2.1.6 Vpliv motivacije in vzgoje na aktivno življenje mladih
Sestavni del motivacije je cilj. Cilj je koncept, ki obsega ključne pomene terminov namere, naloge, smisla, konca, skrajnega roka, itd. razumeti ga moramo kot to, kar posamezniku predstavlja uspeh.
Močnejši kot so posameznikovi občutki zadovoljstva s ciljem, ki naj bi ga dosegel z rekreacijo, večja je njegova udeležba pri telesni dejavnosti, vadbi oziroma treniranju. Pomembno vprašanje je, kako opredeliti cilj. V grobem razlikujemo med cilji, ki jih motivira orientaciji k sebi, in cilji, ki jih k nalogi zaznamuje osredotočenost na učenje, izboljšanje sposobnosti oziroma spretnosti in izziv ob spopadanju z novimi zahtevami dejavnosti. Merilo je torej subjektivni občutek uspeha. Orientacija k sebi kot glavni cilj poudarja superiornost nad drugimi.
Samozavest, ki jo zazna udeleženec v športni rekreaciji, je v tem primeru opredeljena z rezultati drugih in torej odvisna od primerjave z drugimi. Eni torej želijo z rekreacijo predvsem izboljšati kaj pri sebi, drugi želijo predvsem tekmovati. Idealna orientacija k nalogi, seveda pa se ljudje razlikujemo, zato je treba motivacijo in zastavljeni cilj prilagoditi vsakemu posameznemu rekreativcu.
Pričakovali bi, da bo študentska populacija, ki velja za najbolj zdravo, veliko bolj izražala pozitiven odnos do telesne dejavnosti. Pogosto se pri pogovoru s študenti zaznava želja, ne pa tudi prave motivacije za začetek rednega, zdravega gibanja.
Pogosto se pritožujejo nad pomanjkanjem prostega časa. Več kot polovica študentov ob študiju občasno dela, nekateri pa delajo po več kot deset ur na dan. Ob študentskih obremenitvah in delu ne ostane prav veliko časa za redno telesno vadbo, čeprav to ni popolnoma opravičljivo in spremenljivo. Zelo malo število študentov je telesno dejavno večkrat na teden. Zdi se, da še niso dovolj ozaveščeni o tem, da jim telesna dejavnost lahko koristi – tudi in predvsem takrat, ko so v časovni stiski zaradi izpitov ali dela. Telesna vadba namreč, deluje protistresno in ne krepi samo telesa, temveč nam daje tudi mentalno moč.
Skrb za zdravje, pri velikem številu študentov konča že s sistematskim pregledom. S tem, dobijo le podatke o zdravstvenem stanju študentov, nekakšen posnetek stanja.
Žal je znake gibalne komoditete opaziti že pri osnovnošolski mladini, s srednjo šolo pa se stanje še poslabša. Zaradi tega je od odraslega človeka težko pričakovati večjo gibalno navdušenost, če se je že v mladosti navadil na minimalno rabo svojih telesnih potencialov.
Potreba, da najmlajše in mlade vzgajamo za zdravje in v duhu »kulta« zdravja, izhaja iz dejstva: ker je vzgoja pogoj za dobro zdravje, je tudi dobro zdravje pogoj za uspešno vzgojo. Če gledamo na vzgojo v kontekstu splošne kulture, pomeni biti vzgojen hoteti in moči skrbeti za svoje zdravje, oziroma biti odgovoren za svoje zdravje in zdravje svojega okolja. Velja tudi obratno: ker je zdravje prvi pogoj za plodno delo v vseh ljudskih dejavnosti, je prav tako pogoj za uspešno vzgojo otrok in mladostnikov.
Tudi časa za igro in druge telesne dejavnosti (pri tem mislimo vsaj na zadovoljevanje biološkega minimuma) je vse manj, posebno pri naj mlajših in mladih. Neprimeren je način življenja otrok in mladostnikov. Z manjšimi ali večjimi razlikami je sestavljen iz štirih do šest ur sedenja v šolskih klopeh, ure do treh sedenja pred televizijskimi zasloni ter drugih »sedečih aktivnosti«. Preko 50% otrok večino svojega prostega časa preživi ob televiziji in različnih elektronskih igrah.
|
