, razumevanjem in sprejemanjem, izzivi in služenjem), razvijanje vseh inteligenc, razumevanje in razreševanje raznih vrst konfliktov (Iršič, M. 2004) in odpuščanje (Smedes, 1999). Za Meada (Mead, 2004) je naloga uma usklajevanje konfliktnih impulzov. Značilno za zgodnje reševanje konfliktov je prijazna ali sovražna naravnanost. Večina svetovalcev potem skuša nadomestiti sovražnost z ljubečo prijaznostjo (Benett-Goleman, 2003), Dyer pa pozna tudi instanco najvišjega opazovalca, ki ne sodi.
Poti do harmoničnega ravnotežja s pomočjo sebstva so:
1 - odstranitev razvojnih blokad, vest se osvobodi introjektov nadjaza,
2 – vidik sebstva je doživljanje celovitosti sebe kot kontinuuma v času,
3 - odnos do soljudi -avtistično ukvarjanje s seboj, manj obsojanja, več empatije,
4 - sprejemanje realnosti,
5 - doživljajska polnost in živost,
6 – uporaba coping mehanizmov (posnemanja uspešnih) pomeni opustitev prejšnjih oblik vedenja (s shizoidnim umikom in pasivno agresijo),
7 - integrativne sposobnosti pomenijo povečanje tolerance za ambivalenco, dvom, nasprotja.
8 - avtoanalitične sposobnosti vodijo k temu, da postanemo to, kar smo. Psihoanaliza se zadovoljuje s tem, da odpravlja neznosne strahove.
Prav globalne razmere nas silijo na poti k sebstvu (Selbst, self). Verbič (2005) meni, da je na podlagi ozaveščenega posameznika potrebno vzpostaviti družbeno zavest, izhajajočo iz iskanja in oblikovanja skupnih vrednot človeštva. Znotraj etike globalne družbene odgovor nosti pa je potrebno ustvariti pogoje ozaveščene individualnosti in pustiti prostor vsej raznolikosti, še posebej, ker populizmi, totalitarizmi in fundamentalizmi vedno prežijo na pravo priložnost.
|
