Novak Bogomir
Učenje inspiracije in inspiracija za učenje
Povzetek
V članku dokazujemo, da je inspiracija izhodišče samomotivacije. Inspiracija – navdušenje ni samo sestavni del teorije ustvarjalnosti in še posebej umetnosti. Je tudi v funkciji umetnosti inspiracije. Pri razčlenjevanju strukture, namena in načina inspiracije se najbolj opiramo na razlago svetovno priznanega psihoterapevta Wayna Dyerja. Nekateri inštituti se učijo inspiracijo za določene namene vizualizacije, mišljenja, organizacije in učenja.
Inspiracijo predstavljamo kot alternativo apatiji in melanholiji. Pokazali smo inspirativno prepletanje biografskih in avtobiografskih zgodb s posvetnimi in verskimi izkušnjami. Danes je še kako aktualno vprašanje navduševanja, ker je treba gojiti odličnost na vseh področjih osebnega, poklicnega in družbenega življenja. Inspiracije se da situacijako, empatično in sistematično učiti. Razlikujemo med ovirami (alibični argumenti, motivacija proti, rutina, apatija, zasvojenosti, izgorelost) in spodbudami za navduševanje (živeti sedaj in tukaj, odlična kooperacija in organizacija, dobra socialna podporna mreža, zaupanje vase in v druge, zdravje, duhovne vrednote).
Uvod
Razlikujemo med umetniško inspiracijo in umetnostjo inspiracije. Prvo smo povezali z ustvarjalnostjo v umetnosti in znanosti,1 drugo pa analiziramo v tem prispevku. Dyer razlaga, da smo lahko vsakdanje navdušeni tako kot umetniki, ki ves čas ustvarjajo in sodobni filozofi, ki črpajo motiv filozofije ne le iz čudenja zaradi obstajanja sveta, ampak iz posameznih vprašanj v zgodovini filozofije. Znanstveniki prav tako črpajo svojo moč raziskovanja iz polja neskončnih možnosti. Kakor si to polje organiziramo, tako se v njem znajdemo, rastemo in minevamo. Škoda je, da smo se doslej premalo učili, kako je treba ravnati z različnimi energijami, ki so v nas in okrog nas. Dyer meni, da sta čarobnost in čudežnost lastnosti duše, na kateri zlahka pozabljamo, vendar pa iz njiju tudi najlaže črpamo. Dyer tako kot nekateri drugi, npr. Kojc, verjame v moč taoizma. Ponovno je treba odkrivati enostavnost življenja, ker je postalo vedno bolj kompleksno zaradi sofisticiranega razvoja tehnike in norm. Verjetno je odgovor za dejstvo, da tako malo ljudi sistematično goji inspiracijo, v tem, da smo pozabili, kako smo že bili navdušeni in kaj nas je navduševalo. Brez navduševanja ne bi bilo NLP tehnik ponovnega vtisa (reinprinting) in spreminjanja osebne zgodovine (changing history).
Odgovor na vprašanje, kaj je prej: motivacija ali inspiracija, je odvisen od tega, katero prej zaznavamo. Navdušenje seveda ni isto kot vzhičenost, čeprav obe sodita med ekstatične pojave. Musek (2006) uvaja empirično raziskovanje psihološkega konstrukta inspiracije v slovenski prostor. Izpostavlja hipotezo, da naj bi se inspiracija kot osebnostna poteza povezovala z najbolj stabilnimi in splošnimi dimenzijami motivacije in emocionalnosti. Gre za dvofaktorsko strukturo inspiracije, (motivacijskega) vedenjskega sistema in afekta. Rezultati raziskave so potrdili predpostavljeno pozitivno povezanost inspiracije z vedenjskim aktivacijskim sistemom in s pozitivnim afektom, pokazali pa so tudi signifikantno negativno povezanost z vedenjskim inhibicijskim sistemom in negativnim afektom. Rezultati raziskave glede na prejšnje raziskave kažejo bolj jasno odnose med temeljnimi dimenzijami inspiracije, vedenjskega sistema in emocionalnosti (afekta). Izraz navdih ima etimologijo v starogrškem izrazu enthousiasmos,2 izhaja iz enthousiazein, ki pomeni biti navdušen. Entheos pomeni navdušen, izhaja pa iz en- theos v bogu. Entuziasti so bili verska sekta v Siriji že pred našim štetjem, tudi del protestantov se je imenoval tako. V srednjem veku je to pomenilo vero v sv. Duha. Pomeni verski fanatizem.3 je starejši kot izraz 'motiv' (lat. motiv, ang. motivation). zato bi bilo v skladu s tradicijo najbolje govoriti o božanskih navdihih in o človeško-osebni motivaciji. Zato je stališče, da je inspiracija le vidik motivacije že redukcija božanskega na človeško.
Kot je znano je motivacija proces spodbujanja k aktivnosti zaradi uresničevanja določenih ciljev, usmerjanja aktivnosti na določene predmete in reguliranje načina, kako bomo ravnali. Motivacijski procesi zajemajo različne silnice našega motiviranega delovanja (potrebe, nagoni, želje, motivi, cilji, vrednote, interesi, ideali, volja) - lahko tudi rečemo, da motivacijo predstavljajo vsi tisti dejavniki, ki spodbujajo ali usmerjajo naše obnašanje. Motivacija je pomemben faktor in oblikovalec vedenja, njen rezultat pa je vedno aktivnost. Značilnosti motiviranega vedenja so (Tušak, 1994):
· povečana mobilizacija energije,
· vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja,
· usmerjenost k cilju,
· motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv ojačitve).
Pogosto razlagamo motive iz potrebe, ki jih opredeljujemo kot pomanjkanje nečesa, aktivirajo organizem in so vir motivov. Motiv pa imenujemo doživljeno potrebo, usmerjeno na določene cilje, s katerimi bomo zadovoljili potrebo, kot pričakujemo. Motive lahko opredelimo tudi kot faktorje (gibalne sile), ki izzovejo določeno aktivnost, jo usmerjajo proti določenim predmetom, ciljem in urejajo, kako se bo aktivnost izvedla.
Ni vseeno, ali gre pri inspiraciji za spremembo ali tudi za transformacijo. Holdenova (Holden 2002) predvideva transformacijo življenja z milostjo in inspiracijo. Ne razlaga strukturnih funkcij inspiracije, navaja pa molitev o predanosti (nem. sich ergeben, ang. surending, fr. surrendre) (Holden 2002, 177), v kateri vse svoje dobre in slabe strani predamo bogu. Že v etimologiji besede predaja je ideja, da izgubljamo zato da bi dobili. Prav predajanje je način, kako vnesemo v življenje navdih. V zenu se ta postopek imenuje 'satori', ki je nenadno doživetje, ki je dosegljivo v vsakem trenutku (gr. kairos). Pogosto se ga opisuje kot preobrat (gr. metanoia) uma. Tudi pri satoriju gre za vstopanje skozi vrata. V krščanstvu poznamo trkanje na vrata in vstopanje skozi ozka vrata. Da pa je to možno, moramo paziti, da se ne predajamo silam zla, ampak dobrim namenom. Ker so meje med njimi pogosto zabrisane, je to že predmet vseživljenjskega učenja, najprej vzgoje staršev, kasneje samovzgoje. Tako za navajanje na predanost kot za inspiracijo je potreben pogum. Gre pa tudi za idejo obdajanja (surrounding) in objemanja (embracing). Dyer (2000) pravi, da se je začel predajati šele tedaj, ko je ugotovil, da mu ničesar ne manjka. Gide je to misel izrazil takole »česar ne morete dati, vas poseduje«. To je povezoval s slavljenjem, prebujenjem in veličastnostjo. Schubertova pa se je začela izročati Jezusu šele tedaj, ko je preživela raka kot bolezen na smrt. Navdihnjeni in navdihujoči posameznik je v objemu nebes. Je v stanju zamaknjenosti. Očitno je, da Holdenova tako kot Dyer šteje predanost kot navdih. Praktično ni razlike med navdihom za prednost in predanost navdihu. Potek satorija imenuje stopanje oz. prehod skozi vrata. Predanost pomeni prednost duhovnega jaza pred telesnim jazom. Duh že v indoevropejski etimologiji nakazuje inspiracijo, ker rauh' pomeni veter, dih in duh oz. dušo. Odtod izhajata izraza nav-dih in naduševanje. To pomeni, da se je ta prvotna povezava ohranila.
Navduševanje predpostavlja občudovanje (lat. admiratio). Občudovanje je posledica čudenja (gr. thaumadzein), ki izvor filozofije in modrosti. Proces ustvarjanja novega pa pomeni dobro organizacijo sebe in kooperacijo z drugimi. Sožitje (kohabitacija) predpostavlja funkcioni-ranje vrednot solidarnosti, kooperativnosti, komunikativnosti odnosov med ljudmi kot tudi mir, spontanost, samoizraznost, dialog, empatično znanje in priznanje legitimnosti različnih interesov. Nekatere ustanove trenirajo inspiracijo kot orodje vizualizacije, ustvarjalnega mišljenja, organizacije in učenja. Poznamo pa tudi enciklopedije modrih, navdihujočih misli o inspiraciji.4
2. Kakšen je navdušen človek?
Zgornje vprašanje je zastavljeno v pasivni obliki, čeprav je jasno šele v aktivni. Navdušen človek je tisti, ki se navdušuje in zna navduševati druge. Osnovna predpostavka teh novih poti je človek kot duhovno bitje, ki ima sposobnost videti nevidno. Kot vemo je Bog vir vsega stvarjenja iz nič. Omnipotentnost je prikladno izhodišče za črpanje človeških virov. Vsakdanje doseganje nebeškega in božanskega ni mogoče brez inspiracije. Inspiracija je enostavna, zato je treba gojiti enostaven odnos do življenja. Kako se opolnomočiti (empowering) in osrečiti v navduševanju je razlagal že Peale (1992). Metoda za črpanje 'moči od zgoraj' je molitev. Navdušen človek je prepričan v zmago v sebi. Zmagovito držo zagovarja tudi Dyer, tako da apelira na senzibilizacijo – zavedanje in ostrenje občutkov. Branje misli (reading of taughts) je podobno kot notranji namig v nas. Učimo se zaupati notranji zmožnosti izumljanja in reševanja problemov. Če hočemo povečati intuicijo, so prav tako potrebne vaje s povečanjem senzitivnosti, da pridemo do jasnovidnosti, jasnoslišnosti in jasnega občutenja (clairvoyance, clearaudience, clearsentience). Inspirativna misel je podlaga inspirativnega govora, avtomatskega pisanja ali inspirativne umetnosti. Navdušen človek je tisti, ki živi iz (svetega) duha in je predvsem duhovni – spiritualni človek.
Preglednica razlik med duhovnim in materialnim človekom
Multidimenzionalno mišljenje
|
Obstaja le vidni svet
|
Zaupa v ljubeče vodstvo
|
Verjame le sebi
|
Usposabljanje
|
Osredotoča se na zunanjo moč
|
Povezanost z vsem človeštvom
|
Paradigma ločenosti
|
Sinhronost
|
Monokavzalnost
|
Motivacija spokojnosti in kakovosti živ.
|
Posesivnost kot rezultat
|
Intuicija
|
Razum
|
Ve, da je nasilen odziv na zlo je del zla
|
Osredotoča se na to, proti čemur je
|
Počuti se odgovornega za vse
|
Nima tega občutka
|
Verjame v čudeže
|
Verjame le v omejitve
|
Kakor bomo razvijali svojo duhovno in čustveno energijo, tako daleč bomo prišli. Salle svetuje, da naj nas motivira vizija našega najboljšega življenja. Umetnost inspiracije je v tem, kako aktiviramo svoje potenciale aktiviramo. Dyer zagotavlja, da smo vsi že v njej to, kar smo, smo božanski. Črpamo iz izvira. Z navdihom presežemo vse ovire, prekoračujemo meje v smeri brezmejnosti, privlačimo vse bogastvo. Zavest se razširi. Postanemo boljši kot smo kdaj koli sanjali. Slišimo notranji glas v tišini in ostanemo mirni. Smo neodvisni od neodobravanja in nepriznanja drugih, ker ga sprejemamo. Ne smemo biti odvisni od rezultatov. To pomeni, da imamo navdih, kadar nismo odvisni od zunanjih okoliščin. Navdih dajemo in sprejemamo, kadar živimo v duhu. Psihiater Dyer je učenec Maslowa in sledi programu samorealizacije. Je mojster motivacije in učitelj samoopolnomočenja (self-empowerment). Če spremeniš svojo zavest, spremeniš svet. Gre za enostavno življenje, ki ima tri sestavine: veselje, ljubezen in mir. Pomaga, če beremo biografije, gledamo filme znamenitih avtorjev, ki so z inspiracijo veliko dosegli. Preverjajmo, ali se približujemo duhu ali oddaljujemo od duha. Ali lahko vizualiziramo, kako bomo navduševali druge? Celo večina učiteljev ne doseže pomembnejšega odziva učencev, ker ne stori tega koraka. Dyer našteje naslednje vrednote kot pogoj navduševanja: prijaznost, hvaležnost, usmiljenje, velikodušnost, poslušanje, strastnost, vera v resnico.
Entuziazem (gr. enthusiasm – bog v nas) pomeni božanski navdih. Entuziazem je možen le v ekstazi, ko človek pride iz sebe in gre preko sebe. Božanska videnja, ki jih bomo navajali in adrenalinski športi so plod ekstaze. Mediji nas odvajajo od inspiracijami z oglaševanjem, strahovi, sarkazmom itd. zaupanje vase in višji ustvarjalni sili krepimo lahko s preizkušanjem preoblikovane Cuejeve afirmacije 'vsak dan mi gre vedno bolje na vseh področjih udejstvovanja' v 'vsak dan sem bolj in bolj navdušen(a)'. Vsi vemo, da je to pot k ustvarjalnosti na vseh področjih osebnega delovanja.
Ujetost v ego ne daje navdiha. Obstaja 12 korakov k preprostosti: sprehod v naravi, meditacija in joga, razbremenitve od preobremenitev, vzeti si čas za zdravo življenje, razlikovanje med nami in kritiko in izogibanje navadam. Nič ni močnejšega kot ideja, katere čas je prišel kot smo pokazali na nekaterih primerih. V tej povezavi je inspiracija je poslednji klic in je eustres nasproti distresa.
Preglednica distresa in eustresa
Fiziološko nezdrave spremembe
|
Fiziološko ugodne spremembe
|
Nervoza, blokade, frustracije
|
Delovni zanos (flow) in veselje do učenja
|
Nizka in negativna samopodoba
|
Visoka pozitivna samopodoba
|
Nizka stopnja socialne podpore
|
Visoka stopnja socialne podpore
|
Prevladuje negativna in averzivna motivacija – stran od (motivation away from)
|
Pozitivna motivacija za (motivation towards)
|
Vedenje: reaktivno, nasilno
|
Proaktivno – iniciativno vedenje
|
Prisilno učenje
|
Spontano, transformacijsko izkustveno učenje
|
Konfliktni, uporniški človek
|
V reševanje konfliktov in problemov usmerjeni človek
|
Adrenalinski človek
|
Uravnotežen človek (Trstenjak)
|
Kdor pozna moč intence, pozna tudi moč inspiracije, ki jo dobijo tisti, ki poznajo dostope k duhovnosti. Po eni strani inspiracija celo nasprotna motivaciji in ciljno usmerjenemu mišljenju, ker se pojavi iznenada. Njenega nastanka ne moremo kontrolirati, lahko ga le pogojujemo. Sprejeta je s strani nevidne realnosti duha. Upoštevanje vseh vidikov določenega stališča je prvi korak k inspiraciji. Vemo, da sta velikodušnost (generosity) in sinhronost pogoja dajanja drugim in sprejemanja inspiracije od drugih.
Predanost (arab. islam, ang. surrending, nem. ergeben) pomeni vztrajanje na izbrani poti do konca. Pomeni tudi prežetost, potopljenost v enost (uneness), predanost božji volji, posvetitev, izpolnjenost in služenje. Proces prebujanja v smislu doseganja svojih najvišjih ciljev bi v krščanstvu imenovali proces vstajenja. Vstali Gospod odgovarja vstalemu človeku.
Zanimivo je, da Dyer (2008) ne navaja naslednjih faz ustvarjalnega mišljenja, ki so:
-
Preparacija (priprava): preučevanje problema, npr. študij literature.
- Inkubacija: Ustvarjalna rešitev se včasih ne pojavi takoj po preučitvi problema, pač pa šele po nekem "praznem času", v katerem se navidez ne ukvarjamo s problemom, gradivo ni v središču pozornosti. Morda poteka podzavestno mišljenje ali pa se v odmoru misli “osvežijo” Znebimo se miselnih fiksacij in postanemo bolj odprti za nove možnosti. Tej vmesni fazi “zorenja rešitve” pravimo inkubacija.
-
Iluminacija – nastane ko se rešitev pojavi. Iluminacija (navdih, inspiracija, aha-izkušnja, vpogled, uvid): nenadna in nepričakovana rešitev problema.
- Zadnja faza je faza preverjanja ustreznosti rešitve. Tako so npr. Shaldrekovo teorijo morfo-genetskih polj preverili drugi. Danes se dajo ta polja meriti.
Seveda Dyer ne obravnava inspiracije z vidika družbenih sprememb, ampak le z vidika osebnih. To pomanjkljivost se da nadoknaditi. Sodobne družbe sledijo izzivom z odprtostjo in fleksibilnostjo. Doslej je bila v tem vodilna ZDA. Zadnje čase pa ni spodbujena k reševanju problemov, ampak predvsem k potrošnji. Ima premalo izobraženih naravoslovcev in tehnikov od zgoraj in od spodaj. Možgani, ki jih je privabljala lahko v ravnem svetu delajo doma.
Povežemo misli z dogodki.
Inspiracije vodijo do odkritij (hevreka) izumov. V bogu je vse mogoče. Zato zaupajmo v svojo intuicijo. Očitno sta si hevristika in hermenevtika blizu. Kaj vse že danes vemo o eni, drugi in tretji, kar nam je bilo nekoč zgolj skrivnostno in naključno. Kakšne spremembe se nam napovedujejo, o katerih niti sanjali nismo. Okrogel svet je prinašal ene vrste upov, raven pa druge. Zemlja postaja kar najbolj dinamična plošča. Kakor Dyer razlaga integracijo na duhovni ravni, jo Friedmann (2008) na tehnološki. Tako postaja ponovno resnična ugoto-vitev, kakor na zemlji tako v nebesih in obratno. Razlika med njima je v tem, da Dyer pokaže, kako je mogoče prenesti ugotovitve poglavij v praktično življenje posameznika, medtem ko Friedmann predpostavlja, da bomo ta pota odkrivali sami v skladu s svetovnim trendom. Njegova formula CQ PQ > IQ pomeni, da vodita radovednost in strast k boljšim rezultatom kot sama inteligenca, kar pomeni, da sama sposobnost še ne pomeni ničesar, če je ne aktiviramo.
Aktiviramo pa se lahko za vsako vrednoto posebej npr. za svobodo ali srečo ali za celoten sklop vrednot. Ko smo zaljubljeni, ne vemo, kaj sproža naše nagnjenje. Vemo le za osebo, ki je naš navdihovalec. Psihologi takšne pojave razlagajo. Mladega Wertherja je navdihnila mlada deklica Charlotte zato, ker je bila podobna njegovi materi. Vendar pa se Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja (1996) nanaša na nesrečno ljubezen, ki je bila značilna za vsakega romantičnega junaka, ki že po dualni zasnovi svoje osebnosti ne more priti do ljubljenke. Ljubezenski objekt je le platonsko imaginaren. Danes poznamo veliko več teorij in praks ljubezni, tako da je (fluidni) jaz-ti odnos v vsaki kulturi subjekt-objekt ali bolje subjekt-subjekt odnos drugačen. V ljubezni spoznavamo, da nas bolj navdihuje darovanje kot sprejemanje, čeprav je oboje povezano kot da bi bilo laže stegniti roko kot odpreti dlan.
Velja, da je paradigma ločenosti nerazvojna, medtem ko integracijska paradigma zagotavlja uspeh. Inspirativno življenje je integrativno življenje. Na poklicnem področju pomeni, da poznamo specialiste, generaliste, ki imajo površno znanje o različnih področjih življenja in versatilisti (lat. versare – obrniti)5 – mnogostranski, ki opravlja različna dela s poglobljenim znanjem. Versatiliti se nenehno prilagajajo in se učijo in so zato ljudje s fleksibilno identiteto. Čim širše interese imamo, tem verjetneje je, da se bomo na čim več stvari in ljudi navdušujoče odzivali. Kot Hamlet mora biti tudi današnji delavec na trgu pripravljen na vse. Vendar športnik vsaj ve, v katerem športu bo nastopal, delavec pa tedaj, ko mora poprijeti za katerokoli delo tega ne ve. Versatilite se da primerjati s konvertiti, ki obračajo plašč po vetru in te s spreobrnjenimi, ki pričujejo iz globoke vere. Na ta način se vrača vsestranska osebnost v smislu večstranskosti, multifunkcionalnosti, ne pa multiple osebnosti. Vendar pa to ni isto kot kavalir v fevdalizmu in plemenit meščan v meščanski družbi. Na ta način iz samega navdiha še ne moremo sklepati, ali bodo naše reakcije površinske ali globinske, kakor tudi ne na to, kolikšen bo znanstveni, umetniški ali verski paradigmatski preobrat.
Ni mogoče ločiti plesalca od plesa, korenin od cvetov in boga od nas, čeprav vse to abstraktno razlikujemo. Jezik duha deluje tako da osvetli energijo naših misli z vibracijsko energijo nekoga drugega. Inspiracijske vibracije mnogih vodijo do resonance na višji razvojni stopnji, kar bi lahko pojasnjevali tudi s Shaldrekovimi morfogenetskimi polji. Pogosto vprašanje pa je, ali zmoremo v sebi izvršiti preskok od nižje k višji ravni energije vesolja na višjo. Zmore-mo ga, če smo zasidrani v duhu ljubezni, ki nam daje polet, sicer pa smo v strahovih, ki nas hromijo. Nenehna inspiracija nam omogoča pretok ustvarjalne energije.
Duha vidimo v vsakem, ki ga srečamo, ker ne gledamo le z očmi, ampak s srcem. V duhu vemo za vsemogočno inteligenco. Ljubimo obkroženi s svetlobo. Danes gre za kombinacijo in skupne učinke tega, kar najboljše naredijo računalniki s tem, kar najboljše napravi človek v odnosih. Tako simbioza človek-stroja postane produktivnejša kot kdajkoli prej, vendar pa je tudi konkurenčno nevarna.
Danes so postale pomembne tiste sposobnosti, ki jih ljudje razvijajo s prirojeno motivacijo.
Zunanja delovna sila npr. v Indiji je cenejša in učinkovitejša kot v ZDA. Ljudje danes še ne vemo, koliko se bomo morali spremeniti, če bomo hoteli ohraniti to, kar imamo. Odgovor verjetno ni le v nižjih plačah, ampak na pripravljenosti za delo za skupni blagor.
Učenje inspiracije je reinvencija samega sebe. 'Jaz delam vse novo' je dejal že Jezus. Daje nam novo ljubeče srce, novo telo, novo nebo in zemljo. Vse je še lepše, bolj čudežno, bolj čudovito in veselo. Ljudje sami po sebi ne moremo povsem prekiniti s starim in preteklim. Verovanje pa nas usposablja za svobodo iz ljubezni, za polet duha na osnovi krsta z ognjem.6
Dan pričnimo velikodušno. Davidsonova definicija velikodušnosti pa je v tem, da »poiščemo dobršno mero racionalnosti pri tistih, za katere verjamemo, da razumejo to, kar govorijo in delajo, kajti, če v tem ne uspemo, ne moremo identificirati vsebine njihovih besed in misli. Prepoznavanje racionalnosti v drugih zadeva prepoznavanje naših lastnih norm racionalnosti v njihovem govoru in obnašanju. Te norme vključujejo norme logične konsistence, ravnanja v skladu z bistvenimi ali temeljnimi interesi akterja, in sprejetje pogledov, ki so razumni v luči empiričnih dokazov.» (Davidson 1985) Umni je vse umno, tako kot je svetemu sveto. Osnova zlatega pravila je v tem, da imamo stalno iniciativo v pozitivnem ravnanju. Zato ne povezuje zaman Davidson ravnanja z dogodki.
3. Poti do inspiracije
Prvi pogoj za inspiracijo so pozitivna oz. afirmativna stališča. V japonski in zahodni kulturi se ljudje negativnih sodb o drugih bolj izogibajo kot pri nas. Zato je pri nas sendvič moči (power burger), motivacijski sendvič ali vrnitveno sporočilo težje sestaviti kot v anglosaksonskem svetu. Ideja sendviča moči je ustvarjalna, spodbudna in pozitivna kritika. Ta cilj dosežemo s sendvičem iz besed, ki je sestavljen iz treh delov. Zgoraj je rezina kruha, enako je spodaj, vmes pa je vsebina. Sporočilo v sendviču pa ima v prvem in tretjem delu spodbudo, vmes pa je kritika. Tako nezadostna ocena učenca ni vir nadaljnjih stigmatizacij in frustracij, groženj katastrofe s strani staršev, ampak je priložnost za uvid v dosedanje pomanjkljive pristope in predloge za izboljšanje stanja. Sendvič je hrana zmagovalcev (oz. po modelu Bluesteinove zmagam – zmagaš), ker njegovo kompleksno sporočilo pomeni s stališča TA jaz sem O. K., ti si O. K.
Inspiracije seveda ni brez dobrega stika s samim seboj in po možnosti tudi z drugimi. Peternelova (Peternel 2005) izpostavlja naslednja pravila vzpostavljanja dobrega stika učitelja s skupino učencev v prvih petih minutah pouka:
1. oceni svoje vzdušje in vzdušje otrok v razredu,
2. uglasi se s skupino v skupni ritem, skupno dihanje,
3. vzbudi radovednost (nova igra, nova naloga),
4. vodi skupino z uporabo čutil, ki so vir podatkov o svetu,
5. Vodi učenje z uporabo predstav in gibanja,
6. Upoštevaj desno in levo možgansko polovico (konvergentno in divergentno učenje),
7. Ves čas ure opazuj govorico telesa otrok, njihova zrcaljenja,
8. Priredi svojo govorico telesa (visok nivo avtoriteta, nizek nivo prijateljski odnos),
9. Upoštevaj ritem ure: premor, vrh, zaključek,
10 Ves čas se vživljaj v otroke in vase.
Prva in zadnja točka v naštetih alinejah zadeva vse tri zaznavne položaje, 2. točka opredeljuje tehniko dobrega stika, 3. točka opredeljuje vlogo animacije in motivacije, 4. točka se nanaša na zaznavni sistem petih čutov, ki ga imenujemo VAKOG. 5. točka se nanaša na izbiro stilov vodenja, 6. točka nas navaja k ugotovitvi, da danes šola ni več ustanova racionalnih argumentacij, ampak še marsičesa drugega, kar zadeva tudi razsežnosti mišljenja, 7. točka dopolnjuje 2. točko, ki zadeva vzpostavljanje dobrega stika, 8. točka pomeni definicijo kalibriranja – primernosti govorici sogovorca, 9. točka se nanaša na tehniko prekinjevalcev v NLP. 10. točka vsebuje nasvet za empatijo. V smislu zaposlitve t. im. desne polovice možganov predstave učencev učitelji vzbujajo z metaforami, anekdotami, kratkimi zgodami, risbami, barvami, uporabo medijev. Na ta način se v šolo uvaja 'možganom prijazno učenje' (izraz Birkenbihlove).
Dober stik vsekakor omogoča prenos inspiracije na drugega zaradi sinergičnih učinkov skup-nih teženj. Seveda nas pot lahko vodi od pozitivnega izžarevanja energije do izgorevanja. Izžarevanje samo po sebi še ni pozitivni pojem. Film Izžarevanje je posnet po knjigi Stephena Kinga (z istim naslovom: The Shining) in je mojstrsko delo Stanleyja Kubricka, ki se je s pomočjo odličnega igralca Jacka Nicholsona vživel v situacijsko odlično prikazane odlomke.. Ta prevzame vlogo pisatelja Jacka Torranca, ki se z družino vseli v hotel visoko v hribih, kjer bo kot neke vrste hišnik pozimi skrbel za hotel. On, njegova žena in sin bodo v hribih izolirani do pomladi, saj je hotel zaradi izjemno težke dostopnosti čez zimo zaprt. Ko prvi snežni metež zapre vse poti, nakopičena energija zlobnih dejanj v hotelu povzroči, da Jack počasi, a zanesljivo izgublja duševno zdravje. Za njegovo ženo in sina mogoče ne bo izhoda iz nastalega kaosa, prepletenega z družinskim nasiljem.
Če mislimo z izžarevanjem na fizikalno radiacijo, potem vemo, da je le dozirana koristna, sicer pa je škodljiva. Po pokvarjeni atomski elektrarni v Černobilu jo je bilo preveč in so zato tamkajšnji prebivalci zboleli in pomrli. Seveda mislimo na nekaj drugega npr. sijanje od sreče ali sijanje od svetosti.
Skepticizem škodljivo deluje na ustvarjalnost, ker vodi k motivaciji stran od in ne k nečemu. Kartezijanski metodični dvom je smiseln za falsifirajočo znanost, ne pa za kulturo življenja. Zanjo je sprejemljivo vse, kar je vredno življenja, kar je Nietzsche interpretiral kot voljo do moči, ki ji je cilj povečevanje moči, v krščanstvu pa gre za božji načrt. Priporočljivo pa je uporabljati tehniko Walta Disneya, ki vključuje argumentacijo in motivacijo za in proti.
Življenje življenjske sile (lat. vis vitalis) se udejanja skozi izžarevanje notranje moči. Tako je sporočilo vseh najbolj znanih izvirnikov, čeprav se znanost danes s tem ne strinja. Glede na najdbe različnih besedil v različnih časovnih obdobjih kaže, da se je besedilo v času dopol-njevalo, kar pomeni, da avtor ni en sam pisec. Lao Zi se je po ravnal po navdihu drugih mojstrov iz davnine človeštva in tako je izpolnil svoje življenje. Njegova knjižnica se je imenovala "Daojia", kar pomeni "kraj, kjer je doma Dao". Še danes ne bi smeli pozabiti, kako se hodi pot Neba - Dao.
Ne glede na to, za kakšen pristop se odločite, znanstveni ali mitološki, dejstvo je, da modrost življenja prihaja od Neba in ne od človeka. Če je Lao Zi realizirano in nesmrtno bitje, pomeni, da je eno z Daom in modrost resnično prihaja od njega. Ime samo je nepomembno in ločuje. Tisti, ki se realizira, lahko to opazuje in se umakne tistim, ki se o tem prepirajo.
Ponižno in skromno se modrost nesmrtnega življenja lahko izrazi v naslednjem stavku:
Če je telo celovito v zavesti, je duh prisoten, življenje izpolnjeno, um izpraznjen in vitalnost je povrnjena. Svetopisemska besedila implicirajo s svojo motiviko različna izžarevanja.
Očitno besedna zveza "izžarevanje ljubezni« po svojem pomenu koga navduši. Sproža mu lepe občutke, ki ga vodijo v zaželena stanja. Imamo na stotine odgovorov in prav toliko vprašanj. Soočajo se kompleksni personalni sistemi z rastočo kompleksnostjo družbenih podsistemov. Nekomu je najpomembneje, da je medijsko opažen, drugemu, da se preobraža v puščavi, tretjemu, da sestavlja govor na gori. Polnost ljubezni se izraža v božanski menjavi dajanja in sprejemanja, v poljubu duha in objemu nebes. Navdihujoča je barva osebnega izkustva, navdihujoče je ritmično valovanje (nebeških) teles. Ni navdih le opažen, je tudi skrit in prikrit. Je kakor mik in zamik, pulziranje celic v sožitju, poslušanje sebi in drugim.
Ljubezen izžarevam tako, da jo drugi začutijo, da jih pritegne in se pridružijo tudi sami temu izžarevanju ljubezni. Kompleks manjvrednosti je tu zato, da se odreši v vrednosti verovanja v njeno vsemogočno s(i)lo. Čudovite besede označujejo čudovita dela, pozornost do pozornosti, sij ali luč svetosti na svetost. Pozornost in z njo ljubezen pa krožita, krožita in svet je lepši, vse lepši! Prav zaradi pozornosti svobodo prej občutimo kot jo definiramo. Mislimo na to, da nas ljubezen človeka vse bolj opogumlja, da mu zagotavlja, da je v redu biti to, kar je, biti pristen in zato si tudi vse bolj drzne to pokazati in doživeti. Tako se medsebojno osrečujemo in medosebno rastemo. Ženski in moški se privlačimo na različne (ne)zavedne načine. Vendar pa še vedno več pesniških inspiracij in slikarskih motivov nudijo ženske moškim kot obratno.
Dyer (2000) svetuje, da se veselimo blaginje drugih. Če smo srečni in zadovoljni, potem to tudi izžarevamo. Izžarevanje nastane, kadar se postavimo v lastno središče, svetišče oz. sebstvo. Zaplavamo (z morskimi psi), tako da se prepustimo toku, zaupamo notranjemu impulzu. Dyer (2000, 123-127) navaja naslednjih pet pogojev:
-
poiščite osrednji, navdihnjeni cilj, ki daje pomen vašemu delu
-
osredotočimo se in zaprimo misli pred vsemi motnjami.
-
predajte se toku.
-
izkusite zanos.
-
opazujte se, kako brez naprezanja dosegate vrhunsko produktivnost.
To je torej univerzalna pragmatika inspiracije, njena metoda, njena veličina, poklicanost, predanost in vzpon od sreče kot zadovoljstva do najvišje sreče kot blaženosti (ind. ananda). Seveda je treba pri ad 2 opozoriti, da 'zapreti mišljenje' ne pomeni, da ne smemo pretehtavati razlogov 'za in proti'. Pomeni pa, da nas morebitne težave ne bi smele odvrniti od doseganja vrednega cilja.
Beg pred svobodo (Frommov izraz) se danes izraža v begu pred odgovornostjo, zrelo presojo, prevzemanjem osebne moči, starševskimi funkcijami in celo pred vzgajanjem. Zato ni nenavadno, da prevladujejo navdušenja, ki vodijo v zasvojenosti kot pa navdušenja za zdravo življenje.
Spoprijemati se moramo z različnimi novimi spremembami. Zato se razvijamo na vseh ravneh. Svojo karierno pot načrtujmo tako da zadostimo varnosti, zdravju, socialni mobilnosti in globalnemu delovanju. Vedno pomembnejša je kakovost našega dela. Način, s katerim je bila kriza predhodnega obdobja rešena, se manifestira v načinu reševanja konfliktov in problemov v naslednjem obdobju. Vprašanje pa je, če vemo, kaj smo spremenili v našem načinu učenja. Kombiniranje idej, priložnosti in virov vodi do fantastičnih rezultatov tudi z ustvarjanjem sinhronosti.
Dinamično življenje je polno radosti, veselja in sreče, življenje brez strahu in skrbi, v katerem si prizadevamo za cilje, ki so vredni truda. Nekateri ljudje so celo radi bolni in depresivni, da vzbujajo sočutje. Težave so neizogibno. Način reševanja pa kaže na to, ali jih mi obvladujemo ali pa one nas. Magična formula za dinamično življenje je božja oprema in uspeh z visoko pozitivno samopodobo (Ross & Carlson 2005). Ta vzdržuje voljo, ker se brez nje nahajamo v območju priučene nemoči.
Ross & Carlson (2005) meni, da ne gre le za domišljijo, vero, ampak tudi za vsaj nekoliko navdušenja. Opozarja na prepričevalno moč besed, ki prikličejo (evocirajo) navdušenje. Navdušenja se lahko naučimo, da deluje kot navada, za katero smo se odločili. Ross & Carlson priporočata, da v to, kar delamo, vložimo vse, kar imamo. Energijo ohranjamo z verovanjem v dinamično življenje. Med drugimi tudi Emerson zagovarja tezo, da smemo zaupati vase, ker je svet ustvarjen tudi za nas. Meni, da nič velikega ne nastane brez navdušenja. Odkrivanje novih stvari in ljudi nas navdušuje, številne podrobnosti, ki gredo narobe,pa nas od tega odvračajo. Čim večkrat uporabljajmo tehniko 'zakoplji se globlje'. Težko postanemo stalno navdušeni brez poslanstva.
Ross & Carlson (2005) vidita v navdihu osvoboditev ustvarjalnosti, afirmacijo potencialov, čustva v sliki in čustveno podprto predstavo v glavi. S tem se približamo tematiki videnj in vizualizacij. Ne zavedamo se dovolj, da z besedami prikličemo takšna ali drugačna prepričanja, verovanja, odnose. Zanimivo je povzeti njuno dinamično definicijo navdušenja: »navdušenje je moč, ki vas bo popeljala od začetnega in počasnega vzleta v neskončno dvigajoči se val. Z njegovo nadzorovano eksplozivno silo boste izstrelili svoje sanje v orbito! 'nimam spremeni v imam, poražence v zmagovalce.« (ibidem, 115) oba zastopata stališče, da naj se najprej čim detajlneje ukvarjamo s tistim, kar nas ne zanima. Govoriti je treba z navdušenjem. Intenzivna motivacija je vnema. Prinašajmo sebi in drugim dobre novice.
Jasno je, da je pozornost pogoj vizualizacije. Toda, ali je tudi obratno? Če je, kako potem vizualiziramo pozornost. Predstavljam si, kako se je pozornost že pojavljala v našem življenju. V vizijo vlagamo veliko čustvene pozitivne energije. Če nam to ne uspeva, to pomeni, da nimamo velike želje. V NLP s pomočjo tehnike vizualne zloženke določene navade in nanje navezane želje odpravljamo, druge pa uvajamo. V alfa stanju zavesti za kaj prosimo in to dobimo (metafora – trkanje na vrata). Razlikujemo med alfa in beta refleksijo. Pri prvi gre za sinhronost. Beta je začetek realizacije. Kombiniramo obe refleksiji, če nočemo ostati v začetni fazi ustvarjalnosti. Pri alfa stanju vidimo le bliskanje, pri beta pa doživimo vso nevihto, ki je daljša. Beta prinese nove priložnosti, ki zadevajo stike z ljudmi, denar itd. Izvirna intenca pride v obliki spontane inspiracije ali prek drugih ljudi. Potrebno je nadaljevati idejo v beta refleksiji, ki pa je ne smemo preveč kontrolirati. Le jasne, razločne in pozitivne misli in prepričljiv govor izraža želje.
|
